Najdi forum

Ne dobim zaposlitve

Takole je. Kot že moj psevdonim pove, sem ga včasih srala. Sedaj sem že lep čas v redu. Heroina sem prosta že 12 let, vendar sem ga še nekaj časa biksala s travo in alkoholom. S tema sem prekinila pred 7 leti, ko sem prvič zanosila. Z zadnjim zlom, cigaretami, pa sem opravila pred tremi leti. Šele sedaj se počutim zares telesno čisto. Pa tudi duševno sem si zelo opomogla. Šele zadnjih sedem let zares živim, čustvujem, začenjam tam, kjer sem nehala pred davnimi 18 leti, ko sem skadila prvi joint. Sem polna načrtov, energije in imam jasno vizijo, kaj si želim delati v življenju. Kje je torej problem?

EMŠO. Pri mojih letih bi se pričakovalo, da imam že najmanj 10 do 15 let delovne dobe, če že ne tega, pa vsaj končan kak faks… Srednjo šolo sem hvalabogu spackala v najhujšem obdobju svojega življenja, vsaj to. Ampak kaj prida drugih hvalevrednih izkušenj pa nimam. Delala sem sicer veliko, pa vse le preko študenta, preko svojih ali tujih napotnic (tri leta sem bluzila na faksu pa ga seveda nisem končala). Sedaj sem pridna, energična, polna energije, tako rada bi delala, a se zavedam, da sem si zafurala mladost. Takrat, ko bi morala rovarit, pisat prošnje, klicarit po firmah, se elegantno oblačit in smehljat… Takrat sem mislila samo na zabavo in to se mi zdaj tako strašno maščuje.

V takih trenutkih marsikdo spet poseže po drogi. Ker se zaveda neusmiljenosti stigme in tega, da enostavno nima “alibija” za vsa ta leta, ki jih je prebluzil. Ne bojte se, ne bom. Sem vseeno preveč srečna zaradi te svobode, ki jo imam, ker sem zdrava, ker svobodno in čistih misli zrem v sončni vzhod. Ker imam dva čudovita, zdrava in inteligentna otroka. Ker znova znam ljubiti in razmišljati o tem, kaj potrebujejo drugi in ne samo jaz.

Ampak vseeno kdaj pa kdaj pri srcu stisne… Ali mora biti tako?

Ja, to tudi mene čaka in me kar skrbi. Sem tudi par let svojega življenja zabluzila, sedaj, pri 28. letih, sem prvi letnik faksa. Vseeno sem se odločila, da grem še na faks, čeprav bi se bilo mogoče pametno čimprej zaposliti..ampak za kolikšno plačo?! In če bo šlo na faksu vse po sreči, bom šele pri 32. letih iskala svojo prvo redno zaposlitev..Kje je 10 let? ..Se jih ne spomnim..Delodajalcem pa bom rekla, da sem takrat uživala in žurala, potovala..sedaj pa sem se umirila, naredila faks in sem pripravljena resno in odgovorno svoje življenje posvetiti njihovi firmi 🙂 Mogoče pa celo s.p. odprem..

Kaj pa če bi delala ob faksu? Itak je danes tako, da še “normalni” študenti ne dobijo službe po končanem faksu, če nimajo delovnih izkušenj, ki so si jih pridobivali preko študentskega dela. Sploh pa imaš s študentskim statusom 200% boljše možnosti, da dobiš kako službo. Pa delaš prek študenta, se morda izkažeš in te na koncu za redno vzamejo. Upam, da ti uspe. Samo srečna bodi, da si zaživela in da imaš znova zdrave ambicije!

nova
Uredništvo priporoča

Bivša
če je tvoja družina finančno dovolj preskrbljena in če nimaš težav z možem, da bi se morala finančno osamosvojit, bi ti predlagala da svojo energijo in čas raje posvetiš otrokoma, drugače pa ko pišeš prošnje za zaposlitev, napiši pač da si prej delala preko študentskega, pozneje pa si bila doma zaradi malih otrok. Delo se vedno najde, če seveda človek ni preveč zahteven in mu je iz pod časti opravljati kakšna manj cenjena dela.

Lp

Z veseljem bi delala preko študentskega servisa..ampak kaj, ko imamo predavanja razpotegnjena čez cel dan..sem redno vpisana in res ni časa za delat. Pa še letos so uvedli obvezno prisotnost na predavanjih in vajah. Edino čez vikende, samo kdaj se bom pa učila? Saj gledam za kakšna taka dela, za par urc na dan. Mah, bom že..

Pozdravljeni,

V našem okolju je kar nekaj brezposelnih ljudi oz. mladih (30+), ki še niso bili v rednem delovnem razmerju. Ni pri vseh razlog, da so “zabluzili” ali uživali prepovedane substance. Vaše osebno in zdravstveno stanje je vaša osebna stvar in ni nobene potrebe, da o tem poročate bodočemu delodajalcu. Bodite ponosni nase, da ste sedaj v redu!!!

Pri Zavodu za zaposlovanje v okviru aktivne politike zaposlovanja usmerjajo brezposelne osebe v programe javnih del, ki so lahko zelo raznoliki od administrativnih del do dela z ljudmi v humanitarne namene. S tem si lahko pridobite reference in delovne izkušnje.Trajajo maximalno eno leto. V tem času pa se lahko marsikaj odpre.

Če ste zaradi svoje izobrazbe težko zaposljivi se lahko pozanimate o izobraževanjih – dokvalifikaciji ali prekvalifikaciji za svoj poklic, ki vam ga lahko financira država.

Če finančno stanje ni ravno problem oz. gre za željo po aktivnosti in delu in s tem povezanim občutkom vrednosti in koristnosti, samozavesti, se lahko vključite v delo kot prostovoljec/prostovoljka. V tujini je prostovoljno delo zelo razširjeno in cenjeno. Nekatera podjetja celo zahtevajo določeno število ur prostovoljnega dela preden zaposlijo novega delavca.

moderator Društvo "Projekt Človek" tel: 01/425 12 14

Pozdravljeni.

Namensko sem poiskala ta svoj stari post, da vam poročam, kako se mi je v življenju odvilo.
Hvala za spodbudne misli, v veliko pomoč so mi bili vaši nasveti.
Torej, sem še vedno popolnoma čista vsakršnih drog, kar pomeni, da sem zadnjič imela opravka s heroinom pred 24 leti, zadnji joint pa sem pokadila pred 19 leti. Zadnjo cigareto pa pred 15 leti. Tedaj sem imela dva majhna otroka, ki sta sedaj oba na pragu polnoletnosti.
Moja pot do normalne zaposlitve je bila dolga in trnova. Kot sem omenjala, me je spremljala stigma ter prazna delovna knjižica. Zato sem se posvetila otrokoma, kot mi je prijazen nekdo_ predlagal, tudi gospe Tanji sem zelo hvaležna za spodbudo in nasvet. Žal pa takrat nisem imela moža, na katerega bi se lahko zanesla. Bilo je res težko. Priložnostna dela, pomoč in varstvo mojih zlatih staršev, vrtec, pomoč socialnih služb, vse sem izkoristila, kar sem lahko. Hodila sem čistit po domovih, tudi za zelo majhen denar, ker je bila to nekaj časa edina možnost, da sem lahko delala samo dopoldne, ko sta bila otroka v vrtcu. Redne službe se v času gospodarske krize ni dalo lahko dobiti. Hodila sem na razgovore, a so me vztrajno zavračali. Največkrat zaradi moje pičle formalne delovne dobe. Ko je gospodarska kriza popustila, pa je bila moja samozavest že tako na psu, da sploh nisem več pisala prošenj za normalna delovna mesta, ki bi ustrezala moji izobrazbi, ampak samo še za najenostavnejša dela. Hrepenela pa sem po delu v pisarni, saj sem zelo dobra pri delu z računalnikom, vmes sem šla na veliko tečajev in se naučila precej veščin in uporabe različnih programov.
Na koncu mi je uspelo, ko sem bila stara že malo čez 40 let! Dala sem prošnjo za delo v proizvodnji. Delodajalka me na srečo ni vprašala, koliko imam delovne dobe. Ko pa mi je dala že pogodbo za podpisat, me je pred odhodom povprašala o tem, jaz pa njej: “Formalne delovne dobe imam samo dve leti.” Ženska je prebledela, ampak pogodba je bila že podpisana in moj izvod v rokah. Seveda za poskusno delo. Rekla sem ji: “Žal v življenju nisem imela sreče na področju zaposlovanja, zato nisem imela zaposlitve, prek katere bi mi tekla delovna doba. Ampak obljubim vam, da bom dala vse od sebe, da upravičim vaše zaupanje.”
No, res je bilo tako. V dveh letih sem imela v roki pogodbo za nedoločen čas in sem v službi tudi že dvakrat napredovala, saj so videli, da znam dobro uporabljati računalnik in da me je škoda samo za rutinsko proizvodno delo. Delodajalka me ceni in mi zaupa in me uporablja pri zelo odgovornih nalogah. Sedaj sem v tej službi že 5 let in ravno so me spet prosili, da vskočim na neko odgovorno pozicijo, kjer se je pojavila potreba. Ni mi treba dvakrat poudariti, da sem hvaležna za vse, kar mi to podjetje nudi in da se počutim koristno in zaupanja vredno osebo.
Bilo pa je težko, popolnoma sem že obupala nad svojo sposobnostjo najti si normalno zaposlitev in bila sem v resnem strahu, kaj bo z mano na starost. Še sedaj me je malo strah, saj ne bom nikoli dosegla delovne dobe, ki bi mi omogočila kolikor toliko normalno penzijo. Zato varčujem, da bi si lahko omogočila preživeti na starost. Kljub brezposelnosti v preteklih letih mi je uspelo spraviti pod streho malo manj kot 5000 eur, računam, da mi bo uspelo do 60 leta še vsaj 2x toliko. Potem pa si že lahko odprem dejavnost, ki sem si jo zamislila, ki jo bom opravljala, ko se bom upokojila.
V času, odkar sem redno zaposlena, se mi je samozavest precej popravila. Čutim se sposobno poskrbeti zase in za svoje bližnje, bolj samozavestno komuniciram tudi z drugimi ljudmi, nadrejenimi in sodelavci, verjamem vase in v svoje sposobnosti, da odlično opravljam svoje delo. Vem, da me sodelavci cenijo, imajo radi zaradi moje skromnosti in delavnosti in se v kolektivu dobro počutim.
Vsem, ki to berete, sporočam, da ne obupajte, če ste v podobnem položaju, kot sem bila jaz leta 2008. Za vsakogar posije sonce, če se le vztrajno obrača proti nebu in ne neha upati in delati na sebi. Pri meni je res trajalo, ampak nazadnje je le uspelo. Pri vas morda ne bo tako težko, upam ,da boste že prej prišli do svoje sanjske zaposlitve. Bodite samo vztrajni in nikoli, ampak res nikoli ne obupat.

Saj ni res pa je. 🙂
Po vsej teh letih ste se spomnili na forum in se vrnili sem napisati, kaj se je dogajalo …?

Neskončna hvala za to vaše dejanje, ki bo dalo upanje in krila še marsikomu.
Eno je, ko ti napišeš mnenje strokovnjak, drugo, ko ti ga pove tisti, ki je šel po tej poti. Zato so osebne zgodbe tako dragocene in se iz njih največ naučimo in se nas najbolj dotaknejo.

Bom pustila besedo še komu drugemu, ki je morda doživel kaj podobnega, če se opogumi in si vzame čas, da deli z nami.
Enih par vem, da jih je bilo, ki so radi povedali, samo ne vem, če so še tukaj.

Hvala bivša <3 in ponosno naprej na poti.

I Domišljija je pomembnejša od znanja. Znanje je omejeno, domišljija pa poganja svet. Albert Einstein I Naročilo na ePosvet: https://med.over.net/svetovalec/andreja-verovsek I

Lep pozdrav. Hvala za ta zapis in komentar. Tudi jaz verjamem v čudeže in zato se ne obremenjujem z delovno dobo, ki tudi meni manjka zaradi zasvojenosti in neresne mladosti oz odraščanja. Danes vem da je vse v življenju darilo in vsak dan je podarjen, zato ga tako sprejemam in ŽIVIM.


Čisto slučajno naletim na tole temo, čeprav je že precej stara. Namreč moja zgodba je zelo podobna, le da pri meni nikoli ni bilo nobenih mamil, alkohola, slabe družbe ipd. Podobna je namreč v tistem delu, ki se tiče zaposlitve. Tudi jaz imam pri 40-ih le par let del. dobe. Zakaj? Sem preveč free bird, prosti čas mi preveč pomeni. Priložnostno sem vedno nekaj delal in denarja za sproti sem vedno imel. Problem je, ko se po tolikih letih zaveš, da je le potrebno nekje delat, ampak ker nimaš del. navad in nisi navajen na obveznosti, si v velikem problemu. Pa večji problem kot samo delo je tistih 8 ur v službi, ki se ti zdijo grozno dolge. Zdi se ti, da nimaš časa in volje za nič drugega. Kot da samo služba obstaja v tvojem življenju. Nepredstavljivo ti je, da lahko nekdo v proizvodnji zdrži eno leto, kaj šele 5, 10, 20, 40 let. Zjutraj je zelo težko vstati in si potem cel dan utrujen in nenaspan. Ko si popoldan, itak nimaš nič od dneva. Nočna je itak naporna. Pa sem se pri 30-ih vpisal izredno na faks in ga prvi končal, vse v prvem roku. A ustrezne zaposlitve nisem dobil. Ponuja se samo delo v proizvodnji. Tam dandanes ne vprašajo koliko del. dobe imaš, ker jim tako primanjkuje delavcev, da ne morejo izbirat.
Tebi je vidim uspelo te težave premagat, meni ni. Mogoče, če bi dobil kakšno boljše delo, ampak upanja skoraj nimam več.

New Report

Close