Spoštovani,

na vas se obračam s prošnjo, da mi pomagate, kako naj pristopim ter na “pravi” način odprem oči očetu, da pristane na zdravljenje?
opisala bom zgodbo, ker bi rada bi predstavila celotno situacijo, da bo pogled bolj jasen.

že dolgo (leta in leta) mi je bilo jasno, da oče preveč pije, ampak ker nikoli ni bilo nobenih problemov (ne zahaja v gostilne, ni nasilen…), sem si zatiskala oči. kot si jih že vsa leta zatiska mama 🙁
pred 2 leti se je sprožil prvi alarm. oče je zbolel za hudo pljučnico (padal je po tleh – ampak ne od tega, ker bi bil tako pijan!) in ko ga je brat odpeljal na urgenco so mu vzeli kri ter ugotovili dober promil alkohola v krvi (ker takrat ni kazal znakov vinjenosti, sklepam, da je okoli 1 promila tudi njegova stalna prisotnost alkohola v krvi) ! ob tem, da je bil zaradi pljučnice hospitaliziran, so ga tam prvič v življenju obravnavali kot alkoholika. abstinenčno krizo so mu blažili s tabletami (to mi je povedala zdravnica), tako le-ta ni bila zelo huda/kritična. 2 dni se je tresel. potem je minilo. z bratom sva šla na pogovor k zdravnici, ki je povedala, da je oče alkoholik, da ji je priznal, da se tega zaveda sam… 2-3 mesece je bil trezen, potem se je začelo nazaj…

ko sem se poglobila vase, sem začela ugotavljati, da odkar pomnim, je pri nas na pultu stala odprta steklenica piva (je hodil “šlukat”). seveda ni bila le ena na dan. ko je eno spil, je odprl novo… nikoli ni hodil po gostilnah, ni zapravil pol ali cele plače za alkohol, ni bil nasilen doma, ampak še danes je tako, da 2-3krat dnevno gre spat (kot otrok), ker se mora malo streznit…

mama … zatiska si oči! 🙁 oče je zdaj dobre 3 leta v pokoju (rudar). vsako jutro gre v trgovino, spotoma v bife na prvo jutranjo dozo in potem domov. 5-6 steklenic piva je njegova dnevna “poraba”, v bistvu drugega kot pivo skoraj ne pije oz. občasno še kak drug alkohol, brazalkoholnih pijač pa nikoli! problem predstavlja to, da znanci, prijatelji in sorodniki sploh ne vedo, da je alkoholik! toliko let je že non stop “pod gasom”, da to zelo dobro skriva. vsake toliko tisto svojo merico seveda prekorači, takrat se mu zapleta jezik, to so tudi trenutki, ko lahko vsak vidi, da je pijan.

nekajkrat sem že pritiskala na mamo, pa mi pravi, da bo drugo leto bolje, ko gre v pokoj tudi ona in ga bo imela pod kontrolo. larifari! že zdaj ga nima, tudi ko je kdaj doma (dopust). ne verjamem več, da mu bo postavila ultimat. med vrsticami sem razbrala, da ji je nerodno predvsem zaradi drugih, da bi na glas priznala, da je alkoholik in od njega zahtevala, da se gre zdravit – če bi šel na zdravljenje, bi to težko prikrila pred okolico, kar jo najbolj skrbi! 🙁
tudi zdravnica ji je takrat, pred 2 leti povedala, da ima bistveno vlogo ona – ona mu mora postavit ultimat, ker da to največkrat zaleže.

z bratom ne veva več kaj naj oz. nama je jasno, da bova mogla ostreje nastopit midva! brat, ki z družino živi v isti hiši že nekaj časa podrobno spremlja njegove navade; jutranji odhodi “v trgovino”, vsak dan 5-6 steklenic piva v košari (striktno kupuje pivo v steklenici, da ni odpadkov, da mu kdo ne bi štel pločevink, brat mu je namreč že nekajkrat dal vedeti, da ga “spremlja”).
počasi obupava še brat. vidi da podpore pri mami ne dobi … živijo izven mesta, imajo nekaj jablan na parceli, vsako leto se preša … že 2 leti je brat hotel to preprečit, ampak mama zagovarja, da bo jabolčnik za obiske (kar ni res!) in tako oče spije tudi tega. pa ga ni malo! lani mu je brat meril v sodu koliko je spil.

jaz z družino živim drugje. že 2 meseca se pripravljam, da bom nenapovedano šla do staršev, ju postavila pred dejstvo ter zahtevala, da gre oče na zdravljenje. testi, ki so mu jih na jetrih opravili pred 2 leti, ko je bil hospitaliziran zaradi pljučnice, so pokazali, da tudi jetra niso več v stanju, kot bi morala biti. kaj je zdaj, 2 leti kasneje, si niti pomislit ne upam, ampak včasih/vedno pogosteje imam paranojo, da do ciroze jeter ni več daleč 🙁

preden jima postavim ultimat (oba z bratom bova zahtevala, da gre na zdravljenje, sicer sem jaz pripravljena tudi na minimum omejiti stike ali jih celo prekinit (brat ne more, ker živijo skupaj), ker ne želim da moja otroka gledata, kako njun dedi propada od pijače – nekako upam, da bi to zaleglo, saj je na vnučka čisto “nor”) vas sprašujem, kakšen je potek zdravljenja? kdo ga pošlje na zdravljenje? naj poskusimo s terapijami pri AA? (oba z bratom sva pripravljena sodelovati)

strah me je! oče je star komaj 55 let. pred njim so še dolga leta pokoja, če ga seveda ne bo prej uničil alkohol 🙁

Pozdravljena

Imam občutek, da se vi in vaš brat bojujeta z mlini na veter. Se bojim, da z vašimi načrti o postavljanju ultimatov vašim staršem ne boste prišli daleč. Zadeva ni tako preprosta. Zasvojenost z alkoholom je resen problem. Obenem alkoholizem uničuje medčloveške odnose in napravi razdor v družinah. Zdravljenje alkoholizma je vedno problem celotne družine. Če manjka le en člen in to najpomembnejši to se pravi v vašem primeru vaša mama zadeva ni popolna in ravno odsotnost tega poglavitnega akterja pušča zadeve na mestu in onemogoča, da bi se stvari obrnile v pravo smer. Mama zanika alkoholizem, ščiti in zagovarja moža se pravi tudi ona funkcionira po sistemu obrambnih mehanizmov, ki so značilne za alkoholike. Jasno je, da je priznanje alkoholizma v družini neizbežno in nujno potrebno prvo pri najbližjih družinskih članih šele zatem je možnost, da si bo alkoholik priznal sam. Sicer pa je mami očitno kar dobro tako kot je, moževo pitje pretirano ne moti v tolikšni meri, da bi vso zadevo razkrila. Z njim pa konec koncev živi ona in ne vi. Je pa res, da si svojci zelo težko priznajo, da živijo z alkoholikom. S tem povezujejo priznanje, da so doživeli neuspeh. Sanje o srečnem zakonu se razblinijo. Alkoholizem je bolezen odnosov. Če se alkoholik začne zdraviti, se bodo morali spremeniti tudi odnosi med mamo in očetom. Mama bi morala razmišljati o tem, če je za družino res manjša sramota imeti pijanca za moža, kakor pa se odločiti za zdravljenje?

Na zdravljenje ga torej ne more brez njegove privolitve poslati nihče, še najmanj pa vi, tudi če bi ga nekdo poslal je uspešnost minimalna, saj brez močne notranje motivacije oče ne bo spremenil samega sebe hkrati pa potrebuje tudi zunanji pritisk in dovolj porušenih razsežnosti v življenju, da bo uvidel svoje stanje. Žal pa je tako, da oče ni več mlad, stara navada železna srajca.
Morda bi mamo vseeno vzpodbudili, da se vključi v kakšno skupino za svojce alkoholike (AL-Anon) toda dokler ona ne bo čutila moževega pitja kot problem se ni mešati zraven. Oba z bratom se še enkrat odkrito pomenita z mamo kako ona doživlja vso zadevo. Alkoholik se odloči za zdravljenje, ko je v tako hudi stiski, da mu ne preostane nič drugega in tu ima mama pomembno vlogo.

Vso srečo