Pozdravljeni,
Še ena z nepriljubljenim ali ''napačnim'' mnenjem. Prebiram objave na forumu, velikokrat na temo zasvojenosti ali zasvojencev in težav z drogo. Pa me moti predvsem mišljenje, da so to ljudje, ki so ''bolni'' - enkrat sem celo zasledila primerjavo sladkornega bolnika, ki potrebuje inzulin in zasvojenca, ki potrebuje ''drogo'', da ga ta ozdravi.
Ob teh izjavah se mi naježi koža, v glavi pa se prižge rdeča luč in raje kar neham z idejo, da bi bližnjemu Zasvojencu kadarkoli oprostila, na to pozabila ali pa ga skušala razumeti.
Pa malo več o moji izkušnji:
V družini imamo Zasvojenca (tako ga bom imenovala, ker želim zgodbo predstavljati karseda objektivno), ki je z drogo zasvojen že okrog 20 let. Sama sem drugorojeni otrok (skupne mame in drugega očeta). V starosti je med nama veliko let razlike (ko sem se rodila, on ni več živel pri starših in si je ustvarjal družino).
Zgodba, ki jo spremljam že celo življenje je napolnjena z lažmi, izsiljevanjem, grožnjami, potem spet obračanja plošče in podobo žrtve, izjav kot so, da se bo spremenil - zdaj pa res. Kraje, vlomi v počitniško hišo + menjava ključavnice itd.
Zasvojencu so starši verjeli vse. Po prvih letih svojega početja sta mu celo verjela, da je kriva družba in da bi z odselitvijo iz kraja šlo na bolje. Kupila sta mu stanovanje, plačala šolnino, da bi končno končal šolanje (ki je ostalo na nivoju OŠ), plačala ure vožnje in na njegovo željo ''za motivacijo'' kupila tudi avto. Poleg tega je doma v vseh teh letih seveda izginila vsa gotovina, ves nakit in drage stvari, ki se jih lahko proda, tudi moj nahrbtnik (spomnim se ga ker sem si ga kupila sama s prihranki - takega ''cool'' za v srednjo šolo) ki sem ga enkrat ''posodila'' in še in še. Sam ni nikoli delal, že celo življenje je na socialni podpori, vmes verjetno tudi preprodaja droge in krade...
Poleg materialnih dobrin, ki konec koncev nimajo resnične vrednosti za življenje, pa me najbolj od vsega moti, da je stalno dobival mamino podporo - finančno, čustveno. Ko smo že vsi ugotovili, kaj počne, je bila mama še vedno v dvomih, da bi to resnično bila droga. Iskala je izgovore in tako so se krhali odnosi med vsemi nami.
Že zgodaj v otroštvu sem izgubila očeta - srčna kap, pred 3 leti pa za boleznijo tudi mamo. Kdo je skrbel zanjo, jo vozil k zdravniku, bil zanjo močen in opora ko je jokala, kdo jo je umival, ji pripravljal hrano, ji dajal zdravila, jo obiskal v bolnišnici vsak dan ko je bila na operaciji?
Ne Zasvojenec. Sama sem med tem uspela končati 1. letnik višješolskega (težkega) študija, čeprav na predavanja in vaje nisem hodila (v izp. obdobju sem se učila ponoči).
Ko je mama umrla, sem tudi za pogreb in vse dolgove poskrbela sama (pogreb je sicer obiskal) - kredit plačujem še danes, zato ob študiju še cel čas delam.
Konec koncev pa sem iz strani Zasvojenca ''razvajen otrok'', sicer brez pojasnila ampak vztrajno trdi, da ''mi je bilo vedno lepo'' da ''ne vem kaj je težko življenje'' itd.
No, verjetno sem se preveč razpisala, pa vendarle. Iz mene namreč VRE jeza in nerazumevanje do tega problema in temu podobnih ljudi. Sama ne kadim, ne pijem, nikoli in nikakor ne bi niti pomislila na nekaj, kar bi lahko uničevalo življenje še komu drugemu poleg tega da bi ga uničevalo meni.
Sama sem uteho in podporo ob izgubi našla pri prijateljih, pri partnerju, vrgla pa sem se v delo in študij. To je moja rešitev za težave.
Prav tako NIKOLI ne bi mogla biti ''teža'' države in davkoplačevalcev, če bi vedela, da svoje življenje namerno dajem v nič in zaradi tega trpi celotno okolje, ne samo moje zdravje.
Lp
Še ena z nepriljubljenim ali ''napačnim'' mnenjem. Prebiram objave na forumu, velikokrat na temo zasvojenosti ali zasvojencev in težav z drogo. Pa me moti predvsem mišljenje, da so to ljudje, ki so ''bolni'' - enkrat sem celo zasledila primerjavo sladkornega bolnika, ki potrebuje inzulin in zasvojenca, ki potrebuje ''drogo'', da ga ta ozdravi.
Ob teh izjavah se mi naježi koža, v glavi pa se prižge rdeča luč in raje kar neham z idejo, da bi bližnjemu Zasvojencu kadarkoli oprostila, na to pozabila ali pa ga skušala razumeti.
Pa malo več o moji izkušnji:
V družini imamo Zasvojenca (tako ga bom imenovala, ker želim zgodbo predstavljati karseda objektivno), ki je z drogo zasvojen že okrog 20 let. Sama sem drugorojeni otrok (skupne mame in drugega očeta). V starosti je med nama veliko let razlike (ko sem se rodila, on ni več živel pri starših in si je ustvarjal družino).
Zgodba, ki jo spremljam že celo življenje je napolnjena z lažmi, izsiljevanjem, grožnjami, potem spet obračanja plošče in podobo žrtve, izjav kot so, da se bo spremenil - zdaj pa res. Kraje, vlomi v počitniško hišo + menjava ključavnice itd.
Zasvojencu so starši verjeli vse. Po prvih letih svojega početja sta mu celo verjela, da je kriva družba in da bi z odselitvijo iz kraja šlo na bolje. Kupila sta mu stanovanje, plačala šolnino, da bi končno končal šolanje (ki je ostalo na nivoju OŠ), plačala ure vožnje in na njegovo željo ''za motivacijo'' kupila tudi avto. Poleg tega je doma v vseh teh letih seveda izginila vsa gotovina, ves nakit in drage stvari, ki se jih lahko proda, tudi moj nahrbtnik (spomnim se ga ker sem si ga kupila sama s prihranki - takega ''cool'' za v srednjo šolo) ki sem ga enkrat ''posodila'' in še in še. Sam ni nikoli delal, že celo življenje je na socialni podpori, vmes verjetno tudi preprodaja droge in krade...
Poleg materialnih dobrin, ki konec koncev nimajo resnične vrednosti za življenje, pa me najbolj od vsega moti, da je stalno dobival mamino podporo - finančno, čustveno. Ko smo že vsi ugotovili, kaj počne, je bila mama še vedno v dvomih, da bi to resnično bila droga. Iskala je izgovore in tako so se krhali odnosi med vsemi nami.
Že zgodaj v otroštvu sem izgubila očeta - srčna kap, pred 3 leti pa za boleznijo tudi mamo. Kdo je skrbel zanjo, jo vozil k zdravniku, bil zanjo močen in opora ko je jokala, kdo jo je umival, ji pripravljal hrano, ji dajal zdravila, jo obiskal v bolnišnici vsak dan ko je bila na operaciji?
Ne Zasvojenec. Sama sem med tem uspela končati 1. letnik višješolskega (težkega) študija, čeprav na predavanja in vaje nisem hodila (v izp. obdobju sem se učila ponoči).
Ko je mama umrla, sem tudi za pogreb in vse dolgove poskrbela sama (pogreb je sicer obiskal) - kredit plačujem še danes, zato ob študiju še cel čas delam.
Konec koncev pa sem iz strani Zasvojenca ''razvajen otrok'', sicer brez pojasnila ampak vztrajno trdi, da ''mi je bilo vedno lepo'' da ''ne vem kaj je težko življenje'' itd.
No, verjetno sem se preveč razpisala, pa vendarle. Iz mene namreč VRE jeza in nerazumevanje do tega problema in temu podobnih ljudi. Sama ne kadim, ne pijem, nikoli in nikakor ne bi niti pomislila na nekaj, kar bi lahko uničevalo življenje še komu drugemu poleg tega da bi ga uničevalo meni.
Sama sem uteho in podporo ob izgubi našla pri prijateljih, pri partnerju, vrgla pa sem se v delo in študij. To je moja rešitev za težave.
Prav tako NIKOLI ne bi mogla biti ''teža'' države in davkoplačevalcev, če bi vedela, da svoje življenje namerno dajem v nič in zaradi tega trpi celotno okolje, ne samo moje zdravje.
Lp
