Prijatelju sem povedala, brez olepševanja, da ima resno težavo sam pri sebi zaradi alkohola. On do mene goji tudi čustva. Je pa zelo nezrel, čustveno nezrel, neodgovoren, ne prenese pritiskov, obveznosti, ničesar. Dosegel je že skoraj dno. Če ne bi imel staršev, ki skrbijo zanj. To sem mu tudi povedala in da ni več daleč njegov začetek konca, mogoče tudi bolezen. Sem mu povedala, da mi ni vseeno zanj, ampak da do mene lahko pride samo še, ko se bo odločil za zdravljenje. Nočem več niti stikov z njim, dokler je tako, dokler ne razmisli. Namreč z njim se ne da niti komunicirat, zna bit v določenih trenutkih konflikten. Tega imam dosti. Če se bo kdaj odločil lahko računa na mojo pomoč. Problem je, ker ga je stvar tako prizadela, da v teh dneh še bolj posega po alkoholu. Zato ne vem, če sem naredila prav, dejansko pa je presegel vse meje obnašanja, da enostavno to ni bilo več za prenašat. Res me zanima kaj pomeni to opijanje, samo prizadetost ali se pa mogoče malo zaveda problema.

Vsak se na svoj edinstven način zaveda svojega problema, ga pa vidi drugače, kot ga vidijo drugi, ki so v njegovi bližini.
Lepo ste mu povedali, kaj čutite do njega kot človeka in prijatelja, zato ste v tem trenutku naredili vse, kar bi lahko. Povedali ste tudi svoje želje in pogoje, kar je edino prav. Sedaj je na njemu, da s tem naredi kar lahko, zmore in konec koncev tudi želi. Lahko še preverite, kje v njegovi bližini lahko poišče pomoč in mu ponudite, da ga spremljate, ne morete pa ga "prisiliti", da bo naredil ta korak. Morda se lahko pogovorite s starši in ga enkrat skupaj postavite pred dejstvo, ampak kot je videti, še ni prišel njegov čas in še ni dosegel dna, ki bi ga moral, da bo uvidel, da tako ne gre več in bo moral nekaj spremeniti in reči "ne alkoholu" ter sprejeti ponujeno roko.
Naredili ste prav. To tudi sami veste na podlagi izkušenj, saj prej ko ste bili ob njem in ga podpirali, je prav tako se opijanjal, kot sedaj. Žal tako je. Niste krivi za njegov pospešen tempo pitja, ki je samo še ena oblika izsiljevanja po vzorcu, ki ga je že dodobra izpilil.
Zdaj je poteza na njemu. Na vas pa je, da ste ljubeči in prijazni še naprej in da ne nasedete njegovi igri. Ne potrebujete slabih trenutkov z nekom, ki ne vidi lepote sveta brez tega, da bi bil popolnoma spremenjen pod vplivom substanc. Vaše življenje gre naprej po lepši pot in vedno je dobrodošel na njej. Je tako? :-)

Zdaj ga imamo pod budnim očesom, jaz ga manjkrat vidim kot moja prijateljica. Rekla je, da je dan po tem pogovoru prišel in začel še bolj pit, potem ga je njegov prijatelj odpeljal stran, kjer sta se dolgo podovarjala. Ko je prišla mimo moja prijateljica, je videla, da je objokan. To je v takem stanju pogosto.

Pogovorili sva se z njo, kaj naredit. Rekla sem ji, da bi šla še enkrat do njega in se z njim pogovorila. Rekla je, naj ne delam tega, ker on me namreč odriva stran, se ne želi pogovarjat, včasih določene stvari vzame za teženje... Rekla je, da je opazila, da nima več nobene družbe in nobenih prijateljev, ter je osamljen in da naj počakam, da se popolnoma zlomi, ko bo prišel sam do mene, ter me prosil. Takrat bo pripravljen na pogovor - po njenem. Takrat mu naj vse povem o možnostih. Mene je pa v bistvu zelo strah, ker je v situaciji, ko ni več veliko možnosti zanj, da si ne bo kako škodoval. Že tako, ko se napije, včasih kam pade, se potolče. Pravzaprav je čudeš, da je še sploh živ. Vedno pade na glavo. Moj prijatelj ima po eni strani srečo, pa da se tega v določenem trenutku ne zaveda in ni hvaležen, pravzaprav zelo boli, po eni strani (saj vem, da on kot odvisnik ni zmožen presoje...), srečo ima, ker sem edina oseba, ki sem se o celotni odvisnosti pozanimala, tako da imam vse pripravljeno, kam se obrnit v tem primeru, celo literaturo dr. Ruglja sem prebrala, govorila z njegovim bratom. Z njegovim bratom lahko govorim, kadarkoli, samo on je obupan, raje bi kar pozabil na to. Starše poznam, bo pa to en neprijeten korak, ker ne vem kako dejansko do njih, probala bom, da najprej govori z njimi brat. Ne vem, če bodo znali prav pritisnit nanj. Ker pač naj bi pomagal samo ultimat. Jaz upam, da je že res tako daleč, da se bo on potem vdal v to, da ni druge možnosti.

Držim pesti za vas in prijatelja. <3
Vi vmes ne čakajte, kaj se bo zgodilo. Potrudite se, da živite normalno naprej, počnete stvari, ki vas veselijo in se ne obremenjujete preveč s tem, kaj se dogaja in se bo zgodilo. Moč sproščenosti in pozitivnega razmišljanja dela čudeže - preverjeno na tisočih primerov. Zato nasmeh na obraz in hop v aktivnosti, ki vas osrečujejo. Tako boste najbolj pripravljeni ne glede na to, kako dolgo bo še trajalo in kaj se bo dogajalo.