Najdi forum

Moj brat je zasvojen s heroinom. Star je 22. Vsi vemo,da z njim neki ni vredu. Pocutim se krivo ker sem ze prej vedela da se ukvarja s tem pa sem bila tiho. Zdaj vejo tudi starsi, zaradi njegovih izpadov, v sobi so mu ze nasli sumjive stvari in pokradel je ze pol hise, vse stvari ki so bile vsaj malo vredne! Poskusala sta mu pomagat, oci se je skoz pogovarjal z njim, nic mu ni ocital, res je bil prijazen. Obiskal je skoraj vse svetovalnice v Ljubljani, ampak povsod so mu rekli, da dokler se brat sam noce zdravit ne mores nic. Moj brat pa se vedno zanika da nic ni, da je vse vredu z njim. Zdi se mi da bo kmalu prepozno za vse skupaj, ce ze ni. Imel je ze krizo in ga je moral oci peljat k zdravniku, ker ga je “bolela glava”. Pred 14imi dvevi se je odselil od doma, s seboj ni vzel skoraj nic. Poklical ni nic, telefona nima. Mami doma ves cas joka. Sploh ne vem kaj naj naredimo. Kaj ce je se mu je kaj zgodilo? Ali res nic ne moremo ce sam tega noce? Nocem izgubiti brata, ceprav se mi zdi da sm ga ze… Kaja

Oglasila sem se na tem forumu, ker sem si zaželela nekomu pomagati. Sama imam izkušnjo s tem, ki pa sem jo na srečo in hvala Bogu uspela prebroditi že pred mnogimi leti. Še danes, ko živim urejeno družinsko življenje mi je hudo, ko gledam mlade ljudi vse zadrogirane tako brezperspektivno bloditi po ulicah. Še najbolj se mi smilijo njihovi domači, ker večinoma niso prav nič krivi za to, kar morajo doživljati. Pa “slaba vzgoja” gor ali dol, nikomur si ni bilo potrebno riniti igle v žilo in poznam ljudi, ki so bili deležni ne samo slabe vzgoje temveč tudi maltretiranja in zelo hudih stvari, pa niso postali narkomani.
Torej, nikoli ne okrivite sebe za to, kar se vam dogaja!!! Morali pa boste biti zelo močni, da boste lahko pomagali. Zelo redkokdo se reši tega pekla, največ zato, ker si ljudje enostavno nočejo priznati, da so zasvojeni. Njihove besede so: “Neham lahko kadar hočem,… saj jemljem samo včasih,…saj nisem na igli, samo snifam…” To je seveda metanje peska v oči sebi in drugim. Pri heroinu sta samo dve možnosti : 1. ali nimaš ČISTO NIČ z njim, ali 2.- da ga jemlješ. Vmesnih možnosti NI. Je tako močna in zahrbtna droga, da se je ne da kontrolirati tako kot naprimer alkohol, ki ga spijemo samo na kakšnih praznovanjih kozarček.
Najprej si mora vaš član družine priznati, da je zasvojen. In to tako, da preživi tisto pravo krizo, ki ga bo ožemala in trgala, da bo preklel tisti dan, ko se je prvič spečal z drogo in da si bo od srca zaželel, da mu ne bi bilo treba tega nikoli več doživljati! Ne podpiram metadonske terapije, ker je to po mojem mnenju samo potuha (ti ljudje se spuščajo iz droge postopoma brez mučnih kriz in zato tudi ko bodo ozdravljeni , ne bodo nikoli znali tega ceniti kot tisti, ki je doživel pravo muko odvajanja). No pain, no game – pravim jaz.
Svetujem lahko samo to, da ga spravite v hišni pripor. Izpraznite sobo, zavarujete okno, umaknite iz nje nevarne predmete, naj vzame nekdo (najbolje oče, upam da je fizično močan) dopust in naj bo VSESKOZI z njim. Ne dovolite nobenih tel. klicev, obiskov,… Zelooo okrutna sem, toda vem, s čim imate opravka. Za vsak slučaj si le pripravite kaka pomirjevala, da ne bo ravno kolapsiral. Bo vas preklinjal, bo rjul od bolečine in razbijal, toda minilo ga bo in šele takrat se boste z njim lahko začeli pogovarjati. Zagotovo vam bo hvaležen.
Oglejte si še film “Basketball diaries” (Košarkarjev dnevnik) z Leonardom di Caprijem v glavni vlogi. Tam boste videli, kako je neki moški pomagal mlademu zasvojencu, podobno kot sem vam opisala.
Iskreno upam, da vam bo uspelo, Bog naj vam podari moč in ljubezen, da ne obupate.

Irena

S takim načinom da bi narkomana zaprla v sobo nebi nič dosegla razn če bi biu v sobi zaprt 5 let. Jest sem dau krizo že 100x čez pa to še nič ne pomeni. Ker tudi potem ko se heroina telo sčisti je človek v glavi še vedno bolan in želja po drogi še vedno prisotna. Najbolje je da odvisnika pošljete v komuno četudi ne prostovoljno. Mislim da je to najkrajša rešitev, ker sam se lahko da ne bo spucal še 5,10let ali pa nikoli.
Jest sem že 5 let na heroinu pa si ne znam pomagat nikakor, tko da zdej bom poizkusu še iz komuno pa bomo vidli kaj bo.

nova
Uredništvo priporoča

Jaz nimam osebnih izkušenj iz tem ampak vsak ki je bil kdaj na herotu in je pozdravljen “kao” pravi da te heroin vedno drži za rokav.Matej je pisal/pisala:

Mojega brata se vedno ni domov, in mislim da ga tudi ne bo. Oci ga velikokrat sreca v Ljubljani, in mu vedno rece naj pride domov, ampak noce. Jst ga nisem videla skor ze 2 meseca, ceprav bi ga rada. Mogoce bi mene poslusal, ker me je vedno najbolj uposteval, in mi zaupal. Edino mene je poklical, ko je odsel. Res bi ga rada bi ga srecala… veliko stvari je ki bi mu jih povedala. Upam, da se bo kmalu odlocil spremeniti svoje zivljenje. Do takrat pa zgleda lahko le cakamo…
Matej upam da ti bo uspelo!

New Report

Close