Najdi forum

Preden začnete brat članek, naj vas opozorim, da je vsebinsko pretežno obsežen. Kot veste, ste me nekateri prosili, naj članke skrajšam, saj nekateri plačujete internet po minutni vrednosti. To sicer razumem, vendar člankov ne morem tako skrajšati. Zato imaste slednjo alternativo, seveda, če vas članek sploh zanima. Kopirajte članek, ter ga prenesite v Microsoft word. Tam ga potem lahko mirno preberete. To bi bilo vse.

» Res veliko pijem, nisem pa skoraj nikoli pijan. Nikoli se nisem opotekal, nisem se valjal po tleh, jezik se mi ni zapletal. Pravzaprav sem redoljuben človek, redno hodim v službo, nisem še bil v bolnišnici zaradi alkohola, nisem bil zaprt ali kaznovan zaradi pijanosti. Poznam ljudi, ki pijejo več kot jaz, ljudi, ki ne znajo piti po pameti. Ne vem, kaj je narobe, če spijem kakšen kozarček ali dva pri službenem kosilu ali večerji. Ne vem, kaj je zgrešenega v tem, če se kdaj sprostim s prijatelji ob vinu ali popijem nekaj piv, da lahko zaspim. Kadar težko delam, mi prav dobro dene žganje, okrepi me in mi daje moči «

Na tak ali podoben način razmišlja človek, ki preveč pije in nanj letijo odkriti očitki zaradi zanemarjanja družinskih in delovnih obveznosti, zaradi umikanja v svoj svet in krog pivskih prijateljev, zaradi neizpolnjenih pričakovanj v zakonskih in njim podobnih razmerjih. Tak človek se skuša braniti, opravičiti svoj tip pitja in vedenja, saj ga občasno hudo muči spoznanje, da pije preko mere, in v situacijah, ko bi moral biti trezen. Včasih ga je sram in se obtožuje zaradi stisk, v katere povleče tudi druge ljudi, pogosto svojce in sodelavce. Podoba odvisnega človeka je lahko taka, lahko pa zelo drugačna, podrobnosti in odtenke ji dajejo življenjske okoliščine in stopnja razvoja njihove bolezni.. Odvisnost od alkohola, bolj popularno imenovana alkoholizem, je bolezen, ki človeka in njegove bližnje zaznamuje. Z njo si ljudje ne pridobijo sočustvovanja, ne morejo sproščeno govoriti o njej z drugimi ljudmi, se posvetovati in si izmenjavati izkušnje. Zaradi težav, v katere počasi drsijo, si odvisni ljudje prizadevajo zmanjšati količino popitega alkohola, eno vrsto zamenjati z drugo, svoje pitje skušajo spraviti v običajne okvire. Včasih jim z veliki napori uspe doseči ta cilj za krajši čas, včasih se odločijo za popolno vzdržnost od alkohola. Treznost sama po sebi pa žal še ni dovolj za bolj zadovoljivo življenje. Tako lahko tudi v tem primeru odvisni človek zaradi svojega nespremenjenega vedenja izgublja svojce in prijatelje. V splošnem lahko ugotovimo, da so alkoholiki ljudje, ki izgubljajo ; zapuščajo jih telesne moči, z leti vedno pogosteje obolevajo, težko opravljajo svoje delo, izgubijo zaupanje in spoštovanje drugih ljudi. Pogosto so v družbi, živijo v družini, vendar so ob tem hudo osamljeni in zapuščeni. Njihovi bližnji, bodisi v družini bodisi v službi, so pogosto močno vpleteni v njihovo bolezen. Odvisnost je pravzaprav bolezen družine in širšega socialnega pomena (okolja), ne samo zaradi številnih pogubnih posledic, ki jih prinaša, pač pa tudi zaradi pomembne vloge teh dveh sistemov v vzdrževanju bolezni. Svojci in sodelavci se na prekomerno pitje in posledične težave različno odzivajo. Sodelavec, ki skrbi za alkoholika, dela namesto njega, ga skriva pred nadrejenimi, mu posredno omogoča, da lahko še kar naprej pije. Šef, ki pretirano razmišlja o morebitnih razlogih za pitje svojega sodelavca, ne sooči pa ga z zmanjšano kvaliteto dela, prispeva k ohranjanju bolezni. Podoben vpliv ima nadrejeni, ki delavca razporeja k delom, ki jih drugi ne želijo opravljati, saj takšna zloraba končno omeji šefa v njegovem ukrepanju in omogoča odvisnemu pitje. Ženino ravnanje odraža vso zapletenost razmerja odvisnega človeka z njegovimi bližnjimi. Skrbi zanj, kot za otroka, trudi se, da ga kaj ne vznemiri, pred sorodniki skriva njegovo pitje in dolgo živi s tihim prepričanjem, da otroci nič ne opazijo in nič ne slišijo. Ko bolezen napreduje, je vse bolj jezna nanj, ga odklanja v spolnosti in sanjari o ločitvi. Pogosto jo mučijo občutki krivde, razmišlja o tem, da bi se morda morala sama še malo bolj potruditi, pa bi bil mož bolj zadovoljen in bi prenehal piti. Svojci včasih živijo z občutkom, da je alkoholik pokvarjen, nesramen in nenormalen. Stalno nekaj obljublja, vendar obljub ne izpolni. K vzdrževanju odvisnosti pa prispevajo še ljudje , ki niso neposredno z odvisnim. Tako vlogo imajo npr.: ženini sodelavci, ki v obdobjih stisk opravljajo njeno delo, tako nalogo opravi zdravnik, ki ji predpiše pomirila ob njeni »živčnosti« . Treba je poudariti, da takšno vedenje ni posledica zavestnih namenov in odločitev, pač pa neprepoznanih nagibov, ki pa jih podpirajo pričakovanja okolja, norme in vrednote. Za žensko vsekakor ni lepo, če ne skrbi za druge in jim ne pomaga. V svojih prizadevanjih, spreobrniti alkoholika, se bližnji izčrpajo, k stanjem potrtosti in telesnim težavam pa vodijo tudi tesnobnost ter stalen kaos, v katerih pretežno prebivajo. Odvisnost od alkohola je torej bolezen, ki prizadene precej več ljudi, kot si navadno predstavljamo/te. Večina moških in žensk v našem / vašem okolju uživa alkohol z mero. Moški pijejo pogosteje in večje količine alkohola kot ženske. Najbolj intenzivno pijejo mladi moški, stari manj kot 30 let. Ko se ljudje starajo, svoje pitje omejijo, zato v starosti nad 50 let srečamo večji odstotek treznih. Ocene o številu alkoholikov so približne. Temeljijo na oceni letne potrošnje oziroma porabe alkohola »na glavo« prebivalca, starega nad 15 let, ter na podatku o umrljivosti za alkoholno jetrno cirozo, upoštevajo pa se tudi drugi relevantni podatki. Mnenje o razširjenosti problema si lahko ustvarimo/te le po večletnem spremljanju. Podatki so v Sloveniji takšni, da vzbujajo resno zaskrbljenost.

Poraba alkohola, ter nekaterih drog v Sloveniji ; statistike :

Rezultati posameznih regij, gorenjske, mariborske in novogoriške kažejo, da so Gorenjci po uporabi legalnih in tudi nelegalnih drog pod slovenskim povprečjem. Najpogostejši drogi, ki ju uživajo, sta alkohol in tobak. Do teh so gorenjski dijaki precej tolerantni, prav tako podcenjujejo škodljive učinke. Najpogostejše mesto, kjer pijejo, so lokali. Gorenjska dekleta pijejo alkohol redkeje in v manjših količinah kot fantje. Najpopularnejša ilegalna droga je marihuana ( trava ), poskusilo jo je 216 dijakov ( 22 % anketiranih ). V primerjavi z nacionalnim vzorcem je delež tistih oseb, ki ne uživajo drog, z izjemo LSD-ja in kreka, na Gorenjskem večji, prav tako začnejo kasneje piti alkohol in so redkeje pijani. Pivo in vino sta med gorenjskimi dijaki manj priljubljeni pijači, o pitju in uživanju ilegalnih drog pa so bolj kritični od slovenskega povprečja. V Mariborski regiji ( področju ), kadi cigarete tretjina anketiranih dijakov / inj, med temi je četrtina rednih kadilcev. Alkoholne pijače pije 62 % dijakov, opitih jih je bilo že 35 %, 13 % jih je že poskusilo marihuano ( večina le enkrat ). Večina mariborskih dijakov je prvo drogo »predvidoma« poskusilo v zadnjem razredu osnovne šole. Večina izmed njih ima družbo, ki kadi, 17 % odstotkov izmed njih pa ( »predvidoma«) takšno, ki se opije vsak konec tedna. Odgovori dijakov še kažejo na pomankljivo znanje o škodljivosti drog in tolerantnost ( strpnost ) do različnih zasvojenosti – tako pri vrstnikih, kot pri družinskih članih. Raziskovalci namreč trdijo, da na štajerskem vlada izredna toleranca do uživanja alkohola, predvsem piva, ki ga dijaki sploh ne uvrščajo med alkoholne pijače. V primerjavi z mladimi iz nacionalnega vzorca so Mariborčani rednejši kadilci, več jih je že tudi bilo vinjenih. Dovzetnost za nevarnost rednega kajenja, pitja alkohola in rednega opijanja vsak konec tedna je nižja. Več je tistih, ki imajo slabo mnenje o sebi in nimajo posebnih pričakovanj in načrtov za življenje, ter tistih, ki so se zaradi pitja alkohola (posledice ; vinjenosti) že pretepali, imeli težave v prijateljskih odnosih, ter spolni odnos, ki so ga pozneje obžalovali. Novogoriška regija izstopa predvsem po kajenju marihuane ; v primerjavi z nacionalnim povprečjem, je tam povprečje višje za štiri odstotke. Nekaj odstotkov manj jih pije alkoholne pijače, kadi tobak in vdihava hlape. Novogoriški dijaki še menijo, da sta jim alkohol in marihuana razmeroma lahko dostopna, težje pa LSD, ecstasy in krek. Izredno malo vedo o škodljivih posledicah uporabe drog. Z nič ali zelo malo tveganja so denimo ocenili redno kajenje enega ali dveh zavojčkov cigaret na dan, prav tako dnevno pitje petih ali šestih kozarcev alkohola. Sicer pa je praktično vsem slovenskim dijakom očitno njihovo skupno razmišljanje : »opijmo se za zabavo in pogum« .

To načelo pa je po mojih pojmih popolnoma zgrešeno, saj pogum kot takšen, ki ti ga da alkohol ni vreden nič. Zakaj pa bi se moral za to, da bi se imel lepo opiti, mi pa tudi ni jasno, saj se imam lahko, tako jaz, kot vsi ostali verjetno lepo tudi brez alkohola, ter drugih škodljivih snovi.

Diagnostika :

Na tem mestu si je umestno zastaviti vprašanje, kako prepoznati odvisnost in jo ločevati od drugih vrst pivskega vedenja. V diagnostičnem procesu uporabljamo kriterije, ki so opredeljeni v Mednarodni klasifikaciji bolezni 10 (MKB 10). Sindrom se kaže v spremenjenem človekovem vedenju, spremenjenem subjektivnem stanju ter spremenjenem psihobiološkem stanju. Pri oceni je pomembno ovrednotiti težo in pogostost sprememb. Vedenje ni v skladu z družbenimi normami, alkoholik se omeji na eno vrsto pitja, praviloma tudi na eno vrsto alkoholne pijače. Išče priložnost za pitje, pije preko mere. Hkrati zaznava svoj spremenjen odnos do alkohola. Čuti neustavljivo željo po alkoholu in pogosto razmišlja o njem. Pri odvisnem je mogoče opaziti znake abstinenčne krize, pojav tolerance ter oslabljeno kontrolo nad količino popitega alkohola. Diagnoza je potrjena takrat, kadar pri bolniku v zadnjih 12 mesecih odkrijemo vsaj tri od navedenih znakov oziroma težav :

– močna želja ali celo prisila, da človek pije alkohol
– subjektivno spoznanje, da je sposobnost kontrole pitja oslabljena glede začetka pitja, njegovega trajanja ter glede količine popitega alkohola
– pitje alkohola, da se olajšajo oznaki znaki abstinenčne krize, ob istočasnem spoznanju, da je alkohol učinkovit v odpravljanju vseh težav
– izkušnja v zvezi s fiziološkimi znaki abstinenčne krize
– prisotnost tolerance, kar pomeni, da odvisni lahko popije take količine alkohola, ki bi nevajenega človeka opile, oziroma zastrupile ; toleranca se spreminja, kar pomeni, da se človek postopno navaja na vedno večje količine alkohola
– zoževanje pivskega repertoarja, enoličnost v pivskem vedenju (pitje samo ob določenih istih časih, pitje v istih okoljih)
– postopno vse hujše zanemarjanje vseh drugih življenjskih užitkov na račun pitja
– vztrajanje pri pitju kljub očitnim dokazom, da mu alkohol prinaša škodljive posledice (telesne, duševne ali socialne)
– izkušnja, da se mu pri ponovnem pitju po obdobju treznosti znaki prekomernega pitja pojavijo prej kot pri nekom, ki ni bil odvisen

Ko se srečamo/te s človekom, ki ima težave z alkoholom, si pomagamo/jte s preprostimi vprašanji, pri čemer, pa ga ne obsojamo/jte in mu ne očitajte/jmo njegovih dejanj. Kaj nas/vas zanima :

– ali večkrat popije več alkohola kot drugi in se mu ne pozna preveč
– ali je kdaj začuden zaradi svoje povečane sposobnosti za prenašanje alkohola in je pravzaprav kar ponosen nanjo
– ali se je kdaj težko zabaval ali plesal, če ni bilo na razpolago alkoholnih pijač
– ali kdaj kaj popije pred spanjem, da laže zaspi
– ali kdaj sam pije doma ali takrat, ko nihče drug ne pije
– ali si kdaj skrije steklenico alkohola doma, če bi jo slučajno potreboval
– ali kdaj iz gostilne ali z zabave odide domov zadnji, čeprav je nameraval iti domov bolj zgodaj
– ali si želi, da bi bilo njegovo pitje drugačno, kot je
– ali se mu ob jutrih kdaj tresejo roke po prekrokani (opiti) noči
– ali si zjutraj pomaga z alkoholno pijačo premagati slabost, tresenje rok in glavobol
– ali pije v družbi
– ali njegova družina in prijatelji menijo, da pije preveč
– ali mu je kdo od bližnjih že zagrozil, da ga bo zapustil zaradi pijače
– ali je kdaj zamudil službo, ker je prejšnji večer preveč popil
– ali je že kdaj izgubil službo zaradi pitja
– ali je bil pri delu kdaj manj učinkovit, ker je pil
– ali mu je zdravnik priporočil, naj manj pije, ali pa preneha piti zaradi telesnih težav
– ali počne v času pitja stvari, ki se jih kasneje sramuje
– ali mu je pitje postalo tako pomembno, da zaradi njega zanemarja svoja prejšnja zanimanja

Z odgovori si lahko ustvarimo/te približno sliko o bolnikovi odvisnosti in o posledicah, povezanih z njo. Pogosto v odgovorih stopi v ospredje varovalni sistem odvisnega človeka, predvsem zanikanje težav, nastalih zaradi prekomernega pitja. Bolnik se opravičuje z okoliščinami, v katerih je moral piti, drugim pripisuje svoje vedenje ter za svoje početje obtožuje druge ljudi, ter vse drugo, kar mu pade na pamet (vreme, …). Alkoholiki izkusijo svojo prvo veliko težavo v sredi dvajsetih ali v začetku tridesetih let. Za zdravljenje se običajno odločijo, ko so stari okrog štiridesetih. V tem času pa se pojavijo tudi telesni zapleti zaradi alkohola (alkoholna jetrna bolezen, vnetje želodčne sluznice, zvišan krvni pritisk, vnetje trebušne slinavke), biokemične in krvne preiskave pokažejo na prekomerno pitje. Če človek še kar naprej pije preko mere, je njegova življenjska doba lahko za 15 let krajša, kot je pričakovati v populaciji. Vzroki za prezgodnje smrti so srčna bolezen, rak, nesreče in samomori. Vzorec oziroma način pitja se pri odvisnih spreminja v času, redki med njimi so stalno pijani, bolj običajno se gibljejo med obdobji treznosti, relativno zmernega pitja, ter epizodami (obdobji) pretiranega oziroma prekomernega pitja. Odvisni ljudje izgubijo sposobnost zmernega pitja, zato je vzdržnost od alkohola eden od pomembnih ciljev v zdravljenju. To dejstvo seveda ne pomeni, da se vsi odvisni držijo tega priporočila in nasveta. Prognoza za odvisnost od alkohola ni tako brezupna, kot se včasih zdi. Izboljšanje prinašajo številni različni terapevtski pristopi, spodbuden pa je tudi podatek, da od 10 do 30 % alkoholikov abstinira oziroma zmanjša pitje brez tuje pomoči (terapevt). Uspešnejši so tisti, ki jih družina podpira, ki kažejo stalnost v zaposlitvah ter tisti, ki nimajo opravka s policijo.

Vzroki :

Vzroki za razvoj odvisnosti niso povsem razjasnjeni. Navadno ni nega samega, ampak se prepleta med seboj več skupin vzrokov oziroma dejavnikov tveganja, ki privedejo do odvisnosti. Reči smemo/te, da je odvisnost od alkohola družinska bolezen v dveh pomenih. Tako jo lahko poimenujemo, ker prizadene in obremeni vse člane družine v večji ali manjši meri. Po drugi strani je takšna oznaka primerna, ker se prenaša iz ene generacije v drugo. Telesni dejavniki, predvsem genetski, igrajo svojo vlogo, vendar ne pri vseh odvisnih ljudeh in po klasičnem principu. Pomemben vpliv pa ima tudi družinsko vzdušje, ki ga prekomerno pitje določa. Znano je torej, da otroci alkoholikov postanejo odvisni od alkohola pogosteje kot otroci nealkoholikov. V takšni družini pogosto vlada zmeda, ni nobenih pravil, ali pa je pravilom težko slediti. Člani družine težave zanikajo, ne spregovorijo o resnih problemih, kot je npr.: pitje. Ne izražajo svojih misli, čustev in prepričanj, drug drugemu niso v oporo. Otroci sprejemajo vloge odraslih, odrasli delujejo kot otroci, ali pa nekdo v družini, npr.: žena prevzame vse odgovornosti. Otroci se v takšnem okolju težko razvijejo v zadovoljne, samostojne in samozavestne odrasle ljudi. Večkrat so v svojem okolju izolirani, nespretni v komunikacijah, prestrašeni, živijo z občutkom osramočenosti, da bi kdo utegnil prepoznati njihovo življenjsko situacijo. Počutijo se zavrnjene s strani staršev. Zato je razumljivo, da »del teh otrok« pokaže težavnost v vedenju in učne motnje. Razumemo/te pa tudi lahko, da so bolj nagnjeni k čezmernemu pitju, ko so v stiskah. V tem okviru tudi ne gre pozabiti podatka, da so otroci relativno pogosto žrtev telesnih in spolnih zlorab v družini. Te okoliščine pa še povečajo tveganje, da bo otrok pogosteje segal po alkoholnih pijačah. Ljudje, ki so odraščali v okoljih, kjer ni bilo pogojev za razvoj odpornosti na običajne življenjske težave, pogojev za potešitev potreb po odvisnosti, pogojev za razvoj trdnosti v lastni spolni vlogi, z nizkim samospoštovanjem, so bolj občutljivi za razvoj odvisnosti od alkohola, čeprav niso živeli v družinah s to boleznijo. Okolje, družba, v kateri živimo, pomembno oblikuje stališča v odnosu do alkohola. Naše širše okolje je močno naklonjeno pitju alkohola, saj se vsi važni dogodki proslavljajo z njim. Za nenavadne pa veljajo posamezniki, ki ne pijejo alkoholnih pijač ali pa jih pijejo v majhnih količinah. Alkohol je prav lahko dostopen, kupi ga lahko vsakdo, v vsaki trgovini, praktično ob vsakem času.

Odvisnost pri ženskah :

Odvisnost pri ženskah kaže vrsto razlik od odvisnosti pri moških. Ženske lahko postanejo odvisne v katerem koli življenjskem obdobju, odvisnost se razvije v krajšem času kot pri moških ter ob manjših količinah popitega alkohola. Še težje kot pri moških je odkrivati vzroke njihove bolezni, še pogosteje so zelo negotove v svojih različnih vlogah, pogosto so potrte in samomorilno ogrožene. Zaradi odvisnosti so bolj zaznamovane, saj v podobo matere in ženske ne sodi pretirano pitje. Pijejo pretežno doma, bodisi same, bodisi z možmi ali partnerji. Svoje odvisnosti se sramujejo in jo skrivajo, njihovo zanikanje problemov oziroma pitja je zelo močno. Za zdravljenje se nerade odločijo in so na začetku manj pripravljene sodelovati, kasneje pa ob veliki meri podpore prav tako dobro napredujejo kot moški. Socialne posledice so tako dramatične kot pri moških ali pa v družini celo hujše. Pogosto ostanejo same, brez moža in otrok. Telesne in duševne posledice se pojavijo prej in pogosteje kot pri moških. Pri ženskah se odkrijejo tudi ginekološke težave in motnje ter rak dojke, za kar pa ni na razpolago etiološke razlage. Ženske pogosteje kot moški posegajo po pomirilih oziroma po tabletah, ki vplivajo na duševnost. V načrtovanju zdravljenja je ta podatek treba upoštevati. Ker alkohol okvarja plod, je priporočljivo v nosečnosti piti čim manjše količine alkoholnih pijač, oziroma nič alkoholnega.

Zdravljenje :

Zdravljenje odvisnosti predstavlja izbor različnih terapevtskih pristopov, ki skušajo prisluhniti različnim potrebam bolnikov. Bistveni del predstavlja skupinska psihoterapija, ki mu pomaga do vpogleda v odvisnost in posledice ; s pomočjo skupine lahko poišče načine za reševanje svojih / njegovih vsakdanjih težav. Skupina mu nudi varnost, ko ga sooča z njegovim obrambnim sistemom, v njej se ne počuti osamljenega in zapuščenega. Druga pomembna znanja izhajajo iz vedenjske psihoterapije, družinske terapije, transakcijske analize, teorije sistemov in drugih. Ne glede na vrsto terapije pa je izjemno pomemben odnos do bolnika, ki naj bi spoštljiv in sprejemajoč. Zdravljenje je naravnano na daljše obdobje, na nekaj let, saj je bolezen kronična in se rada ponavlja. V obravnavo je nujno pritegniti tudi svojce, če seveda obstajajo in kažejo vsaj nekaj pripravljenosti zanjo. Zdravila v zdravljenju niso bistvenega pomena. Predpišemo jih le takrat, ko postavimo diagnozo in se z bolnikom dogovorimo o kratkoročnih in dolgoročnih ciljih zdravljenja. Terapija mora biti kratkotrajna, učinkovita in varna. Bolniku preti (grozi) velika nevarnost, da postane odvisen še od kakšne druge substance (snovi). Nobena vrsta zdravljenja oziroma obravnave ne prinaša čudežnih rešitev, od bolnika in njegovih bližnjih zahteva kar veliko mero sodelovanja. Napotki, ki utegnejo biti koristni : Bolnik naj se najprej posvetuje s svojim zdravnikom in mu zaupa težave. Zdravnik naj opravi preiskave, ki kažejo na morebitno prekomerno pitje, skuša naj se srečati z bolnikovimi svojci in bolnikom ter jih usmeriti v zdravljenje. Zdravljenje je organizirano v okviru psihiatričnih bolnišnic ter psihiatrične klinike na alkoholoških oddelkih (Ljubljana, Begunje, Vojnik, Idrija, Pohorski dvor – Maribor, Ormož) ; pri oddelkih sodelujejo tudi ambulante za odvisne od alkohola, kjer se bolnik in njegov pomembni svojec, prijatelj pripravljata na obravnavo. V tem času se lečeči psihiater (torej tisti, ki ga obravnava) odloči tudi za obliko obravnave, bodisi hospitalizacijo bodisi izvenbolnišnično skupino. Po zaključenem zdravljenju v ožjem pomenu besede se bolnik vključi v klub, ki ga obiskuje nekaj let. Klubi so v vseh večjih slovenskih krajih. Strokovno psihiatrično pomoč lahko dobi bolnik tudi v vseh splošnih psihiatričnih ambulantah. Pomoč pa lahko odvisni in njegova družina dobita tudi izven zdravstvenega sistema, v Centrih za socialno delo, pri Anonimnih alkoholikih.

Naslednji pa opitost, ter zastrupitev z alkoholom. Sicer pa sem odprt za predloge, če ima slučajno kdo kakšno vprašanje, oziroma ga kaj zanima.

Za morebitne komentarje, vprašanja, pohvale ter pritožbe se že vnaprej zahvaljujem.

Lep pozdrav vsem

S spoštovanjem Piccolo

Literatura :

– Ziherl S. Kako se upremo alkoholu. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1990
– Ziherl S. Psihoterapija 16. Ljubljana : Univerzitetna psihiatrična klinika, 1988
– Ramovš J. Alkoholno omamljen. Celje : Mohorjeva založba, 1986
– Hudolin V. Obiteljsko liječenje. Zagreb : Školska knjiga, 1986
– Glas I. The international handbook of addiction behaviour. London and New York : Routledge, 1991
– Petra Zemljič – Večer

Vaš članek bi rada uporabila v svoji seminarski nalogi- kako naj citiram vir ? ne morem napisati le Piccolo..

Hvala

Lidija

New Report

Close