alkoholiki in drogeraši so zelo zafrustrirani in razočarani nad življenjem

Nikoli nisem bil velik pivec alkohola, je bil pa en čas okrog 30 leta ko mi ni šlo v življenju in takrat sem skoraj že postal alkoholik. Obdobje je trajalo kakšno leto in pol, takrat sem hotel postati spet najstnik, uporniški, v resnici pa mi ni šlo v življenju, ne karierno ne privat. Danes pri 42 čisto obrnjena slika, srečen kot nikoli prej. Alkohol mi sploh ne pride na misel. Nisem se ga dotaknil že od lanskega novega leta.

Če si srečen ne potrebuješ nobene droge. Zato mi je vedno zanimivo kako nekateri pa morajo vsak dan pri kosilu spiti deci vina. Ampak pri vseh teh se skriva nekaj v ozadju, neki nerazrešeni problemi…

Ko si pijan, si zaspan.
Ko si zadet, je lepši svet.

Topla voda pa to. Sicer pa čestitke za abstinenco in srečo v življenju.

To drži za zasvojenost. Tisti, ki drogo nujno rabi, za beži pred življenjem, se bo tudi zasvojil, ker nobene druge utehe nima. Kdor je dokaj srečen, lahko tudi drogo občasno konzumira in se ne bo zasvojil, ker ima pač možnost tudi izven tega biti srečen.

Razočarani?

To so labilni osebki, ki nimajo hrbtenice.
Če si sam ne pomagaš, te še bog ne povoha.
Drugi ti lahko ponudijo roko, a če je nočeš sprejeti, potem ostani v dre.. še naprej.

Imaš prav, ampak tudi če si srečen pa če se ga parkrat na leto nabutaš za hec ne bo hudega.
Semizdi pa čista bedarija tisto s kozarčkom vinca ob kosilu, zame so to navadni alkoholiki.