Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

težave

Odgovori Nova tema
Default avatar furby 14 Feb 2014 13:18

sem ločenka in mama najstnice in pet let in pol starega sina. sedaj živim eno leto s partnerjem ki ga imam sicer zelo rada,ampak od kar se je k meni še preselila moja 15 letna hčer se vedno več kregava. glede vzgoje imava zelo različne poglede,vem pa tudi da hčeri preveč popuščam in to njega jezi. ampak jaz drugače je ne znam vzgajat, sama pa vem da sem tudi sama kriva.najbolj pa ga moti ker hčero včasih zapeljem k kakšni prijateljici recimo 9 km stran od doma. res ne vem več kaj naj naredim. hvala za odgovor in lp.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 19 Feb 2014 10:55

Spoštovana furby!

Iz vašega kratkega pisma je začutiti, da ste verjetno močno jezni, čeprav ne vem koliko se te jeze v resnici zavedate, koliko pa je, domnevam, potlačena in jo morda doživljate zgolj v telesni obliki (neprijetna teža in občutki pritiskanja/dušenja v prsnem košu, želodcu, močnejše razbijanje srca, nemir, razdražljivost/živčnost…). Verjetno se ta jeza vsaj občasno izrazi tudi v obliki besnih izbruhov/«eksplozij« ob konfliktih, ki jih je že samo zaradi skupnega življenja 4 ljudi (vsak s svojimi potrebami) precej. O tem sicer niste pisali in je to moja domneva. Situacija vam skoraj zagotovo postaja nevzdržna, čeprav je doživljanje in nenasilno, odraslo izražanje jeze dejansko vaša odgovornost. Ne vem kaj ste morda glede tega pripravljeni storiti in tako priti bolj v stik s sabo.

Ni vam enostavno, saj se gotovo počutite (pre)obremenjeni, morda se doživljate tudi nemočni (čeprav v resnici niste) in kot da vam primanjkuje orientacij, smernic, vzpodbud – v tej smeri lahko veliko storite, če se odločite iskati, se angažirati… Kaj je treba narediti, če nekdo reče: ne znam? Verjetno se strinjate, da ni hudega, če še ne zna, pomembno pa je kaj bo glede tega, da bo« začel znati« naredil. Torej, da »ne znam« ni izgovor za pasivnost (v smislu taka pač sem), pač pa da usmerim vse svoje sile v raziskovanje, učenje, iskanje novih poti, preverjanje dosedanjih (npr. vzgojnih) vzorcev, ki sem jih dobila v domači družini in v zvezi s tem za obdržanje dobro delujočega ter odpravljanja pomanjkljivosti…

Ostali ste sami z otrokoma, kar je precej zahtevna naloga. Manjši otrok ima svoje otroške zahteve in vas potrebuje na en način, starejša hčerka, najstnica, pa v tem »uporniškem« obdobju potrebuje še čisto drugačno ukvarjanje z njo, kar je svojevrstna preizkušnja za oba starša (tudi za bivšega moža), saj verjetno dosedanji način vzgoje ne daje več ustreznih rezultatov oz. ga je v tem obdobju potrebno korigirati, spremeniti, najti povsem nove načine in strategije… Vi imate kot mama, partnerka in ženska tudi svoje potrebe in stiske in ne vem koliko se v tem počutite slišani in razumljeni. Uspeli ste si najti partnerja , s katerim se imata rada, zdaj pa doživljate kot da se je »bojno polje« preneslo med vaju preko vzgojnih situacij ukvarjanja z najstnico. Zgleda kot da je problem »zahtevna 15-letnica«, ki pa je samo najstnica, ki nima nič z vašimi/vajinimi nesporazumi (tako partnerskimi, kot zakonskimi, pa tudi v odnosu mama-hči). V resnici se okrog ukvarjanja z njo lahko »lomijo kopja« (tako med vama s partnerjem, kot med vama z bivšim možem, kot tudi med vama s hčerko), dokler se ne boste odločili priti do sebe in začutiti kje in kdo ste vi, kaj nosite v sebi (povezanost s svojimi doživljanji najstništva…), kdo je hčerka in kaj od vas v resnici potrebuje, kako je biti mama in kje je ravno prava točka med postavljanjem meja in odgovornosti in začutenjem hčerkinih občutij in stisk… Torej kje je potrebno vztrajati (ne nasilno, pač pa odločno in jasno, ker mi ni vseeno zanjo), kje ji popuščati (ker to potrebuje ona, ne ker je meni tako enostavneje…), kje pa se začne razvajanje, ki je dolgoročno škodljivo zanjo. Na drugi strani pa hčerka rabi veliko pogovarjanja z njo, občutenja in razlikovanja svojega in njenega doživljanja, ubesedenja občutij in začutenja njenih stisk… V vzgoji za odgovornost je podobno kot ko se moram za vožnjo z avtom naučiti uporabljati plin in zavore – kdaj več plina ali samo plin, kdaj bolj ali manj močno zavirati, kdaj za speljevanje v klanec potrebujem ravno pravo mero obojega… -v vzgoji pomeni podobno se naučiti prepoznavati kdaj in kje otroku in kje najstniku postavljati meje, dajati vedno večjo odgovornost otroku/mladostniku in kdaj in kako začutiti njegovo stisko in pritisniti na zavore… Torej eno so meje in odgovornost, drugo je začutenje otrokove stiske… Voziti slalom med temi vratci pa je spretnost, umetnost, unikatnost, ki se jo vsak starš vedno znova uči, pri čemer je najpomembnejša pot do same(ga) sebe – iskanje kje in zakaj je npr. meni težko postavljati meje, kako je bilo ko so jih postavljali meni…kaj bi pa v resnici potrebovala… in kaj moram ne glede na svoje izkušnje dati svojemu otroku. Pri vzgoji gremo najbolj avtomatsko v nezavedno kopiranje enakih prijemov kot smo jih sami doživeli ali pa morda v drugo, nasprotno skrajnost, ki pa je pravzaprav enaka. Najtežje pa je najti neko pravo, »srednjo« pot, preraščati tisto, kar spoznamo, da ni dobro in se truditi v novo smer.

Kje in kako sta vidva s partnerjem je povsem druga zgodba, ločena od starševstva, ki pa ni nujno nezdružljiva, zahteva pa svojo pot medsebojnega partnerskega odnosa, veliko pogovarjanja, medsebojnega zaupanja, učenja, vztrajanja in popuščanja, morda tudi sprejemanja kakih mnenj, ki mi lahko pomagajo pri vzgojnih situacijah, nikakor pa ne v smeri zahtev, pritiskov kaj moram… Tu se odpre novo področje merjenja moči in možnosti konfliktnih situacij. Spet gre za iskanje pravega, mojega ravnotežja, zlasti pa za iskanje občutij, pogovarjanja o teh doživljanjih… Ločiti pa je treba tudi starševsko vlogo in vlogo novega partnerja, ki otrokoma nikoli ne bo oče in ga v tej vlogi tudi ne bosta sprejela (kar pa ne pomeni vaše pravice, da imate partnerja). Odpira pa se tudi vprašanje koliko ste vi uspeli predelati ločitev, kaj se je tam zgodilo, da sta šla vidva narazen, kako sodelovati z bivšim glede starševstva, koliko časa je minilo od ločitve in kako in kdaj sta prišla skupaj vidva kot partnerja pa so samo še nova vprašanja, na katera bo dobro enkrat najti odgovore. Če sami ne boste zmogli, vas spodbujam, da razmislite o možnosti iskanja pomoči pri bližnjem zakonskem in družinskem terapevtu.

Veliko dela vas čaka, vendar kar pogumno in vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar furby 20 Feb 2014 08:42

ja moja napaka je,če lahko tako rečem da veliko jeze potlačim....razlog za ločitev je bila da ta moj bivši mož od kar sva bila poročena ni se ukvarjal z otroci,ne z mano,tudi sedaj po ločitvi nima veliko stikov z otroci...hčera po eni strani ne želi nič imeti z njem ker je tudi on en velik otrok,po drugi strani pa ga zagovarja,kar je normalno.imava sicer skupno skrbništvo,ampak sedaj sem šla na sodišče zaradi preživnine ki je ne plačuje.sedanji moj partner pravi da veliko stvari tolerira.....mogoče res,s hčero poskušam preživeti čim več časa,sam moj sin ki je otrok s posebnimi potrebami mi pa tudi vzame veliko energije.....tako da razmišljam da bi mogla začet hodit na jogo,al pa kej podobnega da si naberem novih moči.moram rečt da mi vsi trije vzamejo veliko energije in včasih bi res nekam pobegnila daleč stran na samotni otok.vsi nekaj skos hočejo od mene...iz ene strani moja hčera ki sedanjega partnerja ne mara,z druge pa moj partner.moram pa vam vseeno povedat da mi je tudi zelo pomagal tako finačno,kot z mojim sinom se zelo dobro razumeta in moj sin ga ima zelo rad.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar furby 20 Feb 2014 19:17

aja pa še nekaj....iz vseh strani mi pa trobijo kako naj vzgajam otroke od bivše tašče do mojih staršev in bivšega moža....

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Master_s_Puppet 6 Mar 2014 16:43

Furby najbolje, da greš s tvojo hčero k terapevtu, pa da hčera pove kako jo muči, da ima mati življenje z drugim. Nekateri otroci so pač sebični in si svojih staršev ne predstavljajo srečnih z nekom drugim.
Zgleda da imaš fajn sedanjega moža in se s sinom šteka. Enostavno pelji najstnico na pogovor, da se sploh nauči KAJ jo pravzaprav moti in da se nauči kako sprejemat različne situacije, karakterje, navade in druge potrebščine v življenju.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar furby 21 Jan 2015 14:07

ja po moje jo bo res treba,sedaj sem jo če lahko tako rečem postavila v kot in jo držim v kotu.....upam da bo uspelo,imam pa še eno vprašanje tisti ki ste ločeni tudi in živite s novim partnerjem,kako je bilo pri vaših najstniških otrocih? kako so sprejeli novega partnerja? moja hči ga enostavno sovraži,ne vem sicer zakaj z mojim sinom se razumeta zelo.je pa res da je sin bil še takrat majhen ko sem se ločila.V glavnem zanimajo me druga mnenja glede ločitve.novega parnerje in pri otrocih kako so sprejeli novega partnerja? hvala lepa in lp

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 21 Jan 2015 16:39

Objavljam vaše novo sporočilo. Čutiti je, da še vedno oz. spet doživljate stisko. Od preteklega odgovora je minilo skoraj eno leto in če se razmere med vama s hčerko niso izboljšale, bi bilo morda res dobro obiskati terapevta. Pa ne zato, da bi terapevt hčerki»dopovedoval« kako se uboga mamo in sprejema njenega partnerja, ampak da bi vam pomagal pri razumevanju in »slišanju« kaj vam hčerka preko upiranja sporoča. Kaj ona potrebuje, želi od vas? V čem se počuti nesprejeta, neupoštevana? Čuti, da jo dovolj razumete in ji posvečate dovolj pozornosti (ne takšne kot vi menite, da jo ona rabi, ampak takšne kot jo v resnici potrebuje ona!?)? Se vam ne zdi, da ste bistveni pri vajinem odnosu vi!? Ne vem kaj pomeni, ko ste rekli, da ste jo postavili v kot in jo držite v kotu (morda ignoriranje, neupoštevanje nje, dokazovanje vaše premoči…?), vendar me vse to zelo skrbi, ker pot zapostavljanja in nerazumevanja hčerkinih potreb zagotovo ni prava. In če v resnici ni problem v hčerinem nesprejemanju partnerja (kot morda navidezno zgleda)? Če vas hčerka le kliče v samo vajin materinsko-hčerinski odnos (in če vam tega še ne zna povedati drugače kot z odigravanjem jeze, užaljenosti…?) In če želi, da kot mama in odrasla ženska nekaj spregledate, spremenite? Ji pomagate prepoznati, ubesediti občutja in ji dati model kako zdržati in kaj narediti s takimi težkimi doživljanji? Sama telesno čutim ob vsem tem jezo, nemir, razdraženost, težo, pritiske, divje razbijanje srca…?
Verjamem, da vam ni enostavno in da ste v stiski tudi vi, zato bi vam dala v premislek o iskanju terapije zase. Tam bi lahko spregovorili o tem vajinem bolečem odnosu in morda dobili občutek, da ste lahko razumljeni,sprejeti, utrujeni, razočarani, jezni…, pa vseeno zmorete biti mama, ki začuti svojo hčerko. Četudi vam morda prebuja od nekod poznana občutja?!

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar furby 21 Jan 2015 20:39

to da sem jo postavila v kot,sem mislila ne dobesedno,ampak glede šole,ker jo ni obiskovala,oz ni hodila v solo. sedaj sem ji prepovedala da dokler ne bo razultatov ne sme it ven.glede sole mislim. moj bivsi moz meni ocita,da sem jaz kriva za to,a sam pa nič ne naredi. jaz sem hceri povedala da ima samo dve moznosti,in mislim da tokrat me pa resno jemlje. meni je hcere zelo skoda,ker se ne morem bolj oz ne morem bit vec z njo. imam namrec sina ki je otrok s posebnimi potrebami in mi uzame celi dan in vso energijo ki jo imam. poskusam pa tudi bit s hcero cim vec,mislim pa da ona potrebuje tudi oceta,sam kaj ko on moj bivsi moz tud en sam velik otrok,ce lahko tako napisem.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 22 Jan 2015 20:43

Pozdravljeni, furby,

Se vam zahvaljujem za dopolnitev, saj je malo drugače, kot sem si predstavljala. Prav je, da hčerki postavite meje, ji daste odgovornost in od nje tudi zahtevate izpolnjevanje svojih obveznosti, kar ste odločno storili. Verjetno vam ni bilo lahko priti do te odločnosti. Morda ji lahko poveste tudi o svojem obžalovanju, ker ji težko namenite več časa in jo vprašate kako je njej ob tem. Ali vas pogreša, v čem je še ne razumete, kaj si želi od vas, kaj jo veseli, kako se v šoli počuti, ima kake prijateljice, jo kdo sploh v resnici razume in začuti (in v čem bi želela biti razumljena), tudi koliko pogreša očetovo prisotnost, kako ji je težko, ko ste si vi našli drugega partnerja in ji dokončno dali vedeti, da z očetom ne bosta več skupaj…? Pomembno je, da jo skušate slišati, najbolje brez komentiranja, ali zagovarjanja. Tudi, če bi se "ugriznili v jezik", da ne bi razpravljali, da vi vidite stvari drugače. Pomembno bo slišati njo. Ne vem koliko se zmorete vživeti v najstnico, biti iskreni in ji dati vedeti (tako z besedami kot z občutji), da jo razumete..., obenem pa vztrajati pri odgovornem ravnanju. In graditi vajin odnos.

Vse dobro.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar furby 23 Jan 2015 12:23

ja mi je bilo kar težko postavit te meje,ker jih nikoli ni imela. Vem da moram vztrajat pri tem,kar sem si zadala in tudi vem da moram biti odločna in vztrajna.Hčera tega pri meni ni vajena,ampak bo že dojela,da mislim resno in da tokrat ne bom popustila. Z mojim sedanjim partnerjem sta se na začetku kar ujela in razumela,dokler nismo začeli skupaj živeti.Mislim,da je tukaj glavni vzrok,da ga ne mara,če lahko tako rečem,da zahteva svoj red in ji ne pusti vse,pri meni pa ve da bo dosegla svoje oz. je bilo prej tako.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar mezincica 24 Jan 2015 10:55

Poskusi si predstavljati sebe, da bi zdaj morala it živet k moževim staršem in uporabljati njuno kuhinjo, kopalnico ... da bi imela tam samo svojo spalnico, vse ostalo bi si pa delili. Bi bilo kar težko a ne. Tako se zelo verjetno počuti tvoja hči, ker je bila ob skupni vselitvi že tako rekoč mlada dama, sploh sama sebe je dojemala že na pol odraslo. Jaz jo razumem, da ji je že enostavno s tega vidika nelagodno. Potem ji pa ta "vsiljivec" še postavlja nova pravila in za nameček se ti s tem strinjaš, čeprav si dotlej imela drugačen red.
Logično je, da se partnerja prilagajata drug drugemu, ampak hčerki ta logika ni ne jasna, ne naravna, ker ne gre za njenega partnerja. Mogoče bi bilo drugače, če bi se ti o tem z njo pogovarjala, preden bi se partner preselil k vam, tudi začela uvajati drugačen red, še preden bi se preselil, ji razložila, da on na določene stvari gleda drugače in da se boste morali vsi prilagoditi drug drugemu, tudi on navsezadnje. Ampak ta vlak je odpeljal, lahko pa priznaš to napako ... Vsaj jaz osebno jo vidim kot napako.
Hčerko sprašuj, kako ji je, kaj se ji dogaja, ali se počuti v redu doma. Postavi tudi vprašanje, ali se ji zdi, da bi ji bilo laže živeti pri očetu in k tebi hoditi samo čez vikende. Meni se to ne zdi tako nemogoča rešitev. Zdaj ne gre samo za to, da se doma upira novim razmeram, ampak tudi za njeno prihodnost. Če ne bo hodila v šolo, si bo zaprla ogromno poti ali vsaj močno otežila življenje. Če vztrajaš pri svojem, ne pomeni, da ne smeš biti ljubeča mama, objeti hčerke in jo pocrkljati. Tudi ne pomeni, da ji ne smeš povedati, kako je tebi, kako si obremenjena in utrujena ... Lahko ji poveš tudi kaj iz svoje mladosti, kako je bilo tebi, kako si se ti rešila iz kake najstniške zagate (saj verjetno si imela vsaj kakšen manjši problemček). Poišči skupne točke z njo, pokaži ji, da jo imaš rada.
S partnerjem pa predebatirajta, kaj je tisto, kar mora hči absolutno upoštevati in spoštovati, kje pa lahko popustita in dovolita, da obvelja njena. Jaz mislim, da ima pravico do tega, da je kaj pa tudi po njenem.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar furby 25 Jan 2015 18:04

to sem jaz njej vse razložila predno je prisla k meni. Ko sem se jaz odselila bi morala it k svojemu ocetu pa ni želela,zato je bila pri mojih starših. pri njej na lep način nič ne dosežeš...jo prosiš..nc..ja velikokrat se spomnem na svojo mladost in kakšna sem bila jaz,moram priznati da mi je kar podobna da sem jaz tudi imela borbe skoz z mojo mamo.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar mezincica 27 Jan 2015 07:40

Povej ji, kakšen odnos sta imeli z mamo. Povej ji tudi, kaj si si takrat želela od mame. In vprašaj hčerko, kaj bi si ona želela od tebe ... Povej ji za svoje strahove, ker ne jemlje resno šole - ne ji pridigat, govori ji. Skupaj postavita temelje, naj ona sodeluje, izrazi svoje mnenje. Je že dovolj velika za takšne pogovore in verjemi, da razmišlja tudi o resnih življenjskih vprašanjih, hkrati pa še vedno in še kako potrebuje starše in topel, varen objem, občutek varnosti, sprejetosti.
Ne boj se biti odkrita.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar furby 27 Jan 2015 12:16

ja bom poskusila,čeprav ne rada govorim o tem ker nočem bit takšna kot moja mama in nočem da imava medve s hčero takšen odnos. vem pa da bo treba in tega se zavedam.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar mezincica 27 Jan 2015 16:16

Poskusi. Otroke te stvari zanimajo, po mojem boš prijetno presenečena. Tako se jim predstavimo tudi v človeški luči, da smo bili tudi starši enkrat otroci, najstniki, ne samo odrasli zmaji, ki non stop nekaj najedamo. Pa tako bo tudi vedela, da jo v bistvu razumeš.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar furby 29 Jan 2015 12:00

ni mi tudi vseeno da me hčera krivi za ločitev,zato tud pomoje ima takšen odnos kakšnega ima. hotela sem že pogovarjat o tem in sem ji tudi povedala zakaj sem se ločila,samo nič noče poslušat.Mislim da bi obe morale it na družinsko posvetovanje. kaj pa vi mislite? lp

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh