Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Dobila sem odpor do partnerja

Odgovori Nova tema
Default avatar lily222 12 Avg 2014 13:23

Lepo pozdravljeni,

začela bom kar pri problemu. Do svojega partnerja imam neznanski odpor! Naj začnem pri samem začetku, sem oseba, ki težko verjame in zaupa, a vendar njemu sem. Skupaj sva sedem mesecev, imela sva čudovito zvezo, predala sem se mu, bila sem prepričana, da on ne more zlomini mojega srca in da ga nikoli ne bo. Po štirih meseceh ugotovim, da me že od vsega začetka čustveno vara. Našla sem sporočila z njegovo najboljšo prijateljico (kino, kosila, najraje te imam na svetu, seksi si, srce moje, pikica moja itd.). Rekel je, da nista nikoli nič imela in da ti sms-i niso pomenili nič ter da sta vedno imela tak odnos. Ta njun čudaški odnos sta popolnoma končala, ne slišita se več. Vsaj rekel mi je tako - nisem prepričana. V glavnem problem je v tem, da se mu sedaj ne odprem več. Ne zaupam mu več, ne sanjarim več o naju, ne želim imeti otrok z njim - ne želim si deliti mojega življenja z njim... Vse skupaj poslabšuje to, da je moški preveč navezan na starše, ni samostojen, ničesar ne ve ne o zvezi, ne o življenju, ničesar ne zna postoriti (manjša hišna opravila, popravila). V glavnem vse bi ga morala učiti. V zadnjem mesecu se je vse skupaj še poslabšalo, saj sem ugotovila, da tudi nobene varnosti nimam pri njem...ne zna se postaviti zase - še manj bi se zame. Spet me je prizadel, ko za pol leta ni pripravil nič, ker nima denarja (ima službo, star je 36) a za njegove starše in nečaka ga nikoli ne zmanjka. Dobila sem odpor do njega. Na živce mi gre vse. Kako hodi, kako se premika, kako vozi avtomobil, kako je kosilo,...vse mi gre na živce. Težko mu vrnem poljube, ko se me dotika, si želim, da bi me pustil pri miru, na spolne odnose sploh pomislim več ne. Kaj se dogaja z menoj? Kako sem ga lahko imela tako zelo rada, sedaj pa vse to? Je sploh še možna kakšna rešitev? Povedala sem mu, da se ne počutim varne, da me marskikaj moti, kaj si želim, da se naj potrudi,...ampak mislim, da vsak dan znova naredi nekaj, s čimer mi ravno ne pokaže, da bi se trudil...res trudil. Je sploh še možno rešiti tak odnos? Veliko sem začela hoditi ven, iskati vse mogoče razloge, samo da me ni doma, njemu pa lažem kje sem v resnici - samo da mu na nek način vrnem njegovo izdajo. Je to normalno? Vrniti mu želim to, kar je on storil meni. Želim mu vzeti varnost in zaupanje...da ga bo bolelo tako kot je mene... A hkrati bi rada vse skupaj rešila. Se sploh rešiti da?

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Tvoja_teta 14 Avg 2014 12:43

Zakaj bi pa ti kaj reševala??

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 14 Avg 2014 17:04

Spoštovana lily222!

Iz vašega pisma je čutiti veliko jeze. Ne vem koliko jo že sami lahko prepoznate v tem, ko pravite, da vam gre vse v zvezi z njim na živce… Po začetni čudoviti zaljubljenosti in zvezi, ki je v vaših očeh veliko obetala, se vam je vse porušilo. Ob šoku, ko ste našli skrajno neprimerna partnerjeva sporočila prijateljici(??), se vam je zavrtelo pred očmi in vaše zaupanje se je v trenutku sesulo. Kako se ne bi?! Čutite, da vas je s tem dejanjem močno razočaral, prizadel, izdal in prevaral (vsaj v čustvenem smislu, če tam ni bilo tudi kaj več?, kajti takšnih besed ne uporabljamo kar tako… ) Nikakor se ne morete pomiriti in če bi morda vi z ostajanjem v zvezi še skušali razumsko iskati opravičila, vaše telo z odporom »kriči«, da ne morete kar stopiti čez vse to in se delati, kot da ni bilo nič… In če bi sebe in svoje telo in doživljanja vzeli zares? Odpor vam nekaj sporoča. Kaj če bi ga vzeli resno? Doživeli ste prevaro in se gotovo počutite izdano. Vaše zaupanje je bilo kruto zlorabljeno, tudi če med njima ni šlo za spolne stike. Kako, da niste ničesar opazili? Sama ne bi hotela sprejeti zgolj nekega kratkega pojasnila ali izgovora, da gre za najboljšo prijateljico, pač pa bi želela od partnerja izvedeti še veliko več… Niti ne toliko o njej kot o njegovem odnosu do nje in do prijateljic in žensk na sploh. Naj vam pripoveduje in razlaga zakaj takšni ljubkovalni izrazi, kaj je ob tem mislil in želel, kako (je) zgleda(l) njun odnos, kaj je njemu sprejemljivo in normalno v moško-ženskem prijateljstvu…, želela pa bi tudi preveriti, če on sploh začuti kako globoko vas je s tem prizadel in razvrednotil…?

Vi si želite rešiti odnos. Kaj pa on? Kaj je pripravljen narediti za vaju? Si morda vi bolj želite ostati z njim kot on? Je bilo sploh kaj govora o vašem odhodu iz razmerja? Bistveno se mi zdi,da bi zmogli začeti toliko zaupati vase, da upravičeno pričakujete, da se bo moški, ki mu za žensko ni vseeno, še bolj potrudil (in to tako, da boste vi to tudi čutili) in s svojimi dejanji skušal ponovno pridobiti vaše izgubljeno zaupanje... Če bosta oba morda želela nadaljevati z vajinim odnosom in ga nadgraditi v ljubezen (zaljubljenost namreč še ni odnos!), skoraj zagotovo brez partnerske terapije in sodelovanja obeh na njej ne bo šlo. Na vašem mestu pa bi si relacijsko družinsko terapijo privoščila zase, če on ne bi hotel sodelovati.

Čudite se kaj se dogaja z vami. Res bi bilo dobro odkriti kakšne »podlage« so spodaj pod vsem tem, kdo ste in kaj nosite s sabo iz svojega družinskega sistema… Opisujete otroško odigravanje občutij (ko ste začeli hoditi ven, lagati in bi mu želeli vrniti in tako »pokazati« bolečino in prizadetost…), kar pa kot odrasli gotovo zmorete začeti dajati v besede in mu (tako kot ste to naredili tu) opisovati namesto odigravati. Torej, da direktno spregovorite o svojih pričakovanjih, pa tudi o svoji bolečini, jezi, zameri, razočaranju in odporu…, ki se vam pojavlja ob njem, in se ne zgolj umikate, prikrivate, čakate, da bo morda uganil, in si vaše izhode »prevedel« in morda razumel kaj vam je storil… To mora biti tudi za vas zelo mučno, boleče in ponižujoče. Takšna otroška strategija je zagotovo obsojena na propad, saj na drugi strani ni sočutnega starša (pač pa verjetno tudi ranjeni partner), kot odrasli pa zmoremo spregovoriti kaj skušamo s svojim vedenjem sporočati.

Skušam si predstavljati vaše trpljenje in začutiti kako težko vam mora biti. Želim vam veliko poguma in vse dobro.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Ilonina 14 Avg 2014 17:36

Pozdravljena,
prihajaš z istim problemom, edina razlika je, da si zdaj še več mesecev v tej mučni zvezi, vse ostalo, kar smo ti napisali tukaj: http://med.over.net/forum5/read.php?140,9618428 , pa še vedno drži. In zdaj ti isto dopoveduje lastno telo.
Kdor niti ne ve, da se utaplja, kaj šele da je potreben reševanja (oz. pomoči), ga ne more rešiti nihče. Utapljal se bo dalje in s seboj na dno vlekel vse, ki se ga bodo pri tem oklenili.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh