Med.Over.Net

Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: Jana Lavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka

JanaLavtizar

Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka

JernejaDimecBratina

dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.

Sabina_JuricSenk

mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt

Uroš Drčić

Je transakcijski analitik - psihoterapevt in direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami. Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA. Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.

partner in depresija

Default avatar

masanika

Pozdravljeni.

Ali je možno, da se na spletni strani objavi zgolj odgovor? Brez celega vprašanja?

S partnerjem sva skupaj dobre tri leta, dobro se razumeva in imava lep, prijateljski odnos. Sva v sredini dvajsetih. Težava je v meni, pogosto se mi zgodi, da se zaljubim v koga drugega. Moj partner je dober človek in zna se potruditi zame, za najin odnos. Težava je v tem, da ima depresijo in negativna čustva (čeprav verjamem, da nenamerno) prenaša name. Svojih uspehov ne ceni, in čeprav bi ga drugi ocenili kot inteligentnega in prijaznega človeka, sam sebe ne vidi v tej luči. Nima motivacije, čeprav ima cilje nima moči za doseganje, predvidi slabe rezultate. Včasih imam občutek, da se podzavestno poškoduje (na primer kadar se nečesa dolgo veseli, potem zboli in se želja ne udejanji). Preden sva se spoznala je imel obdobje, ko je poskušal tudi z rezanjem. Kakšno leto se že "zdravi" pri psihoterapevtu, opazen je majhen napredek. Tesnobno se počutim, ker si terapije težko privoščiva, a zdravje je na prvem mestu. Močno pogrešam skupne izlete, aktivnosti, zdi se mi, kot da kot par ne bova imela veliko spominov.
Ni bilo vedno tako in kadar ima dobre dneve, se imava odlično, znova se zaljubim vanj. Ne bom rekla, da ne razumem njegove bolečine. V najstniških letih sem tudi sama imela depresijo in iz izkušnje vem, da jo je mogoče uspešno premagati. A me skrbi tudi slednje: ali je depresija dedna bolezen? V njegovi ožji družini sta se dva člana zdravila z antidepresivi.
Težko mi je, ker se počutim nepošteno, ker dvomim v zvezo. Najraje na svetu ga imam. A se vseeno zaljubljam. Najina zveza je dobra, depresija je edina, a ne tako mala črna pika. Fizično nisem bila nikoli nezvesta. Čutim pa, da moje potrebe (trenutno?) niso zadovoljene. Zelo si želim zveze, polne veselja, srečnega fanta. Vem, da me ima rad, ampak se ne morem otresti občutka, da bi morda znal biti srečen, a ne ob meni (se trudim biti dobrovoljen, a nisem vzor srečnega človeka).
Včasih si želim, da bi bilo vse enostavno in bi nekdo povedal, da je potrebno storiti samo to ali to, pa bo vse v redu.

Hvala za kakršnokoli mnenje in lep pozdrav.
Default avatar

JernejaDimecBratina

Spoštovani masanika!

Kot ste opazili, sem objavila vaše vprašanje v celoti in upam, da to lahko sprejmete. Poleg tega, da so na forumu za osvetlitev slike ostalim uporabnikom poleg odgovorov pomembna tudi vprašanja, se mi zdi, da je vsebina vprašanja toliko splošna, da se iz navedene vsebine nikakor ne da prepoznati kake osebe. Čutim pa, da vas je zelo strah – strah česa? Kaj bi se lahko zgodilo? Domnevam, da so težave vaše zaljubljenosti in se bojite, da bi fant morda kaj izvedel. Kako to, da se o tem ne moreta pogovoriti? Zakaj je treba skrivati? V partnerskem odnosu je namreč potrebno spregovoriti o vsem, tudi o najbolj bolečih in ranljivih točkah same(ga) sebe. Verjetno vas je strah spregovoriti, da vam kakšen moški postaja všeč. Vprašanje je potem kaj narediti s tem? Si priznati, da mi je privlačen in da mi je všeč (s čimer ni nič narobe), da pa si nato postavim meje – torej ali ostanem pri tem ali »zalivam« zaljubljenost naprej – sanjarim o njem, ga videvam, slišim, klikam, iščem priložnosti, da bi se srečala….? Pred vami je torej odgovornost kaj s privlačnostjo storiti. Normalno je, da se nam tekom celega življenja dogaja, da nam je lahko kdo všeč, da bi se lahko zaljubili vanj – vprašanje pa je kaj potem s temi »začetnimi impulzi« storimo? Jih zalivamo, okopavamo, gnojimo…(torej še pomagamo rasti) ali pustimo, da počasi ovenejo? Če sem prav razbrala, sta oba še precej mlada in niti ne vesta kako in kaj, predvsem pa se vam porajajo dvomi, če je ta partner pravi za vas ali bi morda (preko zaljubljenosti) iskali naprej…

Morda se čutite krivi, ker se vam vse to dogaja in ker dvomite v vajino zvezo. Vsekakor bi bilo potrebno odkriti kaj se vam zgodi, da se vedno znova zaljubljate, kakšne oz. katere so v resnici vaše potrebe (da bi bila vesela, srečna, zadovoljna – ja, ampak kaj lahko vi sami storite za to? In če bi jih še malo bolj podrobno razdelali – kaj vam prinese veselje, kdaj se počutite zadovoljni…?)). Kaj vi lahko naredite, da bi se počutili izpolnjeni, koliko tega pa morda kar nehote prenesete na partnerja in pričakujete, da bo ugibal in vam uresničeval želje (po možnosti še brez tega, da bi jih sploh jasno izrazili)… Morda je slišati malce kruto, toda še zlasti v partnerstvu se nam hitro zgodi, da bi sami ostali v pasivni vlogi in bi pričakovali od drugega, da naredi nekaj, da bo nam lepše, boljše, zanimivejše, čeprav imamo ključ do svoje sreče mi sami oz. moramo najprej mi nekaj narediti na tem, šele potem lahko s partnerjem srečo dopolnimo. Na enak način hitro v partnerju prepoznamo »črne pike«, ki nas ovirajo, da bi bili mi srečni (ker nam ravno zaradi teh »črnih pik« ne izpolni želja), ne spoznamo pa, da moramo delati na svojih »črnih pikah«.

Iz napisanega razbiram, da vas skrbi (morda tudi jezi) partnerjeva depresija. V relacijski družinski terapiji opažamo, da gre pri depresiji za težave z doživljanjem, neizražanjem oz. tlačenjem čustev jeze, doživljanjem nemoči in obupa ter hkrati s tem za pomanjkanje zadovoljstva in neustrezno postavljanje zase ter zavzemanje pasivne, otroške drže. Ker so čustva in njihovo izražanje ter naučeni vzorci vedenja zelo kompleksna tema odnosov in imamo iz družinskih sistemov zelo različne nezavedne vzorce spopadanja z njimi, ni tako enostavno spremeniti svojih reakcij v zavestno vedenje, kar pa je pri izhodu bistveno. Zaradi vsega tega je okrevanje dolgoročen proces. Ker je globoko povezana z družinskimi odnosi in vzorci več generacij, zgleda kot da je depresija podedovana, v resnici pa se »prenaša« preko odnosov.

Omenili ste da vas moti tudi, da partner prenaša negativna čustva na vas. Verjetno jih res oz. vi tako doživljate. Toda vedno znova si je potrebno postaviti vprašanje kako to, da dovolim ta »prenos« oz. kako to, da jih lahko prenese. Kaj je v meni, da se na ta negativna čustva odzovem oz. si dovolim pokvariti moja? Kako to, da se ne morem ustrezno zaščititi oz. dovoliti, da gredo mimo, ne da bi povzročila vihar v meni? Odgovori na ta vprašanja so verjetno globoko in ni ravno najbolj preprosto priti do njih. Partner se zdravi in hodi na terapije, kar je spodbudno. Ob tem se morda vi počutite prikrajšani in zato jezni (da npr. zmanjka časa in denarja za vajine skupne aktivnosti), čeprav razumete, da je to za njegovo zdravje potrebno. Kje ste pa vi? Vabim vas, da premislita o možnosti partnerske terapije. Vedno znova se namreč zastavlja vprašanje vajinega odnosa – koliko in kako se že zmoreta pogovoriti o vseh vajinih stiskah, dilemah, doživljanjih, občutjih, pričakovanjih, željah…, kje sta si pripravljena priti naproti in kaj ste/sta za to pripravljena (pri sebi) storiti.

Želite si, da bi vas kdo pomiril in rekel, da bo vse v redu. Kdo naj bi to bil? Sama vam lahko rečem le, da si lahko počasi začnete zaupati, da imate moč in možnost vplivati na potek dogodkov z vaše strani (= aktivna vloga), ne vem pa koliko ste sami pripravljeni vlagati v to.

Vse dobro vam želim.
Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/
Default avatar

Ana92

Pozdravljeni,
Sem prvič v življenju v hudi težavah, kadar ne vem katero pot naj izberem.
Skratka ,sem tujka ki sem že 6 let živela v Sloveniji in v tem času sem se preveč navezala na mentaliteta ,mesto,kultura ,edukacija ljudje in ostale stvari. Vbistvo sem bla res zaljubljena v državi oz mesto kjer sem živela, in nisem hotla se vrnit doma četudi moji starši so me na vsak način poskusali prepričati.Je blo res težek pot zame ,posebej ker mam socialna anksioznost in zarad tega je blo težje hodit na fakulteta,dobiti službo in normalno funkcionirat. Vendar sem bla z najboljšo kolegico ki je me vedno podpirala in je bla zame tukaj kadar sem se počutila izcrpljeno ,brez samozavest in sem hotla obupati ( ker je blo kr potrebno imeti zelo moči da bo mogel tujec kr nadaljevat pridobivati papirje o prebivanju ).
In vse je to bilo super ,ker sem se nekak znajdla s službo ,sem imela družbo ,vendar z fakulteta ni šlo najboljše .Vmes sem se spoznala z mojim fantom ki ni bil slovenec .Skupaj smo bili eno leto in smo se kr začeli pogovarjat kje bomo živeli . On je hotu iti domov ,jst pa sem hotla nadaljevat živeti v mesto kjer sem se počutila zelo lepo,mesto kjer sem hotla moji otroki da se učijo mentaliteta in edukacija ki je ima v Sloveniji. Dokler mesto kjer živi doma on je pa zelo nasprotno .
In ker je on bolj trmast ,jst pa sem bolj nesamozavestna in je blo dovolj da človek ki mi je zelo blizu srca govorit kako on ni šans da bo živel nikoli tam ,četudi jst sem njemu govorila da pri njemu mi ni niti malo lepo, sem se preselila pri njemu . Prvih mesecih mi je blo grdo vendar še zmeri je blo malo zanimivo ker je blo za raziskovat . Se pravi bli so periodi kadar sem hotla se spakirat in vrnit se nazaj ,vendar mi je blo zelo težko ker sem se navezala preveč na njega. On je tudi potem zgradil hišico za naju in vem da me ima rad,vendar četudi je vedu da sem se počutila tam slabo ,ni hotu se premislit ker on tam je začel njegovo sanjsko službo ki si jo želel še prej..
Se pravi jst sem se morala poslovit od moje sanjsko mesto za katero sem 6 let preživela veliko stres ,dala denar in zdravje .On pa je trmasto govoril da se bom navadila tam,in da se tako počutim ker sem depresivna. Da nisem bla srečna niti v Sloveniji ( ker sem se pogosto počutila osamljena in ker sem imela težave s kolege v službi). Da je to moja depresija in aksioznost . Da moram premagati to k se v njegovo mesto bojim hodit ker ljudi vozijo zelo hitro in ni pravila.V tem času jst sem počutila velik pritisk in nerazumevanje ,četudi morda ma prav da sem preveč sentimentalna k je to posledično mojo depresijo. In zdej je prišel trenutak k sem že preveč depresivna po enem leto prebivanje tam ,in nerazumevanje od njegovo stran ,ki je prišlo do tega da več ne počutim se isto poleg njega . Se vedno kregava načeloma o teh stvarih in tudi o tem da ne zmore me razumet tudi za vsakdajne stvari ki jih iščem od njega. Situacija je postala toliko napeta da smo zdej na pauzi in sem šla domov . Počutim se kot da sem se zgubila sama sebe ,svoji indetitet ,zgubila sem željo o tem da bom delala ali nadaljevala tam fakulteti .Počutim se da od tega dneva sem zgubila edina stvar ki me je na nek način delala srečna in ponosna name .Sem toliko zmedena ali pa si nočem priznat ,da je najboljše da nisva skupaj ( tega sem tudi rekla njemu še kdaj sem vidla da nimava iste želje o prihodnostji). Na nek način iz srca si želim da se stvari nekak popravijo ,ker sem že dala preveč upanje njemu glede hišo ki je naredu ,pa tudi poroka. Tudi je dober človek in resen v zvezi ,k me je na začetku zelo privleklo pri njemu in sem se odločila biti znjemu poleg vse.
Zdej me še to zmedi ...Na začetku je blo vse to zaljubljenost ,vendar nisem ziher da sem ga imela rada ...in me to zelo boli. Ali mogoče sem ga imela pa sem se ohladila ker sva se preveč kregala in ker sem se počutila da me ne razume in da mi je vsel nekaj k sem si zares veliko želela.
Šele zdej je predlagu da lahko prideva spet v Sloveniji in poskusiva ,vendar je reku da ne iščem od njega da bo srečen . Velikokrat je reku nekaj dni pred tega da bo tudi on bo poskusu zame le 1 let in na ist način kot sem jst bla-depresivna ,in da bova takrat na istem ...Zdej jst to vidim kot eno igro ,od drugo stran pa ne vem več kaj mi se dogaja v glavi ..Prvič če ga mam rada ,drugič sem zmedena o tem kje bom živela če sem z njim ali brez ...Nimam več moči in voljo ...Težko bom sprejela če greva narazen ,ker sva bli 3 let skupaj ...Od drugo stran pa ne vem če ga mam rada ali me je preveč prizadenu , in sicer nisem prepričana če se hočem poročit za njega en dan.. Prosim mi dajte kakšen nasvet oz iz kje naj začnem reševati moji težavi ? Hotla bi spet živeti v Sloveniji,vendar hočem njega kot je bilo preden smo se začeli kregat in izgubiti tisto žar k sem imela za njega ..Vse bi dala da bi najdla kakšno rešitev za naju .
Default avatar

JernejaDimecBratina

Spoštovana Ana92!

Res mi je žal in se vam iskreno opravičujem, da se je zgodila tehnična ovira, ko vašega pisma sploh nisem opazila in sem mislila, da imamo vse odgovorjeno. Včeraj sem ga čisto slučajno našla pripetega pod to že odgovorjeno temo in zgrožena ugotovila mojo odgovornost. Lahko bi se tokrat zavestno odločila, da prikrijem napako in pustim neodgovorjeno, pa se mi zdi krivično, da bi vam še dodatno naložila prizadetost, ki sem vam jo že nehote zadala. Popravljam krivico, čeprav v resnici ni opravičila, saj si lahko predstavljam kakšno bolečino, žalost in prezrtost, morda tudi občutek nevrednosti ste doživeli, ko ste potrebovali pomoč in niste dobili odgovora. Iskreno si želim in upam, da boste uspeli prebrati in bodo te vrstice končno le prišle do vas.

Precej natančno sem opisala neljubo situacijo, ker se mi zdi izredno pomembna in vidim podobnost z vašim dogajanjem, zato se mi zdi še posebej pomembno, da jo tokrat vzamemo resno. Ko je človek nekako od malega kar »navajen« (čustvene) spregledanosti in prezrtosti, ki se verjetno vleče že celo življenje, se nam nadaljnje življenjske situacije kar same odvijajo v tej smeri. Dokler ne začnemo zavestno prepoznavati tega in začnemo sami sebe jemati zares. To pomeni, vztrajati v slišanosti in upoštevanju samih sebe in svojih potreb, ki ne smejo več ostajati zatrte in spregledane. Pri tem je pomembna aktivna, odrasla vloga, torej le jaz vem kaj potrebujem in si moram tudi prizadevati v smeri, da če mi je nekaj res pomembno, da delam vse, da si to uresničujem. V nasprotju s pasivno, otroško držo čakanja, da bodo drugi ugotovili in mi podarili to, kar rabim, sem zdaj odrasla in sama odgovorna za uresničitev tega, kar si tako zelo želim. Če to izrazim partnerju in me ne upošteva, je dobro preveriti pri sebi koliko mi ta želja pomeni in če se temu res lahko odpovem. Dobro pa je tudi spremljati svojo pogosto preveliko pripravljenost popuščati in ustreči željam in potrebam drugih (in prezreti svoje) ter realno ovrednotiti koliko in kaj je partner pripravljen narediti zame. Najpogosteje se tehtnica močno nagiba v našo škodo. Zato je pomembno kot sem že pisala, začeti sami sebe jemati resno in odločno poskrbeti za to, da bomo tudi dosegli željeno. Drugi ne bodo. Glede partnerja pa je tudi zelo pomembna informacija pri odločanju spoznanje, če je tudi on v resici pripravljen popuščati in se odpovedovati svojemu in kaj konkretnega narediti za vas, ali pa je to povsem enostransko. Pogosto si namreč osebe, ki so že v otroštvu doživljale neupoštevanost (in s tem psihično nasilje) za partnerje najdejo osebe s prav takšnimi značilnostmi, da se jim ob partnerju ta zloraba ponovno dogaja. Tako v osnovi takšni partnerji ponavadi niso najbolj optimalna izbira, žal pa pogosto tega v zaljubljenosti niti ne opazimo. Če je partner pripravljen na zavestno spreminjanje sebe in stalno osebnostno rast, je nekaj več možnosti za uspešnejšo zvezo, običajno pa se jim s tem ne da ukvarjati in hitro zvrnejo problem na drugega (dokler mu ta to dovoli).

Pogumni ste in vam bi rada dala priznanje, da ste se odločili in kar nekaj let živeli »svoje sanje« v naši državi. Ne vem kako se vam je v tem času obrnilo življenje in kje sta ali pa morda nista s partnerjem, vendar se mi zdi, da bo pomembno iti v smeri poslušanja sebe. To ni egoizem, pač pa nujnost iskanja pravega ravnotežja med zadovoljenimi svojimi potrebami in šele nato pristnim darovanjem sebe za druge.

Vse dobro vam želim, srečno in prisrčen pozdrav.
Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Moderatorji

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka
JanaLavtizar
Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
JernejaDimecBratina
dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.
Sabina_JuricSenk
mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt
Uroš Drčić