Pozdravljeni!

Imam otroka, ki mi je pred nedavnim priznal, da se ima problem z drogami in to že kar nekaj let.

Sicer, če bi vam vse pravil je to predolga zgodba, zato bom kar prešel k bistvu.

Glede na to, da sem končno prišel do priznanja in sva šla skupaj celo k zdravniku, Vas sprašujem ali ga lahko jaz kot starš preverjam pri njegovih labaratorijskih testih (odvzem krvi), tako, da sam pokličem v bolnišnico in povprašam za rezultat testov.

Sin mi je zagotovil, da ima zelo trdno voljo in moč odpovedati se drogi (heroin), ter da meni ni treba venomer na odvzeme hoditi z njim (ker sem tud jaz po cele dne ve zaposlen).
Sedaj po eni strani mu hočem zaupat in mu verjet, hočem da je odkrit do mene, toda bojim se če bom preveč drezal vanj, da bo mislil da mu ne zaupam in bo zopet med nama nezaupanje.

Sedaj je že 4 dni in pol čisto “čist”, tudi brez pomoči metadona. Se mu vidi, da gre čez krizo, toda mi ne zgleda tako grozen kakor sem videl v filmih osebe, ki so se hotele tega losati (potenje, neznosna mrzlica, izd.). Pri njemu je še vse nekako v mejah normala, toda ne morem reči da v njemu ne vidim krize.

Tudi njegova prehrana se je v teh dneh močno poboljšala, ima večji apetit.

Kaj mi svetujete vi, glede vsega tega? In to kar me res zanima, ali ga lahko jaz kontroliram??

Lep pozdrav in hvala za odgovor.

Imam prijatelja,ki je storil podobno kot vaš sin (priznal odvisnost) in trdil,da se trudi opustit vse skupaj. Nič ni bilo kot je povedal. Na vašem mestu bi bil prisoten ob vseh testih in razgovorih z zdravniki ali terapevti,če je to le mogoče,ker te osebe ne ločijo resnice od laži.Ob vsaki možni situaciji se z lažjo oskrbijo boljšega položaj vendar se ne zavedajo,da delajo s tem krivico sebi in bližjim.Na lep način ga prepričat,da mu želite le pomagat,ko greste na test z njim in mu ne želite nič slabega. Žal vam moram povedat,da je ta moj prijatelj bil tudi v komuni v Španiji in je bil “čist” osem mesecev,ampak je po treh tednih v starem okolju in več ali manj stari družbi spet bil pod vplivom heroina. Pomagala mu bo le disciplina in kako delo. Najpomembnejša od vsega skupaj pa je le njegova volja,če bo dovolil,da mu pomagate.
Želim vam,da se kar se da dobro reši ta problem,ker vem da je to res gorje.

Spoštovani zaskrbljeni oče,

ob branju vašega vprašanja v zvezi s sinovo zasvojenostjo s heroinom se mi je zazdelo, da o vsej problematiki ne veste veliko, saj zakaj pa bi vedeli dokler nabiranje znanj ni nujno potrebno, ko se srečate s problemom v družini.

Ker se me je vaše pismo dotaknilo, vam bom skušala kar se da pošteno napisati svoje mnenje o sinovem problemu, ki je tudi moj, vendar sama uspešno abstiniram štiri leta in pol in sicer abstiniram od vseh drog in alkohola. Domače – ne pijem, ne kadim trave in se ne drogiram več.

1. Vprašali ste, če lahko preverjate sinove teste, ki jih opravlja v zdravstvenem domu
– menim da vsak starš lahko preverja teste, če otroku to tudi jasno pove. Zaupati nekomu, ki je pravkar opustil heroin je zelo tvegano početje. Pa naj bo to vač sin ali neznanec – oba žene ista sila in oba bosta v kritičnem trenutku storila isto – po domače nategnila vse okrog sebe. Vem iz izkušenj in iz zgodb, ki sem jih poslušala in videla tokom svoje bitke za novo življenje. Morda samo enemu od stotih odvisnoh od heroina uspe samemu prenehati s tem smrtonosnim početjem in menim, da je tveganje preveliko, da bi kdorkoli hotel verjeti, da bo prav njemu uspelo. Eden od stotih je en procent. Nekateri od stotih nikoli ne nehajo, nekateri žal tudi umrejo od prevelikega odmerka ali bolezni, ki so si jo nakopali, večinoma pa morajo – smo morali prositi za pomoč eno od pri nas obstoječih organizacij, ki nam skušajo pomagati (Projekt Človek v Ljubljani, Društvo Up v Ljubljani, Karitas v Ljubljani, mnogi centri za odvisnosti, oddelek za detoksikacijo v Ljubljani itd. – informacije dobite na straneh Med.Over.Net – Droge – Kam po pomoč)
Čeprav vam je gotovo v teh dneh najbolj težko, pa je pomembno in koristno, da najprej vi sprejmete odločitev – sinu ne bom pomagal ostati odvisen – ne bom verjel, da bo karkoli zmogel sam – zahteval bom konkretne korake k reševanju problema.

2. koliko abstinenčne krize sin ima niti ni pomembno – nekateri so ali smo bili od manjših odmerkov bolj psihično uničeni kot drugi, ki so leta in leta uživali velike količine. Princip pri vseh pa je isti, da potrebuješ vedno nov odmerek in počasi vedno več. Tudi abstinenčno krizo odvisniki drugače prenašajo – npr. nekoga najmanjši prehlad poleže v posteljo, drugi pa s pljučnico še dela. Možno pa tudi je, da sin na svojih odhodih na testiranje kaj vseeno dobi od koga – pa si vse skupaj malo lajša.

3. štiri dni – upam da je danes že šest dni abstinence je pomemben prvi korak – je velik prvi korak – ampak samo prvi korak, ki je mnogokrat težak samo na prvi pogled, v bistvu pa je težje kot postati trezen tak tudi ostati. Osebno meni je bilo vedno doseči abstinenco nekakšno olajšanje – ni bilo več vsakodnevne gonje za potrebno drogo – ni bilo skrivanja in ni bilo strahu pred krizo, ki je vztrajno vedno znova prihajala. Postati trezna je bil izziv – čez nekaj časa pa je od nekje zadaj prišla sprva tiha in nato vedno glasnejša misel na drogo in varljiv občutek, da sedaj pa vsaj enkrat spet lahko, da si lahko privoščim za nagrado, ko pa sem tako pridno abstinirala že 10 ali dvajset dni ali celo eno leto. Še danes po štirih letih in pol me včasih tisti del mene skuša pregovoriti, pa si ne pustim, pomembno je da takrat ostanem zvesta odločitvi – in vem da je na začetku tej odločitvi sam težko ostati zvest. Potrebuješ nekoga, ki namesto tebe postavi varovalno ograjo, pa naj bo to terapevtska skupnost – komuna, ali železna pravila in kontrola – kakrkoli, kar pomaga, da si jo kasneje lahko tudi sam sebi.

Seveda prve dni komune tega nisem razumela in sem svojim staršem strašno zamerila, da so me poslali na tak “grozen kraj”, češprav sem hkrati vedela, da bi s svojim uničevalnim početjem morda v enme mesecu sebe tudi dokončo uničila – kasneje pa se mi je razjasnilo, predvsem to, da sta mi starša neskončno pomagala, da sta najbrž neskončno trpela ko sem se uničevala, da sta najbolj ljubeča starša kar jih poznam in da sta edina ki ju imam in da je vse kar imamo tu prekratko, da bi ta čas vrgla stran in grenila z drogo še življenje drugim. Tako tudi vaš sin – naj kar misli da mu ne zaupate – saj mu lahko poveste da mu ne in to po resnici – to je pomembno – po resnici, brez pretvarjanja, brez prikrivanja in brez popuščanja. Če boste vi trden v svojih odločitvah in zahtevah do sina, bo dobil možnost videti in spoznati, kaj to trden sploh je in bo lahko enkrat tak tudi sam. Zahteve naj ne bodo prehude za začetek – po malo po korakih – prosite za nasvet kako organizacijo iz oči v oči – običajno je tam ki, ki je vso pot tudi sam prehodil – tudi starši otrok.

Sinu želim , da ostane na poti treznosti, vam pa da boste zmogli trdnost za oba.

N.

Najprej bi se vama obema zahvalil, za vajin odgovor.

Lahko povem, da je sedaj že 12 dan, od kar je sin “čist”, celo od metadona. Sam mi je zaupal, da je trdno sklenil, da tega več ne bo jemal. Že to, da je šel čez najhujšo krizo mi veliko pomeni. Sam, je tako hotel, sam je tako želel.

Povedal, mi je da ima kar velike trenutke krize. Potil se je, mraz ga je tresel ampak nekako mu do sedaj uspeva (da potrkam).
Po nevem kolikih letih, mi sedaj pove kam gre (čeprav je star 22 let), doma je že zelo zgodaj zvečer, končno imamo družinska kosila. Se ne skriva sam v sobi, kjer je vedno sam tudi jedel in končno se pogovarjamo. Povedal mi je toliko stvari, da me je kar dušilo ob njegovem govorenju, kaj je doživljal, kako je začel s tem, itd….

Pravi, da se počuti neskončno slabo, ker sedaj vemo za njegov problem. Da čuti, da ga sedaj venomer opazujemo, kontroliramo in da mu nezaupamo. Čeprav sem mu povedal, da je to zaupanje že zdavnaj izgubil, ter da si ga mora ponovno pridobiti.

V glavnem, občutek imam da nam bo uspelo. Molimo za to, kajti to nam je največja želja. Sploh ne morem povedati kako me je vse to zadelo, kako sem zaskrbljen, toda sedaj vsaj vem kje stojimo, proti čemu se borimo.

Odločil sem se delati kontrole nad njim, to sem mu tudi povedal. Samo ne bom mu za vsako mojo kontrolo povedal. Probal bom biti čimmanj vsiljiv, probal mu bom verjeti in zopet vzpostaviti odnos. Tako jaz, kakor cela družina.
Sedaj ima zopet testiranje (ta teden). Me prav zanima kako bo. Toda ko ga sedaj vidim, mi srce zapoje. Te njegove bistre oči, nasmeh (ki ga že tolika leta pogrešamo), vse je nekako zopet tu,…………..

Prosim, držite pesti za mojo družino. Mislite na nas.

Lep pozdrav in še enkrat hvala.

Spoštovani oče,

veseli me, da sinu uspeva ostati na poti in mu tako želim tudi vnaprej. Če si lahko dovolim pa naj vam predlagam samo še eno – za tiste dni, ko vse ne bo gladko teklo, ker ves čas ne bo, kljub iskreni sinovi odločitvi, da je z drogo prenehal – predlagam da enkrat obiščete srečanje staršev na Društvu Projekt Človek – to so srečanja organizirana ob ponedeljkih ali četrtkih zvečer (za točen termin bi se morali pozanimati, ker ga morda vsake toliko časa prestavljajo) in so popolnoma anonimne narave. Dr. Bogdan Polajnar – strokovnjak na področju dela z zasvojenimi posluša zgodbe staršev, govori tudi o naravi problematike, o vzorcih vedenja in medosebnih odnosih oseb, ki so zasvojene. Srečanja niso nujno namenjena vključevanju otrok v terapijo Projekta Človek, temveč so informativne, izobraževalne in usmerjevalne narave in ANONIMNE – predvsem pa lahko starši slišijo zgodbe drugih in morda v njih vidijo svojo zgodbo – tisti izkušenejši pa svetujejo.

DRUŠTVO PROJEKT ČLOVEK
MALENŠKOVA 11
1000 LJUBLJANA

Upam, da se vam bo vsaj enega srečanja uspelo udeležiti, saj boste tam morda izvedeli predvsem zase kaj koristnega – kako ravnati in kako pomagati sinu.

Sin potrebuje pomoč, vendar tudi vi potrebujete pomoč za čimbolj uspešno pomoč sinu. Pot bo dolga in vse prej kot lahka v vsakem primeru, pa ne želim biti pesimist, samo realnost je običajno taka.

Lepo vas pozdravljam

N.