Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

OBČUTEK KRIVDE

Odgovori Nova tema
Default avatar supermiska 28 Maj 2014 08:39

Spoštovani,
na vas se obračam z vprašanjem vezano na moj občutek krive, ki se mi poraja ko moram sedaj možu povedati kaj želim narediti ali početi. Naj opišem primer recimo, da bi šla rada za vikend na morju, kjer imamo vikend mi postane to da mu to povem oz. ga vprašam, če gre z nami prava muka. Postanem kot mačka okrog vrele kaše, čakam pa čakam, največkrat do zadnjega. Seveda vas zanima zakaj? Ker že prej poznam njegovo reakcijo, da mu to ne bo všče češ zakaj moram spet it nekam, oz. ali ni škoda denarja zapravlja in bla,. bal.... on ni pa tip, ki bi rad kam šel. Njegovo življenje je samo delo, delo in še enkrat delo. Ampak ne doma zato nima časa ampak vedno drugje. Ko mu sama končno povem imam grozen občutek krive in se mu začnem takoj opravičevati. Moj glavni razlog teh želj je predvsem, da imajo vsaj otroci kaj od življenja. Kaj mi svetujete?
Hvala in lep dan,

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 2 Jun 2014 13:19

Spoštovani, supermiska!

Vaše vprašanje z željo po svetovanju glede občutkov krivde zgleda enostavno, v resnici pa ni tako. Občutek krivde je namreč nekaj, kar ima zelo globoke korenine in se verjetno pojavlja v kombinaciji z občutkom strahu in sramu - kako (in če sploh?) izraziti svoje želje in potrebe ter poskrbeti za njihovo realizacijo, torej s postavljanjem zase, s samozavestjo, samozaupanjem, občutkom lastne vrednosti…, v primerjavi z drugim(i). Pelje nas daleč nazaj, v najbolj zgodnje odnose, in nas sooča s tem kako so nas kot otroke zaznali, koliko so nas upoštevali in koliko prostora smo sploh imeli za izraziti samega sebe, ali so bile našim staršem oz. skrbnikom naše potrebe in želje pomembne (ali so to sploh opazili, zaznali in kako so nam to dali vedeti), ali so bile morda v ospredju želje drugih, kako so nam dali vedeti kaj je prav in kaj ni oz. kako smo si mi kot otrok vse to razložili in kaj vse se je nezavedno vtisnilo v nas… Krivda je torej globoko povezana z doživljanjem sebe in odnosov, z moralno etičnimi vprašanji in nas vodi oz. kliče k raziskovanju sebe in svojih odnosov.

Vse kar se nam sedaj močno dogaja v odraslih odnosih, ima namreč neke skrite podlage nekje v preteklosti in ta uvod se mi zdi potreben zato, da lahko sploh razumemo (in začutimo) kako se nam tudi sedaj, kot odraslim, ponavlja nekaj otroškega, nezavednega in nas kliče k spremembi, rasti… Pomembno se mi zdi, da ste uspeli ob možu prepoznati občutke krivde, ko si nekaj močno želite (iti npr. na vikend na morje) in si tega kar ne upate izraziti, si dati vrednosti. Kot da ne bi verjeli, da vam to pripada. Še to bi najraje utemeljevali s potrebami otrok, kot da si ne bi smeli dovoliti iti na vikend v prvi vrsti zaradi sebe (čeprav je iti z otroki in se samo drugje ukvarjati z njimi verjetno nekaj povsem drugega kot iti res na dopust in uživati zase). Že vnaprej veste, da bo mož proti, da se bo skušal izgovarjati na delo, da bo skušal na vas zvrniti občutek, kot da ste zahtevni, zapravljivi, da se želite samo zabavati ipd. Tu samo vi veste koliko se sicer trudite in koliko časa namenite delu ter koliko in kdaj pa je čas tudi za sprostitev, zabavo, počitek. Tudi samo vi veste koliko vam mož pomaga pri gospodinjstvu in ukvarjanju z otroki, koliko in kdaj in na kakšen način je on z njimi kot oče, kdaj in kako kot mož, kdaj in koliko greste kam kot družina, koliko vas jezi, če ni tako in kako je morda imeti občutek, da ste tako sami za vse… Za tem je verjetno veliko jeze. Pomembno se bo odkrito pogovoriti z njim, obenem pa v sebi začeti odkrivati kako to, da se počutite prestrašeni in nemočni, ko bi se morali bolj jasno postaviti zase, kot da prosite za dovoljenje, če sploh smete oz. če vam sploh pripada in je od njegove dobre ali slabe volje odvisno ali si boste upali vztrajati ali boste morda raje spet popustili zaradi ljubega miru…. Kako se bo začeti zavedati, da smete iti v smeri večjega izražanja in udejanjanja svojih potreb in želja, (morda ob povabilu vanje tudi njega) in zavedanju, da se lahko o tem vnaprej oz. sproti pogovorita z možem, da pa je njegov odziv (npr. očitanje, valjenje občutka krivde, jeza, užaljenost, zamera…) njegova odgovornost in njegov problem. Obenem pa odkrivati kaj vi prinašate v odnos, da se vam ob njem začno prebujati občutki krivde, strahu, sramu, jeze, morda občutki nepomembnosti, neupoštevanosti, odrinjenosti…

Pomembno se bo začeti zavedati odraslosti in svojih želja in potreb, si jih priznati, jih ustrezno izraziti (ubesediti) in pogledati kako jih lahko realizirate. Občutki krivde so odveč in jih bo potrebno počasi raziskati, priti do same sebe in jih nato odložiti. Zelo verjetno se bodo ti občutki krivde obrnili v občutke krivičnosti, ko so nam bile v preteklosti nehote storjene velike krivice (žalost, bolečina, razočaranje…), sedaj pa se nam (z našim sodelovanjem v tem) nehote še kar nadaljujejo… Pa ni potrebno, da je še vedno tako.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh