Ne vem sicer, če spada sem, pa vseeno…
Že od kar pomnim, sem imela preveč kg. V šoli so me klicali “špeh bomba”, doma sem ob vsakem zastavljenem vprašanju, kaj naj delam, ko mi je bilo dolgčas, dobila nazaj vprašanje mame, si kaj lačna, in kruh namazan z marmelado. Kot odrasla sem imela največ kg po nosečnosti, tam, čez 110. Potem sem se pa vzela v roke in shujšala na slabih 70. Nekaj časa sem lepo vzdrževala težo, pa so prišle težave, spremembe v življenju in… kg so se izmenično začeli kopičiti, sledile so diete, zmanjšanje kg, pa spet gor, dol in tako naprej vedno isti vzorec. Načeloma se ne prenajedam, “pokoplje” me sladkor torej slaščice, v kombinicaji z osamljenostjo ali, žalostjo, in brezdeljem oz ko si vzamem čas za ogled filma, knjigo. . Z možem se prepirava zaradi tega, za povrh pa še smrčim (ne vem če samo zaradi tega). Kot otrok (recimo 10 ali 11 let) sem doživljala tudi “manjše” spolno nasilje (otipavanje oz grožnjo z otipavanjem) s strani družinskega prijatelja, kar nisem nikomur razlagala, razen možu, nekaj sva predelovali tudi s psihoterapevtko, h kateri sva z možem hodila na partnersko terapijo. Rada bi se znebila teh navad. Želim si izboljšati odnos do hrane, do sebe, izgubiti čimveč odvečnih kg in predvsem!!! poskrbeti za svoje zdravje. Prosim za napotek kam/na koga se naj obrnem, saj sama dolgoročno ne morem narediti sprememb. Sicer ne kadim, ne pijem, in nimam nekih drugih odvisnosti. Za zdravje pa vseeno z veseljem skrbim s fizično aktivnostjo, kolikor se le da, kljub preveliki teži hodim na fitnes, pred leti sem imela tudi res doooollllggggeeee sprehode, kar mislim da me je takrat celo rešilo kake depresije, saj je bilo takrat precej težko obdobje za mene, dosti sem tudi jokala, ampak so mi ti sprehodi res močno izboljšali razpoloženje, tako da nisem imela nekega zdravljenja s strani zdravnikov in zdravil, tudi psihoterapije ne, samo vsakodnevni sprehodi po 1,5 ure na dan. Sedaj pa vsaj nekajkrat tedensko kakšno uro prebijem na fitnesu. Delam na sebi, delam vaje za čuječnost, veliko berem o osebni rasti, udeležim se kakšnih delavnic s strani psihoterapevtov, različnih tematik. Rada bi torej nekako izkorenilila te vzroke za “basanje” s sladkim, pa najbrž tudi osvojila tehnike za vzdržati s svojimi občutki žalosti, strahu (mislim da pred izgubo), mogoče celo tesnobe? Sicer se trudim s pravilnim dihanjem, pa da občutke prečutim, včasih pa avtomatično jem… Hvala za mnenje oz napotitev.