Spoštovani!
Imam sina, ki je sedaj star 26 let. Kot otrok je bil zelo živahen, vedno dobre volje, aktiven, a ne vstrajen. Imel je veliko družbe. Konec srednje šole pa se je srečal z drogo. Ker sem mislila, da je jemanje drog povezano samo z inekcijskimi iglami, sem to nevarnost spregledala, ker se je inekcij zelo bal, sem mislila, da mu s te strani ne preti nobena nevarnost. Ker pa je v okolici zelo veliko mladih, ki izvirajo iz kar premožnih družin, je v njihovi družbi padel tudi v to sfero. Tako da je po vpisu na faks ni opravil nobenega izpita. Zato smo mu poiskali propravništvo. Ker živimo v manjšem kraju, kjer smo bili vsi zaposleni in tudi on, se je kmalu našel nekdo, ki je tudi to sporočil v podjetju in tako je fant po preteku pripravništva zaradi tega izgubil zaposlitev. Nato je šel v vojsko. Ko se je vrnil domov, se je zaposlil pri očetu, s katerim se nista nikoli dobro razumela in zaradi droge je bilo vse še slabše. Stalna sumničenja so ustvarila pekel v družini. Poleg vsega je tudi že po naravi zapravljiv in posledice tega je večni sum zaradi droge. Tako je postalo vse začaran krog. Nehal je delati doma, zaprl se je v svojo sobo, cele dneve gleda TV, vsaka zveza z dekleti se konča, ker nima nikakršnega cilja. Še vedno bi rad živel v svetu mladih dni. S prijatelji nima stikov. Če ga opozarjam, da mora spremeniti svoj način življenja, se razburi, da ga napadam, da se ga sramujemo, da smo razočarani nad njim, itd. Ker je naša hiša velika, se lahko izogiba stikom z nami. Ko ga gledam, mi poka srce. Res ga je škoda. Toliko talentov in sposobnosti kot jih je imel on, niso dane vsakemu. Ker je v duši občutljiv, mislim, da je nesrečen. Kako mu naj pomagam? Kako naj mu nudim pomoč? Trdi, da droge ne uporablja, a saj je to gorje že toliko časa v hiši, da sploh več ne vem, kakšno je normalno stanje. Sem odprt človek in pripravljena storiti kakrkoli, da bi sina še kdaj videla nasmejanega. Lepo prosim za kakršen koli nasvet. Lepo pozdravljeni!

Kako se počutijo otroci, ki zlorabljajo drogo? Običajno zelo utesnjeno, neslišano, nerazumljeno. Velikokrat krivo, nemočno, neuspešno. Z dolgčasom, ki ga živijo, poskušajo prekriti svoj obub ob nesmiselnem življenju, ki ga živijo. Da, so zelo občutljivi in so zelo nesrečni.

Matere so že po naravi bolj občutljive in zelo hitro ugotovijo, če je z otroci kaj narobe. Zelo težko gledajo, kako otroci trpijo, kako so nesrečni, kako jim je hudo. Veliko nasvetov jim dajejo, poučujejo jih, skrbijo zanje in budno pazijo, da jim česa ne bi primanjkovalo. Običajno raje naredijo namesto otrok, kakor da bi gledale, kako jim je hudo. V družini, kjer otroci zlorabljajo drogo, je to skoraj pravilo.
Očetje so po naravi bolj predani svoji službi in druščini izven družine. Če se le da, jih ni doma (nadure, sestanki, društva ipd.). Imajo svoja pravila, svoj prav in hočejo, da se otroci ravnajo tako kot želijo oni. Če otroci poskusijo razmišljati drugače, so očetje običajno nesrečni. Veliko je jeze, nerazumevanja, otroci zavračajo očete, očetje pa sinove.

Običajno želimo, da sin spremeni svoj stil življenja. V bistvu je potrebno, da vsi v družini spremenite svoj stil življenja. Oče mora sprejeti tveganje in vstopiti bolj aktivno v družino: biti doma, skupaj s sinom, se pogovarjati s sinom – tudi o sebi, svojih občutjih, o svojem smislu življenja, o tistih drobnih modrostih življenja, do katerih se je dokopal sam s svojim trudom in naporom… Oče mora biti tisti, ki je zmožen v sinu prepoznati pozitivne lastnosti tam, kjer jih navidezno ni. Biti mora tisti, ki bo dal sinu priznanje, da je v redu, da živi. Tisti, ki ve, kaj hoče od življenja, ki si dovoli ob sinu izzivati življenje (v smislu vrednot, razlogov za življenje ipd.). Tisti, ki mora postaviti razumna pravila življenja v družini in vztrajati, da se jih vsi člani držijo. Sin bo očeta v teh njegovih nalogah ves čas izzival. Poskusil ga bo podreti. Na vsak način, z vsemi sredstvi. To je njegov posel v teh letih. Tako preizkuša meje svojih zmožnosti in trenira svojo samostojnost (ki jo mora doseči). Posel očeta pa je, da vztraja in ostaja ob sinu, čeprav je to včasih zelo naporno, zelo hudo in občasno prav grozljivo. Zanimivo je, da sinovi najbolj pohvalijo tiste očete, ki so zelo odločni in ki zdržijo njihove muhe in vse mogoče tvegane preizkuse očetove verodostojnosti (kljub temu, da tem istim očetom godrnjajo, se upirajo ipd.).

Mama mora občasno stopiti na stran in dati prostor očetu. Očetje pogosto ne sodelujejo pri vzgoji otrok, ker tam za njih ne ostane nič prostora. Poleg tega, da nimajo prostora, velikokrat poslušajo goro očitkov, kako nič ne storijo pri vzgoji. V bistvu so pripravljeni veliko narediti, jih je pa tega strah, počutijo se zelo negotove (ker ne vedo, kako se bodo izkazali pred svojimi ženami). Potem se mora mama naučiti biti kdaj tiho. Ne povedati vseh nasvetov. Ne opozoriti na vsako najmanjšo nevarnost. Mora se navaditi, da je nujno potrebno, da sin kdaj trpi, da ga kdaj kaj boli, da nečesa, kar si želi, nima… Samo te izkušnje ga bodo spodbujale, da bo kaj naredil iz sebe. Je pa res, da je to ena najtežjih nalog za mamo.

Sin? Tudi sin se mora odločiti, kaj bo s svojim življenjem. On sam je odgovoren za to, kaj bo z vsem tem, kar ima, naredil. V primeru, da se ne drži pravil, ki veljajo za vso družino (zloraba drog je verjetno ena največjih kršitev), se mora odločiti: ali sprejme vaša pravila, ali se odseli in živi nekje drugje po svojih pravilih. To se mora odločiti in ostali družinski člani ga morate zelo jasno postaviti pred to odločitev. Niste vi odgovorni za njegovo odločitev in za njegovo izbiro, lahko pa ga s svojim načinom življenja k temu spodbudite.

Urediti sinu pripravništvo, najti mu zaposlitev, ni vedno najboljša oblika pomoči. Včasih je bolje, da za kakšne stvari poskrbi sam. Čas je, da začne sam skrbeti zase. Če tega pri vas doma ne more (noče), naj gre od doma. Tudi dajanje denarja sinu, ki cele dneve gleda TV, zanj ni rešitev. Če mu dajemo denar, mu s tem samo omogočamo, da na tak način živi še naprej. Jasno mu povejte, kako mislite glede njegove droge. Ponudite mu podporo, če se odloči za zdravljenje. Če se ne, ga ne podpirajte več – v tem primeru mora odgovornost za svoje življenje v celoti prevzeti sam.

Sicer je pa dobro, da se vsi skupaj obrnete na katero od organizacij, ki delujemo na področju odvisnosti. Lahko pokličete na 080 1221, kjer boste dobili konkretne informacije, kam se obrniti po pomoč.

Hm, to je lahko tako govoriti.

Niste živeli v taki družini in ne veste kako to je in če je ta otrok vaš. Vi bi ga potemtakem postavili pred vrata in naj umre, ker ne živi z vašimi pravili?

To tako ne gre.

Sama vem, ker imam brata v taki situaciji. Jaz sicer več ne živim z njim in starši, vendar vem kako živijo, in kakšna je bolečina srca, ko ne veš kaj bi naredu, da bi spremenu situacijo.

Drugače pa smo čisto urejena družina, nikakršnega pomanjkanja.

Jaz sem edina, ki vem kaj se z njim dogaja (starši le sumijo), pa ne vem kako ga rešiti. Saj me sploh ne sliši niti ne vidi. Distanciral se je od vseh nas. In če se mu kaj zgodi, kako naj živim s tem???

Toda rada ga imam neizmerno, kljub vsemu kar mi je storu. Ne vem kaj mi je storiti, saj mi itak vedno vse zanika.

V naši družini smo tudi imeli nekaj težav z drogami in alkoholom. Če jih ne bi imeli, se s tem verjetno sploh ne bi ukvarjala. Je že tako. Sicer je pa vaš odziv razumljiv.

Res je težko nekoga, ki ga imaš rad, postaviti pred vrata. Toda včasih je to edina možnost, da mu odpreš vrata v življenje. Ko se vsakodnevno srečujem z odvisniki, tu in tam katerega, ki so ga starši postavili pred vrata, vprašam, kako je bilo in kako je to vplivalo nanj. Odgovor je za večino staršev in sorodnikov presenetljiv: “To je bilo dobro. To, da so me postavili pred vrata, mi je pomagalo odločiti se za zdravljenje.”

Ko nekoga postavimo pred vrata, tega ne naredimo, ker ga ne bi marali. To storimo zato, da mu z jasno mejo, ki jo s tem potegnemo, omogočimo, da se lahko odloči in prevzame odgovornost za svoje življenje.

Če želite pomagati bratu, se oglasite v eni od organizacij, ki se ukvarjajo z odvisnostjo (če ne veste, kje jih najti, me pokličite na brezplačni telefon 080 1221). Vsekakor pa bi se bilo zelo dobro o tem pogovoriti s starši.