Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

partner in depresija

Odgovori Nova tema
Default avatar masanika 10 Feb 2014 20:16

Pozdravljeni.

Ali je možno, da se na spletni strani objavi zgolj odgovor? Brez celega vprašanja?

S partnerjem sva skupaj dobre tri leta, dobro se razumeva in imava lep, prijateljski odnos. Sva v sredini dvajsetih. Težava je v meni, pogosto se mi zgodi, da se zaljubim v koga drugega. Moj partner je dober človek in zna se potruditi zame, za najin odnos. Težava je v tem, da ima depresijo in negativna čustva (čeprav verjamem, da nenamerno) prenaša name. Svojih uspehov ne ceni, in čeprav bi ga drugi ocenili kot inteligentnega in prijaznega človeka, sam sebe ne vidi v tej luči. Nima motivacije, čeprav ima cilje nima moči za doseganje, predvidi slabe rezultate. Včasih imam občutek, da se podzavestno poškoduje (na primer kadar se nečesa dolgo veseli, potem zboli in se želja ne udejanji). Preden sva se spoznala je imel obdobje, ko je poskušal tudi z rezanjem. Kakšno leto se že "zdravi" pri psihoterapevtu, opazen je majhen napredek. Tesnobno se počutim, ker si terapije težko privoščiva, a zdravje je na prvem mestu. Močno pogrešam skupne izlete, aktivnosti, zdi se mi, kot da kot par ne bova imela veliko spominov.
Ni bilo vedno tako in kadar ima dobre dneve, se imava odlično, znova se zaljubim vanj. Ne bom rekla, da ne razumem njegove bolečine. V najstniških letih sem tudi sama imela depresijo in iz izkušnje vem, da jo je mogoče uspešno premagati. A me skrbi tudi slednje: ali je depresija dedna bolezen? V njegovi ožji družini sta se dva člana zdravila z antidepresivi.
Težko mi je, ker se počutim nepošteno, ker dvomim v zvezo. Najraje na svetu ga imam. A se vseeno zaljubljam. Najina zveza je dobra, depresija je edina, a ne tako mala črna pika. Fizično nisem bila nikoli nezvesta. Čutim pa, da moje potrebe (trenutno?) niso zadovoljene. Zelo si želim zveze, polne veselja, srečnega fanta. Vem, da me ima rad, ampak se ne morem otresti občutka, da bi morda znal biti srečen, a ne ob meni (se trudim biti dobrovoljen, a nisem vzor srečnega človeka).
Včasih si želim, da bi bilo vse enostavno in bi nekdo povedal, da je potrebno storiti samo to ali to, pa bo vse v redu.

Hvala za kakršnokoli mnenje in lep pozdrav.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 15 Feb 2014 18:33

Spoštovani masanika!

Kot ste opazili, sem objavila vaše vprašanje v celoti in upam, da to lahko sprejmete. Poleg tega, da so na forumu za osvetlitev slike ostalim uporabnikom poleg odgovorov pomembna tudi vprašanja, se mi zdi, da je vsebina vprašanja toliko splošna, da se iz navedene vsebine nikakor ne da prepoznati kake osebe. Čutim pa, da vas je zelo strah – strah česa? Kaj bi se lahko zgodilo? Domnevam, da so težave vaše zaljubljenosti in se bojite, da bi fant morda kaj izvedel. Kako to, da se o tem ne moreta pogovoriti? Zakaj je treba skrivati? V partnerskem odnosu je namreč potrebno spregovoriti o vsem, tudi o najbolj bolečih in ranljivih točkah same(ga) sebe. Verjetno vas je strah spregovoriti, da vam kakšen moški postaja všeč. Vprašanje je potem kaj narediti s tem? Si priznati, da mi je privlačen in da mi je všeč (s čimer ni nič narobe), da pa si nato postavim meje – torej ali ostanem pri tem ali »zalivam« zaljubljenost naprej – sanjarim o njem, ga videvam, slišim, klikam, iščem priložnosti, da bi se srečala….? Pred vami je torej odgovornost kaj s privlačnostjo storiti. Normalno je, da se nam tekom celega življenja dogaja, da nam je lahko kdo všeč, da bi se lahko zaljubili vanj – vprašanje pa je kaj potem s temi »začetnimi impulzi« storimo? Jih zalivamo, okopavamo, gnojimo…(torej še pomagamo rasti) ali pustimo, da počasi ovenejo? Če sem prav razbrala, sta oba še precej mlada in niti ne vesta kako in kaj, predvsem pa se vam porajajo dvomi, če je ta partner pravi za vas ali bi morda (preko zaljubljenosti) iskali naprej…

Morda se čutite krivi, ker se vam vse to dogaja in ker dvomite v vajino zvezo. Vsekakor bi bilo potrebno odkriti kaj se vam zgodi, da se vedno znova zaljubljate, kakšne oz. katere so v resnici vaše potrebe (da bi bila vesela, srečna, zadovoljna – ja, ampak kaj lahko vi sami storite za to? In če bi jih še malo bolj podrobno razdelali – kaj vam prinese veselje, kdaj se počutite zadovoljni…?)). Kaj vi lahko naredite, da bi se počutili izpolnjeni, koliko tega pa morda kar nehote prenesete na partnerja in pričakujete, da bo ugibal in vam uresničeval želje (po možnosti še brez tega, da bi jih sploh jasno izrazili)… Morda je slišati malce kruto, toda še zlasti v partnerstvu se nam hitro zgodi, da bi sami ostali v pasivni vlogi in bi pričakovali od drugega, da naredi nekaj, da bo nam lepše, boljše, zanimivejše, čeprav imamo ključ do svoje sreče mi sami oz. moramo najprej mi nekaj narediti na tem, šele potem lahko s partnerjem srečo dopolnimo. Na enak način hitro v partnerju prepoznamo »črne pike«, ki nas ovirajo, da bi bili mi srečni (ker nam ravno zaradi teh »črnih pik« ne izpolni želja), ne spoznamo pa, da moramo delati na svojih »črnih pikah«.

Iz napisanega razbiram, da vas skrbi (morda tudi jezi) partnerjeva depresija. V relacijski družinski terapiji opažamo, da gre pri depresiji za težave z doživljanjem, neizražanjem oz. tlačenjem čustev jeze, doživljanjem nemoči in obupa ter hkrati s tem za pomanjkanje zadovoljstva in neustrezno postavljanje zase ter zavzemanje pasivne, otroške drže. Ker so čustva in njihovo izražanje ter naučeni vzorci vedenja zelo kompleksna tema odnosov in imamo iz družinskih sistemov zelo različne nezavedne vzorce spopadanja z njimi, ni tako enostavno spremeniti svojih reakcij v zavestno vedenje, kar pa je pri izhodu bistveno. Zaradi vsega tega je okrevanje dolgoročen proces. Ker je globoko povezana z družinskimi odnosi in vzorci več generacij, zgleda kot da je depresija podedovana, v resnici pa se »prenaša« preko odnosov.

Omenili ste da vas moti tudi, da partner prenaša negativna čustva na vas. Verjetno jih res oz. vi tako doživljate. Toda vedno znova si je potrebno postaviti vprašanje kako to, da dovolim ta »prenos« oz. kako to, da jih lahko prenese. Kaj je v meni, da se na ta negativna čustva odzovem oz. si dovolim pokvariti moja? Kako to, da se ne morem ustrezno zaščititi oz. dovoliti, da gredo mimo, ne da bi povzročila vihar v meni? Odgovori na ta vprašanja so verjetno globoko in ni ravno najbolj preprosto priti do njih. Partner se zdravi in hodi na terapije, kar je spodbudno. Ob tem se morda vi počutite prikrajšani in zato jezni (da npr. zmanjka časa in denarja za vajine skupne aktivnosti), čeprav razumete, da je to za njegovo zdravje potrebno. Kje ste pa vi? Vabim vas, da premislita o možnosti partnerske terapije. Vedno znova se namreč zastavlja vprašanje vajinega odnosa – koliko in kako se že zmoreta pogovoriti o vseh vajinih stiskah, dilemah, doživljanjih, občutjih, pričakovanjih, željah…, kje sta si pripravljena priti naproti in kaj ste/sta za to pripravljena (pri sebi) storiti.

Želite si, da bi vas kdo pomiril in rekel, da bo vse v redu. Kdo naj bi to bil? Sama vam lahko rečem le, da si lahko počasi začnete zaupati, da imate moč in možnost vplivati na potek dogodkov z vaše strani (= aktivna vloga), ne vem pa koliko ste sami pripravljeni vlagati v to.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh