Najdi forum

Smrt očeta alkoholika

Tri mesece nazaj sem izgubila očeta alkoholika. Ne morem verjeti, da izguba tako boli. Sploh zato ne, ker so bili časi, ko sem si njegove smrti celo želela. Sedaj bi mu rada samo še enkrat pogledala v oči, saj tega nisem storila že več kot desetletje. V zadnjem letu mi je namenil par prijaznih besed, a so le ta naletela na gluha ušesa. Vsako prijaznost sem ignorirala, ali pa se je razvil iz nje prepir. Razen zadnje, ko sem mu namenila par stavkov v katerih ni bilo čutiti jeze. Zdi se mi, kot da je čakal na to, da se dostojno poslovi od mene.

Kljub njegovi bolezni in njegovem odnosu do mene sem čutila z njim neko posebno povezanost. In sem si že kot otrok položila na svoja pleča odgovornost za njegovo prenehanje pitja. Ni mi uspelo in sedaj objokujem vsako neizkoriščeno možnost. Obtožujem sebe, zakaj nisem storila več? Po drugi strani pa vem, da sem bila le otrok, ki mora najprej odrasti.

Ljudje pravijo naj pozabim kar je bilo slabega in se spominjam dobrega. A kaj ko je bilo dobrega tako malo, da ga lahko potem izbrišem iz spomina. Upala sem, da bo nekoč prišel dan, ko bom imela možnost spoznati njegovo svetlo plat. Moja želja se mi ne bo uresničila, se je pa njegova. Že leta in leta si je želel le umreti!

Ati kjerkoli že si, spočij si od trpljenja. V mojem srcu boš živel večno!

Iskreno sočustvujem s tvojo bolečino. Rada si ga imela in se čutila dolžno pomagati mu. Ne skrbi, gotovo je to opazil, a ti ni znal povedati. Človek, ki je obremenjen z alkoholom, težko izraža svoja čustva. V bistvu se jih sramuje izkazati, ker se čuti tako ničvrednega, da se mu zdi kot kletev izreči recimo preprost stavek “Rad te imam”. Namreč globoko v sebi se zaveda, da bi moral prenehati piti, če bi hotel pokazati, da te ima rad. A ker tega ne zmore, sam sebe še bolj sovraži in se kaznuje s tem, da še bolj pije. In izražanje čustev je še bolj zatrto. Strahoten začarani krog. Le redkim se uspe izkopati iz njega, taki ti lahko povemo, kako potekajo ti mehanizmi.
Skratka, ti si naredila vse, nikar se ne počuti krivo. Želela si ga rešit, hotela si to, pa nisi mogla. In tvoj ati je to vedel in ti bil potiho hvaležen zato.

ej….poznam to! Kot bi brala mojo zgodbo!
Oče je pil…pa na skrivaj, pa javno pa….vsak izgovor je bil dober.Ga je bolel zob, je nujno rabil mal šnopsa…pa je bil prehlajen, pa je popil steklenico ruma, ki je bila namenjena v čaj…….sovražila sem ga! Stara sem bila 15 let, bolj kot ne bila zaprta doma, ker nisem nikoli vedela, kdaj se bo na kavču zbudil in začel težit vsem okoli, sosedom, skratka…komurkoli! Pa pustimo to. Pogosto sem si želela, molila, da naj že umre…da bo mir! Da naj že enkrat popije pol litra preveč..predstavljala sem si, kako bo potem končno mir!
no, umrl je! Bilo je pred 13 leti, stara sem bila 18 let. Popil je dve steklenici vina (zvečer), odšel spat, se zjutraj zbudil, in se obesil!
Dolga leta sem si očitala, da ni mogoče odšel na tako imenovani štrik zaradi mene? V jezi sem mu pogosto rekla: CRKN; da bo mir v bajti!
koliko let me je to priganjalo, koliko krat spravilo v jok. …po eni strani sem se ga znebila, po drugi strani sem in še vedno žalujem za njim! sedaj že z otroci hodim na njegov grob in jim govorim, kako je bil ata OK, kako je bil faca…..ne vem, komu najbolj lažem. Sebi, njim….
Ampak še vedno je bil konec koncev moj ati, ki mi je kupil bombone, ko sem bila mala punca in ki je šel z menoj v živalski vrt….pozabljeno je sekiranje, tepenje…(pozabljeno ne, zgolj oproščeno), pozabljenjo je dretje, živciranje….po drugi strani sem pa malce srečna, da ga ni več in mi ne greni več življenja….ZAČARAN KROG, kaj?????

to razumemo le mi….otroci alkoholikov! to je drugim ljudem nedojemljivo….spominjam se, da mi je oče v pijanosti enkrat zabrusil, da ima vsak samo enega očeta, pa če je zguba ali pijanec…obstaja samo eden..nekako je veliko resnice v tem…..imel je prav!

KAr se pa čustev tiče….hmmmmm spominjam se, kako nas je nekoč lovil, da bi nas udaril…mene, sestro in mamo. Drl se je in vpil, lovil…..nato se je sesedel na kavč in začel jokati kot moja 2 letna hči…..jokal, jokal, jokal…..mami nas je prosila, da greva v sobo, jaz pa se spominjam, da ga je objemala, jokal je kot grešna duša, tudi meni se je zasmilil čeprav mi je dve minuti prej še grozil, da me bo pretepel kot mačka…….alkohol čustva s časom uniči, telo jih kaže….ma ne vem, kaj rečt….kot sem že napisala, moje besede bodo razumele le hčerke…alkoholikov…..

nova
Uredništvo priporoča

Ni res nisi ti kriva. Tvoj ata bi pil tudi če tebe ne bi bilo. Podobni občutki so se lotevali tudi mene. Dognala sem, da je moj ata pač žrtev, žrtev torej svojih staršev.

Lepo pismo. Ljubezen v nas je pomembna vez,neglede na to če je prišlo tudi do popivanja.Kolikor boš starejša,bolj ga boš razumela.Nihče nikoli ne pije brez vzroka.Z leti morda odkriješ kaj ga je težilo in ne boš obsojala očetovih dejanj, čeprav ste marsikaj pretrpeli.Toda ljubezen je v vseh nas in ni je mogoče kar tako potisniti vstran ali zavreči pa čeprav nekdo popiva.Tudi oče je vedel da dela narobe, toda iz te situacije preprosto ni mogel, ker ni bilo pogojev..
Lepo je, da ga ohranjaš v lepem spominu, pojdi sama k njemu na grob, kadar boš začutila da je to potrebno in se pogovarjaj z njim.Vzpostavila boš nek poseben stik z njim in mnogo lažje ti bo,saj bo vajin pogovor steke tako,kot si ti vedno želela. In veš, da so bile blizu tega tudi njegove želje (ko je bil še z vami),le da tega ni mogel ali znal takrat izraziti.Sedaj bo obema lažje.Njemu,ki je našel svoj mir in tebi, ker boš v sebi zaznala da si še vedno njegova punčka..ki jo je imel rad.Ljubezen nikoli ne umre.
LP

V kratkem bo šest let od smrti mojega očeta, alkoholika, samomor. Ni nas tepel, nikoli. Prijazen, priden, nežen, pošten, rad nas je imel, jaz njega bolj kot kogarkoli. Ko pa sem opazila, da je pijan, ga niti pogledati nisem mogla, kaj da bi se z njemu pogovarjala. Sovražila sem ga. Zelo mlada sem šla od doma in si “nakopala” starejšega fanta, verjetno sem bežala od doma, od težav. Zadnje leto je ata še samo pil in počival. Bil je drug človek. Postaran, tresel se je, zmedeno govoril…Ko sva se pogovarjala nazadnje mi je, med jokom, rekel, da ne more nehati pit, ….
Sedaj imam drugega partnerja, skupaj živiva. Mojega očeta ni poznal. Veliko sem mu povedala o njem, pošteno. Za moje pojme je moj partner alkoholik. Pije oziroma napije se enkrat na mesec (včasih ima malo več pavze). Pijan vozi, zapravi veliko denarja, vsakokrat je nekaj narobe (se prepira, razbije avto, ne gre v službo ali pa to stori ravno ko so prazniki, ko imamo druge načrte…). Nemorem ga gledati, vohati…..sovražim ga. Vmesno obdobje je zelo v redu. Ne morem mu dopovedati, kako uničuje sebe in naju z otrokom. Tega ne zdržim več. Sovražim, sovražim ta prekleti alkohol. Pa kaj vidijo v tem zvarku hudičevem!!! Jaz ga bi prepovedala takoj. Bolj kot sem prosila atija in mu razlagala, kako je to nezdravo…, vedno bolj mi je dajal prav, pa vendar še naprej pil. Bolj kot isto počnem pri partnerju, bolj se vseskup ponavlja. Pa, a sem jaz magnet za pijance? Pa zakaj ju imam potem tako zelo rada, ko pa ju tako sovražim zaradi alkohola? Na bruhanje mi gredo pijani ljudje!!
In, ali sem jaz dolžna celo življenje zapraviti za alkoholike, skrbeti, da se jim ne zgodi kaj hudega? Na koncu pa uničiti sebe, ker “alkoholik se spreobrne, ko se v grob zvrne”. Žalostno. Pa zakaj, zakaj, zakaj?

Žafranika moje iskreno sožalje. Tudi sama sem dala to čez.

Točno poznam občuteke, ki si jih opisala, vendar s to razliko, da se jaz spominjam samo lepih stvari.

Jezna sem še vedno na svojega pokojnega očeta pijanca in mojo mamo ki je letala za njim in ga poskušala ukrotit, da nisem nikoli vedela kdo je bolj nor, ali ona ali on, na koncu sem ugotovila da sta oba. Žal verjetno nihče ne pije kar tako, ampak so razlogi verjetno mnogo globlji. Včasih se mi zdi da je bilo bolje da je oče razsajal po gostilnah kot doma in mogoče je bolje da je mama ves gnev ki ga je imela v sebi, bruhala na njega. Na žalost pa se ni zavedala da se njenega krila oprijemamo tri punčke, za katere nista ne ona ne od dovolj dobro poskrbela.

Hvala vsem za tople besede, za besede razumevanja.

Ko sem ostala sama nerazumljena, sem vedno znova prebirala vaše besede. Pomagalo je vedeti, da pa le nisem sama na tem svetu, z vsemi temi nasprotujočimi si čustvi. Večkrat sem se spraševala zakaj moram jaz vse to doživljat, zakaj mi ni dano živeti mirnega življenja. Zdaj sem sem “sprijaznila”, da pač nisem nič posebnega in da tako kot vsak, tudi jaz nosim svoja bremena. Le zakaj bi moralo biti meni prizanešeno?

Biti otrok alkoholika ni lahko, vendar sem mogoče prav zaradi tega postala topel, razumevajoč, ter predvsem človek odprt do drugačnih ljudi. Prepričana sem, ko “prerastem” strahove, občutek manjvrednosti, nesamozavest,… da me čaka lepa in svetla prihodnost. Dela je veliko. Včasih imam občutek, da kar preveč za eno samo življenje. Ampak se splača. Borim se iz dneva v dan in spreminjam in oblikujem sebe. Moj cilj je pretrgati začarani krog in sebi in svojim potomcem omogočiti topel in ljubeč dom. Na nek način bo to darilo mojemu očetu. Življenje kakršnega si je želel, pa ga ni zmogel.

Veliko veselja vsem in še enkrat iskrena hvala za razumevajoče besede!

Težko mi je brati ta pisma, kjer v zvezde kujete svoje pokojne očete, ki so bili pijanci.

Dejstvo je, da so vam kot otrokom naredili največjo krivico, da niso poskrbeli za vas kot bi starš moral poskrbeti. Da imate zdaj celo življenje čustvene in še kakšne težave zaradi tega. Da si marsikatera najde tudi partnerja pijanca. Toliko krivice, žalosti, strahu, ogroženosti, gorja, bolečine, hrepenenja po ljubezni, ki je ni bilo…

Ampak o mrtvih očetih pijancih pa vse najlepše. Slabi očetje so bili, to je dejstvo.

Zakaj potem naj bi bilo tvoje življenje darilo takemu slabemu očetu? Podari to darilo nekomu, ki si ga res zasluži, na primer kar sama sebi, ker si uspela toliko narediti iz sebe.

Tudi meni je pred tremi meseci umrl oče alkoholik in moram reči, da sem bil tega prav vesel. Edina škoda pri tem je, da ni že prej. Nikoli mu ne bom mogel odpustiti stvari, ki mi jih je storil in do njega ne čutim prav nobenega usmiljenja. Vsako opravičevanje alkoholika in poudarjanje njegovih nekaj redkih pozitivnih lastnosti se mi zdi noro.

Tudi hči alkoholika, moram ti pojasnit… Jaz svojega očeta ne kujem v zvezde, ga ne želim niti nočem. Vse kar se je zgodilo je bilo odurno, obsojanja vredno… Vendar ti moram povedati nekaj… Da ga razumem, vem, kaj se mu je zgodilo… Tudi njegova mama je pila, bil je njen sin, njen zlati sinček, oče ga ni maral, zanj ni bil vredn nič… To so hude stvari, ki na človeku pustijo rane, ne opravičujejo in še enkarat ponavljam ne opravičujejo njegovih dejanj. Tudi če bi umrl, ne bi rekla, da je moje življenje njegovo darilo… Ne ni.. Zakaj že? Za koga že? Ampak slekoprej sem morala odpustiti, v svojem srcu odpustiti, ker se je šel zdravit in je zdaj zdravljen alkoholik. Živiva za zdaj tukaj v tem času. Kar se je zgodilo pred skoraj 20 leti se je zgodilo in ni ga boga, ki bi to popravil. Ampak danes je pa danes in tista prtljaga, ki se včasih še vedno razsuje, bi bila preveč težka. Jaz zdaj imam očeta (ne popolnega, odtujenega), odrasla, kot deklica, ko sem to najbolj potrebovala pa ga nisem imela. In to me še vedno skeli, čeprav vem, da tega ni moč popraviti.

Vse dobro

ziujo.
sama sem pokopala oceta,tudi alkoholika pred 11 meseci..
velikokrat se pocutm nerazumljeno saj v moji okolici ni veliko ljudi ki so dali isto izkusnjo cez..
nekako mi vsi pravijo da razumejo pa ne ..
ne morem vrjet kok jeze sovrastva in zmede je v meni vse to pa se mesa z ljubeznijo in obcutkom mankanja..
pogresam ga neskoncno ker sva mela neko posebno vez.. in sva si zelo podobna.. ze pred smrtjo in po njej je v men nek strah..pred izgubo in pred tem da bom mogla spremljat se nekoga ki propada pred mano.. in mu z nicemer ne morem pomagat.. niti z kricanjem,mirnimi besedami jokom..
je pa v meni upanje da bo bolse ..in da smrt je samo pocitek ..
vsem izrekam iskreno sozalje..
lp

Žafranika, tudi jaz sem prevzela odgovornost, da oče preneha piti, na svoja pleča. Še vedno jo čutim kot težko breme. Zavedam se, da to ni moja naloga, a vendar vedno znova razmišljam, kaj naj še storim.

Spoznala pa sem nekaj, kar me je nekoliko osvobodilo – vedno sem mislila, da bi oče lahko kadarkoli prenehal piti, in nisem razumela, zakaj noče, zakaj še vedno pije, zakaj ne preneha in mi pokaže, da me ima vsaj malo rad? (Bivša – res je, tudi izreči ne more teh besed) Vendar sem pred kratkim doumela, da enostavno NE ZMORE prenehati piti! In je, kot pravite, majhen otrok, nemočen. Ne zmore se premagati. Pa ne mislim tega kot opravičilo.

Stop – tudi jaz ga ne morem pogledati, ko je pijan. Zagabi se mi, v meni se pojavi strašna jeza, žalost, razočaranje… sploh ne vem, kateri vse občutki…. In vedno sem mislila, da je, ko preveč popije, druga oseba, ki pa je ne maram. Ampak ali je to res? Spoznala sem, da je trezni ati tisti, ki si vliva alkohol v usta. In postane pijan. To, da mislimo, da je pijani oče druga oseba, je le opravičilo zanj, alkoholika. Ne moreš ga enkrat sovražiti, drugič pa ljubiti, ker je to ista oseba. Čeprav sama še vedno čutim isto, vendar pa se začenjam zavedati, da vendar gre za isto osebo. Morda je tu tudi razlog, da z njim, tudi ko je trezen, ne morem vzpostaviti (kolikor toliko) normalnega odnosa.
A tega sem se šele začela zavedati. In je pred mano še dolga pot.

Tako da ime, ki si si ga nadala – Stop – jasno pove, česa si želiš! Da se alkoholizem v tvojem življenju preneha! Kot si želimo tega vsi, ki imamo z njim izkušnje! In v Sloveniji, vedno bolj razumem, nas ni malo. Čeprav sem tudi jaz dolga leta mislila, da sem edina.

Vsem vam želim srečno!

Haj,

kar solze mi tečejo po licu, v grlu kepa, v želodcu krč….ko berem tvoje besede, draga Žafranika, sem to jaz….groza…pa tako sem sama…tega nihče ne razume, mi otroci alkoholikov-borimo se sami s sabo celo življenje, očitki, prerekanja, zaničevanja…

Moj dragi ata še je živ, do mene vedno zlat, do mame in brata tiran. Zaradi tega sem jezna nanj. Tudi kot otrok in najstnica nosila na plečih, da bi se ozdravil, sedaj pri tridesetih pa spoznavam, da nimam več energije…da mi je dovolj…in žal mi je, da mu ne znam pomagati.Hkrati pa sem jezna-tudi na mamo, da je vse to hotela prenašati, s tem pa je v ta pekel potegnila tudi naju z bratom-ker je edino ata mene nekaj sploh poslušal, sem bila že kar pomnim neki posrednik v komunikaciji med mamo in njim-na bruhanje mi gre. Kdo je kriv? Kdo bo meni pomagal, da se v zvezi ne znajdem?

Rada vas imam vse otroke alkoholikov. Vem, o še kako vem, kako je to-hudič naj vzame alkohol…nikoli se ga ne bom rešla, po tej poti še sedaj stopa brat…ki tudi noče poslušati….zakaj, zakaj,

Jokam. Danes je tako hudo, kot že dolgo ne…
Tudi moj ati je alkoholik. Sem brez mami, ki je umrla ko sem bila še mala. Oče se je ponovno poročil, verjetno ne iz ljubezni kot danes ugotavljam.
Najhuje je ker ga imam tako zelo rada, ker zna biti tako ljubeč in prijazen, ko alkohol ni prisoten….Ko pa je pijan, ponižuje, se dere, ….vozi pijan…., posledično si je nabral kar nekaj kazni, za katere mi ni jasno kako jih bomo odplačali. In tudi jaz si že 10 let prizadevam, da bi nehal piti. Šlo je že tako daleč, da ga hodim iskat po gostilnah ali na prostore kjer predvidevam da je…
Ah, nevem več kaj je prav in kaj ni. Pri svojih skoraj tridesetih, še nimam diplome v žepu, nimam družine, niti nevem če si jo želim….moja “glava” je polna različnih misli in včasih imam občutek,da čisto malo manjka pa se mi bo samo odpeljalo…Nimam kančka samozavesti, ne verjamem sama vase, bojim se ljudi, če pa že sem blizu njih delam tako kot oni želijo….
.Hvaležna sem za partnerja, ki je z mano v dobrem in slabem, nevem kaj bi brez njega….samo še to me drži pokonci.
Včasih pomislim, da bi pobegnila kam daleč stran, na drug kontinent, da ne bi bilo treba oz. ne bi bilo mogoče,da priletim takoj ko se kaj zgodi….
Nevem kaj bom. Res ne.

Žafranika drži se. Mislim nate.

Danes mi je umrl oče – alkoholik. Srčna kap.

Že od otroštva sem asocialen, nikoli nisem imel prijatelja, nikamor ne grem, strah me je stika z ljudmi, pri 24.-ih še nimam ne punce, ne diplome.

Tudi jaz sem ga poskušal spremenjati. Enkrat sem mu za rojstni dan podaril celo tisto debelo knjigo od pokojnega dr. Ruglja, pa je še pogledal ni.

Stran sem se odselil že zdavnaj, vendar sta “žalost” in “jeza” prišla z mano. Dosedaj mi je v šoli večinoma uspevalo, ker sem veliko stvari vedel že od prej. V svoji osamljenosti sem se preko TV recimo naučil tri tuje jezike, bral knjige, postal ekspert za računalnike. Poleg tega sem mislil da bom v življenju kam prišel le, če se bom žrtvoval za očetove grehe, pa sem pogrnil na celi črti.

Nazadnje sem bil pri njem pred enim tednom, dan pred njegovim rojstnim dnem, vendar nisem zdržal dlje; spet sem odkril njegovo skrivno zalogo.

Upam da bo tokrat res “točka nič” in da bom lahko začel znova. Nikoli nisem bil samomorilen, strah me je samo, da bom ostal sam.

Kostya,
moje sožalje ob izgubi.

Če si sam na svetu in nimaš nikogar … vedi, da vsem ljudem ni vseeno zate. Če te je strah ljudi, naj ti zaupam, da je mnoge mnoge ljudi, ki hodijo po svetu strah prav tega. Sama nimam strahu pred ljudmi … no, včasih tudi, ampak poznam pa veliko ljudi, ki bi se raje skrilo in nikoli več prišlo ven, kot pa da morajo srečevati ljudi. Ampak življenje je takšno, da se ne moremo skriti in moramo gurati in gurati … 🙂

V teh dneh boš verjetno veliko časa preživel v razmišljanju o smrti, očetu, morda bo potrebno kaj urediti za njegov pogreb. Prišli bodo sorodniki. Ne izogibaj se jih, ker je to verjetno kljub tragičnosti ena priložnost, ko boš kakšno rekel z njimi in je čas, ko boš deležen njihove pozornosti.
Vsi imajo takšno ali drugačno izkušnjo izgube in gotovo ti bodo hoteli pomagati. Sedaj je priložnost, da si malo v družbi.
In potem v naslednjih dneh, zakaj ne bi s kom od njih ohranil stik. Ko pridobiš enega človeka, preko njega spoznaš drugega in tako naprej. Ni potrebno, da oddideš na nogometno tekmo in v množici iščeš prijatelje. Poišči jih med bližnjimi. Začni s sorodniki, pa sosedi, pa v bližnji trgovini. Verjetno nimaš strahu, da bi človeka pozdravil. Naredi to.
Vrni se na forume, skreiraj profil na Facebooku. Znanstva iz interneta se lahko preselijo tudi v realno življenje.

Ne razmišljaj o tem, da si sam. Imej sebe vedno pred očmi obkroženega s s prijatelji in znanci. Tisto kar razmišljaš postane tvoja prihodnost.
V današnjem svetu je vse videti tako čudovito, lepe hiše, luškani otroci, svetleč avto, nasmejana žena… lepe fotografije, utrinki s počitnic, napredovanje v službi…
Kostya, svet ni vedno takšen, kot se zdi. Vsi ljudje imamo svoje probleme in vsak se na svoj način spopada z njimi. Nič ni narobe s teboj. Dvigni glavo, pojdi ven, pozdravi trgovko, se ji nasmej. Pojdi ven, pomahaj trgovki, opazuj ljudi. Pokliči teto/strica, vprašaj, če sta v redu, jih pozdravi. Korak za korakom.
In pridi na forum in se pogovarjaj z ljudmi. Mi smo s tabo.

I Domišljija je pomembnejša od znanja. Znanje je omejeno, domišljija pa poganja svet. Albert Einstein I Naročilo na ePosvet: https://med.over.net/svetovalec/andreja-verovsek I

Lep pozdrav vsem otrokom alkoholikov.
Stara sem 18 let in kar ste vi dovživljali včasih to zdaj doživljam jaz. Kot bi brala iste zgodbe. Vaše zgodbe so mi dale misliti. Zelim si da bi moj fotr (nažalost mi ne gre iz jezika beseda oče) odšel iz tega sveta. Pa seveda ne zato, ker bi mu želela kaj slabega, ampak ker v tem vidim rešitev zanj in za nas. Z alkoholom se v naši družini borimo že vsaj 10 let. Pred 10 leti je pil občasno, potem pa se je vse le še stopnjevalo.Izgubil je službo, ostajal doma, se znašal nad nami psihično in fizično, zapravil celotno premoženje, in nam zapustil veliko kreditev ( ker je pred leti vse zaigral v igralnicah) in vsak dan popival. Njahujše pa je to, da se ga ne moremo znebiti, okoliščine in finance nam ne dopuščajo. Kar pa me najbolj boli pa je to da naša družina ni družina. On je kriv za to,da smo se z bratom in mami odaljil pa čeprav se imamo tako radi. Nemoramo biti skupaj ker vsi bežimo od doma, vsak posebaj. Težave, probleme pa zadržujemo v sebi. Zaključujem srednjo šolo in neverjamem,da mi bo uspelo ker se nemorem spraviti k učenju, ker u meni vlada nemir, žalost, nesamozavest in velikokrat se zaničujem. Pa vem da se ne smem, da se ne smem pustiti da me to uniči,ampak njegovo psihično in fizično nasilje je v meni pustil tak pečat, da se moram iz dneva v dan boriti z mojimi čustvi. Najhuje pa mi je, ker me ljudje, ki so mi blizu ne razumejo, vsaj zares ne.To razumemo le tisti, ki smo to doživeli. To praznino in iskanje očetovse ljubezni. Ko pridejo dnevi ko mi vse zamuri me prijatelji sprašujejo in se čudijo zakaj sem tako slabe volje in tudi če jim povem se jim zdi,da pretiravam, da to pa že niso taki probeli. Boli me ker zaradi njega nekako odraščam sama, saj mi mati stoji ob strani ampak se mi zdi da je vse to v nama pustilo tak pečat, da se tudi midve nemorava razumeti najbolje. Pogrešam mojega “očeta” pa čeprav se treznega skoraj da ne spomnim…bila sem premajhna. In ljubosumna sem na brata, ki je mel očeta ko ga je rabil, ko je bil v pubrteti ( saj še takrat ni bil alkoholik) rada bi šla stran od doma, zaživela s fantom življenje ampak kaj ko vem da to ni pametno in da sem premlada. Bojim pa se tudi zame in za brata, da bi tudi midva nekoč postala alkoholika, saj je dokazano da imamo otroci alkoholikov veliko možnosti da tudi sami postanemo odvisneži. Tudi očetova mati je bila alkoholik. Vendar se je šla ona zdravit k pokojnemu dr. Ruglu. Pri našem fotru pa smo vsi prišli na gluha ušesa, trudili smo se vsi pa seveda ker se sam ni odločil za to ni bilo nič iz tega. Vedno je imel izgovore. Zdaj še le govori –> zdravit se grem le če se bo mami nazaj poročila z mano

jaz sem pa sredi enega velikega problema. Moj oče je včasih prijazen včasih pa znori in gre pit in grdo govori ko pride domov. Moja mama je pridna vedno dela in kak naj rečem samo ona prav skrbi za družino, vedno v službi joka in govori da je enega lepega dne ne bo več iz službe, ker ne zdrži več. Lahko bi se ločila samo imam še mlajšo sestro in brata ter mene in v krizi saj veste kako je…. sprašujem vas kaj se da tukaj rešiti vse informacije so še kako dobrodošle ker nočem da se moji družini kaj zgodi ali doleti…

hvala vsem

New Report

Close