Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Strah pred selitvijo in skupnim življenjem

Odgovori Nova tema
Default avatar brownie 12 Jun 2014 16:25

Pozdravljeni!

Stara sem 26 let, partner je star 30 in sva skupaj 3 leta. Pogovarjala sva se že o skupnem življenju in družini in si oba želiva isto: poroko in otroke. Iskala sva že stanovanja, kjer bi si uredila skupni dom (za to je dal pobudo partner). Dobila sva pravo hišo, za katero sva se že skoraj dogovorila o nakupu. Na zadnjem srečanju z lastniki pa se je pojavil problem.

Partner mi je zaupal, da ga je strah sprejeti tako odločitev (o nakupu hiše) in da se ne mora odločiti ali kupiti hišo ali ne. Tako da je nismo kupili. Takrat se mi je svet podrl. Bilo je že vse zmenjeno, naenkrat pa nič. Sicer sva bila oba pretresena, predvsem on, ker si to želi ampak zaradi nepojasnjenih razlogov ga je strah. In ta strah se je pojavil naenkrat, ker je sam začel iskati stanovanja.

Povedal mi je, da se boji, da se ne bo privadil na življenje v novi hiši in v novem kraju, ker isto je bilo z njegovo mamo (po 40 letih se še vedno ni privadila na nov kraj, kjer živi z možem in taščo) in da bo zaradi tega padel v depresijo. Baje, da je za to nekaj časa nazaj, predno sva bla skupaj, že trpel. Je precej zaprt tip in se ne rad pogovarja o svojih čustvih, zato ga tudi ne silim preveč in sem mu rekla, da naj gre h psihologu, ker mu bo mogoče lažje govoriti z osebo, ki jo ne pozna. Tako je šel (že 4x) in hodi.

Moj partner živi sam z bratom..., jaz sem z drugega, kar oddaljenega področja (sicer iste regije). Problem je tudi v tem, da jaz nebi šla živet na njegovo področje iz praktičnih razlogov (tu imam službo in starše, ki lahko pazijo otroke, ko jih bomo imeli, njegovi starši živijo na čisto drugem koncu Slovenije). Sva se dogovorila, da bova zato iskala stanovanje na mojem koncu, vsaj sem mislila, da sva se dogovorila, ampak mi je potem povedal, da ga je strah se izseliti.

Ne razumem v čem je strah, ali skupnega življenja ali izselitve v nov kraj. Partner službeno veliko potuje, tako da je večkrat po svetu in manj doma. Sicer mu nisem nikoli rekla, da če vzameva skupno hišo in imava otroke, da bo moral bit doma in ne potovati več. To je pač njegova služba! Ne razumem iz česa izhaja ta strah.

Rada bi mu pomagala ampak ne vem kako. Psiholog mu je rekel, da je vse zaradi stresa, ker je zelo stresiran zaradi službe in se za vsako stvar (tudi ne službeno) sekira in stresira brezveze.

Rada bi vedela, ali ste že slišali za podoben primer? Je tak strah mogoče premegati? Kako? Psiholog lahko pri tem pomaga? Mu lahko jaz na kakšen način pomagam?

Vnaprej se vam zahvaljujem za pomoč in nasvete!

Lep dan še naprej!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 13 Jun 2014 15:37

Spoštovana brownie!

Najprej pojasnilo. Prejeli smo tudi vaše prvo pismo pred 2 dnevoma, vendar vam še nismo utegnili odgovoriti. Objavljam drugega, v katerem ste malce podrobneje opisali situacijo, področja s katerih prihajata, pa sem zakrila.

Tudi sama sem iz vašega opisa začutila močan strah, ki ustavlja in blokira, poraja dvome v svoje sposobnosti in bi se bilo še najbolj lagodno umakniti in delati karkoli drugega, samo glede pereče teme ne storiti ničesar. Z zavestno razmejitvijo, stikom z občutji in odločitvijo pa se da narediti korake naprej.

Opisujete strah, ki se je pojavil pri partnerju, ko naj bi se odločil za selitev in investicijo v nakup hiše, domnevam, da na drugem koncu kot je stanoval doslej. Oba si želita skupnega življenja in vaju je situacija s strahom in posledično negotovostjo in dvomom šokirala in presenetila, saj so nenadoma prišli na plano močni strahovi (iz podzavesti), ki so partnerja »ohromili« in vsaj zaenkrat odvrnili od te odločitve. Kakšni globoki procesi so se in se verjetno še prebujajo v njem, si lahko le delno predstavljam, in verjamem, da mu mora biti resnično težko, konkretne vzroke in možnosti razrešitve pa bi bilo potrebno odkrivati v terapiji. Domnevam lahko, da je tam zadaj nekaj težkega, strašljivega in bolečega, ko opisujete mamino neprivajenost in partnerjevo depresijo oz. strah pred ponovnim izbruhom. Kakorkoli, to je potrebno razrešiti z njim.

Na vse nas ima podzavest, kjer so shranjena najgloblja in nepredelana čutenja, močan vpliv, nimamo pa vpliva na to kateri sprožilni dejavniki bodo povzročili kakšno reakcijo. To je odvisno od »shranjenih zapisov«, kjer se morda nahajajo travme in drugi močni dogodki iz preteklosti, ki so se dogajali otroku, lahko pa tudi staršem ali celo starim staršem in jih je otrok doživljal samo posredno (preko doživljanja odnosov, močnih občutij, vzdušja v družini)… Tako se lahko nehote pojavi negotovost, strah in dvom vase ob pomembnejših prelomnicah v življenju npr. ob menjavi kraja bivanja, tveganju ob velikih investicijah (nakup hiše), ob ločitvi od domačih in odločitvi (zavezi) za skupno življenje in ustvarjanju družine… Strah ima zelo globoke korenine in je močno povezan z otrokovimi občutki bližine, ljubeče (starševske) prisotnosti, varnosti, zaupanja, ko je otrok čutil, da bo poskrbljeno za njegove potrebe (še zlasti čustvene)…, ali pa se je počutil nerazumljen, žalosten, razočaran, prestrašen, jezen, nemočen, obupan, sam… Iz terapevtskih izkušenj lahko rečem, da ne glede na to koliko skrbni in ljubeči so bili starši, vsak odrasel, ki si v dovolj dolgem procesu terapije dovoli priti do svojega »notranjega otroka«, začuti tam ogromno žalosti, bolečine, razočaranja, osamljenosti… Stik s temi občutji, razumevanje vzrokov in pripravljenost za odločitve v svojem odraslem življenju pa daje moč za spremembe.

Brownie, razumevajoči in pripravljeni ste pomagati partnerju pri tej zanj zelo težki odločitvi. To je zelo pomembno. Čutiti je, da ga imate zelo radi in da vam partner zaupa, saj vam je uspel povedati, da ga je strah te odločitve. Ne vem kaj vi osebno doživljate in čutite ob tem dogodku? Koliko se lahko vidva začneta iskreno pogovarjati o vajinih (tako njegovih kot tudi vaših) doživljanjih, občutjih in pričakovanjih, tudi tistih najbolj bolečih in ranljivih? Tudi, če je partner bolj zaprt, je pomembno, da se skušata pogovarjati vidva in ustvarjati ozračje, v katerem se da spregovoriti o vsem. Domnevam, da se kot partnerka verjetno počutite razočarani, prizadeti, jezni in morda kot bi bili izdani, saj obenem s partnerjevim strahom in nenakupom hiše, morda vi doživljate kot da je s tem zavrnil življenje skupaj z vami… Pa ni zavrnil vas, le nekaj se mu je zelo globoko prebudilo in še ne zmore iz tega… Sami čutite kot da se vam je podrl svet… Kaj se je zgodilo in prebudilo vam? Tu se odpre tudi vaš del zgodbe… Verjetno vas to močno boli in tudi vas je gotovo strah kaj to pomeni za vas in vajino skupno življenje… Tudi vi verjetno nekje v sebi čutite strah pred selitvijo v kak drug kraj (npr. na njegov konec, kjer ima verjetno on službo), pred življenjem samo z njim in pred samostojno skrbjo za otroke (ne da bi računali na pomoč katerihkoli že staršev)… Verjetno pa doživljate tudi strah ali si sploh želi živeti z mano, ali sem dovolj dobra zanj, da bi se odločil zame in bi bil pripravljen tvegati »investicijo«, ali bova uspela prebroditi vse ovire in ostati skupaj vse življenje in kaj če ne….? Tu se lahko zelo razumeta, povežeta in začutita, saj imata mnogo skupnega… ali pa vaju bodo ti strahovi le (vedno bolj) oddaljevali… Vidva sta odrasla in imata možnosti, da se odločita v smeri, ki je prava za vaju.

Če boste čutili, da se stvari glede skupnega življenja ne premikajo v želeni smeri, ali da bosta sama težko naredila korake naprej, vama obema priporočam partnersko terapijo.

Vse dobro vam/a želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar brownie 13 Jun 2014 17:05

Zahvaljujem se vam za vaš zelo izčrpen odgovor!

S parnterjem se skušam pogovarjat o nastalem strahu, ampak mi vedno reče, da ne vem, zakaj se je pojavil. Mogoče, ker se ne upa povedati. Tako da potem, ga raje ne silim preveč. Rada pa bi, da mi bi povedal vse, na tem tudi delamo, ker na začetku sploh ni govoril o sebi, a je sedaj že veliko napredoval v tem in mi zaupa valiko stvari. O svojem otroštvu pa ne rad govori, zato ne vem veliko. Tudi os voji preteklosti ne. Ga imam zelo rada in bi rada, da bi se ta strah rešil, ne tako, da bi šla narazen, ker nihče tega noče.

V mani pa se je pojavilo ravno vse, kar ste naštela. Zajela me je kriza, zaradi katere sem se spravila na partnerja in ga obtožila, da v resnici noče življenja z mano, ampak sama sem v resnici vedela, da ni to. Tako, da smo se večkrat kregali. Pred dnevi smo se resno pogovorili, ker se nisem več počutla dobro zaradi vsega tega. Sem se je prištelo še to, da se v zadnjem mesecu nisva pogosto vidila zaradi službenih obveznosti obeh in je bilo zato vse še slabše. Po pogovoru je veliko bojše, ker sem mu vse povedala, kako se jaz počutim, kot da si ne želi skupnega življenja z mano in točno vse, kar ste vi naštela. Ampak vem, da ni res, ker vem da si to želi, ker mu je bilo res hudo in žal, ko se je vse to pripetilo. In sploh nimam dvoma, da bi ga zato zapustila. On je resneje vzel to, da hodi s psihologu in mi vedno pravi, da se bo rešlo, da je v to prepričan.

Meni se je pojavil strah, da tega ne bomo rešili. Tega se najbolj bojim. Življenja na njegovem koncu si ne predstavljam, ker se nisem nikoli ujela z njegovimi prijatelji (on to ve), ker si ne predstavljam, da bi mogla sama srbet za otroke, ker je on veliko od doma v tujini zaradi službe, zaradi tega bom pomoč nujno potrebovala. Kako bi to izpelala na njegovem koncu, ko ne poznam nobenega? To sem mu že vse povedala. Jaz mu najraje vse povem, ker iz prejšnjih izkušenj sem spoznala, da je najboljše se o stvareh pogovoriti

Svetujete, da vse poskušava rešiti sama? S tem, da se pogovoriva o vseh stvareh? Tako, da mi on pove vse o njemu, o njegovem otroštvu, o njegovi preteklosti? Mislita, da lahko psiholog njemu pomaga rešiti to ali je bolje, da greva skupaj na terapijo? Da je tako bolj učinkovito?

Hvala še enkrat.

Lep pozdrav!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar brownie 13 Jun 2014 17:39

Še nekaj bi rada dodala, kar sem v pejšnjem sporočilu pozabila in bi mogoče bilo pomembno.

Rekli ste, da so te težave mogoče odvisne tudi od otroštva. Partner je imel ob rojstvu hude zdravstvene težave, tako da se je njegova mama veliko ukvarjala z njim, ko je bil otrok. Imam vtis, da z njim še vedno ravna, kot da bi bil otrok, kot da ni sposoben sam skrbeti zase. To, ko pride mama k njemu ali ko gre on domov na obisk. Poleg tega pa njegov oče ga ne podpira pri odločitvah, saj ko mu je partner povedal o nakupu hiše, mu je oče rekel "če je to nujno". Mislim, da včasih partner preveč upošteva mnenje družine in ne pomisli s svojo glavo. In mogoče podzavestno, brez da bi se zavedal, ugodi željam oz. naredi, kar mu rečejo najbližji (oče, mama, brat itn.).

Mogoče lahko res vse to vpliva na to pomebno odločitev?

Hvala in lep pozdrav!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 18 Jun 2014 12:53

Spoštovana brownie!

Hvala za vaš odziv. Verjamem, da je tudi vam težko in da tudi vi doživljate strah, da bi sprovedla vsak svoj »odhod od doma«, ki poteka tako na fizični kot na čustveni ravni. Morda ta strah bolj jasno vidite pri njem, pri sebi pa ga mogoče še ne prepoznate tako jasno. Pomembno je, da vsak mladi odrasli (pri sebi in skupaj s partnerjem) sprejme odločitve o (svojem in) skupnem življenju in njun odnos postavi na prvo mesto, da razmeji in čustveno predela stike s svojo izvorno družino, kjer pa se lahko zelo močno zatakne…, saj tovorimo vsak svoje (težke) nahrbtnike, v katerih sploh (še) ne vemo kaj je…

Sprašujete, če je dovolj, da se skušata pogovoriti sama. Kaj menite o tem vi? Vidva oba? Doživljata, da vama gre oz. da vama bo takšno pogovarjanje šlo? Čutita, da sta dovolj slišana in razumljena drug od drugega? Ali ostajajo področja, kjer se še ne uspeta dovolj dobro »razumeti« in priti s tem kam naprej? Kaj naj vam rečem? Vi oz. vidva sta ključna. Če sem iskrena, lahko rečem, da se meni osebno ne zdi dovolj. Pa ne zato, da delam reklamo za terapije, pač pa odnose doživljam tako kompleksne, da si težko predstavljam, da bi nekdo, ki se s tem intenzivno ne ukvarja, imel takšne vpoglede. Še pomembneje pa se mi zdi, da imamo vsi »slepe pege«, kakor se reče področjem, kjer smo sami preveč vpleteni in sami težko oz. ne uvidimo stvari. Bistven se mi zdi relacijski družinski pristop, s pomočjo katerega zmoremo »razjasniti« marsikaj, kar morda na videz sploh ni videti tako.

Dobro je, če se zmoreta čim več pogovarjati, to vaju lahko poveže, zbližuje, na ta način si sporočita svoja pričakovanja in želje, nestrinjanje ipd. Pogosto se zatakne že tu, saj si večkrat stvari sporočamo »tehnično« (zgolj dejstva o dogodkih, osebah, stvareh), ne izrazimo pa jasno svojih občutij, svojega doživljanja ob tem. Zato se mi zastavlja vprašanje, če oba doživljata, da se v resnici zmoreta slišati in začutiti drug drugega? Odvisno je namreč na kakšen način se pogovarjata, koliko zmoreta opredeliti in biti v stiku s svojimi čustvi, koliko uspeta iti v globine in prepoznati podlage od kod so vama neke stvari že poznane, kaj se vama zdaj samo prebuja in spada drugam in zlasti kaj sta vidva vsak zase pripravljena narediti, da tvegata »zrasti« na »težkih področjih«, ki jih bo v skupnem življenju še precej?… Dostikrat namreč lahko obstanemo na neki mrtvi točki, pogosto se na bolečih mestih nehote ustaviva in odmakneva, morda spreva ali le potegneva vase (»po starih vzorcih«), ne zmoreva pa še ubesediti svoje ranljivosti…, zato je dobro imeti pomoč terapevta, ki po potrebi »prevaja« določene odzive, skuša povezovati, vrednotiti in usmerjati, iskati občutja in potrebe obeh in naslavljati kje se še ne zmoreta slišati… Dobro se je vprašati koliko v resnici poznata sama sebe, kdo sta in kaj nosita v sebi in s sabo…?

Sama sem vama skušala nakazati v čem se meni zdi terapija smiselna in pomembna, vendar še takšna moja prepričevanja oz. podkrepitve ne štejejo, če vi oz. vidva sama ne začutita potrebe po tem, da bi globlje spoznala sebe, drug drugega in prepoznala kaj se vama dogaja ter kako lahko z zavestnimi odločitvami spremenita svoje življenje v želeni smeri.

Kakorkoli se bosta odločila, vse dobro želim obema.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh