Moj mož je na zdravljenju zaradi alkoholizma skoraj dva meseca. V bolnišnico je prišel takrat, ko je bila še možnost, da po začetnem zdravljenju, nadaljuje še z nadaljevalnim. Sedaj pa….ti stabilizacijski ukrepi… in vse zdravljence, tudi tiste, kateri bi želeli nadaljevati z zdravljenjem, dobesedno mečejo ven.
Vem, da je vse odvisno od njega oziroma od vsakega zdravljenca posebej. Ampak moje mnenje je, da je dva meseca premalo časa, da se človek lahko soočil z alkoholom, katerega bo srečaval na vsakem koraku in mu je prej prinašalo tako zadovoljstvo.
Žalostna sem zaradi tega in hkrati se sprašujem, če je bilo prej toliko recediva, koliko ga bo šele sedaj, ko se je zdravljenje tako skrajšalo.

Lep pozdrav!
To dejstvo, ki ga omenjate bo zagotovo vplivalo na problematiko same odvisnosti in recidivov.
Oba sva istega prepričanja, da je dva meseca premalo, da bi človek lahko zaživel trajno brez alkohola. Svetujem Vam, da vaš mož in Vi obvezno po končanem institucionalnem zdravljenju nadaljujeta še v skupini anonimnih alkoholikov, kjer bo nadaljeval in utrjeval svoje prepričanje. Znano dejstvo je, da alkoholik ni nikoli ozdravljen ampak zdravljen saj zdrevljenje poteka celo življenje.

Medeja,

ob zadostni motiviranosti sta lahko dva meseca zdravljenja v instituciji dovolj. Ali je Vaš mož že srečen, da je trezen? Ali ponosno uživa v tem, da mu ni treba po dnevno omamo?

Za prvih nekaj mesecev je že to dovolj, nujno pa je, kot svetuje g. Jereb, nadaljevanje bodisi pri AA bodisi v sklopu Centra za socialno delo, kamor oba krajevno spadata.

Kasneje si bo za svoje življenje želel več vsebin, kot je samo dosežena treznost – tedaj Vam marsikatera njegova, skladno z njegovim prebujanjem, utegne presedati. Moža boste spoznavali na novo!

Sila pomembno je, da mu Vi “držite štango” in da bosta sodelovala zdaj dolgi niz let skupaj.

Srečno

s.p.

Medeja-
tudi sama sem žena alkoholika,ki se zdravi in sicer ambulantno.Z njim obiskujem tedenske sestanke že par mesecev in povedati moram,da je v našo družino posijalo sonce.Na vsak način 2 meseca ni dovolj,je le začetek.Svetujem Vam,da se vključita v skupino kjer bosta nadgrajevala doseženo v bolnici.Nama je skupino v veliko pomoč in oporo in traja dalj časa,tako da se človek nekako utrdi v svoji abstinenci.
Veliko uspeha.

V klub sva se že vključila.
Moram pa reči, da že sedaj ugotavljam, da je zelo malo takih, ki vztrajajo v abstinenci. Tako da človek, kljub temu, da je sedaj tako lepo, ne upa biti srečen.

Ja, kako ste ga prepričali, da je sploh začel z zdravljenjem??????

Doma so se začeli stopnjevati prepiri, iz dneva v dan je bilo slabše.Ugotovil je, da tako ne bo šlo naprej.Začel se je zavedati, da se bom ločila, če ne bo nečesa ukrenil,ker sem mu to dala enkrat za spremembo jasno vedeti. Zato se je odločil za zdravljenje. Odločal se je med menoj, otroci na eni strani in alkoholom na drugi.
Vsi, katere sem spoznala v času, ko sem skupaj z možem hodila na sestanke, so dobili tako ali drugačno ‘brco v rit’. Od prometnih nesreč, groženj da bodo izgubili službo ali pa izguba službe, poslabšanje odnosov doma, grožnje z ločitvijo, odselitev partnerke, poslabšanje zdravstvenega stanja. Brez te potisne sile oziroma brce v rit očitno ne gre, kar so nam razložili tudi terapevti.