Najdi forum

Prosim za pomoč! fant se drogira

Sploh ne vem kako naj začnem, ker sem popolnoma obupana.
Pred nekaj meseci sem začela hoditi s fantom za katerega sem kasneje ugotovila da se drogira.
Zgodba je zelo zapletena. On je iz zelo neurejene družine, kot najstnik je zapustil dom in se podal v slabo družbo, kjer se je srečal z drogami in kot mi je dejal, je le eksperimentiral z njimi. Šole ni dokončal, seveda pa je imel kar nekaj prekrškov in se je venomer srečeval s policijo.
Vse te zadeve sem izvedela postoma. Sam o sebi ni rad preveč kaj govoril, vendar ko se je izpovedal, se je skoz le razjokal. Zato ga nisem obsojala in sem verjela vanj da se lahko spremeni.
In ker nikoli nisem še videla prej nekoga ki se drogira (razen kajenje trave) nisem niti malo sumila na to. Pravzaprav nisem imela pojma, čeprav sem veliko brala o tem. Nisem vedela kakšni so znaki in vse to. Vsak si vedno misli le to, da nas ne more tega doleteti. Ja, tudi jaz sem tako mislila. Da mi je droga kot amerika- vidiš in zveš o njej na televiziji, nisi pa še bil nikoli tam.
Da sem začela sumiti na drogo je bilo to, da se je fant na čase sumljivo vedel, bil neprestano zaspan, ni bil zmožen normalnega pogovora, pozabljal je kaj je govoril in spraševal eno in isto stvar večkrat, oči je imel rdeče in zenice kot pika majhne. Na začetku ko sva bila skupaj, se zato nisem kaj dosti zavzela, ker je bilo to le občasno. In sem mislila da je pač takšen, ker je skoz govoril da ga muči utrujenost… čeprav takrat ni nikjer delal. Seveda mi je bilo vse sumljivo, a vedno sem dobila nazaj odgovor da z njim ni nič narobe.
Ker sem slišala da ima takšno družbo, kjer so vsi večinoma na drogi, sem začela močno dvomit vanj. In prav sem imela. Njegove laži so bile brez mej, tisoč in sto obljub za to in ono stvar, prodajanje vseh vrednih stvari ki jih je imel, imel je nasilno vedenje (čeprav me ni pretepal), hotel je imet oblast nad vsemi, hkrati pa se je skoz počutil ničvrednega in govoril o samomoru.
Vsi ljudje ki so ga poznali so počasi govorili o tem da je čuden, da komaj gleda, da komaj govori, da je okreten, vse mu je padalo iz rok, ali kaj podobnega.
Jaz tega nikakor nisem hotela verjeti. In osupnilo me je ko mi je enkrat po dolgem pogovoru priznal da se drogira. Govoril je da je to le kak teden ali kaj podobnega in da se bo odvadil, ker me ima resnično rad… verjela sem mu. Nekaj dni se mi je zdel normalen. POtem pa je njegovo čudno vedenje postajalo čedalje bolj pogosto. Nikoli ni priznal da kaj jemlje. Vedno je imel tisoč drugič izgovorov. Zanimivo mi je bilo to da sem mu redno pregledovala roke in nisem opazila nobenih sledov.
Da so moji sumi utemeljeni sem vedno bolj sklepala po tem, da ga ni bilo ko sva bila dogovorjena, da se je z eno in istimi “prijatelji” srečeval večkrat dnevno, da je venomer lagal in nič priznal ter včasih izginil za dan,dva, brez vsakršnega sledu.
Nekega dne pa sem našla igle vsepovsod, v torbi, predalih, v kavbojkah, celo v knjigi. Nisem mogla verjeti da se mi to dogaja, da je ves čas bila to resnica o čemer sem sumila vanj. Tistega dne sem odšla. Kasneje sva se po nekaj dnevih ponovno videla in bil je normaln. Govorila sva o vsem. Prosila sem ga da naj gre na zdravljenje, vendar ni hotel slišati za to. Govoril je, da bo se že sam rešil iz tega. Na koncu sem mu povedala, da če je njegova ljubezen res tako velika do mene kot govori, se bo moral odpovedati drogi. Spet je vse lepo obljubil in nekaj dni je bil res normalen, govoril je le še o tem kako bo vse spremenil. Bila sem res vesela. Nato po tem sem ga videla dva dni kasneje in oblile so me solze. Človek je bil totalno na dnu, čisto drugačen obraz, zgledal je totalno zadet. Pogovarjala sva se nonstop o teh stvareh, o stvareh ki ga mučijo, o stvareh ki jih je potrebno spremenit.. zdelo se mi je da morda pa bo le šel stran od tega. Ne, droga je bila močnejša od vsega.
Zadnjih nekaj dni kar sem ga videla, se je le jokal, videti je bil totalno na dnu, ful v depresiji in govori le še o tem da se bo ubil.
Jaz tega nisem prenesla, videla sem da je moj trud zaman in sem se odločila da ga zares zapustim, kajti človek se lahko le sam prebudi iz tega če je le dovolj močan.
Vse je bilo zaman, od tega da sem mu ponujala da grem z njim na zdravljenje, da naj zapusti družbo in gre drugam, da se lahko pogovarja z menoj o čemerkoli,da mu bom pomagala, govorila sem z njim o življenju, o smislu, o vrednotah, o tem kaj si želi ustvariti.. Vse je izgledalo tako kot da bo resnično se spremenil. A on še vedno vztraja v teh prekletih drogah, kljub temu pa joče in govori da me neskončno ljubi.

Zdaj pa vas jaz prosim za pomoč. Kaj naj tu še storim? Je lahko še kaj kar lahko naredim zanj? njegovi starši se nočejo o tem niti pogovarjati. Kao so ga zapustili, češ naj bo kak ve in zna.
Mene doma in nikjer tudi nihče ne razume, vsi samo govorijo da so to slabi ljudje in naj jih pustimo na miru… ne morem verjet da smo slovenci lahko tako sebični.
Jaz nočem biti taka, rada bi mu pomagala ker ga resnično imam rada in ker si želim da bi si ustvaril normalno in lepo življenje. Je to takšen greh da želim nekomu pomagati v takšni stiski?

Hvala za odgovore in pomoč.

Ljubica draga. Hudo mi je ko berem tvoj post. Točno vem kaj preživljaš. Sicer jaz nimam fanta ki se drogira ampak imam hči. Pomagaj če se da. Izobražuj se na tem področju. Če rešimo enega, samo enega je veliko zadoščenje. Vendar to počni samo če si 1000% da tebe ne potegne noter. Vsakdo si zasluži priložnost. Tudi tvoj fant si jo. Nikar zaboga pa ti ne zapravi svoje. Priložnost da srečno živiš. Težko boš z njim živela srečno. Večni strah bo v tebi in večno nezaupanje. To pa ni podlaga za uspešno partnerstvo. Vzemi si čas in razmisli. Pojdi v kakšno društvo in se pogovori s strokovnjaki. Morda pa tudi tule dobiš nekaj pametnih nasvetov.
Sama vem, da včasih pametni nasveti niso videti pametni, ker težko preklopimo od čustvovanja srca do treznega razmišljanja možganov. Takrat v nas poteka bitka med čustvi in pametjo. Enkrat podleže eden, drugič drugi. Bitke ni ne konca ne kraja, mi pa smo izmozgani.

Tudi mojo zgodbo lahko preberes malo nizje. Glede na tvojo situacijo ti pa lahko povem, da se bo moral sam odlociti. Pomembno je, da mu stojis ob strani, da ga vzpodbujas, da sam ugotovi smisel zivljenja. Ce sam ne bo prisel do tega, mu nihce ne more pomagati.

nova
Uredništvo priporoča

Hvala obupana_mama za nasvete! Brez skrbi, mene v to ne more nihče potegnit. Droge so zame stvar v katero se ne bi nikoli spustila. Zato me tudi tako boli, ko gledam druge in fanta cele zadete.
Sedaj sem mu rekla da bom neizprosna do njega. In mu ne bom več popuščala. Skoz se samo joče in govori da bo naredil vse, da se je zdaj res odločil, vendar v meni ni več zaupanja in mu ne verjamem.
Sem prebrala vašo zgodbo o hčeri ki se drogira skupaj s fantom. In vem da vam ni enostavno. Še posebej ker je fant njo potisnil zraven v to. Zato pa mislim, da je najbolje da imamo takšni ljudje stike, ali preko foruma ali kako drugače, da bi si lahko med seboj pomagali. Ker trenutno se počutim tako sama v tem in brez moči.
SAj veste, ne bi rada nekoč izvedela ali v časopisu prebrala, da je vzel preveliko dozo in šel v drug svet… tega se najbolj bojim. Vem pa da tukaj nimam kaj dosti za naredit. Jaz sem že na koncu z živci in nazadnje kaj je bilo je to, da sem se drla na njega, češ kako je lahko tako butast da se pusti drogi, največji uničevalki prav vsega.
Vem da morda ni bilo to prav od mene, ampak ga imam zadosti, da se smili samemu sebi in misli da je smrt edina rešitev.
Vsaka čast vam OBUPANA_MAMA, da ste pripravljeni svoji hčeri pri tem pomagati in se ji niste odpovedali, tako kot so se starši odpovedali mojemu fantu! TEmu jaz pravim PRAVA MAMA!
Taki starši ki se pa odpovedo svojim otrokom, ko so v največji stiski, pa lahko le pljunem v obraz. Sramota za take! Takšni ljudje niso vredni besede starš in pa tudi tega da imajo otroke ne!
Saj je najboljše bit z nekom le v dobrem, ko pa je nekdo v stiski in nesreči pa se ga vsi izogibajo. KAKO ZELO PREZIRAM TAKŠNE LJUDI! In takih sem tudi sama spoznala in jih je več kot si le mislimo.
Jaz upam da bo moj fant prišel k pameti in bo se res spravil k sebi, kaj več pa res ne morem naredit.
Tudi vam želim, da bi se vam srečno izteklo z vašo hčerko in bi končno spoznala, da takšno življenje ne pelje nikamor.

Sewa, sem prebrala tud tvojo zgodbo. Lahko le držimo pesti in upamo da bodo naši ljubljeni le spoznali kako veliko nam pomenijo in se bodo spametovali!

Roke proč od fanta. Vem, da je to težko. Če boš vztrajala ob njem se boš še ti psihično uničila. Zasvojenci so največji lažnivci. Dan dva je o.k., pol pa zopet po starem . In vedno bolj se to stopnjuje. V močnejših fazah zasvojenosti bi “dobesedno” mamo prodali za gramček droge. Če bi te imel dovolj rad bi že davno nekaj naredil zato. Tako se pa smili sam sebi. Na tebe pa vpliva s solzami in lažmi. Če mu lahko kdo pomaga je to on sam!!!!! Treba se je odločiti…..
Še enkrat ti resnično prijateljsko svetujem ……roke vstran!!!!

Dreams

Vem da ti je zelo hudo, da bi rada pomagala, vendar si mora sam najprej pomagati sebi. Sama sem bila v istem položaju, vendar fanta nisem silila v nobeno zdravljenje, raje sem mu ponudila literaturo ki govori o problemih zasvojenosti. Ko je prebral nekaj se je sam odločil za svetovanje in največ pomeni to da se SAM odloči da je treba nekaj spremeniti.
Žal s temu fantu nisva več skupaj, ker so se pojavili drugi problemi kot to da ga je moja družina odklanjala in tudi njegova prevelika ljubosumnost. Vem pa da je drugače zelo vrredu in da mu bo uspelo rešiti in spremeniti samega sebe, spremenil pa je tudi mene in moj pogled na današnji svet.

če pa bi rada še kakšne fruge informacije mi lahko tudi pišeš

lp Katka

Draga mama,

prosim da se mi javite na moj e-mail, rada bi vam poslala moje pismo.

Lep pozdrav.

Vidiš,nekaj me moti. Nisem idealna mama. Prav gotovo tudi fantovi starši niso. Idealnih ljudi ni. Fantovi starši so bili morda tudi ljubeči. Ampak 5 let je dolga doba. Človeka izmozga. Upam si reči, da so starši obupali, zato se ne menijo za sina. Potrebno bi bilo slišati tudi njihovo zgodbo. Lahko bi šla ti do njih in se z njimi pogovorila. Mislim da bi bil to kar vzpodbuden in pameten korak. Včasih tudi mi starši rabimo, da nas nekdo malo porine, ko na svoji poti od otrujenosti,zmedenosti ali česa drugega obstojimo.
Če moja zadeva traja še nekaj let, morda tudi jaz ne bom imela več moči. Tudi starši zasvojencev, ali pa njihovi dragi bi rabili kakšno pomoč (tudi terapevtsko). So dnevi ko ne moreš spati, bereš iste strani knjige po nekajkrat in sploh ne veš ali je knjiga prav obrnjena ali ne. Vezeš gobelin, pa ti solze zameglijo pogled. Hodiš po pločniku, pa kar naenkrat slišiš trobljenje in piskanje in ne veš da trobijo tebi, ker hodiš po cesti. In ko človeku prekipi, mora poskrbeti zase, da preživi. Težko bi rekla, da opbstajajo mame, ki jim ni mar do svojih otrok. O ja se najdejo, ampak so silno redke. Zatorej pojdi tja in se pogovori z njimi. Morda tudi oni rabijo pomoč in morda s tvojo pomočjo zopet dobijo moč za novo bitko.

Dekle ne obupuj. Obup je bolest slabičev. Mi pa nismo slabiči in tudi ne smemo biti slabiči, ker nas tisti ki so, potrebujejo. Kdor upa ta vztraja, kdor vztraja zmaguje. To je star rek in drži. Je pa dolžina vztrajanja lahko krajša ali daljša……………dokler smo živi je upanje, tega ne pozabi.

Obupana_mama: o tem da znajo bit starši slabi, jih za razliko od vas poznam ogromno. Je zelo veliko ljudi, ki so samo starši na papirju, za otroke pa ne bi storili nič. Fantova mama je prava katastrofa! O meni je stresala laži, tako velike da sem se samo zrušila. A me sploh ne pozna! Prvo kaj je pri njej narobe je to da je velika pijanka in da ji je alkohol glavno v življenju. KOt drugo, se z njo ni mogoče pogovarjati, ker se samo dere (celo na mene se je upala dret), pa češ da ni njena briga za sina, ker je že več kot polnoletn, o drogah niti slišati ni hotela, lagala mi je vse v obraz, na koncu pa me je še gnjavla za denar. HALOO! To naj bi bila kakšna mati??? njen mož se je ločil od nje, ona pa se je otrokom odpovedala na papirju! zato mi ne govorit o tem da starši tega ne zmorejo.
ČE ZMOREJO NAREDIT OTROKA, potem naj prevzamejo odgovornost in se naj vsaj malo brigajo zanj! ne rečem da ga morajo spravit od vsega slabega stran, ampak ta njegova mati ga je še sama silila v kazniva dejanja. Sramota! TEj ženski sem obljubila da če se še kdaj srečava ji bom plunla v obraz! Pa briga me če je to moralno ali ne! Taki ljudje si ne zaslužijo niti lepih besed.
Oče pa tudi več noče slišati nič o tem, samo govori češ da se mu ne da pomagati in da je pač taki kot je, naj dela kar mu paše, on se več ne bo brigal.
Tako da to o starših pade v vodo. Zdaj sem jaz edina oseba, ki mi je res mar zanj, ki mi je res težko zaradi njega. Kako naj grem potem vstran od njega?? smili se mi, rada ga imam in ne vem pač več kaj naj! Če ga bom pustila popolnoma samega, se bojim najhujšega, čeprav vem da bi bilo to najbolje, da ga zapustim. Nisem pač take vrste človek ki bi nekomu v najhujših trenutkih obrnila hrbet, čeprav se nimam tud za nobeno svetnico!
To da bi mu dajala literaturo za brat ali kaj podobnega je bedarija, ker itak vse sam ve kako in kaj, pa tud bral ne bi tega (ga poznam), res je samo to, da se mora sam k sebi spravit in zavedat svojih dejanj!

Tudi jaz vidim, da sem se spremenila, nisem več tista ljubeča, nežna duša, sem le živčna razvalina. Ne morem več brzdati svoje jeze in vsaka malenkost me vrže s tira, z ljudmi se več sploh ne morem pogovarjati in v resnici mi niti ni do pogovorov, zato jih vse več surovo, odrezavo odženem od sebe.
Je pa resnica, da sem tudi jaz preživljala zelo težko otroštvo, težje kot jo je moj fant (o svojem otroštvu sploh nočem govoriti z nikomer, ker je preveč kruto), pa vendar razmišljam s svojo glavo in se nikoli nisem podala v mamila, čeprav so mi bila dosegljiva. Zato tud njega ne morem razumet, zakaj ne razmišlja s svojo glavo, zakaj vedno le druge krivi, zakaj??

Saj vem da bi ga mogla zapustit, kot pravijo nekateri, ga ne bi smela niti pogledati, ampak saj je tudi on samo človek z napakami! NI žival, da bi mogli s takimi ljudmi delati kot da so za na odpad ali za vse postrelat. Pa še z živalmi se dela lepše kot z ljudmi s težavami. Moramo jim pomagati. Pa četudi sebe žrtvujemo ali tvegamo vse skupaj. Če ti je nekdo drag, boš vse naredil, če si toliko močan in si upaš. SAj ne rečem da hočem dosečt to da se bo zaradi mene spremenil (čeprav obstaja ta želja), ampak želim mu vsaj dokazati da si lahko pomaga sam, da mu lahko tudi jaz pomagam, želim vsaj videti če je pripravljen kaj zares storiti v tej smeri. Če pa res ne bo nič pomagalo, ga pa bom mogla zapustit oz. verjamem da bom tudi sama tako želela.

Tisti, ki je omenil, da ga naj zapustim, bi ga rada vprašala ali bi tudi on zapustil svojo sestro ali brata, se ji-mu odpovedal, če bi se drogiral-a in bil-a zasvojen-a? Najboljšega prijatelja? morda starša? bi ga zapustil ali bi mu želel pomagati???

Pa ne gre se samo za zasvojence z drogami. Tudi drugače poznam ljudi, ki imajo takšne ali drugačne težave, naprimer nekdo ki je brez denarja. Vsi se ga izogibajo, kot da je kužn, noben noče bit njegov prijatelj, ker jim ne more nič častit… kje je sploh tista dobrota ki bi jo naj imel vsak sleherni človek izmed nas? Bomo res vsem ljudem obrnili hrbte in si mislili češ da naj živijo kak hočejo, kaj naj to briga?? Takih ljudi res ne morem razumeti!
Pa saj se ne gre za to da bi želeli rešiti cel svet, ampak če vsaj take ki jih poznamo, jih imamo radi ali podobno bomo s tem ogromno naredili. Vsaj poskusimo lahko. In jaz bom!

Dreams življenje je borba tako ali drugače. Za nekaj smo krivi sami, nekaj so nam privzgojili, nekaj pa smo nevede pokasirali. Če jaz začnem razmišljati o tem kaj je pripeljalo mojo hči na drogo (kar je sicer brez veze, ampak to počnem, analiziram), vidim da je to splet okoliščin, ne zdajšnjih, že daleč daleč nazaj, ko nje še ni bilo, niti mene.
Rada bi ti opisala mojo zgodbo,rabim da nekdo potrdi ali ovrže to tezo.

Sem bila nezakonska hči. S svojo materjo sva živeli pri starih starših. Doma sta bila tudi 2 strica in moja teta. Stari oče je bil invalid, od kar ga poznam ni hodil. Živeli smo zelo skromno. Hiša je bila podrtija, pa niti naša ni bila. Do 19 leta nismo imeli vode v hiši, potem tudi veš kakšna snaga je bila. Imeli smo samo kuhinjo in eno veliko mrzlo spalnico, v kateri smo spali vsi, pa wc na štrbunk. Kje se naj mlada punca umije? V kuhinji pred vsemi v škafu ali kaj?
Mami je edina morala prispevati denar za gospodinjstvo, ker je bil vedno očitek, da morajo hraniti še pankrta (mene). Nikoli ni smela imeti moškega, da ne bo še kakšnega otroka naklepla. Ko sem bila stara 9 let je mami spoznala enga sodelavca, 10 let mlajšega od nje. Ko sem jih imela 10 se je poročila in odšla živet drugam, v eno samo najemniško sobo. Seveda me nista mogla vzeti s seboj in tudi nisem hotela iti. No potem sta se še oba strica odselila. Mami je prišla vsake 14 dni na obisk, jaz pa je nisem niti pogledala. Potem je zanosila in dobila sem bratca. Ker je šel njen mož v vojsko, se je ona z otrokom zopet priselila k starim staršem za eno leto. Tako sem tudi jaz imela veliko opravka z bratcem. No tisto leto je bilo kar u redu, potem pa je spet odšla. Ko sem jih imela 14 sem se preselila za eno leto k njej. Ker pa me je očim tepel, (vzrok mi ni jasen, razen da nisem njegova kri in da spominjam na prejšno mamino ljubezen) sem šla zopet živet k starim staršem. Ne toliko zaradi mene, tudi zaradi tega ker je trpela mami. Če se je potegnila zame, je bila tudi ona tepena.
Šla sem v srednjo šolo, teta mi je posodila kavbojke in 2 puloverja. Dobila sem štipendijo. Z njo sem si kupila oblačila, mesečno, ostalo kar pa sicer ni bilo veliko, sem dajala babici za hrano. Nikoli ni nihče šel v šolo, niti vprašali niso kako mi gre. Nisem hodila na žure, ker nisem imela kaj obleči, ker nikoli nisem imela denarja. Šla sem v službo, ker nisem mogla naprej študirat. Bi morala vrniti štipendijo. Od kje? Ko pa sem delala, sem morala zopet 3/4 plače dati babici za hrano.
Takrat sem sio zastavila cilj. Nekaj bom imela, ne bom živela v taki bedi iz meseca v mesec. Če bom imela otroka,pa se ne bom z možem zastopila, nikoli moji otroci ne bodo imeli očima. Otrokom bom dala vse, obleke, možnost izobrazbe, ljubezen, vse tisto kar sama nisem imela. Hotela sem biti s hčerjo v odnosu ne samo mama, tudi prijateljica. Sama sem obupno pogrešala nekoga, ki se mu lahko izpovem, pa da vem da mi lahko svetuje pametno in iz čiste ljubezni. Prijateljice včasih ne svetujejo prav, ker so ljubosumne ali pa favšljive.
Delala sem veliko hišo, zato da bodo otroci imeli dom. Da bo njihova skrb samo šola in zaposlitev. Doma imamo kmetijo. Ni ji bilo treba veliko delati. Vedno sem bila prepričanja, da mora ženska ko ima družino, še kako delati. Tudi če noče ima delo. Rekla sem si, dokler se šola ni treba da dela. saj bo potem.
Pa se ni izšlo. Saj se bo. Mora se. Tako lepo bitje, z nekoč lepo usmerjenimi smernicami za svoje življenje se mora pobrati. Mislim, da ji bo droga morda dobra šola. Šola za nadaljne življenje. Morda bo ta izkušnja pomagala njenim otrokom, morda tudi mojim drugim dvem.
Iz vsega tega sklepam, da je to vzorec, ki se je prenesel. Nihče ni delal nič slabega. Pa vendar da je moja mama tako reagirala, je kriva babica, da je babica je nekdo drug. Da jaz tako čutim in razmišljam, me je življenje tako pripeljalo. Mislim da je to družinski vzorec skozi stoletja in ko se nekaj nabere, se nekako pentlja zavozlja. Mislim, da je bilo moji hčeri to namenjeno. Zakaj? To bomo pa še izvedeli, ko bomo videli, kdo se je iz tega kaj naučil.
To življenje, ki ga imamo na voljo moramo nekako preživeti. Eni lažje, drugi težje. Ampak vsaj nad pomankanje pestrosti in nad dolgočasjem, se ne morem pritoževati. Vsakokrat ko sem na tleh in za decimeter dvignem glavo, me zopet nekaj lopne po glavi da padem nazaj. Ampak še vedno se dvigam in čutim da imam še nekaj energije, še za nekaj dvigov.
Dreams hočem reči, zakaj so njegovi starši taki kot so………….kdo ve. Zapadli so v nemoč in ne znajo ven. Ne smeš pljuvati po njih, če ne znajo izplavati iz začaranega kroga, ki se kar vrti, vrti. Morda rabijo samo roko, da jih potegne ven in kasneje tudi oni dobijo moč. Pijančevanje je popolnoma enaka zasvojenost kot droga. Le sredstvo je drugo. Ko bi njegova mati vedela, da s pijačo težav ne odpravi, ampak jih samo preloži in s tem naloži še nove, bi reagirala drugače. Pa ne zna. Tako kot tvoj prijatelj zaradi droge tega ne zna.
Nič ne moreš storiti……le da mu stojiš ob strani, da ve da ima v tebi prijateljico, da ima možnost se te okleniti, kadar bo hotel. Nikakor pa ne smeš biti mehka do njega in popustljiva. Pogovor ja, nasvet ja – pa čeprav ga ne bo upošteval. Roko kot oporo ja, drugega pa ne.
Mi vsi, ki živimo z zasvojenci rabimo biti izredno disciplinirani, tudi sami do sebe.

Jaz te razumem na neki način. Lahko ti pišem karkoli…..naredila boš tako ali tako po svoje. Zmotno misliš, da mu pomagaš, ko mu stojiš ob strani. On to izkorišča in manipulira s tabo. Njemu je droge vse. Ti pa si daleč nekje….. Ti v svoji glavi misliš kako pomembna si mu. Žal se motiš. Največ za njega lahko storiš, če se posloviš od njega z besedami….. Rada te imam…..ko boš naredil korak naprej v svojem življenju bom vesela, če me pokličeš in radost deliš z mano.

IN, ČE GA IMAŠ RESNIČNO RADA JE TO NAJVEČ KAR LAHKO STORIŠ ZA NJEGA!!!

Zelo dobro si tole napisala, v mnogem se najdem tudi sama. Tudi sebe opazam, da sem zadnje case razdrazljiva in tecna. Sumnicim ga na vsakem koraku. Zadnje case ogromno hodi ven – pravi, da gre na cigaret, pa ga ni po pol ure in vec. Nicesar mi ne pove. Ne predstavljas si kako me je strah, ce mi bo nekoc priznal, da je se vedno na drogi. Sedaj mi z zagotovostjo trdi, da tega ne pocne. Kako naj vem…….

Obupana_mama: saj je lepo kar ste napisali, še posebej v zadnjem odstavku, vendar dobro veste, kako je ko ste sami v tem. Jaz se ne morem na nikogar obrniti, ker kot sem že napisala, vsi le obsojajo in govorijo – pojdi proč… težko je…

Sewa: mislim da ti sama dobro veš če je še na drogi. Morda si ne želiš priznati. TAko kot si jaz nisem. Vendar vem, da so vse le prazne besede in ničesar na kar bi se zares lahko oklenila. Če praviš da še vedno skriva vse, da ga včasih dolgo časa ni, in če opaziš znake, potem veš da je še gotovo na tem. Ne vem, ampak jaz sem že resnično obupana. Glede na to, da sem svojega fanta nekaj časa videla normalnega, je ponovno začel s tem. Govori da ni res, vendar ve, da me več ne more prepričati v njegove laži. Ne vem ali bom zmogla ga zapustit. Ker pomagat mu več ne morem. Vse kar sem neprestano govorila, mu svetovala je bilo kot da bi govorila steni. Najprej vse obljubi, kasneje pa jih spet dobiš po puklu!

Romantik: hvala tudi tebi za lepe besede. Vem kaj mi želiš povedati in spoštujem to! Imaš prav, čeprav si jaz to težko priznam. Če me ima rad ali ne, nimam več pojma. Kadar sem bila z njim me je vedno le objemal, jokal in govoril da me ne želi izgubit, vendar (če si zgoraj prebral), je spet v drogi. Oziroma dvomim, da je sploh nehal jemati to sranje. REs ga imam rada, vendar nimam več moči zanj, in res je tako, da če bi me resnično ljubil, bi že zdavnaj odnehal. To sem mu tudi povedala, vendar on trdi, da lahko govorim kar želim, on govori resnico, in da so droge preveč močne, da bi lahko kar tako odnehal.
Ne vem, ampak sama sebe sem že izgubila. Boli me vse to, boli me, da sem ravno jaz naletela na nekoga ki spet ni iskren do mene in ki ima tisoč problemov.
Rada bi ga zapustila, a ne vem če bom tako močna. Ker ko ga vidim ali slišim, bi ga najraje objela. Upam da me razumeš… 🙁
Dobrodošli so še kakšni nasveti.

hvala vsem!

Dreams zelo težko je o tej stvari dajati nasvet tudi tistim, ki so v tem, kajti zasvojenci so ljudje, s svojimi občutki, razmišljanji. Dva si nista podobna in recepta ni. Dejstvo je eno samo, da razmišljajo samo o drogi. Morda se počutiš samo, jaz se tudi. Polno je ljudi v tem, imamo enak problem, pa vendar vsak svojega. To je ravno tako, kot človek, ki živi v skupnosti, pa na koncu koncev, je še vedno sam. V pomoč so ti lahko le zgodbe drugih. Pojdi na kakšno srečanje staršev, ali se dogovori za osebno srečanje v kakšnem od društev za pomoč zasvojenim.
Da dobiš sliko, kako razmišljajo tisti ki so IN, si lahko prebereš knjigo od Marije Vogrič “Za šus prodam mater”. Tam je nazorno opisano kako s tem, da jim prikazuješ stanje v katerega so zabredli, lepimi besedami ali pa grdimi, saj je vseeno, ne dosežeš nič. Zasvojenec rabi, da prehodi svojo pot, da se sam naveliča droge. Tudi knjiga od Wolfgang Harma “Moj otrok se drogira” v založbi Debora opisuje miselnost zasvojencev, ki je čisto nekaj kontraverznega našemu logičnemu razmišljanju.
Preberi si to, morda boš potem lažje razumela njih.
Obsojati starše za vse ne gre. Lahko da je včasih tudi njihova krivda. Tudi jaz sem starš, tudi mi se doma skregamo, napetost v familiji zaradi denarja, službe, časa, šole, dela………vedno se najde kakšna stvar za stres. Takšno je sedaj življenje. Jaz doživljam ogromno stresov, pa zato ne rešujem probleme z alkoholom, drogo,hazarderstvom ali pa nasiljem. Vcepljali mi niso v mladosti nič. Ne spominjam se da so me učili kaj je dobro in kaj je slabo, kako se pobereš in kako potoneš. Eni ljudje so šibki, drugi močnejši in morda zato manj dovzetni za obupavanje. Eni pravijo, da gredo v drogo tisti ki so zdolgočaseni, drugi da gredo tisti ki imajo komplekse, pa spet zaradi družinskih razmer in blablabla. Poizkati vzrok je potrebno, kajti šele s tem ko veš zakaj si šel v drogo in delaš na tem da spremeniš vzorec, ki te je potegnil v to, takrat imaš upanje na ozdravitev. Lahko greš v komuno, na zdravljenje, če pa nerazčiščen vzrok ostaja, te bo spet posrkalo. Nekateri pravijo da je zasvojencem treba dajati pravila, ob kršenju teh pa ukrepati. Ko ti zmanjka ukrepov in pravil, je zadnje kar ostane da ga postaviš na cesto. Nekateri prisegajo da je to edino kar nuca. Drugi pravijo, da to niso dobri ukrepi. Tudi sama sem zmedena, ne vem več kaj je prav in kaj ni. Hči je že 2 meseca zunaj, na mobi se ne javi, kje je ne vem. Nima obleke, nima strehe nad glavo, nima denarja. Ima pa trmo in vztraja. Od skrbi me pobira, pa ne morem nič. Če bo trajalo to leta, lahko da tudi jaz omagam in se mi ne da več. Tudi jaz moram živeti zase in še za druge, ki so tudi še odvisni od mene. Zaradi enega otroka ne smem zanemariti še dva. NIČ ne naredim za hči, ker mi je zavezala roke, samo čakam in molim. Molim toliko, da če obstaja Bog, morajo biti molitve in moje solze poplačane. Sem pa v mislih vseskozi z njo in če obstaja moč prenosa misli, energije, jo moja hči gotovo prejema. Dreams nasvetov je ogromno. Ampak kdo ve, kateri je tisti ki bo “ta pravi”? Zbiraj podatke in delaj po svoji vesti. Če pa na poti obupaš, ti pa ne bo nihče očital in tudi sama si ne smeš, ker droga je ZELO MOČAN nasprotnik.

Vsak dan me je bolj strah…da sem mogoce slepa, da ne delam prav…ampak ni mi vseeno zanj, nocem da propade…enostavno ne bi mogla verjet, da mi je ves ta cas lagal direktno v obraz…enostavno ne morem verjet, da bi taksni ljudje obstajali…pomoci noce, pravi da je ne rabi in da mu nihce ne more pomagati…noce da se o tem pogovarjava, ker ne bova nic spremenila.
Moj fant je pa vedno normalen…vedno enak…sploh ne opazim nobene razlike nikoli, razen v obnasanju…ko sem ga spoznala…je imel mrtve oci…danes jih nima vec…ali je res, da se junkiji ne smejejo? moj lubi se…ali pa si ze tako mecem pesek v oci, da sem ze slepa…
…vcasih me popade bes, da bi ga poslala v p.m., dobro da ga takrat ni ob meni, ker bi on kasiral ves moj bes!!! potem se umirim in skuliram…
…potem pride cas, ko mi je vseeno, ce to pocne…kot je on rekel, kaj pa ce bi bilo vse isto? ja, saj dokler nama je lepo skupaj in nama droga ne unicuje zivljenja in odnosa, pol je vseeno. Je res? Vseeno? Ali je res, da naju ne unicuje???
…taksna zmeda, obupanost v moji glavi, da ne vem vec kaj govorim…unicila se ne bom…ce se bo pa on, pa upam da bo vredno!!!

joj sewa nw tako govorit, dobr vem da te žre, da si želiš da bi bilo tega vsega enkrat konec.. da bi bilo kot je bilo prej vse lepo … dobro vem kako ti je. Vem da imaš moč v sebi, da ga imaš rada in če te ima tudi on rad se bo potrudil da vama bo lepo.
Sta poskusila z svetovanjem , sta si vzela kakšen dan samo zase…
Piši mi

Katka

No da ti povem…moj fant je na drogi spet en mesec…zasacila sem ga, tokrat ni mogel zanikati….edina pozitivna stvar je ta, da se je en teden preden sem ga dobila, se pravi ko se nisem vedla, da je spet na tem, prijavil na metadon…glede na situacijo bo hodil najvec 14 dni, ker pravi da se ga bo sicer avlekel, pol je pa sploh vse out….

kako vedet kdaj lazejo ??? ko sedaj gledam nazaj vidim opozorilne znake, ki so se res pojavljali cel mesec…pa sem si raje rekla, ne to pa ni res, zaupaj mu….***** pa zaupanje….obljublja lahko veliko draga dreams, ampak ce nic ne naredi, mu ze ni do tega…..ljubezen gor ali dol….

se enkrat sem prebrala tvojo zgodbo….med najinima fantoma je ful velika razlika…..moj kadi folijo (uf…zdej se pa ze boljs pocutim :-(( )….zapustila sva njegovo druzbo….zdaj ima druge frende (zal pa obcasno se vedno po nakljucju sreca kakega H-buddyja, ki mu z veseljem “pomaga”) in se ne zadrzuje vec na starih mestih….hodi v sluzbo, je urejen….v bistvu je vedno normalen….nikoli ga nisem videla tako down kot si ti opisovala….imam obcutek, da mu je ful do tega, da bi nehal, ker ve da mu to ful skoduje….vceraj me je prosil za pomoc (prvic!!!), pravi da ne more sam, da me potrebuje ob strani….dober znak? bomo videli kaj bo po metadonu!!!

dreams pisi mi na mail: [email protected]

Živjo!
Odnos med dvema mora biti obojestranski, lahko nekdo malo zajadra v kakšno krizo ipd, a ljubezen mora ostati. Je pri vama tako? Čutiš, da te ima rad, ti to pokaže? Pa ne samo kadar ima krizo in se kot zgubljen otrok stiska k tebi – ampak kot fant, ki te s svojim objemom tudi zaščiti?
Nekako se mi zdi, da ne.
In če je to vse skupaj enosmerno, nima smisla. Če niti ne veš, a te ima rad, nima smisla. Kaj lahko delaš s fantom, ki se zatega v neresnični svet? Kaj pa bi počela recimo s fanotm, ki bi se zatekal v svet interenta – 12 ur dnevno? Pustila bi ga, ker ne bi imel časa zate, ker bi bilo zelo zelo očitno, da nisi ti tisti svetli žarek v njegovem življenju, ampak le dodatek.
Premisli.
Ni nujno, da so droge. Lahko bi bila kakršnakoli druga odvisnost, beg. Vse to kaže na:
-šibkega človeka, ki beži – in nihče ga ne more ustaviti (tudi tvoja ljubezen ne), sam se mora. Že dosedaj si mu dala ogromno.
-nekoga, ki te nima toliko rad, kot ti zaslužiš. Ki te morda sploh nima več.
Upam, da te nisem preveč prizadela, to ni bil moj namen, vendar premisli in se odloči. Prepričana sem, da je človekova usoda v njegovih rokah. Njegova v njegovih, tvoja v tvojih.
Drži se!

Obupana_mama: zelo mi je bilo všeč, tisto ko ste napisali, da SE ZASVOJENEC MORA SAM NAVELIČATI DROGE! o tem sem veliko razmišljala in mislim, oz. vem, da imate prav! Res si nihče ni podoben in čeprav sem ogromno knjig prebrala na temo droge, lahko zatrdim, da je v resnici veliko drugače.
To moraš sam doživeti, da takrat res lahko začutiš stisko v kateri so zasvojenci. Ni tako kot piše v knjigah. Knjige so le približek vsega tega. Marsikdo po prebranih knjigah modruje, vendar nekdo, ki ni prišel v realn stik tega, ne more zagotovo trditi prav ničesar.

Veliko več pa lahko povedo, ozdravljeni narkomani, oni največ vedo o tem. In prav bi mi prišle zgodbe teh, njihovi občutki, še posebej ob tem, da se je nekdo trudil z njimi… Kaj so takrat razmišljali? so res imeli kaj čustev, ali je bilo vse le zlagano?

Žalosti me predvsem to, da vse več mladih je v drogah, droga je dostopna skoraj povsod. Skoraj vsakega lahko vprašaš, če ti lahko kaj zrihta in odgovor bo presenetljiv.
Da sploh ne omenim, ko poslušam kje na avtobusni postaji najstnike stare 14, 15 let o tem, kako se pogovarjajo, kdo je bolj zadet… in včasih sploh ne dojamem, da je to res. Da res živimo v takem krutem svetu, da se morajo ljudi zatekati k drogam. Tako mladi ljudje… taki ki so polni življenja v sebi… Tempo življenja je tak, da nimamo več časa za bližnje, se z njimi kaj pogovorit… potem pa se čudimo kam gre ta svet…
Vsi želimo pobegniti le nekam vstran iz tega sveta.

Moje srce je polno žalosti, obupa, trpljenja. Mislim, da sem postala otopela. Stvari več ne dojemam tako realno kot sem jih. Zdi se mi, da lebdim, da sanjam, da ne dojemam več realnosti.
Zakaj so nekateri ljudje tako zelo šibki? Da jih premaga vsakršna malenkost in potem iščejo uteho v opijih, alkoholu…
Pa saj imamo popolnoma vsi probleme! Danes je ni družine, kjer ni nekdo ločen, nasiln, alkoholik, nagnjen k samomoru,… ne poznam nikogar več, ki bi imel normalno družino…
pa smo še vedno nekateri pri sebi in se ne zatekamo v svet omame. Kako je to mogoče??

Zakaj narkomani ne želijo odpreti oči in videti svet trezno..?? zakaj ne sprevidijo, da je tudi zanje realn svet lahko lep?
je to bolezen? ali je le past?

Elena: dobro si napisala. Vendar je težko. Verjemi mi. Si morda tudi ti imela kdaj stike z drogo, ali nekom ki je bil v tem? si mu želela pomagati?
Ne, ne boj se, nisi me prizadela. Saj to kar si mi sama povedala, mi je že ogromno mojih prijateljev povedalo isto…
Jaz pa jim težko razložim, kaj čutim do njega, težko razumejo kako je, ko sva skupaj, ko sva sama…
Ne vem sicer kako dolgo se bo še vse skupaj vleklo, a mora se končati dobro, vsaj za nekoga od naju. Želim, da bi odnehal, pa četudi bi se zato razšla. Več mi pomeni to, da vem, da je z njim vse vredu, da se je spametoval.
Ne znam povedati, kaj bo čez en mesec ali dva… ker ne vem kaj se bo zgodilo. Niti ne želim o tem razmišljati. Vsekakor pa se bo nekje moralo nekaj končati.

Hvala vsem!

:(((

New Report

Close