Najdi forum

Mama alkoholik – bolezni

Pozdravljeni,

prebirala sem zgodbe na tem forumu in tudi moja je zelo podobna. Mati alkoholik odkar se spomnim. Do ločitve ni prišlo (oče se odselil ne bo, ker je itak vse več ali manj ustvaril sam, mati je vedno bolj ali manj pila…. ona pa tudi nima kam iti…. začaran krog).

Stanja v družini ne bom opisovala, saj tisti, ki živite v takih razmerah dobro veste kako je (prepiri, zanikanja, skrivanja,…). Mama zna biti tako vredu tiste redke trenutke, ko je trezna, ko pa se napije takrat pa je “pogumna”, sproža prepire…

Jaz sem se nekako distancirala, živim v isti hiši, vendar jo vidim včasih tudi samo 1x na teden za par minut. Jo pridem pogledat in če ni trezna se obrnem in grem. Imam odpor se sploh pogovarjati z njo.

Prej je bila vsaj vesela kdaj pa kdaj, se je družila, se znala poveseliti, sedaj pa cca. 2 leti tega ni več. Zaprla se je vase, z nikomer se več ne druži, v bistu cele dneve preživi v hiši, ne naredi skoraj nič. Cele dneve gleda televizijo, leži in pije.

Ima cirozo jeter (kako daleč je zadeve ne vem, ker vse skupaj zanika). Imela je tudi težave z želodcem (bruhanje, kri v blatu). Dobila je zdravila in zadeva se je umirila za cca. 1 leto. Sedaj pa spet bruha, vse kar poje in spije zbruha. Alkohola ne uživa (zadnja 2 tedna). K zdravniku noče, pravi, da se bo samo izboljšalo. Ima tudi bolečine nad trebuhom. V obraz je “zabuhla”.

Nevem kako naj ukrepam. K zdravniku je ne morem spraviti, gledati jo tako pa tudi ne morem. Verjetno gre za tipične simtome alkoholizma??? Kaj vse to pomeni??? Vsi, ki ste ali še živite z alkoholiki, katera faza je to?

Vsak nasvet dobrodošel. Kaj lahko pričakujem glede na njeno zdravstveno stanje?

katero fazo preživlja mama,vam bodo najboljšznali povedati v najbljižji splošni bolnišnici (krvna slika,UZ,gastroskopija,kolonoskopija…..) kamor jo (če jo imaš namen) čimprej spravi-mogoče z očetovo pomočjo….Če ne…pa razmisli kdo bo skrbel zanjo,ko bo pri živem telesu pričela od znotraj razpadat..
Se opravičujem,če se bolj “na trdo” napisala….samo resnica je…

Živjo!
Vsekakor je tu priporočilo obiska osebnega zdravnika takoj na dom. Materi se pojasni, da druge izbire nima, in da je vredna dobrega, kljub vsemu kar se ji je dogajalo, kljub temu kar se ji digaja, nosi v svoji globini ogromno topline, ljubezni.
Faza takšna ali drugačna, potrebno je konkretno preveriti že zaradi ostalih bolezni, ki jih ima, je imela zraven alkoholizma. Morda je mati v fazi obupa, ko ne vidi smisla sploh hoditi naprej, se ne ceni, se ne spoštuje, se ne doživlja vredno…
Meni ni nikoli povsem uspelo, kadar sem se zanašal le na se in prijatelje, še vedno je nekaj manjkalo, doživljal sem praznino. Vse kar sem počel z alkoholikom je bilo le na razumski ravni, nič globljega, nič v razsežnostih do temeljev.
Ni prav, ni fer kar se dogaja tvoji materi, ni fer kar slabega ob tem doživljaš ti.
V zapisu sem pogrešal zapisanega kaj več o očetu. Tu je vajino sodelovanje pomembno, kajti mati je zbolela, morda gre za dvojno diagnozo (odvisnost, depresija, fobija…)
Napiši nam, kako stojijo stvari po obisku osebnega zdravnika.

Za se, za svojo radost bivanja, pa se le zavedaj, da mati ni povsem otopela, in da je v njenih globinah še vedno veliko topline, ljubezni, radosti. Ko je pred teboj, glej v to dobro in prosi vesoljno Ljubezen, da vstopi v vse mamine bolečine, v mamin alkoholizem- odvisnost, obup…. jo dvigne v zavedanje, da je tudi ona vredna okušati radosti tega življenja, ki obstajajo.
V to verjemi, to si predstavljaj. Se slišimo. piši še kaj.
Želi si dober razplet, pričakuj ga kot dobrega, to ti želim.

nova
Uredništvo priporoča

Zavedam se, da mama potrebuje zdravnika. Vendar ga na vse pretege zavrača in samo govori, da bo minilo, da bo bolje. Še huje mi je zato, ker je zadnja dva tedna v treznem stanju (ker vse zbruha). Sicer nisem povsem 100%, da ne pije ničesar, vendar jaz je ne zaznam, da bi bila pijana.

Glede očeta… on je že povsem obupal in jo le še obtožuje. Tudi kadar ne pije jo ozmerja, da je spet pijana. Vpije, ker “nič” ne dela. Ves čas je v sobi in gleda televizijo… Vzdušje je povsem na nuli in vem, da ji to prav nič ne pomaga. Vendar spremeniti se ne da ne enega ne drugega. Jaz sem poskušala že z ogromno pogovori z obema, pa ne gre… Je mogoče bolje za en dan, potem pa gre spet vse nazaj na stare tire. Mati je tudi psihično povsem na dnu. Takoj plane v jok (če ji karkoli rečem) ali pa se pretirano razburi.

Zavedam se, da je v njej veliko topline in ljubezni in vem, da nas ima rada, vendar ji po drugi strani zamerim, ker “gleda samo nase”. Utaplja se v alkoholu, ne glede na to, da ve, da nas s tem vse prizadane. Ima vnučka, katerega ima rada, vendar se mu ne posveča skoraj nič. Če pride k njej slišim, kako po 10 minutah že govori, da nagaja. Nikoli ne gre na sprehod z njim ali da bi mu kaj prebrala, narisala, karkoli…. Nič. Ni bila vedno taka….

Razmišljala sem tudi, da bi jo dali na psihiatrično kliniko, ker je psihično res na dnu. Seveda že ves čas krivi za pitje alkohola očeta in vso ostalo okolico. Vedno je nekdo kriv, zakaj se je spet napila. V svoji bližini ne prenaša nikogar. Oče samo stopi v sobo že vpije, naj jo pusti pri miru. Ne da se pogovarjati z njo. Če je v povsem treznem stanju še nekako, drugače pa ne gre.

Počutim se odgovorno. Da bi ji morala pomagati, po drugi strani pa sem tudi polna jeze nanjo, ker življenje z mamo alkoholičarko ni lahko. Vedno sem ji zamerila, ker mame skorajda nisem imela. Nikoli nisva imeli tistega odnosa mati – hči. Nikoli se nisem mogla obrniti s svojimi težavami nanjo. Saj mi je pomagala, če je bilo potrebno in vem, da bi vse naredila zame, vendar to enostavno ni dovolj. Mislila sem, da bo bolje, ko se bo upokojila (ker prej je imela za izgovor tudi službo), dobila vnuke. Vendar ne.

Mislim tudi, da o svoji bolezni ve več, kot pove. Iz izvidov je sicer razvidno, da gre za cirozo, kaj več pa noče povedati.

Oprosti, ampak mene take zgodbe vedno razhudijo.. V svojem srcu je polna ljubezni, aja a res, ženska je celo življenje pila, zanikala, lagala… Se mogoče spomniš kolikokrat te je pozabila v vrtcu, kolikokrat te je osramotila pred prijatelji? Kdor pije se nima rad, se razčloveči.. In razčlovečila je tudi tebe, tako kot so mnogi njo. In pije.. Ta večni zakaj? Ne boš dobila odgovora, razen tega, da se ji je v življenju zalomilo.
Tak človek ni polen ljubezni, ampak je polen sovraštva do sebe in tukaj ti ne moreš napraviti nič.. Lahko samo gledaš kako tvoja mama, pa oprosti izrazu, crkuje na obroke in posledice cirize jeter so obupne, tvoja mama bo umrla.
Ker je alkoholičarka zanika, saj že celo življenje zanika, da pije, da ni bila odgovorna mama, da tvoj oče nima pravega življenja.. Misliš, da ne vem, kaj se z njo dogaja, še dobro ve.. In ti se ne čuti več odgovorna zanjo.. Vse kar lahko narediš zanjo je, da pokličeš zdravnika zdaj in takoj… In nehaj cviliti, spet oprosti izrazu, ampak nekdo jo mora postaviti pred realnost.
Vem, da sem direktna in groba… Ampak tako cincanje ne pomaga ne tvoji mami ne tebi.. Zaživi svoje življenje, poišči si pomoč, ker si je tudi ti potrebna, tako kot vsi, ki smo to doživeli in takrat boš videla, kako si pravzaprav besna na mamo in na očeta.. Ti bo lažje verjemi in tudi tvojim otrokom bo lažje.. Za začetek pa si nabavi knjige o alkoholu, magari od Dr. Ruglja, pa boš videla brez zanikanja, kaj alkohol je.. Sploh pa, naj za tvojo mati skrbi tvoj oče, če je že celo življenje prenašal njeno pitje.. Si razmislila tudi o tej opciji?
Ženska rada se imej, nisi ti kriva, ker tvoja mama pije..

Mojca

Zdravo, »zaskrbljena hči« ->
( Vrhunska hči- ( VH) )

Hvala VH , da ostajaš človek in želiš storiti največ, kar se v danem trenutku za dobro da storiti.
Včasih se ljudje znajdemo v nekem dogodku, se odzovemo kolikor se najbolje znamo, a se kdaj skozi čas tudi pokaže dejstvo, da smo se preveč zavzeli, da smo prevzeli preveč odgovornosti, da smo prevzeli odgovornost tam, kjer ni bilo na nas, da jo prevzamemo. Kaj hočem s temi besedami povedati? Na vseh nas je, da si vedno znova in znova oblikujemo meje tudi na področju odgovornosti: za to sem odgovoren, za to nisem odgovoren, kajti prevzemanje preveč odgovornosti ali , prevzemanje odgovornosti namesto drugih nas preveč oropa lastne vrednosti in dostojanstva. Sočloveka, kateremu pa ne omogočimo, da prevzame svoj del odgovornosti za to kar mu gre, pa oropamo lastne vrednosti, oropamo zaznavanja lastne sposobnosti… ga morda »delamo« še večjega »invalida« kot je. Auu! Ta izjava pa sedaj morda boli, in ti vzbuja občutek krivde, ki jo že tako ali tako nosiš v sebi zraven vse ostale zaskrbljenosti nad dogodkom.
To ni moj namen. Moj namen je, da končno stopiš v tej težki preizkušnji korak nazaj, če je potrebno tudi dva koraka nazaj, in na dogodek skupaj pogledamo bolj od daleč, od tam, kjer ne boš tako globoko z vso svojo bit vpletena v dogodek. Zmoreš to! Do sedaj si se borila z občutki v sebi, konfrontirala z očetom materjo, vlagala celo sebe, da končno narediš tej zgodbi preobrat, a se je bore malo kaj premaknilo.
Upam, da si ponosna nase, da ohranjaš upanje in morda celo zavedanje, da upanje nikoli ne umre.
V vsej zgodbi te kot sočlovek vseeno vabim, da se sama, najbolj kolikor se le da opremiš z vsem potrebnim, in se šele potem, kot opremljena, zopet konkretno podaš v to zgodbo, s katero si se srečala na poti življenja. Prav je, da ohranjaš svojo dragocenost v sebi, prav je, da hočeš dobro sebi, svoji družini, vsem… V tem te podpiram, a hkrati cenim tvoj dragocen zagon.
V tvojih dragocenih zapisih pogrešam več napisanega (kako je s teboj v tej zgodbi, kako je tvoje doživljanje vsega skupaj, kaj se dogaja v tebi, kako je s tvojo družino, kako z otroci, kaj pravi vaš mož… Ne pričakujem preveč podrobnosti, a ena »slika« celotnega sožitja bi prav prišla.
Torej, Kamor koli boš šla, ne bo s teboj mama, oče ali… Kamor koli boš šla boš sama s seboj, zato je dobro, da se bolj spoznaš… kar je hkrati proces osvobajanja od tega, kar te sedaj ovira v tej zgodbi, ki jo živiš in jo želiš boljšo. V sebi boš odkrila zaklade, ki ti bodo še kako prišli prav v teh soočanjih, ki si si jih zadala.
VH, vabim te, da si nameniš15 min časa, samo zase. Namesti se nekje v miren kotiček, (čim bolj udobno), ohranjaj zavedanje, da je ta čas le tvoj, čas , ko se boš sprostila in »potopila« v morje vesoljne Ljubezni, katere si kot poseben, enkraten, neponovljiv človek, vredna.
Človek je posebno bitje na tem planetu ravno zato, ker je v njem zraven telesne in psihološke dimenzije tudi duhovna dimenzija. Z biološko dimenzijo razpolagajo tudi rastline, s psihološko tudi živali, le človek, je v vsem trem prežet z duhovno dimenzijo in je tako le on posebej, posebno bitje na tem planetu. Človek je duhovna duša.
V tej celovitost te gledam tudi sam in te doživljam kot darilo od Boga nam vsem. Vate je položeno ogromno dobrega. Sedaj je trenutek, da odkrivaš to dobro, te dragocenosti in jih zaživiš. Ne glede na to, v kakšnem okolju si trenutno. Nastopil je trenutek, ko se ne boš več borila s slabim, ko se ne boš več ukvarjala s temo, ampak boš v določen dogodek vnašala vesoljno Ljubezen in to je Najin Oče vsemogočni Bog, ki je močnejši od tega kar doživljaš ti, močnejši od tega kar doživlja tvoja mama, močnejši od tega kar…
Potrebno se je le odpreti tej Božji milosti, ki komaj čaka, da nas v vsej polnosti objame in prispeva k dobremu rezultatu. Edino Bog, ki je dobrota, Ljubezen, edino on, ki ne more biti zlo nameren, edino on je pravi naslov, da izboljša nastalo zgodbo.
Da smo ljudje dovzetni za čim več božje milosti, da smo pretočni za milosti tudi na so človeka, je potrebno, da ojačamo svojo duhovno raven. Kako Pa?
Vsak dan, še preden vstanem iz postelje, se v duhu obrnem k Jezusu z zahvalo, da smem obstajati, da me je izbral, se mu zahvalim za dan, ki ga je ustvaril… Vse to s svojimi besedami. Kristjani lahko molimo , Oče naš, lepo počasi, da res vemo kaj izgovarjamo, med tem pa dopuščamo, objem Njegove veličastne ljubezni. Nato ga prosimo, da vstopi z vso svojo polnostjo v pomanjkanja zdravja v vaši družini, prosi, da te napolni s Svetim Duhom, ki te bo vodil po pravih rodovitnih poteh. (VH)= predstavljaj sito, želi si to, verjemi, da Jezus resnično komaj čaka, da te objame in morda preko tebe tvoje najbližje. Veruj v dobro, veruj, da bo konec dober. Dnevno si tako vzameš trenutke samo zase in Boga. Če je le mogoče, greš tudi v Cerkvico in se Jezusu predaš vso težo. Povej mu kaj doživljaš in ga povabi v vse to, povabi njega, da vstopi v vsej polnosti. To ljudje doživljamo kot prižiganje luči v nekem prostoru. (Ne borimo se s temo, ji ne konfrontiramo, ampak vstavimo luč)- teme sploh ni, ampak je pomanjkanje svetlobe, zato smo vstavili svetlobo.
Ljudje včasih pozabimo, na duhovno dimenzijo in se opiramo le na telesno in psihično, zato pa toliko bolj trpimo, ker se ne doživljamo celostno. Pa molimo, prosimo, se zatekamo k raznim magijam… Vse mešamo a hkrati gradimo nered.
Poanta, je dosti preprostejša, znosnejša. Ohranjati duhovno raven, biti pretočen, dovzeten za vse dobro, ki prihaja edino od Boga.
Tu je zavedanje, KDO PRAVZAPRAV SEM…, OD KOD PRIHAJAM…, KAM GREM…
Spoštovana VH, upam, da se nisi ustrašila napisanega. Kljub temu, da ne poznam tvoje izkušnje – predstave o Bogu, sem si to dovolil napisati, ker ti privoščim najboljše kar je možno.
Škoda, da se po telefonu ne moreva slišati, bi lahko sproti vsak dan nekaj časa stopala po korakih k dobremu razpletu.
Ljudje, ki skozi čas ( ne naenkrat- to je proces), doživijo srečanje z Živim Bogom, zadihajo kot, da so prej bili pod vodo in so sedaj prišli na gladino in končno zadihali.
Tudi v tvojem primeru je lahko lep konec, tako kot je že bil lep, v mnogih podobnih primerih.
Če želiš se lahko tudi slišiva. Sama izberi možnosti. Takrat bo več možnosti za sprotna dejanja, kjer ne bo potrebno veliko besed ampak več pretočnosti, saj z Bogom je lepše in učinkoviteje.
Ljudje uspevajo, ljudje, ki so bili depresivni, ki so imeli težave s heroinom, svojci, …

Obilo dobrega ti želim!

Zdravo.

Mi imamo podobne težave. Ker ne vem kaj naredit, bi vas prosila za nasvet.

Oče pije že cca. 4 leta. Sploh nima več volje do življenja,…

Ima cirozio jeter, klopni menangitis,…in še in še…

K zdravniku noče iti, ker pravi da njemu ni nič in da on ne pije
, vstane komaj iz postelje, ne je popolnoma nič.

Prosila bi vas za nasvet kako naj ga pripravimo do tega da bo vstal in šel k zdravniku…ne vem več na koga naj se obrnem…

Lep vikend vsem skupaj, in hvala že v naprej

Sem prepričala mamo, da je šla k zdravniku. Stanje se ni še nič izboljšalo. Ima vrtoglavice, zbruha vse kar poje. Je hudo, ampak k sreči ji tudi alkohol ne peše in tako že 3 tedne ni pila in je vsaj “normalna”. Dobila je zdravila proti slabosti in nekaj za “živce”. Bila je v laboratoriju. Vzeli so ji kri. Šla nazaj k zdravnici in ji je še tam vzela kri. Bila je notri precej časa, seveda pa ne pove, kaj vse ji je zdravnica rekla. Povedala je le, da je rekla, da ima rano na jetrih (sicer ne vem točno, kako to lahko ve le na podlagi laboratorijskih izvidov) in razjete v želodcu.

Kaj več nisem uspela zvedeti. Danes mora iti nazaj k zdravnici. Verjetno zdravnica niti ne bi povedala kakšne hude diagnoze direktno mami ali pač? Ali lahko jaz zahtevam, da zdravnica pove meni diagnozo?

Rexona – ja, poznam ta položaj. Želiš pomagati, po drugi strani je en kup jeze. Jaz sem vztrajala, da gre k zdravniku. Zagrozila sem, da če ne bo šla, da bom poklicala rešilca. K sreči pa je stanje postalo tako nevzdržno, da je potem brez težav pristala, da gre k zdravniku.

Pri tvojem očetu bo to verjetno težje, ker kakor razumem, on pije in nič ne je. Se pravi, da je večino dneva pod vplivom alkohola in seveda zanika, da je karkoli narobe. Tako je bilo pri nas kar nekaj časa. Več ali manj pod vplivom alkohola, na postelji, z malo hrane. Težko ti svetujem kaj pametnega, ker (vsaj v mojem primeru je bilo tako) s takimi ljudmi se ne da pogovarjati, se jim ne da nič dopovedati. Če poskusiš zlepa ali pa z grda – se napije in je konec s pogovorom. Jaz nisem uspela doseči nič. Pa sem velikokrat poskusila in priporočala zdravljenje in vse kar je mogoče. Pa nič. Vse je padlo na gluha ušesa. V treznem stanju je še celo včasih pristala in na zdravljenje in na obisk zdravnika, vendar je bilo največkrat že čez eno uro vse drugače.

Res ti ne znam kaj pametnega svetovati. Seveda je odvisno od osebe do osebe. Poznam kar nekaj primerov iz okolice in noben se ni končal srečno.

Edino kar je dobro pri tvojem očetu je to, da pije le 4 leta. Torej so možnosti, da še ni prehudih posledic. Seveda je odvisno kaj pije (najhujše je žganje). Moja mama je pila vse svoje življenje in sedaj so posledice tukaj.

Želim ti, da bi nekako uspela očeta prepričati za obisk pri zdravniku. Ker najhuje je verjetno to, da si kasneje očitaš, da si naredil premalo. Jaz sem moji mami tudi direktno rekla, naj gre k zdravniku, če ne zaradi sebe, pa vsaj zaradi mene, ker se nočem celo življenje obremenjevati z mislijo, da ji nisem pomagala.

“zaskrbljena hči—- ” vstrajna hči- (VH),
čestitam ti, za prispevek, ko si dobila mamo k zdravniku.
Sam predvidevam, da imaš možnost zvedeti več od zdravnika-ce, o materini bolezni. Si ožji sorodnik, skrbiš zanjo in to je dovolj močan argument.
Jaz bi se o zdravilih , ki jih mati konzumira , pozanimal v lekarni za kaj več in prebral priložena navodila. Vabim vas, da se vsak dan sproti zahvaljujete vesoljni Ljubezni za tisto dobro, ki se doseže. Tako se boste odpirali še več dobremu in lažje hodili naprej. To vam v tej preizkušnji privoščim.
Kako ste uspeli do danes, kako vam gre spoštovana (VH)?
Lepo vas pozdravljam in želim obilo vaše pripravljenosti za vero v dobroto, kjer se lahko odpočijete in napolnite z mirom.

Pozdravljena “REXSONA”-(RA)!
Ni fer, da doživljate to kar ste podelili z nami, verjamem vam, da to breme sploh ni tako enostavno, sedaj ni tako lahko.
Zapis je bolj. Rad bi bolj razumel celo okoliščino, kajti ostaja mi uganka, kako ste ugotovili, da gre za naštete bolezni a je kljub vsemu izven bolnišnice- je doma.
Razumel sem, da oče pije cca 4 leta, po drugi strani pa da komaj hodi, več leži.
Če sem dobro razumel zapis, torej pije še danes, kljub temu, da teško hodi. Tukaj mi ostaja uganka, kako potem pride do alkohola?
Sicer pa, kljub temu, da ga doživljate kot težavno osebo, se lahko zavedate, da je v njem še veliko dobrega in je prav, za vas in njega, da gledate v to dobro.
Včasih se nam ljudem zgodi, da ne vidimo sonce, ko je oblačno, toda to še ne pomeni, da sonce ne obstaja. Takrat nam pride prav, da nas kdo na to spomni in gre lažje naprej.
Ga. (RA), vabim vas, da molite zanj ina za se, molite, da se boste čimbolj odprli milosti, ki komaj čaka, da vas objame v vsej svoji polnosti. Vredni ste dobrega. Odpustite očetu , če mu kaj zamerite, odpuščajte sebi, če si kaj očitate. Pojdite pred Jezusa in mu vse povejte, vse kar doživljate, če ste jezni, “izlijte” mu sebe, dajte mu možnost, da vas v svoji polnosti objame in vam da točno to kar potrebujete in točno takrat, ko bo to potrebno. Pričakujte dobro, verjemite v dobro. Dobro je lahko za trenutno našim očem zakrito, skozi čas dobimo ljudje odgovore.
Pomembna so dejanja, zato vas vabim, da očetu pojasnite, da je v njem veliko dobrega in, da je iz njega lahko še veliko. Povejte mu, da se včasih spomnite trenutka, ko (opišite lep dogodek iz otroštva), veselita se nad tem, ne objokovati, ni mu potrebno dopovedovati, le poročajte mu, le izkazujte mu. Morda se sam sebi gnusi, morda ga vest peče… mi ne vemo smo premajhni. Zato, odpuščajte mu v duhu. Povejte mu, da je zaželjen, da ga potrebujete, pokažite mu kakšne fotografije, ki se jih radi spomnite, kot nekaj dobrega iz otroštva, naj zazna svojo dragocenost…
Na to ga konkretno v duhu ljubezni povabite k zdravniku, saj je vreden dobrega. Tu ostanite odločni, močni v molitvi, močni v zahvaljevanju in prošnji pri Jezusu.
Z očetom si zadajta datum odprave k zdravniku, če takrat odpove naj zdravnik pride k vam.
Močno se priporoča, da alkohola sploh ni v stanovanju, tudi za obiskovalce ne. Je to pač vaš način življenja, ki ga okolica sprejme ali ne. Ni potrebna zadrega.
Pišite, kako ste uspeli.
Mir in dobro Vam želim

Oh, kako ste nevedni.

Zadeva je preprosta – odvisniki od alkohola, če posplošim, imajo nizko samopodobo. Nimajo občutek, da so vredni ljubezni, sebe ne ljubimo in se ne spoštujejo. posledično se zatečejo v laži in tako začno izgubljati še zaupanej bližnjih. To jih pahne v še večji obup. Draga obupana hči ne pozabi, da je tvoj oče le človek in ga ne obsojaj pretrdo. Tudi on ima svojo preteklost in tvoja mama ni le uboga žrtev. To je verjetno poččela že pred tvojim očetom, kar pomeni, da ima tudi ona svojo preteklost. Pač noče pomoči in vse, kar lahk ostoriš, pri ljudeh, kjer zadeva poteka velik oveliko let, je, da sprejmeš zadevo, kakršna je in poskušpaš pomagati mami, kakršni je. Spremnila se ne bo. Bo morda nehala piti za nekaj ura, vendar nehala ne bo. Potrebuje alkohol tako kot ti potrebuješ hrano, ker je od njeg že odvisna. Pozanimaj se malo, kako je pri dolgotrajnih odvisnikih, pozanimaj se, kaj lahko vse sproži prenehanje jemanja njihovih lastnih “poživil” – tudi smrt! Vsi nevedni, ki se greste heroje pri starših, ki so alkoholiki veliko veliko veliko let, se pozanimajte pri za to usposobljenih ljudeh, ki imajo znanje, kaj sproži nasilno prenehanje uživanja alkohola.

Pr ostalih, pa namesto ,da jih silite naj nehajo, jim dajte občutek,da so vredni ljubezni, da jih spoštujete, da se zavedate, da jim je težko, da imajo občutek, da so neumni ipd., ampak da ste vi na njih ponosni. izpostavite njihve dobre točke kot starši, zakonci ipd. tu jim lahko pomagate, ne pa da jih silite v nekaj, kar sami, zaradi lastne nizke samopodobe, niso pripravljeni narediti. Predvsem pa se obrnite na društva, ki se s tem ukvarjajo, ne početi nekaj na lastno pest, e za tomate ustreznega znanja, izkušenj, izobrazbe in pogojev, saj lahko naredite več škode kot koristi.

Ljudi ne moremo spremeniti, za to nimamo niti pravice, pač pa lahko spremenimo sebe in skozi sebe ljudi okoli nas. Naučiti se moramo ljubiti in sprejemati ljudi, takšne kakršne sao ter se truditi jih razumeti — brez obtožb. zaskrbljena hči prepričana sem ,da si tudi ti svoji materi izražala jezo, saj je čutiti da si jezna. Pač, če gospa noče nehati, jo sprejmi, kakrpna je in skrbi zanjo, ko bo stara. konc koncev, če tu varuje otroka in te vzdržuje ali karkoli že počne ona ali oče, je to tvoja dolžnost. Pa čeprav ji boš morala kuhati, čistiti, jo čediti, umivati zadnjico ipd. Nauči se teh stvari, ker jih boš morala izvajati, predvsem se pa potrudi ji vlivati samozaest, ljubezen ipd ter učiti očeta, kako naj to naredi tudi on, saj je verjetno tudi on zagrenjen, portrt in jezen sam nase, ker ima tako ženo. Priporoči mu obisk pri terapevtu ali vsaj specialistu, društvu, ki mu bo orisal stanje njegove žene. Ne delaj pa se heroja, ker za to nimaš znanja.

Terry, očitno poznaš stvari le z enega zornega kota – to je s strani alkoholika. Kako je ona boga, kako je imela težko življenje, ki jo je pripeljalo do tega. Ja, res je, ljudje smo različni. Nekateri so slabiči, ki ob vsakem problemu skočijo v omamo in tako povzročijo še več gorja. Vem, da je ne bom spremenila in mi niti ni več za to, da jo spremenim. Moti me le njen negativen vpliv, ki ga ima na okolico. Res je, da je moja mama in vem, da zna biti tudi prijetna in ljubeča oseba (redki so bili taki trenutki), vendar vse to ni opravičilo in ne morem pozabiti vsega ostalega, vsega grdega, težkega in dejstva, da mame enostavno nisem imela.
Praviš, naj ji dajem občutek, da je vredna ljubezni, da jo spoštujem, da se zavedam, da ji je težko, ipd. HA HA HA Mislim, halo? A si ti sploh imela kakšen stik z alkoholikom? Moja mama je več al manj ves čas pod vplivom alkohola, če ni čisto pijana pa je vinjena. In v takem stanju naj jaz njej to razlagam, da me bo gledala s tistimi steklenimi očmi. In ji rečem, da vem, da ji je težko? Lepo te prosim. Njej je težko? Kako pa je bilo meni? Vse moje življenje me je bilo sram. Če je kdo prišel k hiši (prej prijateljice, potem fant), vedno je bila pijana in se osmešila in zraven še mene. In še sedaj ni da bi kdo prišel. In naj ji dajem občutek ljubezni? Lepo te prosim. Nizka samopodoba – ja potem bi jaz tudi morala vsak dan pijana ležati, kdo pa je meni kakšno lepo besedo rekel, ko sem jo potrebovala? Nikoli nisem mogla se obrniti na njo, če sem imela težavo, če pa sem se, pa sem hitro vse dobila nazaj. Spomnim se, da sem parkrat celo povedala, za kakšno manjšo težavo in potem me je izsiljevala. Če ne narediš to bom pa povedala temu in temu ali pa če mi ne prineseš alkohola …. Mislim, groza. In sedaj naj se ona meni smili in naj ji dajem ljubezen in ji višam samopodobo?! Lepo te prosim.
Sprejmem naj jo taka kot je? Nikoli! Nikoli! Vedno bom povedala na grobo, da ne odobravam tega kar dela in da je egoist in da gleda samo nase.
Verjetno bo res prišlo tako daleč, da bom morala skrbeti zanjo. In seveda bom mogla, kaj pa naj, vendar se mi ne bo smilila in ne bom tega delala s srcem.

Terry, res mi ni jasno, kako si ti padla v tole zgodbo, ker očitno ne razumeš, kako je, če celo življenje živiš z alkoholikom. Jaz sem veliko prejokala zaradi mame, velikokrat sem ji poskušala pomagati (naivna sem bila), si delala utvare, da če bom naredila tako kot želi, da bo nehala piti ipd. Sedaj pa je dovolj.

zaskrbljena hči—- z vsem kar ste napisala se popolnoma strinjam in vem o čem govorite, saj tudi sama preživljam podoben pekel.

terry; toplo vam priporočam ogled okrogle mize (povezava: http://tvslo.si/predvajaj/otroci-alkoholikov/ava2.82946242/[/url] ) na temo otroci alkoholikov ali kot ste nas sama poimenovala samooklicani heroji. Potem lahko na enako barvit način opišete, kaj nam alkoholik nudi v zameno za zahtevano brezpogojno ljubezen…Vaše starševske pravice ste – po mojem mnenju – zgubili tisti trenutek, ko je alkohol postal pomembnejši od vaših otrok. In to je bil istočasno trenutek, ko ste svojim otrokom oropali otroštvo. Žalostno, vendar breme in posledice nosimo še danes in to za dejanja oz. zavestne odločitve drugih. Odgovornosti pa ne prevzame nihče – samo pravice…

Lahko se tolažite s tem, da ste nas vzdrževali…vprašam pa vas ali mislite, da je zapuščenim otrokom v raznih zavodih slabše? Od oseb, ki bi nas morale ljubiti in ščititi, smo prejemali boleče žaljivke, udarce, posmeh,…

Torej, lepo prosim, zavoljo spoštovanja vseh, ki to doživljamo – ne opravičevat dejanja alkoholikov pod krinko nizke samopodobe! Ta je tudi nam zvesta spremljevalka pa ne pričakujemo “ujčkanja”.

Kljub temu pa vas lahko potolažim, saj bo večina od nas, do zadnjega skrbela za alkoholiziranega straša… – ironično pa vendar resnično.

Bravo, Sonja78, zelo dobro napisano. Sem povsem enakega mnenja.

Ves čas se zagovarja alkoholike, da je to bolezen, pa da jih v to pahne življenje… Nekega dne se je vsak alkoholik odločil za tako življenje. In še posebej je hudo, če se tako odloči mati.

Tudi jaz se strinjam s tem, da so ubogi vedno alkoholiki. Kaj pa njihovi otroci?? Kaj pa njihove ranjene duše? So si sami izbrali takšno življenje? So res dolžni skrbeti za svoje starše že ko so otroci in še potem? Koliko moči in koliko vsega je potrebnega, da se poberemo, da lahko živimo in dajemo svojim otrokom vse kar starš otroku mora dati. Toplino, razumevanje, vzgojo, samospoštovanje, spoštovanje drugih…. Moja mama je alkoholik – dekompenzirana jetrna ciroza v zadnjem stadiju. Seveda sva s sestro poskrbeli zanjo, saj sva morali. Že ko je prišla v bolnico v deliriju so takoj poklicali socialno in vsi so pritiskali na naju, da je sedaj pa ona najina skrb. Zanimivo ne. Nihče se ne vpraša kako je ona skrbela za naju? Kolikokrat sva poravnavali dolgove zanjo in jo reševali iz težav! Kako sva si ustvarili življenje? Nekoč se ni klicalo socialne za vsako malenkost, pa čeprav je bila policija pri nas včasih tudi dvakrat na teden. Da ne pišem o vsem psihičnem in fizičnem maltretiranju, ki ga otroci alkoholikov predobro poznamo.

Skratka spravili sva jo v dom (seveda po vezah) in jo postavili pred dejstvo, da je to njena zadnja možnost ali pa gre na cesto. Drugje tako nima kje živeti, saj je bila najemnica garsonjere, kjer pa so ji zaradi alkohola odpovedali pogodbo. V svojem življenju si s pokojnim očetom na žalost nista uspela ustvariti nič, saj je šel ves denar za alkohol.

Sedaj seveda kliče za vsako malenkost, je seveda uboga in živčna ker ne more do alkohola, ampak to je njen problem. Prinesemo ji tisto kaj potrebuje jo gremo obiskat in to je to. Sedaj si celo zaželi, da bi videla svoje vnuke za katere celo življenje skoraj ni niti vprašala, kaj šele kaj drugega.

Takole tudi jaz težko premorem razumevanje in sočutje do svoje mame, saj ga ona do nas ni imela nikoli. Zraven tega pa bi ji še morala krepiti samozavest! Hallo, to bi ona morala krepiti nam njenim otrokom?

Poleg tega se res strinjam s tem, da bi bilo potrebno gledati drugače na otroke alkoholikov, kot pa samo takrat, ko moramo poskrbeti za svoje “uboge in betežne” starše uničene od alkohola.

Veliko sreče vsem, ki preživljate to kar sva preživljali in še vedno preživljava midve s sestro.

Kaj pa naj bi sprožilo nasilno odtegnitev alkohola? Nič drugega kot par fajn delirijev. Takrat usoda sama odloči: ali se bo stegnil, ali pa mu je namenjeno še eno življenje!

Najlažje je svetovati z naslonjača!

Z naslonjača, hm,hm…

Po krepkih svojih in so človekovih izkušnjah in mirnem sedenju, zdravem sproščenem sedenju v naslonjaču osebno ne vidim nič narobe, prej zaslužen počitek in še več, če kot takšen sedaj , zdrav iz naslonjača pomagam komu v težavah, je več kot plemenito.
Pa ne glejmo zgolj v napake, nepravilnosti, jezo, zamero, … ki nas vežejo na slabo počutje.
Sam sem spoznal, da je vredno, pa kar koli mi pride v življenju nasproti, poiskati dobro, tisto kar je lepo in gledati v to.
Kako je to videti v praksi.
Predstavljajmo si, da vidimo pred seboj kozarec poln motne vode. Ta kozarec je pritrjen na mizo, zato se ne da izliti. Te motne vode si ne želim, želim si pitno čisto vodo. S pipe dolivam v ta kozarec čisto bistro vodo. V kozarcu nastane skozi PROCES bistra, pitna voda. Kako to, ko pa se niti dotaknili nismo tega česar si ne želimo? Preprosto, gledali smo v čisto vodo, se z njo ukvarjali, ji posvečali pomembnost, jo dajali tam kjer je manjkala. Motna voda je brez ukvarjanja se z njo izginila. Prioriteta nam je bila čista voda, ne umazana. Pri tem imamo opazovalce, ki imajo zaprte oči, ki imajo zarosena očala in podobno, ti nas kritizirajo, ogovarjajo, se jezijo na nas…, ostali z bistrim pogledom, z čistimi očali pa se z nami veselijo. Težko?
Morda ne!¸
Sonja78 , zaskrbljena hči—- ,
terry Vaši prispevki so zanimivi, kakšna je vaša vizija za naprej?
Vsem lep pozdrav.

Človek, spomni se kdo v svojem bistvu si, da bi lahko živel sebe. ČLOVEK, LEPO JE, DA OBSTAJAŠ!

Ja, se strinjam z vami.
Žal pa ljudje v stiski ,posebno pa svojci alkoholika nevedo kako in kaj.
Zato je potrebno poiskati pomoč.

Pri meni je ista pesem, oče je odšel pri mojih 10 mama se je pa zapila. Sedaj sem poročena s tremi otroci seveda možem , ki prekomerno pije in z mamo , ki so jo zaradi alkohola vrgli na cesto.
Jaz dobra dušica bi pa vsem pomagala….
NE PA NE BOM…jaz bi alkoholike postavla v vrsto in streljala…to jaz čutim …nobenega slabega občutka , ker se bom ločla od moža in ker bom mamo vrgla na cesto.
33 let sem rabila , da sem spoznala , da sem pomembna le jaz in moji otroci. 33 let sem rabila , da sem spoznala, da sem dolžna preživljati le svoje otroke in ne mame , ki ožaluje da me je rodila, ki je razbijala cele noči,in dneve prespala…
Pa še to ZA NOBENEGA OD NJIJU NE BOM SKRBELA KO BOTA V DREKU…

Mogla sem to dat ven…jaz pa to že leta držim v sebi…sem pa počasi začela delat na tem…

Prav poživljajoča je vaša jeza, skritaS. Edino taka zdrava jeza nas lahko pripelje do tega da alkoholikom rečemo STOP. in jih nehamo podpirat pri njihovem pitju, skrbet zanje in jih reševat na vse možne načine. raje rešimo sebe in otroke, za katere smo dolžni skrbeti.

New Report

Close