Najdi forum

Spoštovani!

Najprej se opravičujem za napisan post pri sestavku “Sin”, toda me je čisto vrglo nazaj, ko sem prebrala vaš odgovor.

Vendar sem jih sedaj prebrala že nekaj več, in se mi zdi, da so vaši odgovori čisto realni in razumni. Toda jaz še vedno ne najdem rešitve.

Imam brata, ki je star 20 let in še vedno živi pri starših. Včasih je ali pa ni zaposlen.

V OŠ je bil zelu uredu učenec, skupaj sva se učila in pisala naloge. To je tud bila moja naloga, da skrbim za to. No, jaz sem pet let starejša.

To je vse lepo šlo, dokler sem bila doma še jaz. Veliko sva si zaupala, prav ponosna sem bila nanj. Pa tud zelo dobrega srca je.
Nato sem jaz, ko je on začel s srednjo šolo odšla v Ljubljano študirat. Tu so se najini stiki končali, vse manj sva se videvala (praktično nič), pa še fanta sem dobila in jasno sem prosti čas namenila fantu in skupnim videvanjem.

Bratcu, pa se je takrat življenje totalno obrnilo. Zašel je v družbo, v kateri še sedaj propada. Šole ni končal, zaposlil se je, kar pa nič ne pomeni. Nič od nič.

In zadnji dve leti je obupe. Sami konflikti v družini. Oče ga več sploh ne prenaša, hoče neki napredek od njega, da si neki ostvari. Pravi da bo že nekako preživu, če ni končal šole. Toda ko bi vsaj delal (do sedaj je zamenjal že 6 služb, ker so vsi zaposleni in nadrejeni butasti “kmetavzari”), pa še to ne. Po cele dneve spi, ponočuje, gleda TV in to je to. Po cele dneve je neki jezen, napikiran na vse,……. kako smo vsi butasti, itd…. da se mu človek sploh ne more približat.

Ko ima dober dan, mami kar skače od veselja. Zjutraj mu vedno kupuje krofe in hrano, ki jo ima rad.

Oče pa vsega tega več ne more prenašat. Tud ko je delal je npr. 100,000.00 SIT pognal v dveh dneh. Bog si ga vedi zakaj.
Tud on ga že sumi, da ni slučajno zapadel v kakšno zasvojenost.

Jaz pa vem. Veliko stvari sem tud jaz dala skozi. Raznorazne družbe, itd….. toda nikoli se nisem zmedla in zašla. Vsi moji kolegi/kolegice smo postali uspešni, zaposleni in vse kar spada zraven. Moj brat pa propada z vsakim dnem bolj. To sem mu vrgla v obraz da vse vem in da nisem neumna, če so že vsi okrog njega. Pa se mi je samo “zarežal v obraz” in reku, da kaj me daje. Da od kje mi te ideje!

Kaj naj storim??? Kaj naj,……………… čisto sem nemočna, srce mi poka.
Vem, če bi ga oče postavil pred vrata, da bi propadel. To sem že sama preprečila, ali sem storila prav nevem. Se vsakič bolj sprašujem.

Oče pravi, da mu je vzel 10 let življenja, kok ga je izmuču z obnašanjem in nezainteresiranostjo do cele družine.

A, sploh še obstaja kakšna rešitev, za mojo družino? Če mu bom omenila kako komuno ali zdravljenje ne pride v poštev, ker sploh ne prizna. Toda jaz vem, ker poznam to družbo – VSE VEM!!

Oh, vem da je tale moj post čisto zmešano napisan brez repa in glave, toda tok se je že vse zakompliciralo, da ne vem več kje začeti.

Že v naprej hvala da ste mi prisluhnili.

Lep pozdrav.

Odgovor na vaš pripis pri sestavku “Sin” sem napisala kar k tisti rubriki. Nič hudega. Kar ste napisali, je bil iskren odziv in to je OK.

“A sploh še obstaja kakšna rešitev za mojo družino?” Ta vaš stavek izraža kar en obup nad vsem tem, kar se dogaja. Kot da je vse v družini brez repa in glave. Kakor da tudi vi ne veste čisto natančno, kateri del družine ste in kje se ta del drži družine.

Kako pomagati bratu? Če malo povzamem vaše sporočilo: Vse se nekako vrti okrog brata. Oče se jezi nanj, ga zavrača, ga ne prenaša več … Mama se sekira, verjetno je že precej obupana in najbrž se počuti krivo za neuspešno materinstvo. Vi že od malega skrbite za brata in mu želite pomagati. Nekako se počutite odgovorni zanj.

Zgleda, da je brat v družini nekdo, s katerim imate vsi zelo veliko opravka. Kaj bi se v vaši družini zgodilo, če brata ne bi bilo? O čem bi se pogovarjali? Na koga bi se oče jezil? Koga ne bi prenašal? Ob kom bi se mama počutila krivo? Za koga bi skrbeli vi?

Veliko čutenj se vrti med vami in zgleda, da niso usmerjena tja, kamor bi morala biti. Naravno je, da za brata skrbita oče in mama. Kako to, da mama in oče nista poskrbela zanj in ste to luknjo v družini zapolnili vi?

Brat ima zelo negativističen odnos do očeta. Čigav odpor zrcali? Otroci običajno ne odklanjajo očeta kot očeta, niti mame kot mame. Pač pa vedno odklanjajo nekaj pri očetu in nekaj pri mami. Kaj je tisto, kar je vašemu bratu v vaši družini preveč in česa ne zmore nositi? Brat vse druge obtožuje, da so “kmetavzarji”. Koliko se on v vaši družini počuti “kmetavzarja”? Koliko se počuti “kmetavzarja” kdo drug od vas? Ob kom se tako počuti?

Oče se jezi na sina. Kaj bi bilo, če bi se razjezil na mamo? Ali pa mama na njega? Od kod je pravzaprav ta jeza prišla? Mama se sekira in se počuti krivo. Od kod je prinesla to krivdo?

Veliko stvari se dogaja v vaši družini. Tisto, kar bi prineslo rešitev vaši družini, je to, da pogledate, kaj se dogaja z vsemi temi čutenji. Da ugotovite, od kod so prišla (koliko jih povzročajo sedanje situacije in koliko so jih starši prinesli že s seboj iz svojih prejšnjih družin). Da jim daste pravo ime, jih ovrednotite, se o njih pogovorite. In nenazadnje: da vsako čutenje, ki se zdaj kar prenaša od enega do drugega, dobi pravega lastnika.

Kaj storiti v prvem koraku (kako se lotiti zadeve), pa sem napisala že v drugih odgovorih. Upam, da boste ponovno našli dom in družino, ki bo sestavljena in kjer bodo stari imele rep in glavo.

Če se želite o vsem tem pogovoriti v živo, pa lahko pridete tudi na osebni razgovor.
Pokličite me na brezplačni telefon 080 1221 ali 01/548-02-86 in se bomo zmenili.

Pozdravljeni!

Najlepše se vam zahvaljujem za vaš odgovor – resnično.

Na nek način ste mi odprli oči, z enimi vprašanji.

Edino v nečem ste se zmotili. Vas bom kar citirala :
“Kako to, da mama in oče nista poskrbela zanj in ste to luknjo v družini zapolnili vi? “

Nisem bila jaz tista, ki naj bi zapolnjevala to luknjo. To nama je obema bolj ustrezalo. Veliko več sem ga lahko naučila kakor starši. Nista Slovenca, in niti meni nista znala nevem kako veliko pomagati v šoli, ker nista visoko izobražena. Sicer pa sta najboljša starša kar bi jih lahko imela. Nimamo pač vsi te možnosti, da bi imeli podporo staršev pri šolanju in izobraževanju. Oni te možnosti niso imeli in sta šla s trebuhom za kruhom. Tako nekako.
Meni če je kje zaškripalo, so najdli inštrukcije, pomoč, itd…. Nikoli za nič nisem bila prikrajšana, enako tudi moj bratec.
Ko pa sem jaz učila in svetovala bratcu neki kar jaz že vem sem bila na to ponosna (kot starejša sestra). Vedno me je občudoval, moje razlage je občudoval. Je reku da boljše razlagam kot katerakoli učiteljica. To mi je nekako šlo.

Edino zato in v tem smislu sem morala priskočiti jaz pri vzgoji. Drgače pa sta bila starša glavna, ona dva sta nas vodila skozi življenje in nama svetovala po najboljših močeh. Ne bom trdila da sta vedno naredila vse prav, ampak vsaj približno.

Jaz osebno ne vem kaj bi brez njih. Še vedno smo zelo povezani med sabo. Sploh si ne predstavljam, da jih nekoč ne bo več ob meni. Bojim se da bom takrat tud jaz nehala živeti. Tako so dobri.

Upam, da ste razumeli ta stavek. Ne bi rada da si ga razlagate napačno. Toda občutki mene in moje družine so obojestranski.

Upam, da vas bom lahko tudi poklicala za nasvet. Moram zbrati tud jaz mal poguma, če me razumete.

Lep pozdrav.

Se veselim vasega klica. Korajža velja!

Draga Sanja. Rada bi ti napisala nekaj vzpodbudnih besed. Nekaj besed razumevanja. Dozivljala sem nekaj podobnega. Tudi moja sestrica je zasla v ‘slabo druzbo’, postala zasvojenec v najhujsi obliki… Spomnim se nemoci, groze. Rada bi ti povedala, da podozivljam vse. Nekaj casa slutis in si zatiskas oci. Noces verjeti. Podobno je s starsi. Prepricana sem, da tudi oni slutijo. Ko nekaj ‘poci’, ko se enostavno moras zaceti pogovarjati o tem, ko ne gre vec, se zacnejo stvari resevati. Predlagam ti, da zberes pogum in zacnes pogovor. Z bratom, s starsi. Na zacetku je tezko, lahko pa iz tega izplavate in skupaj zazivite srecno in se bolj povezano – kot druzina. Najslabse je ZDAJ – ko samo slutite in molcite. Moznosti so! Vedno so. Samo smrt je dokoncna, prej pa je upanje in to je veliko. Se nekaj bi ti rada povedala. Ko mu bo zacela teci voda v grlo, ko ne bo vec slo, ko bo prosil za pomoc, ko bo tudi sam zelel pomoc in bo videl, da ne gre tako vec naprej, bo se vedno lagal, okleval, se vracal. Ne obupat. Odvajanje je dolgotrajen proces ampak lahko s srecnim koncam. Mislim na vas, na tebe.

Tvoj bratec je očitno zapadel v sindrom, ki ga doživljajo številni mladi. Ker si premalo napisala možne vzroke za njegovo vedenje, je težko oceniti, kaj ga je privedlo v asocialen položaj. Mogoče se s tem ne boš strinjala, vendar samo slaba družba ne more biti vzrok za trenutni položaj. To bosta morala ugotoviti skupaj. Poskušaj vzpostaviti stik z njim. Povabi ga na kosilo, nekam kjer bo mirno in bosta lahko klepetala. Najprej začni s prijetnimi spomini. Ko je bilo še vse v redu. Poskušaj ga nasmejati. Vendar ne sili vanj. Povej pa mu, da te skrbi zanj, ker opažaš da se spreminja. Tvoj bratec ima trenutno verjetno občutek, da se ne morem nikomu zaupati. Če ti bo uspelo vzpostaviti zaupljiv odnos, boste vedeli, kje začeti reševati težave. Na začetku, namreč. Tam, kjer so se začele. Vendar kot pravim: mogoče to ne bo uspelo prvič, ko ga boš povabila na takšen klepet. Včasih je potrebno več časa. Če boš vztrajala, uspeh ne more izostati. Včasih si mladi želim samo to, da bi nam kdo pokazal, da mu je mar za nas.

Vsem hvala za odgovore in spodbudne besede.

Vas ga. Erjavec še nisem poklicala, ker nimam poguma, me je strah vsega in VSE TO povedati naglas. Nisem pozabila na Vas, imam vas v mislih.

Vaše pismo sem pokazala tudi mamici.

Z bratcem imaava trenutno, tud kak dober trenutek. Trenutek, ko z mano celo spregovori, me kaj vpraša, itd…. Se mi zdi da je vse odv. od njegovega razpoloženja.

No bomo videli, kako bo.

Lep pozdrav.

Tvegano je vse to povedati naglas. Ker ne vemo, kako se bo nekdo drugi na to odzval. Ja. Vzemite si čas – ni vam potrebno tvegati danes. Toda tvegajte. Splača se. Za vas je to dobro. Navijam za vas, da vam bo uspelo!

New Report

Close