Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Na jetra mi gre ti sorodniki, en prenašam jih

Odgovori Nova tema
Default avatar lexo 3 Maj 2014 23:10

Lep pozdrav!

Nevem al se sam jz tko počutim, sam preprosto na jetra mi gredo sorodniki. Muka mi je, če jih vidim ter če se moram z njim ukvarjat 1 na leto.

Star sm 28, včas pridem še domov pogledat. In kaj pol. Na žlahto naletim. So se kj spremenil? Ne, ne da se mi z njimi.

A me je kdo od žlahte mel iskreno rad? Ne. Doma? Ne. Mati je nesposobna ljubezni, njena stara mati še manj, kvečemu še nesramna je. sprašujem se al naj bom porogljiv nazaj, da se je obranil, čeprav se mi gnusi ter je pod mojim nivojem, da bi se spuščal na tak nivo. Da nadaljujem veliko je nesposobnih, neizobraženih, polno zakompleksanih, niti enega nimam, s kom bi se lahko res dobro pogovoril. Vsak gleda sam zase. Občutek imam, da me na trenutke ignorirajo, torej počutim se nesprejet, necenjen, zoperstavljen ter besen, jezen na njih. Jz sm človek, si zaslužim nek korekten odnos do mene. Tud če se trudim dobim nazaj posmeh al pa spet ignoranco,.... Nevem al se sam men ne da pogovarjat o krompirju ter takih zadevah, jz nism kmet ter ne morem bit neki kaj nism. Ne zdi se mi, da spadam v to okolje. nikol me niso dostojno sprejel ter ravnal z mano tako. če bi še bil kdo mal človeško dober do mene, ne pa čist zakompleksan bi še nekak tako pa,... Sj nevem, neki časa sm ignoriral te sorodnike ter bil na svojem, če se vrnem je spet tako ku*** okolje v katerem bi se najraj zjokal, od jeze me bo razgnal če bi to prevečkrat trpel. A sm mel kako teto z človeškim odnosom do mene? Ne
Pa je veliko sorodstvo. Al kakega strica? Ne, mogoč en. Stari starši? Ne. Nič ljubezni ter občutek imam, da me nihče ne mara. Ne glede na to, koliko knjig preberem, koliko se razvijem, nihče me ne mara. Ženske pa tud ne. Kaj mi pol v življenju ostane?

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 6 Maj 2014 10:44

Spoštovani lexo!

Iz vašega pisma je čutiti žalost, jezo in razočaranje ob nerazumevanju, ki ga doživljate z vseh strani. Sprašujete se, če je normalno, da ne doživljate ničesar ob svojih sorodnikih, oz. do njih čutite le jezo in prezir. Doživljate, da vas nihče v resnici ne začuti in ne pozna, da se nihče ne potrudi, da bi skušal priti do vas in bi vas razumel v vašem svetu (zanimanje za vas in to kar vi počnete in kar vas boli in veseli - in ne kar je njihov svet…), in da tudi vi ob njih ne morete biti to, kar ste … da vas prav nihče v resnici ne pozna… Tu je res veliko žalosti in občutka samosti, na drugi strani pa pravega prezira, besa in jeze, ki jo vedno znova čutite, ker se ta začarani krog ponovno zavrti.

Pogumni ste, da ste se odselili in si ustvarili svoje življenje, približno enkrat na leto pa še prihajate domov preverit (vsakokrat z novim upanjem in novim hrepenenjem, obenem pa z vedno večjo grenkobo in obupom… ), ali so se morda domači le kaj spremenili in se bo končno našel kdo, ki bo (vsaj kak trenutek) res zmogel biti vami… ?? Želite si mamo, ki vas bo začutila. Očeta niti niste omenjali. Pripadalo bi vam, da bi vas začutila in razumela starša in res je največja bolečina in žalost, ko tega od njih ne morete dobiti, čeprav si to zaslužite. Ne vemo kaj mami in ostalim sorodnikom preprečuje, da bi zmogli »stopiti iz sebe« in se postaviti v »vaše čevlje« in jih to tudi v resnici ne opravičuje. Če bi zmogli, vam bi verjetno že dali to, kar potrebujete, toda očitno so sami v tako močnih svojih stiskah in zavrtostih, da je žal največ kar zmorejo, pogovor o krompirju, kar pa za vas ni dovolj in to prezirate. Iz bolečine zavrnitve, ki ste jo doživljali že kot otrok, ko se niste čutili slišani, sprejeti, razumljeni in začuteni v vaših potrebah in željah, in ki se zdaj v odraslosti samo še nadaljuje, se rojeva veliko jeze, besa, prezira in ostalih močnih občutij, ki so ustvarili in še ustvarjajo trden oklep, zid, ki ustvari distanco do njih in vas zaščiti v vaši ranljivosti. Hkrati, ko vas zaščiti pred njimi, pa ta zid naredi tudi oklep okrog vašega srca in vam samim prepreči dostop do ranljivih občutij….

Kaj lahko storite vi? Super je, da prebirate knjige in forume in vas lahko samo spodbujam, da v tem nadaljujete, dobro pa tudi vi sami čutite, da vam to ne pomaga dovolj, saj nobena taka stvar ni nadomestek za živ, konkreten, sočuten odnos… Vsi ga nekje moramo dobiti in dokler ga ne dobimo, ostajamo neizživeti, prazni, vedno bolj obupani… Pa ni potrebno, da je tako. Kje ga lahko iščete? Najbolj zagotovo se ga da najti pri Bogu in hkrati s tem v dovolj dolgem in dovolj varnem terapevtskem odnosu, kjer se da priti v stik s svojo bolečino, žalostjo, razočaranji, zavrnitvami, z vso nesprejetostjo in občutki necenjenosti… Nadaljnji koraki vodijo naprej morda še k veri in zaupanju, morda h kakemu duhovniku, prijatelju, naključnemu sopotniku, blagemu (staremu) osamljenemu ali bolnemu človeku, sosedu, k razumevajočemu stricu, h kaki živali, osebnemu dnevniku v katerem se lahko izpovemo… Tudi k ženski. Toda najprej se mi zdi, da je rešitev v zaupljivem in dovolj dobrem terapevtskem odnosu, kjer bi lahko prišli do samega sebe in do stika z vsemi svojimi občutji, tudi s tistimi še nedovoljenimi, ki so tam nekje za tistim debelim zidom… Kjer je veliko bolečine in solz… Si lahko dovolite nekoliko spremeniti pogled na svet, sorodnike in sebe… ?? Nato se vam bodo zagotovo odprle nove poti v življenju, ki si jih smete dovoliti… Živeti z občutkom, da vas nihče ne mara, je res kruto… In ni treba, da je tako, kajti vsak človek je svet, vreden sprejetosti in občutka ljubljenosti…

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Master_s_Puppet 9 Maj 2014 14:05

Lexo, lepo da si napisal kaj te tare.
Verjemi, nekaj je s tabo narobe in potrebuješ se umirit in pomoč. Zadeve ne grejo tako, da gledaš na sorodnike kot na neke manj inteligentne osebe ali nekoga, ki te ne mara pa tudi če te ne marajo. Očitno imaš ti svoje stvari za predelat.
Da vem, da je zelo nadležno, da kar izustijo je kritika ali neka besedna zveza, ki ti gre na bruhanje ali nekaj nič pametnega, ampak kot pravim, tako ne gre.
Prvo se začnemo spreminjati pri sebi.
Predlagam, da situacijo prvo sprejmeš takšno kot je, torej tudi ljudi sprejmeš takšne kot so, ne moreš jih spremeniti če se oni sami ne spremenijo. Bodi normalno spoštljiv, tudi če oni do tebe niso. Še vedno se lahko umakneš, bistvo je, da se naučiš kako reagirati, kako gledati na stvari, ker verjemi niso vsi sorodniki zlobni in zoprni....

Kvečjemu, meni se pa zdi lepo, da se tako pogosto vidijo, očitno jim to veliko pomeni.

Poišči si pomoč, ker tvoje odbijanje ljudi se je prevesilo tudi na tvoje ljubezensko področje - da tudi to je povezano...tvoja energija.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh