Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: Jana Lavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Obiski pri tašči in tastu - koliko, kdaj, kako?

Default avatar
Pozdravljeni,
po letu dni (odkar imava otroka) tuhtanja in pogostih prepirov z možem ter tihe vojne z njegovimi starši (obiski, odnosi, najin otrok ipd.) nujno potrebujem strokoven nasvet, ker ne vem več, kdo ima prav oz. kaj je sploh prav, kaj je še normalno in kaj ne. Preden naju kdo narobe oceni, pa za začetek nekaj dejstev v zvezi z najinim odnosom do njih:
- preden sva dobila otroka, smo se obiskovali na 1-2 tedna, imeli smo lep in spoštljiv odnos, pomagali smo si in res sem bila prepričana, da ne bom imela z njimi težav, ko pride otrok, ker so boljši in pametnejši od drugih, ki mladim delajo težave (kakšna zmota!)
- za vse, kar nama dajo/nudijo/pomagajo, se iskreno zahvaliva, vrneva usluge, darila, obiske... tudi po poroki sva jim napisala iz srca, da jih spoštujeva in sva za vse neizmerno hvaležna, da jih imava rada...
- stanovanje (ki je v njihovi lasti in mi v njem brezplačno živimo), sva popolnoma obnovila, vse prihranke dava v stanovanje, čeprav ne moreva vedeti, če bo sploh kdaj najino, ampak že v zahvalo, da tam živiva zastonj, vlagava v stanovanje... problem je, da nama kljub vsemu vsake toliko med vrsticami povejo, da je to stanovanje zasluga moževe babice in da moramo biti hvaležni ter jo pogostje obiskovati (z babico, ki je v domu, se vidimo vsaj enkrat mesečno, če ne še več).

Problem je pa sledeč:
odkar imava otroka, oni ne razumejo, da smo mi družina zase, da rabi svoj čas in da je najin prav edini prav za najinega otroka. Že eno leto zgubljava ogromno energije in živcev s postavljanjem mej, voziva slalom med tem, da jih ne bi preveč prizadela/užalila in med tem, da jim dava vedeti, da imava midva prav, ne oni. Problem je tudi obiskovanje, še toliko bolj, ker živimo v istem mestu, le nekaj ulic narazen (3 minute z avtom oz. 20 min peš). Na začetku so pričakovali, da bom z otrokom kar vsak dan ali skoraj vsak dan pri njih, ker je tast dal možu tak urnik (oba delata v družinski firmi, tast je možev šef), da sem bila praktično cele dneve do 19h zvečer sama z otrokom. Ko smo jim ali vedeti, da ne bomo cele dneve tam, so bili vidno užaljeni. Zaradi očitkov (posredno ali neposredno povedanih - bilo jih je veliko), smo se jih en čas konkretno izogibali, videvali smo je 1 krat na teden ali celo manj. Nakam je moževa sestra možu očitala, da vidijo otroka samo enkrat tedensko!!! S tem so potrdili, da imajo veliko večja pričakovanja. Veliko sva govorila o tem, da jim bo treba pojasniti, kaj lahko od nas pričakujejo, kje so meje, koliko smo jim pripravljeni dati svojega časa. Imela sva cel scenarij, kako se bomo pogovorili, nakar mi je mož priznal, da pogovora ni zmožen. In ga delno razumem, ker njegova starša, (še posebej oče) sta zelo težka karakterja. Ko je želel enkrat mami povedati par stvari, je bila le tiho in kot da ga ne sliši, raje je spremenila temo ali pa rekla: "tako pač je". Konkretno pa niso nikoli vprašali, kaj je narobe, ker točno vedo in se raje pretvarjajo, kot da problem ne obstaja. Tako je v njihovi družini tudi z drugimi problemi - pometejo se pod preprogo in spadajo pod tabu temo. Na obiskih smo tako vsi rahlo nervozni, vsak si misli svoje, vsi to vemo, nihče pa ne spregovori. Pogovarjamo se o vremenu in podobno ter smo na silo prijazni. Nazadnje, ko smo praznovali hčerin prvi rojstni dan, je tast (po mojem mnenju nalašč) otroka postavil direktno k torti, da je z rokicami zabredla v torto (takoj zatem, ko sem mu rekla, naj pazi, da ne bo...in je bilo). Moj mož mi je pojasnil, da je njegov oče rad "ta glaven", ko je okrog več ljudi in je prepričan, da si on take stvari lahko dovoli. Nasploh je pa zelo gospodovalen, vedno je pri njih vladalo neko "pravilo", da se za vsako stvar njega vpraša za odobrenje (tudi, če si je nekdo s svojim denarjem kupoval neko stvar zase). Midva že lep čas nikogar ne sprašujeva za mnenje, ker sva prepričana, da znava sama izbirati stvari zase in s svojim denarjem ravnati, kot je nama prav, in tudi to je za njih šok. Tastu pa ni nič jasno, ker si pač za vsako dobro stvar rad pripisuje zasluge. Nazadnje se je tako moji staršem zlagal, da nama je on predlagal sedežno, ki sva jo kupila, kar absolutno ni res. Pa ni pomembna sedežna in nakup, ampak je problem, da si očitno želi pred drugimi ustvariti nek "vzgled" gospodarja, ki vlada nad vsemi nami in mu moramo za vse dobro, kar imamo, biti neizmerno hvaležni.
Kar se tiče otroka, ne bom na dolgo opisovala in dajala primerov, ker jih je preveč. So pa seveda takoj poskusili vpeljati svoj prav in na začetku je bilo precej pripomb, kako bi po njihovo moralo biti, kako je bilo prej včasih ipd. Ko so videli, da meni to ni prav in ko sem enkrat moževi sestri jasno povedala, da je njen oče lahko šef v firmi in kjerkoli drugje, le pri moji družini in mojem otroku ne, se je malo zamislila, od takrat je morda malo bolje. Še vedno pa so problem obiski, ker na vsak način njim to, kar smo mi zmožni dati njim od svojega časa, ni dovolj. Tudi če se recimo vidimo čez vikend (in smo tam po 3-4 ure), nas dva dni kasneje med tednom že nekdo kliče (običajno tašča), da pridejo oz. naj pridemo mi k njim... Zdaj med prazniki mi je bilo pa dovolj in sem dobesedno znorela, nervozna sem in ponoči ne spim, ker imam tega dovolj. Bili smo skupaj v soboto, pa v torek spet (božični večer in vse, kar spada zraven), po 3 ure in več smo bili skupaj, pa je včeraj (dva dni kasneje) tašča spet klicala moža, naj pridemo na kavo, da bi jo še takoooo radi videli, preden gremo za teden dni k mojim staršem, ki živijo 250 km stran in jih obiskujemo vsake 2 tedna med vikendi. Nočem sicer delati primerjav, ampak ne razumem, kako so lahko tako obupani, če vnukinje ne vidijo 2-3 dni, med tem ko moja starša na vsak naš obisk čakata 2 tedna? Tudi ko se z drugimi mladi mi starši pogovarjam, zasledim, da se ne videvajo več kot 1krat na teden.
Vem, da sem napisala dolgo pismo, ampak ne znam skrajšati. Vseeno pa upam, da si vzamete čas in mi svetujete. Z možem se namreč zaradi tega kregava, on je sicer na moji strani, še vedno pa trdi, da včasih pretiravam, ker on jih je navajen, jaz pa ne in me določene stvari dosti bolj zmotijo. Sva si pa edina glede tega, da naju dušijo in to vedno bolj. Razmišljava in možno si želiva selitve, pa so časi taki, da ni služb in se bojiva čez noč oditi nekam, kjer bi morala plačevati visoko najemnino.

Hvala in lepe praznike vam želim!
Default avatar
Spoštovani,

o težavah s taščami in tasti, ki se začnejo razraščati, ko pride v družino otrok, smo na tem forumu že veliko pisali (gotovo boste našli kako idejo, če v brskalnik vpišete teme Tašča, kako preživeti ob njej, Partnerjevi starši-POMOČ, Ožja družina-širša družina, Tašča, ponovno).

Rada bi vas razbremenila predstave, da obstajajo odgovori na vaše vprašanje »koliko, kdaj, kako«, namreč učinkoviti odgovori, ki bi jih uporabili kot zdravilo pri vaših zelo napetih odnosih. Ukvarjanje z iskanjem napotkov je samo delanje ovinka okoli jedrnega problema, kjer pa se nakazuje tudi edina trajna in zadovoljiva rešitev: vašega odnosa z možem.

Njegovi starši so, kakršni so, in vsako prizadevanje, da bi jih spremenili, je izguba energije. Verjamem, da se vam je prej zdelo vse v redu in da je zdaj vse zelo narobe. To je ena od krepkih, neprijetnih, a na srečo zelo koristnih lekcij, ki nam jih prinese življenje: stvari niso vselej take, kot se zdijo. Dokler se zdijo v redu, smo to hitro pripravljeni verjeti. Če pa zdaj pobrskate po spominu, vam morda zazveni kak občutek, ki ste ga imeli že pred prihodom otroka; občutek, ki ste ga potlačili, ker je bil neprijeten in je kazil celotno sliko dobrega počutja. (Pam Grout v knjigi E-Squared piše: »Na dnu možganskega debla se v velikosti bombončka nahaja skupina celic, katerih naloga je razvrščati in ocenjevati vstopajoče podatke. Ta kontrolni center, znan kot retikularni aktivacijski sistem, pošilja podatke, ki se mu zdijo nujni, v aktivni del možganov, manj nujne pa krmari v ozadje. Toda medtem ko jih organizira, jih tudi marljivo interpretira, oblikuje sklepe in zavrača vse, kar se ne ujema z našimi prepričanji.«) Omenjena lekcija je dobra priložnost, da začnete bolj tanko prisluškovati svojim občutkom, jim zaupati in v skladu z njimi ravnati.

Poročili ste se v družino, v kateri so vloge zelo toge in še prepletene obenem, saj gre za družinsko podjetje. Za zastonj stanovanje plačujeta visoko ceno. Glede na to, da sta vidva to ceno (hvaležnost, obiskovanje babice, izrazi ljubezni in spoštovanja, darila, obiski) pripravljena korektno plačevati, vam je prekipelo, ko gre za poseganje v tako osebno sfero, kot je vaše materinstvo. Pri tem je v celotnem družinskem sistemu čutiti veliko potlačene nemoči, negotovosti, strahu in manjvrednosti, ki si jih člani podajate med seboj kot vroč krompir. Nekateri tastov občutek, da ni dovolj vreden, laže sprejmejo oz. se delajo, kot da ga ni. »Tako pač je,« kot pravi vaša tašča. Vi to odklanjate, ne veste pa, kako bi se tega lotili. Niste tastova psihoterapevtka, pa tudi če bi bili, bi moral biti on tisti, ki bi pristal na zdravljenje. A zakaj, ko pa drugi podpirajo njegov občutek nezadostnosti s tem, da ga priznavajo za »glavnega« tudi tam, kjer prav to res ni. Majhen otrok je za tak družinski sistem kot nalašč: če z njim lepo ravnaš, dobiš veliko ljubezni, pa tudi zabave, ki ju v drugih odnosih tako krvavo primanjkuje. Vi pa to doživljate kot izkoriščanje in vse telo se vam upira proti njemu.

Rešitev za vas, za vajino družinico in za vajin zakon je, da se resno in iskreno pogovorite z možem. Da bi se z njim prepirali in mu dopovedovali, kako naj dela, ste že poskusili in doživeli, da je to slepa ulica. Kako bi bilo, da mu samo izrazite svoje občutke: »Strah me je.« »Obupujem.« »Žalostna sem.« »Jezna sem.« »Hrepenim po tvoji podpori, ne znajdem se, verjamem pa, da se lahko poveževa in rešiva to stvar.« Ne vem, ali vas bo »slišal«, v tem primeru vam svetujem zakonsko terapijo, ker bosta tam prišla do jedra problema, pri katerem so vaši odnosi s taščo in tastom samo simptom.

Tudi jaz vam želim lepe in umirjene praznike, novo leto pa naj bo res novo: nov začetek.
Jana Lavtižar, spec. ZDT,
zakonska in družinska terapevtka

[email protected]
040/523-787
www.janalavtizar.com
Default avatar
JanaLavtizar je napisal/a:
Spoštovana gospa Lavtižar,

neizmerno se Vam hvaležna za Vaš hiter odgovor, ki mi je dal zares misliti. Tudi mož je vse prebral in odločila sva se, da Vas še prosiva za nekaj odgovorov.
Marsikaj, za kar midva z možem nisva našla besed, ste ubesedila in marsikaj, kar sva si narobe razlagala, ste logično pojasnila. Moj mož namreč že od vedno govori, da se ima njegov oče za nekaj več od vseh nas in da na to venomer opozarja, v resnici pa je ena in edina logika, da ima človek najverjetneje le velik občutek manjvrednosti, komplekse in frustracije, ki jih ni zmožen rešiti. Seveda se zavedam, da ni moja naloga, da rešujem njihove težave, moja želja je le, da si izborim mir za svojo družinico.
Mimogrede: ko sem napisala, da je pred prihodom otroka bilo "vse vredu", sem to napisala le zato, ker bi bilo pismo še toliko daljše, če bi napisala, kaj se je dogajalo in kako je bilo pred tem. Seveda sem velikokrat opazila kaj, kar me je zmotilo, da ne rečem šokiralo. In veliko stvari sem tudi potlačila, ker sem na vsak način želela ohraniti tisto lepo sliko, ki sem si jo na začetku ustvarila in vanjo tako rada verjela. Da ni oz. ne bo vse tako rožnato, sem si morala priznati že med nosečnostjo, ko so imeli z izbiranjem imena za otroka in ugibanjem spola več "dela" kot midva (tast je zelo odkrito navijal za fantka - kar sem mu zelo zamerila, saj sem že zgodaj izvedela, na nosim punčko). Pripombe so padale tudi, ko sva rekla, da bo mož prisoten med porodom, najbolj pa sem bila užaljena, ko je tašča nasprotovala, da hodiva na predavanja v Šolo za starše. Takrat sem si priznala, da ne bo lahko, da si bom morala kar pošteno izboriti svoje mesto in res sem se borila, še vedno se občasno moram!

1.) Citirala sem najprej odstavek, kjer ste res dobro razbrala, kaj čutim - meni se zares dobesedno celo telo upira, ko gledam, kako se tast obnaša z mojim otrokom. Mož mi je že na začetku priznal, da odnosi niso naravni in popolnoma iskreni, da je vse nekako zaigrano. Seveda imajo vnukinjo radi, tega ne zanikam, ampak pred ljubeznijo je na prvem mestu to, da se pokažejo z njo, da si pridobijo njeno naklonjenost - njihov ego torej (predvsem tastov, tašča in moževa sestra pa ga včasih radi oponašata). Že ko je bila hči stara komaj nekaj mesecev, so pretiravali z raznimi cirkusi, s čemer so jo običajno le prekomerno utrudili in razdražili, mirila sva jo pa midva. Šele kasneje so ne nekoliko umirili, ampak še vedno pa pride to obnašanje na plan, ko je okrog več ljudi. Zadnja taka priložnost je bilo praznovanje hčerinega prvega rojstnega dne, ki ga je milo rečeno tast s svojim nezrelim evforičnim obnašanjem na koncu pokvaril, saj so meni na neki točki popustili živci in sem mu povedala, da imam tega dovolj. Namreč, ko smo na mizo postavili torto, je planil z otrokom direktno k torti in dovolil, da je mala zabredla z rokicami v torto - popolnoma otročje in nezrelo od odraslega človeka. Ker je s podobnimi "forami" lovil pozornost in se "afnal" že cel popoldan, nisem več zdržala in sem mu povedala, da točno vem, da to počne nalašč. V zagovor nama je zabrusil, da je zelo očitno, da nama obema z možem "stojijo dlake pokonci", ko on vzame otroka v naročje - kar je živa resnica. In Vi ste do popolnosti pojasnila ta pojav, ki si ga sama nisem znala najbolje tolmačiti. Na žalost jaz to vidim kot izkoriščanje mojega otroka, ki je meni ena in edina sveta stvar na tem svetu. Vse ostalo sem bila nekako pripravljena preslišati in požreti za voljo miru, tega pa žal ne morem in ne želim. Najino vprašanje na to temo je sledeče: Kako to rešiti? Stikov seveda ne moremo kar prekiniti, torej moramo to nekako rešiti...

2.) Na koncu ste napisala, da je rešitev, da se z možem pogovoriva. Z olajšanjem Vam lahko napišem, da sva to storila že zdavnaj. Če se skregava, se ne kregava, ker se ne bi strinjala ali ker on mene ne bi "slišal", ampak ker sva oba utrujena od vsega in ne veva, kako rešiti. Poleg tega mož problema ne vidi tako zelo velikega kot jaz, ker on je na njih in te odnose navajen, so le njegova družina in njemu se kakšne malenkosti zdijo normalne, mene pa zmotijo. Sicer pa imam srečo, ker je toliko močan, da ni nikoli zanikal resnice in dejstev. Z očetom imata namreč že od prej slab odnos, ker je moj mož edini, ki se mu ne klanja, temveč ga "le spoštuje", ali kako naj se izrazim. Tašča in moževa sestra ravnata s tastom dobesedno v rokavicah, za vsak najmanjši korak ga prosita za odobritev, tudi za banalne stvari (sestra ne zna niti nočne omarice kupiti brez, da oče da "žegen", da je to smiseln nakup, pa čeprav punca kupuje s svojim denarjem). Pa ne me narobe razumeti, dala sem Vam samo primer, kakšni so njihovi odnosi, ne želim nikogar obrekovati.
Še vedno pa se z možem sprašujeva, kako naj to rešiva? Midva se strinjava, kaj je narobe in kako bii moralo biti, ampak dejansko pa so to še vedno njegovi starši, ki jih ne bova spremenila, niti se pri teh letih ne bodo sami, stikov ne moremo popolnoma prekiniti...torej, kaj nam še preostane?

Zelo Vam bova hvaležna še za kakšen odgovor, hkrati Vam želiva lepe praznike in vse dobro v novem letu!
Default avatar
Spoštovana gospa Lavtižar,

včeraj zvečer sem napisala cel odgovor, pa je server "zmrznil", ko sem dala v pošiljanje in mislim, da ni šlo naprej. Za vsak slučaj bom napisala še en odgovor, tokrat bom komentirala kar sproti med Vašim pismom, da kaj ne pozabim (uporabila bom tiskano pisavo, upam da ne bo preveč moteče).
Naj omenim, da sva z možem oba prebrala Vaš odgovor in sva Vam zelo hvaležna za pomoč, hkrati pa Vas prosiva, da nama pojasnite še nekatera vprašanja, ki so se nama postavila, ko sva prebrala Vaš odgovor. Vse, kar ste napisala, je zelo logično, le da midva, ki sva neposredno vpletena, ponavadi težko najdeva prave besede. Še vedno pa ne veva, kako rešiti situacijo...

JanaLavtizar je napisal/a:
Še enkrat iz srca hvala za Vaš čas in pomoč!

Moderatorji

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka
JanaLavtizar
Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
JernejaDimecBratina
dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.
Sabina_JuricSenk
mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt
Uroš Drčić