moj sin
moj sin
Imam 22 let starega sina. Kot otrok je bil marljiv priden v šoli, obetal je zelo veliko. Ko je šel v prvi letnik srednje šole, je začel kaditi in piti, v drugem letniku pa smo ugotovili, da kadi tudi travo. Temeljito smo se o vsem pogovorili, z možem sva obiskala nekaj posvetovalnic in k tej tematiki pristopila z občutkom. Potem se je navidezno uredilo in upala sem, da se ne bo nadaljevalo. Sin je zelo ranljiv, je velik upornik, ni zadovoljen s sabo, ima negativno samopodobo, s strani deklet večkrat razočaran. Tudi z nama z možem je vedno v konfliktih , saj nikoli ne upošteva dogovorjenega in to je težko tudi za nas starše. Ko je imel 16 let sem upala, da je to poberteta in bo minilo. Danes jih ima 22 pa ta puberteta še vedno traja. Meni pa to že zelo načenja živce, posebno ko slišim njegov način razmišlja. Zdi se mi, da so vsi njegovi vrstniki odrasli, on pa je ostal na eni točki in ne gre naprej. Za vikend se pogosto opije, to sodim po smrdeči sobi. Delno vidim v njegovo dušo, kako gleda nase in vem, da je en velik revež. Vem, da za ublažitev težav zlorablja alkohol, midva pa lahko le nemočno gledava, kako se uničuje. Zadnjič pa so mi prišle v roke celo fotgrafije, ko se je dal fotografirati ob tem ko kadi travo in potem, ko ta deluje na njega. Kako mi je bilo v srcu si lahko mislite. Občutek imam, da z travo večkrat ekspirementira in ne vem kako naj pristopim, da ne bom naredila napake. Zelo je živčen in verjamem, da ga navedene substance pomirjajo. Zadnjič sem v njegovi sobi našla tudi papir za zvijanje in pa nekakšna zrna, ki bi bila lahko od konoplje. Ne vem kaj bi z zrni konoplje on počel.
Poznam zelo veliko primerov, ko so začeli tako kot moj sin in šli skozi težko borbo, da so se ponovno vrnili v življenje. Zato se tega še bolj bojim,
saj dobro vem, kakšno hudičevo delo je lahko to.
Zahvaljujem se vam za odgovor.
mama
Zdravo!
Sicer načeloma ne sodelujem na strokovnih forumih, bom pa vseeno napisal nekaj skromnega.
Vidim da imata s sinom, recimo temu nakakšen globlji ali karmičen odnos, kot bi to nekje poimenovali. Zato je smiselno razmišljati, da bo sprememba pri eni osebi vplivala na spremembo drugega. Zatorej vidim okrevanje v smislu obojestranskega “zdravljenja”.
Začetek posta si razlagam, kot da se je od njega zelo veliko obetalo, ali pravilneje: pričakovalo. Jasno je, da tem izzivom ni bil kos, in da se je, skrito Vašim očem, moralo marsikaj neprijetnega dogajati. Nekaj kar je v sebi skrival ter zdaj že morebiti na to pozabil.
Težave in skrbi si je lajšal z omamnimi substancami, ki so ga zaradi nezmožnosti trajnega reševanja problemov vodila v odvisnost. Strokovni pristop je kot zgleda deloval le na površju, ni pa dosegel bistva. Nujno je torej, da se tažave zopet vrnejo. To se je enostavno moralo zgoditi. Pogosto se zgodi, da se težave vrnejo v še hujši ali jasnejši obliki. Mogoče to ne bo ravno tolažba, toda resnično stanje, kjer se skriva tudi ključ do ozdravitve postane vedno bolj razviden takrat, ko se situacija izostri, s tem pa tudi težave, skrbi, napetosti, jeza in druge neprijetne lastnosti.
Ker ne verjamem v naključni sistem, bom sklepal, da so tiste fotografije, ki so vam nekega dne prišle v roke hotele povedati, da se Vaš sin želi spremeniti, a ne ve kako. To simbolizira njegovo stanje v času opojnosti. In slike so morale priti v roke odgovorni osebi. To ne pomeni, da ste samo Vi odgovorni za njegov neznosen položaj, navsezadnje je to bila njegova- bom rekel nezavedna odločitev. Vidim pa, da ste zadolženi za njegovo okrevanje, pa četudi le za korak ali dva na bolje- sklepam da to nekje tudi sami tako čutite.
Ker sem že omenil, da je nujna sprememba obeh v tem odnosu, bom svetoval, da se tudi sami zamislite nad tem, kaj lahko z možem na sebi spremenita. Pri tem ni važno nič konkretnega, važno je le bistvo spreminjanja. Tako na zunaj kot od znotraj, tako majhne kot velike stvari. Bistvo je sprememba, sprememba in še enkrat sprememba. V takšnem viharju sprememb, bo pozornost Vašega sina postala bolj dovzetna na Vaše želje, prošnje, ki bodo hrepenile po tem, da bo Vaš sin zbral dovolj moči za normalno življenje, ki si ga je želel, a se je že zdavnaj vdal pritiskom sodobne družbe.
Takrat se bo tudi sam začel čuditi nad tem, kaj se naenkrat v hiši dogaja. Dajte mu vedeti, da se razmere v hiši spreminjajo za voljo vas vseh skupaj. Jasno pa je, da bo najbolj vplivala sprememba na notranjem področju, kjer si lahko s pomočjo literature pomagate osvojiti več razumevanja, strpnosti, naklonjenosti itd. Obstaja tudi nekakšna “notranja pogodba”, ki govori: …da ko se bodo spremenili starši, takrat se bom pa tudi jaz. In ker se ponavadi starš, lahko tudi mož, žena, prijatelj…ne spremeni, ostane položaj dolga leta takšen, kakršen je.
Vedite le, da sprememba ni zlo, temveč resnična priložnost za notranjo rast vseh vas. V bistvu je darilo, potrebno je le spoznati in razumeti. Od Vas se ne “zahteva” nič slabega, prej nasprotno. Nasvet, kako si lahko pomaga ali rešuje težave, pa naj bo vedno dan v občutku spoštovanja, sprejemanja ter prošnje po okrevanju, in ne v stilu namernega prisilnega spreminjanja. Pa brez primerjanja z ostalimi njegovimi vrstniki- to mu ne bo nič koristilo. Vaš otrok se ne pozna in svoj položaj ne razume, zato se s svojimi težavami in trenutnim duševnim stanjem tudi istoveti. To je za njega njegova osebnost, ne glede, kako težavna je. Zato je zelo pomemben ustrezen pristop. Kar nekaj časa bo potreboval, preden bo spoznal, da so njegove težave le zaradi preizkušnje in da težave niso njegova Bit, da je sposoben tudi brez teh težav na svoj način živeti. Pri tem pa je potrebna ravno Vaša pomoč.
Dejstvo je, da življenje poteka v neštetih slikah in besedah, v postu pa je podano le nekaj skromnih besedic. In kot vemo, že ena slika nadomesti več kot tisoč besed. Verjamem pa, da boste skozi preizkušnje slišali veliko besed, s katerimi se ne boste takoj sprijaznili, kot morebiti tudi s kakšnimi v mojem postu ne, ker pač predstavlja težnjo po spreminjanju v odraščanju vseh prisotnih.
Ker to je pač tisto, kar rado načenja živce (kot temu sami pravite)…četudi Vam za kaj takega daje povod- ravno Vaš sin.
…v ljubezni se skriva magična moč. Učiti ljubiti, pa je lekcija za vsakogar od nas.
Razumem Vaso skrb,ker vidim da imate resnicen problem….Podobno se je zgodilo tudi pri meni oz. mojemu stricu in babici ter dedku…Prav tako niso sinu postavili jasne meje glede trave in so se sprijaznili s tem da kadi,kadil je doma,v sobi,trava je bila posajena na vrtu,ves cas pa so nas obiskovali policisti.Stric je cez nekaj casa zacel s trsimi drogami,kar ga je tudi unicilo…In vse to zato,ker mu starsi niso znali postaviti meje…Sina postavite na realna tla,ce misli se vedno kadit mu zagrozite da bo moral od hise,bolj kot mu boste popuscali slabse bo…Ceprav je pa vse odvisno od tega kolikokrat kadi…ce le kdaj in kdaj,primer ob vikendih,vsak 2 vikend se ni tako grozno…Vem da je hudo sinu reci ne in ga trdno postaviti na tla in zagroziti,a ce hocete da ne zabrede globje je to najboljsa resitev!
od kod mu semenčice od konoplje in zakaj jih rabi:
tudi moje prijateljice zlorabljajo drogo, največ travo. ko kupijo trave za npr. dva jurja, imajo to za kakšnih šest – sedem đointov. v tem zvitku trave so ponavadi tudi semenčice, ki pa niso za skadit in se jih loči od perja. če pa jih tvoj sin špara, pa jih z razlogom – verjetno, da bo sam kje na kakšnem odročnem kraju posadil travo. iz finančnih razlogov.
Če res nimaš nič pametnega za napisat raje ne napiši ničesar, boš najbolj pametno izpadel.
primož