Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

izgubljeno zaupanje

Odgovori Nova tema
Default avatar anjaa123 30 Nov 2013 22:52

Pozdravljeni!

S fantom sva skupaj že kar lep čas in kot ponavadi je bilo na začetku vse lepo in super, dokler se niso začeli kregi. Prvo 1x na mesec kasneje na 2 tedna nato vsak vikend.. problem je tudi da so se kregi stopnjevali. Iz kuhanja trme cel vikend je vse preraslo v kričanje opletanje tudi manjše pretepe (drug drugega seveda, vedno sva oba nastradala in nikoli nisva bila pregroba). potem so bile zravn še laži češ da je nekje a bil je drugje in podobno, bila je prisotna tudi njegova odvisnost od iger na srečo, dopisovanje, klici z drugimi ženskami.. v glavnem vsega po malem. Imel je zelo težko otroštvo in vem da ima ogromno temnih stvari/spominov/problemov skritih in zakopanih globoko v sebi, obiskuje tudi terapevtko, ker sem mu predlagala saj menim, da bi se na tak način lahko popravil oziroma odpravil te nepotrebne napake, ki mu v življenju ne bodo prišle prav, oziroma mu bojo škodovale, tako kot tudi najini zvezi. Zdaj trenutno sva narazen vendar me znova in znova prosi in prepričuje za novo priložnost, da se bo tokrat potrudil in naredil vse kar bo potrebno da bova ponovno skupaj in da se neizmerno želi popraviti vendar, da je težko.. Glavna stvar pa je, da sem zaradi laži in vsega zgubila zaupanje vanj. Nevem ali se mi bo kdaj splačalo če poskusiva še enkrat? Bojim se da bom spet prizadeta in da zveza brez zaupanja ne more funkcionirati.

Hvala za odgovor.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 4 Dec 2013 20:47

Spoštovana anjaa123!

Opisujete dinamiko nasilja, ki se je po končani zaljubljenosti in vedno večji »domačnosti« počasi naselila v vajinem vsakdanu. Sprva redkeje, nato pa vedno bolj pogosto, v obliki konfliktov, pasivne agresivnosti, nerazmejenosti, nekontrole svojih impulzov, pa tudi nenadzora besed in vedenja… Psihično nasilje (lahko kot jezni očitki, kritiziranje, podcenjevanje in poniževanje, vpitje, umikanje v tišino in užaljenost (=»kuhanje trme«)…) se je stopnjevalo in končalo celo s fizičnimi obračuni. Zavedate se, da je vse to popolnoma nesprejemljivo. Samo vprašanje časa je (bilo) namreč do kakšnih razsežnosti bi vse to še lahko pripeljalo???? Tega ste se gotovo zavedeli tudi sami, zato ste partnerja »poslali »na terapijo. Super. Res jo rabi. Ampak takoj se postavlja vprašanje – kaj pa vi? Pomembno je, da fant obiskuje terapije in verjetno skuša nekaj storiti glede sebe. Zanimivo pa bi bilo razmisliti kaj menite glede terapije za vas? On ima sam s sabo glede nasilja, (ki je tudi neke vrste zasvojenost), predvsem pa glede na še druge oblike zasvojenosti, ki ste jih opisali, res zelo zelo veliko dela. Prevzeti bo moral nadzor nad svojimi impulzi, ki ga potegnejo v najrazličnejše možne izhode, od izmikanja, laži, flirtanj oz. afer, do nasilja, iger na srečo… Vse to opisuje dinamiko zasvojenosti, ki je zelo globoka, vpletena v osebnostne karakteristike, sega daleč nazaj in ni niti najmanj enostavno priti iz nje. Gre za zelo globok in dlje časa trajajoč proces. Zelo pomembno za resnično »ozdravitev« pa je koliko si posameznik dovoli v resnici priti do sebe, si priznati problem in sprejeti odgovornost za reševanje in spremembe svojega vedenja. To pomeni koliko je posameznik pripravljen vzeti samega sebe resno, prevzeti aktivno vlogo in ne le pasivno čakati, da mu bo kdo pomagal, dal rešitve…

Rada bi poudarila, da ste se v dinamiki nasilja znašli tudi sami. Pomembno bi bilo najti odgovore na veliko vprašanj: Kako to, da ste si našli takšnega partnerja? Kaj je v vas, da vam so vam privlačne take »nezavedne karakteristike« moškega? Kaj boste storili glede prepoznavanja nasilja in prevzemanja odgovornosti za svoje vedenje oz. odzive? Zastavlja se tudi vprašanje koliko dela na sebi čaka tudi vas??? Iz opisane medsebojne dinamike, je videti, da sta bila oba nekaj časa v vlogi žrtve in oba tudi storilca, te vlogi pa sta si verjetno kar podajala in izmenjavala. Ne vem koliko (še vedno) drug v drugem vidita krivca za takšno stanje in vajino nezadovoljstvo ter obenem opravičujeta svoje vedenje (npr. saj sem imel/a pravico dvigniti glas, če me nikakor ni slišal, saj sem bil/a upravičeno užaljen/a, če me je prizadel/a…), toda to ni razlog, da nas opravičuje v našem (psihično) nasilnem vedenju. Sprejem vsak svoje odgovornosti za svoje vedenje in prevzem nadzora nad sabo je torej edini korak, ki vodi k rešitvi…

Razumem, da ste v zoprni situaciji, da vam ni enostavno in da bi raje slišali kaj bolj vzpodbudnega. Ne bi vam rada razvrednotila vsega, ne želim pa tudi podcenjevati resnosti situacije. Verjetno ste po končani zvezi spet malo »svobodneje« zadihali in si nekoliko opomogli, zdaj pa se vam zastavlja dilema, če bi tvegali ponovno. Izgubili ste zaupanje vanj in le tega se morda ne bo dalo nikoli povrniti. Ne vem. Ne vem tudi, če boste lahko kdaj šli čez to, kar sta si prizadela v svoji ranjenosti. Pozabiti se itak ne da nikoli, lahko le manj boli. Vprašanje pa je kaj je on pripravljen storiti za »življenje na novo«, kaj vi in koliko sta se v resnici pripravljena spremeniti. Oba. To pa je res precej zahtevno »delo«. Sicer se bodo bolj ali manj nasilne situacije zelo verjetno ponavljale v nedogled. S tem ali morda s kakim drugim partnerjem (oz. zanj morda s kako drugo partnerko).

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh