Moja zgodba
Živjo vsem.
Nikoli nisem nikomur govoril o tem nihče nič ne ve… pa naj bo tu zapisano.
Meni je težko..
sem edinec, živel sem v avstriji z psihično neuravnovešeno osebo(ko sva se spoznala je bila “v redu”)
Pojedla mi je živce, zdaj se tudi jaz počutim psihično “zdelan”
Odšel sem od nje, skoraj vse stvari sem pustil v avstriji, bil sem naiven in neumen skratka zaljubljen nesrečno, ona se mi je pa smejala.
Kot edinec se vrnem v slovenijo, tri mesece za tem eden od mojih staršev doživi hudo nesrečo.
Posledice tega me tepejo vsak dan…
Denarja tudi nimam več
Kolegov nimam… oziroma imam nekaj znancev, vendar nihče mi po karakterju ni podoben… tako da se pogovarjamo ponavadi o stvareh ki me ravno ne zanimajo in si v sebi mislim svoje..
Hudo je biti sam, pojma nimam kje bi našel, še koga ki je osamljen in preživlja daleč najhujše obdobje v življenju…
skrbiva za bolanega starša, vendar se lomiva, iz dneva v dan vidim da se stvari izmikajo kontroli, in da bo res res res težko vse skupaj..
To sem napisal zato da veste da nekdo ima probleme in da nima nikomur si jih zaupat, torej sem se zaupal tu.. internetu
Srečno vsem
Verjetno ste večkrat slišali stavek “vsak nosi svoj križ” in skozi leta srečevanja z ljudmi, lahko to samo potrdim.
Skoraj vsak se srečuje sam pri sebi z okoliščinami, ki skoraj presegajo mejo tistega, kar še zmore. Ker si med seboj ne povemo, kaj doživljamo in kaj se nam dogaja, potem imamo vsi občutek, da smo sami na tem svetu. In resnica je, da smo sami. Ker nimamo nikogar, s katerim bi to delili – tako, kot to izkušate vi.
Dobra plat te medalje je, da obstajajo različne interesne skupine po Sloveniji, kjer ne potrebuješ nikomur povedati, zakaj bi rad bil član in kaj se ti dogaja, ampak preko stične točne – osebnega interesa, lahko najdete vez z ljudmi in morda med njimi najdete tudi kakšno poznanstvo. Lahko se tudi razvije prijateljstvo.
Moj nasvet vam bi bil, da se ne prepustite okoliščinam, da vam določijo, kako boste živeli v svoji prihodnosti. Vem, da je težko biti ob bolnem bližnjem, vem, da je težko izgubiti starša, vem, da je težko izgubiti osebo, s katero si mislil, da se boš postaral in vem tudi, da se lahko izvlečete iz vsega slabega in končno tudi za vas pridejo lepši dnevi.
Pojdite ven, v knjižnico, na sprehod s psom, na izlet planinskega društva, na vadbo za hrbtenico, pevske vaje, koncert lokalnega benda …. skratka najdite v svoji bližini aktivnosti, ki vas veselijo in se priključite skupini brez pričakovanj. Samo toliko, da zamenjate okolje in vidite nove obraze.
Če ste se vrnili iz tujine, povprašajte bivše sošolce kje je kdo, pa organizirajte obletnico zaključka šolanja.
Z vami želim deliti izkušnjo, da se ni vredno vdati in da za VSAKIM DEŽJEM POSIJE SONCE.
Čeprav se vam pozno oglašam na vaše sporočilo in čeprav sem prva, ki sem se nanj odzvala, vam že to pokaže, da nekdo vas je vendarle slišal in vas še bo.