Zdravljenje odvisnosti od alkohola
Pozdravljeni! Star sem 41 let in sem po spletu okoliščin kar postal alkoholik. Tega si dolgo časa nisem priznal saj sem si izdelal obrambne mehanizme, ki mi niso pustili priznati samemu sebi, da sem odvisen. To sem si priznal šele, ko sem dosegel svoje dno. Takrat sem tudi spoznal, da brez strokovne pomoči ne bo šlo. Zadnje čase se mi je dogajalo, da sem se v lokalu opil, ko sem prišel domov sem padel v stanje hude depresije in samote, vzel antipsihotik ziprex-a in pomirjevalo apaurin ter nato nekako zaspal. To, da sem se opil se je dogajalo na tri dni. Tablete pa sem jemal pred spanjem vsak dan. Pil nisem večinoma samo takrat, ko nisem imel mačka. To je bilo eno samo mučenje. Po smrti mame in stare mame s katerima sem skupaj živel se je moja odvisnost povečala do zgoraj opisanega vedenja. V dveh letih me je nato zapustilo dekle s katero sva imela dolgoletno zvezo in izgubil sem dobro službo, razbil avto… skratka ostal sem sam na svojem dnu v groznem stanju s samomorilskimi nameni.
Po eni taki zadnji zgoraj opisani epizodi sem od doma poklical pomoč in sprejeli so me v psihiatrično bolnišnico v Polju. Tam so mi takoj že drugi dan predlagali možnost zdravljenja odvisnosti od alkohola v centru na poljanskem nasipu 58, kar sem kot edino možnost tudi sprejel. Tam se mi je kmalu povrnilo upanje in veselje do treznega življenja. Žal mi je, da svojega alkoholizma že prej nisem vzel dovolj resno, bilo bi mi marsikaj prihranjenega – pa ne samo meni. Z prijaznim osebjem na centru (terapevti, psihiatri, psihologi, voditelji kreativnih delavnic in telovadbe, …) in soodvisniki, ki jih res spoštujem saj v procesu zdravljenja vsi pokažejo odkritost, razumevanje, voljo in pogum z njimi mi je uspelo spet graditi svojo boljšo samopodobo in sem tudi osebnostno zrelejši. Ja zdravljenje na oddelku je zahtevno in prijetno, poskrbijo zate da se pozdraviš, da prepoznaš vzroke, ki so te pripeljali v alkoholizem in jih začneš odpravljati. Reševati pa začneš tudi posledice, ki jih je odvisnost prinesla. Na centru je splošno znano, da se pitja alkohola brez ustrezne strokovne pomoči skupine, terapevtov in ustreznih terapij ne da odpraviti. Tisti, ki pijete alkohol samo pomislite ali ni to že znak odvisnosti. Če niste sigurni pojdite na pogovor k zdravniku. Bolje se je zdraviti prej kot kasneje, ko izgubite vse kar imate radi vključno z zdravjem in dosežete svoje dno. Iz svojih izkušenj in izkušenj nekaterih sopacientov vem, da gre alkoholik vedno samo navzdol. S seboj vleče še druge tako, da ga po sili razmer zapustijo, ko pride na dno je sam in dostikrat brez vsega. Ampak tudi takrat je mogoče še upanje, če se odloči za ustrezno zdravljenje. Jaz sem se in vem, da sem na poti, ki mi pomeni življenje.
Lep pozdrav!
Odlično, da ste se streznili. Še tako naprej.
Najtežje v življenju je priznati svoje napake.Moja življenska pot se je začela srečno, lahko rečem idealno.
Imel sem vse družbo, prijatelje,družino in službo.
S prijatelji smo se dobivali ob večerih na vasi, po klepetu pa smo šli na pivo.
Najprej smo spili vsak samo eno pivo , včasih še malo za povrhu če smo bili žejni.Če pomislim sem vsak dan spil eno ali dve pivi. To je bilo v mladih in študentskih letih.
Ko sem si ustvaril družino sem bil v okolju, kjer so starejši sodelavci med malico hodili na dva deci. Včasih so povabili tudi mene. najprej se mi je upiralo na tešče piti vino, s časoma pa sem se navadil.
Po končani službi sva šlapa s kolegom še na vodko. v službi je bila navada, da se za vsak praznik prinese v službo alkohol, To je bila splošna življenska norma, pili smo vsi moški in ženske mlajši in starejši. Starejši so pili bolj po pameti mlajši pa smo hoteli takoj popiti vso količino alkohola,katera nam pripada v življenju.
Navada pitja se je tako zalezla v navado, da sem začel že pred delovnim časom obiskovati bifeje(kjer se nas je zbralo kar nekaj potencialnih pivcev, kateri smo spili dve ali tri vodke pred delovnim časom. Do malice sem postal tako žejen , da sem šel na pivo, po službi pa na dva.
konec tedna je bilo bolje, saj sem pred ženo skrival svojo potrebo po alkoholu. Ob praznovanjih ali pa v družbi pa sem zopet dal vse od sebe , saj sem vedel, da me v pričo drugih ne bo kregala. ko smo pospravljali mizo sem včasih popil vino is vseh kozarcev, saj se mi je zdelo, da ga je škoda zliti stran. v družbi prijateljev pa sem včasih spil tudi dva ali tri litre vina na večer.
Žena mi je večkrat omenila, da sem alkoholik in da se naj grem zdravit, vendar sem vedno dejal, da nisem in da lhko preneham piti kadar hočem,to se je vleklo kar kakih dvajset let.
Ko sem se zadnjič napil (upam, da je bilo zadnjič in naj mi BOG pomaga pri tem) sem se sam sebi zasmilil, tako sem bil nabogljen, Nisem mogel hoditi, niti govoriti, vendar so mi bile misli jasne. Sklenil sem , da ne bom več pil.
Z božjo pomočjo mi to uspeva sedaj že tri leta.
Povedati moram, da nisem imel od tistega trenutka nobenih težav, niti potrebe po alkoholu.
Največ težav sem imel s prijatelji in znanci, katerem sem moral vsakokrat in še danes mnogokrat razlagati, da pač trenutno ne pijem. Nisem rekel, da ne bom pokusil več alkohola, toda sedaj pač ne pijem in ne čutim potrebe po pitju. Res je problem s čim nadomestiti alkohol v lokalih saj je izbira zdravih brez alkoholnih pijač slaba. Doma pijem vodo in čaj v količinah, kakor prej pivo in vino.
Na koncu bi rekel samo to. Alkohol je težka stvar, katera zasužnji celega človeka. Danes me je sram pred ženo pred otroci in pred vsemi znanci, da sem bil takšen kakšen sem bil(podomače se temu reče pijanec). Sram me je in težko rečem to naglas.
Poskušam popraviti, kar se še da, vsem pa svetujem, čimprej se odpovejte tej zasvojenosti.
Svet je dosti lepši brez alkohola – verjemite mi.
Prav tako pa Bogu hvala za to milost. To je čudež.
Želim veliko čudežov.
Obema čestitam! Peter ali ti je uspelo prenehati s pitjem brez zdravljenja?
Moj znanec je tudi odvisen od alkohola. Zdravljenje pri njemu ni bilo uspešno. Do takrat ko se je šel zdravit sploh nisem opazila da bi imel probleme. Pil ni nikoli v družbi ali po bifejih. Na kakšni zabavi je vedno pil Radensko, zato sem bila zelo presenečena, ko so povedali da gre na zdravljenje. Po zdravljenju pa je postal zamorjen, pit je začel tudi v službi. Mislim da ne vidi nobene prihodnosti. Rada bi mu bila v oporo pa ne vem kako. Žena in otroci mu hočejo pomagati pa mislim da je do bljižnih prav malo sovražen, ženi očita nemogoče stvri. Terapevt je ženi dejal da naj poskrbi zase in otroke. Mene pa zanima, kako njemu pokazat luč, da ne bo samo obupaval? Saj so otroci še majhni in potrebujejo očeta. Ali odvisnikom sploh kaj pomeni pogovor? Ali res morajo biti čisto na dnu da se poberejo? Skrbi me tudi ker je nekdo z njegove skupine naredil samomor. Kaj pomaga odvisniku? Tisti, ki ste to dali skozi, prosim za nasvet.
LEP POZDRAV
piti sem prenehal brez zdravniške pomoči. O tej težavi se nisem pogovarjal z nikomur. Videl sem samo bolečino družine, vendar jo šele danes spoznavam, kako so vsi trpeli.
vedno sem iskal izgovor oz.priliko, da sem našel vzrok za pitje.
Ko sem se vračal s službene poti sem pred domom stopil še na eno pivo ali na dva deci.
vedno sem v bližini lokalov gledal ali poznam kakšen avto, da bi srečal znanca ali pivskega tovariša.
da sem bil zasvojen z alkoholom spoznavam oz. si priznam šele sedaj.
pred tem sem v dnu srca vedel, da sem potreben pomoči, vendar si nisem nikoli niti potihem tega priznal.
verujem in zaupam v moč molitve, zato ponavljam, da mi je bila dana božja milost, da sem lahko premagal to bolezen.
v življenju sem to milost izkusil parkrat, čeprav sem se tega zavedal šele, kasneje.
Enkrat je bilo ko sem prenehal kaditi. Ravno tako sem si rekel : Od danes nič več cigaret in tako mi sedaj uspeva že 17 let. pred tem sem pa redno kadil tudi 15 let.
Kot sem že omenil sem imel največ težav s prijatelji, sorodniki, znanci in prijatelji, katerim sem moral vedno nanovo razlagati, zakaj sem se odločil, da ne bom pil .
imel sem sodelavca, kateri je prenehal piti zaradi zdravja, saj ga je zaradi pijače skoraj pobralo, vendar je nato ko je prišel iz bolnišnice vedno ostalim sodelavcem ali znancem ponujal pijačo ali pa jih je silil v pijačo.
Besede kot: enega pa ja boš spil in podobne pivske fraze, ter konkretno ponujanje pijače, je pri ljudeh, kateri nimajo trdnega karakterja sila problematično.iz omenjene družbe znancev je eden šel na zdravljenje in je sedaj ozdravljen, drugi pa še vedno pije .
Sam se tolaži oz. slepi sebe in družino, da ne pije veliko, da pivo med delovnim časom in pivo po službi ni veliko, da drugi pijejo več in podobno.
takšne izgovore poznam ,saj sem jih uporabljal sam. Sigurno še ni na koncu, vendar je na poti proti robu.
Včasih mu omenim svojo izkušnjo in poudarim, da sem sam popolnoma prenehal, vendar mi odgovori, v rzgovoru, da pač on zasvojen.
Direktno v obraz pa mu ne rečem, ker vem da to močno boli in je neprijetno za vse.
pred vrati je postni čas, kdor ima težave z alkoholom naj sklene, da se bo v postnem času poskušal odpovedati alkoholu.
Verjemite najtežji je prvi dan, nato pa je vsak dan lažji.
tudi 40dni hitro mine.
vsem svetujem: Poskusite ne bo vam žal.
življenej je lepo
zdravo, stara sem 20 let in imam težave z alkoholom, napijem se približno 4x na teden, velikokrat se mi je že zgodilo da sem šla pijana na fax in v službo, prijatelji se me zaradi tega izogibajo, ostala sem čisto sama, bi mi lahko prosim povedali naslov delavnic za odvajanje od alkohola nekje v bližini maribora. Lp
Pozdravljena
Najprej bi predlagal,da si prebereš mojo zgodbo na forumu “bivši alkoholiki-povej svojo zgodbo”,bil sem prvi ,ki sem jo napisal.Joj joj če je vse res kar pišeš.Daj prosim pridi k sebi,da ti ne bo pol tako žal kot meni.Res je nehal sem pit(žret) tako je pač bilo.Ja , res pijačo sem pustil ćisto sam ,brez pomoči zdravnikov in ožjih sorodnikov.Samo volja in volja da tak ne gre več.Umrl bi ali kar crkno tako daleč sem prišel.No na prejšnem forumu sem pisal da obiskujem šolo.Ja po tolkih letih nenormalnega pitja,noge so me že zapuščale ,sedaj lahko povem.Končal sem šolo z uspešno opravljeno maturo pa avto vozim spet ,kar še pred 3 leti ni bilo niti v najlepših sanjah uresničljivo.
Lahko rečem uspelo mi je pa čeprav sem v tem času doživel dva najbolj boleča udarca,katera pa me nekako nista pahnila nazaj v pitje ,pa čeprav je bilo ne vem koliko N-ov da bi se nazaj napil pa najrajši umrl.Žalostno ampak je res! Pa nisem.
Daj porihtaj se leta grejo hitro,da ti ne bo tako žal kot meni.Marsikaj bi ti povedal,če pa želiš pa vprašaj na Mariborskem Karitasu na Strossmayerjevi 15 za mene .
lep pozdrav Robert
Pozdravljeni,
Pri nas doma je alkoholik mati, ki je na zdravljenju na Poljanah v Ljubljani.
Sedaj je po 4ih tednih prišla iz ustanove in sedaj ima vsakodnevne terapije in delavnice.
Problem se je pojavil, ker se je po dobrem tednu, ko je zunaj napila in vzorci njenega psihičnega stanja pred zdravljenjem so se vrnili. To je bilo v petek tako, da je bila potrta in tiha cel vikend ampak trezna.
Probal sem se pogovarjati z njo o tem vendar imam občutek, da se mi ni odkrila. Pravi, da ne ve zakaj je segla po alkoholu, ker ni bilo potrebe. K tem naj bi pripomogla situacija na terapiji v petek, ko je neka obiskovalka terapije prišla zelo vinjena, dva pa sta grozila s samomorom. Najbolj me muči ali to povedati terapevtom ali ne. Danes ne vem kako bo, ker še ni zaključila programa vedar se bojim, da bo prišla vinjena. Ampak tega ne morem tolerirati, da bo prekrito pila in na terapijah prekrivala svojo zasvojenost.
Na tak način to sigurno ne pelje v pozitivno smer.
Mati pravi, da bi jo takoj izključili iz programa, če bi zvedeli, da je posegla po alkoholu. Ima kdo izkušnje s tem? Je to res, da te izključijo brez, da bi se težavo reševalo naprej ali na drugačen način?
LpK
Pozdravljeni!
Programa v Poljanah ne poznam dovolj dobro, da bi lahko odgovorila na vaše vprašanje, je pa abstitnenca precej verjeten pogoj. Kljub temu verjamem, da se da z dogovorom in iskrenostjo marsikaj rešiti na način, ki bi bil dober za obe strani. Menim pa, da terapije ne bodo dale pričakovanega rezultata, če bo vaša mati ob njih tudi pila, kar ste tudi sami ugotovili. Tudi neiskrenost in pretvarjanje sta lastnosti, ki sta značilni za zasvojene in vaša mati jih s skrivanjem svojega stanja terapevtom ne bo premagala.
Izgovorov za recidiv bo zasvojenec, ki še nima moči da bi vztrajal našel mnogo. Enkrat je lahko to situacjia na terapiji, drugič v službi, tretjič doma. Izgovorom se nikoli ne pride do kraja, dokler nima oseba resne volje, želje in motivacije.
V resnici vam predlagam, da pokličete terapevte in se z njimi pogovorite. Povprašajte jih, kako vidijo materin napredek in njeno sodelovanje. Toplo priporočam, če boste le zmogli, da jim poveste tudi o njenem recidivu, vendar hkrati pustite jasno sporočilo, da želite da vztraja. Nimam podatka, kaj si o vsem tem misli vaša mati – ji terapije pomagajo? Želi opustiti pijačo in začeti znova? Če je v resnici motivirana, potem je pot do treznosti veliko lažja.
Če želite se lahko vključite tudi v našo skupino za svojce, ali pa k nam pridete samo na pogovor. Več informacij tako o skupini kot o naročilu na pogovor dobite na spodnjih telefonskih številkah. Želim vam veliko vztrajnosti.
Lep pozdrav,
Tadeja Janežič.
Pozdravljeni!
Za točno informacijo bi bilo verjetno najbolje, če bi poklicali kar njih direktno. Je pa možno, da je zdravljenje preko napotnice pri njih brezplačno. Predlagam, da preverite pri svojem osebnem zdravniku.
Lep pozdrav,
Tadeja Janežič.