Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Ne vem kako naprej, ali delam prav ali ne, prosim za nasvet

Odgovori Nova tema
Default avatar ninika878 27 Nov 2013 09:28

Pozdravljeni!
Situacija ki jo bom tekom besedila predstavila, se vleče že nekaj časa in mi je začela delati dvome, katerih več ne znam opravičevati, zato prosim za kakršenkoli nasvet. Stara sem 25 let, pravkar končala želeni študij in se počasi postavljam na samostojno pot. Živim v urejeni družini, vzgojena sem bila v ljubezenskem vzdušju, odkritih pogovorih s starši, odprtostjo in pridobljenih dragocenih nasvetih za življenje. Toliko o meni. S partnerjem bo sedaj štiri leta od kar sva skupaj. Tu nastopijo težave z njegovo mamo in deloma tudi sestro, za katere težave več ne vem kako jih naj rešujem. Oba še živiva doma pri svojih starših, razmišljava pa o tem da greva na svoje, ko se jaz tudi zaposlim. Tekom opazovanja in njegovega zaupanja je partner odraščal v družini kjer je bila prisotna grda beseda, žalitve, podrejanje, kot fanta sta ga mama in starejša sestra »uporabile« za vsako stvar kar je bilo možno ( M. sem M. tja, M. gor M. dol ), mama je izredno posesivna, vmeša se tudi med naju in če ni kaj po njenem mi partnerja napada in razburja. Stvari se niso spremenile niti od takrat ko sva postala par in sem neko pomembno mesto pri partnerju zasegla tudi jaz. Sestra je že toliko stara da se nikakor ne osamosvoji, mama jo drži na kratko in zadeva je čedalje slabša. S partnerjem se o tem pogovarjava, zaradi tega tudi kregava ker mu očitam da zadev drugače ne rešuje,stvarem se vseeno nekako prilagajam, kljub temu se imava res rada, podpirava se v ciljih, načrtujeva po času tudi družino, ko sva sama zase se imava super. Partner zadevo nekako rešuje doma in izraža svoje mnenje ampak vedno mi reče da dokler je doma mora narediti kar pač mora da bo mir, ker če en se vrstijo grozi prepiri. Ta njihov odnos in neprestano moje prilagajanje temu, iskanje kompromisov, ter da mora partner podpirati muhe obeh in razumevanje sta me začela bremeniti. Do mene še se njegova mama ni grdo vedla, ampak cela slika ki jo vidim ko sem pri njih doma je samo zunanja fasada. Ne vem ali bom lahko še sploh zdržala to situacijo dokler ne greva na svoje. Ne vem kako naj zadevo rešim, ali jo opravičim. Opis je strnjen, zajeti sem želela le bistvo. Za odgovor se Vam že v naprej zahvaljujem.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 28 Nov 2013 11:48

Spoštovana ninika878!

Čestitam vam za uspešno zaključen študij. Dosegli ste zastavljeni cilj, kar kaže na to, da ste inteligentni, sposobni in vztrajni v zasledovanju za vas pomembnih stvari. Postavljate si nove naloge in cilje na poti osamosvajanja in skupnega življenja s partnerjem. Skupaj sta 4 leta in sta se v tem času uspela nekoliko pobliže spoznati, prav tako pa izvorni družini drug drugega. Vašo družino v parih stavkih opisujete kot urejeno in ljubečo, skoraj idealno (??), motiti pa vas je začelo vzdušje psihičnih pritiskov in nasilja v njegovi družini. Ob tem verjetno doživljate veliko jeze, ki pa je nekako ne zmorete ustrezno izraziti oz. pomiriti in zato situacija za vas postaja nevzdržna. Čutite pasivno držo partnerja glede reševanja konfliktov z njegovo mamo in sestro, kar v vas prebuja še več jeze in verjetno tudi potrebe po »akciji« ( v smislu reševanja situacije) ali pa zgolj prilagajanje, kjer pa čutite, da ostajate prikrajšani in nezadovoljni. Tu naletite na nerešljiv zaplet in se verjetno zavrtite v začaranem krogu.

Moram priznati, da ne razumem čisto natančno kaj bi vi želeli rešiti in kaj »delate prav ali ne«. Tu bi rabila malo več pojasnil oz. konkretnih situacij kaj in kako ste mislili. Če skušam opisati kako sama vidim oz. doživim situacijo, ki ste jo opisali, je na prvi pogled stvar »enostavna« - jezi vas partnerjeva neaktivnost glede postavljanja zase in za vaju v njegovi izvorni družini. Čutiti je strah pred tem, da bi razočaral oz. prizadel svoje domače, zato skuša v situaciji, da bo »volk sit in koza cela« ustreči vsem po vrsti, ker pa situacija še vedno ostaja nerešena, začenjate vi doživljati jezo, ki je tam v sistemu močno prisotna. Vprašanje je kje je tam oče oz. mož, kdo bi moral tam kaj rešiti in čigava je v resnici odgovornost za to (ki jo verjetno vi zelo dobro začutite in vas »požene v akcijo«). Čutiti je, da je vse pomešano in nerazmejeno in da nehote pričakujete od partnerja, da bo »rešitelj« vseh konfliktov v njegovi izvorni družini, ker pa je on v tem preveč pasiven, si to breme začnete nalagati vi. Pomembno bi bilo odkriti kako to, da to začutite kot svojo nalogo in koliko je vam »domače« prevzemanje odgovornosti drugih ali iskanje opravičil za pasivnost. Dejstvo je, da partner ne more rešiti situacij v njegovi družini, ki bi jih morali rešiti drugi ( je pa tudi veliko vprašanje, če bodo sploh kdaj pripravljeni kaj spremeniti, zelo verjetno je, da nimajo nobene potrebe po tem!!!). Kar bi partner lahko storil oz. bi moral storiti – če ne zaradi sebe, pa zato, da bodo vajini odnosi sploh lahko normalno funkcionirali (ne glede na morebitno fizično odselitev) – pa je njegova pripravljenost za postavljanje zase in postavljanje meja posesivnim domačim (torej tudi reči NE in se zoperstaviti »izkoriščanju« in drugim oblikam pritiskov ne glede na morebitne zamere in užaljenost domačih). To, koliko je on pripravljen iti vase in odkrivati kaj se mu zgodi, da ostane v pasivni drži, je odvisno od njega in ni tako preprosta naloga kot se sliši (je dolgotrajen proces).

Kje ste tu vi? Ja, za vas pa bo tudi pomembno odkriti kdo ste vi, kaj nosite v sebi in kako to, da se vi »znajdete« v takšnem odnosu, s takšnim partnerjem, kaj vas sili v prilagajanja oz. reševanje (namesto drugih), kaj je za vas še sprejemljivo in kaj boste storili, če partner npr. ne bo postal bolj aktiven…., kako je z vašo jezo in drugimi občutji in doživljanji, skratka kaj vi prinesete v odnos (iz vaše izvorne družine) in kaj boste storili glede tega v bodoče... To pa je spet proces, tako poglabljanja vase in v odnose in vzorce v izvorni družini, kot tudi v medsebojni partnerski odnos. Ne vem koliko se zmoreta o vsem tem pogovoriti sama, koliko pa bi vam/vama lahko pri tem poglabljanju in odstiranju nezavednega pomagal relacijski družinski terapevt. Tudi, če menimo, da nimamo kakih posebnih travm ali očitnih posledic iz izvorne družine oz. so bili tam normalni odnosi, smo vsi v družini dobili neke vzorce odnosov, s katerimi smo preživeli in s katerimi zmoremo sami kar v redu živeti, ki pa lahko v odnosu prihajajo ven kot nefunkcionalni… Zato je v bistvu terapija pomoč pri odkrivanju in raziskovanju – sebe in odnosov…

Ne vem kako se boste odločili, pomembno je, da boste vzeli samo sebe resno, se začeli (še bolj) poslušati in si ne dovolili več iti preko sebe. Vse dobro in veliko poguma pri »raziskovanju« vam/vama želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar ninika878 28 Nov 2013 12:45

Hvala za čestitke in hvala še enkrat za vaš trud ob dodeljenem odgovoru. Jeza je res v meni prisotna nekaj časa, težko spremljam situacijo partnerjeve primarne družine. Težko mi je zanj, ker spremljam zadevo kot poslušalec in opazovalec. Jezna sem na njegovo mamo, sestro ker si ne ustvarita svoje življenje in energijo črpata s partnerja. Sem razmišljala že o končanju veze,ker sem se bala da ne bom zmogla dolgega prenašanja te nespoštljivosti in posesivnosti, in posledično valila krivdo na partnerja. Moja družina tako rekoč ni popolna, pride do konfliktov, in do nesoglasja, ampak sem oseba ki nekako za vsako stvar najde rešitev. Tukaj sem se pa znašla v začaranem krogu. Vprašanja ki ste mi jih zastavili, sem si jih zastavila tudi že sama in o njih razmišljala. Oče partnerjev je povsem druga oseba, nekako skuša preživeti živi v tem vzdušju, skuša rešiti konflikte, ampak se ne vmešava v naju in naju spoštuje. Z njim se lahko pogovarjam povsem sproščeno. Skratka vedno iščem rešitve in sem začela razmišljati kako pomagati partnerju ali kako sama prispevati rešitev oz. kako ukrepati in jima nekako dati do znanja da nista več središče vsega in da je čas da naju pustita pri miru da lahko zaživiva svoje življenje.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 28 Nov 2013 15:02

Spoštovana ninika878!

Saj sva se razumeli, kajne, da je partnerjeva naloga, da razmeji in »predela« svoj odnos s svojo izvorno družino in da mu pri tem vi ne morete pomagati. Tako se bo moral on sam postavljati zase in mami in sestri dajati vedeti, da naj njega oz. vaju pustita zaživeti svoje življenje. To zanj sicer ne bo najbolj enostavna naloga in je tudi vprašanje, če se je bo (sploh) lotil ali se bo le izgovarjal, navidezno miril situacijo in se izmikal svojemu delu odgovornosti za ta odnos. Vprašanje je namreč koliko partnerja že jezi vsa ta situacija (domnevam, da ne, sicer bi kaj že spremenil), koliko pa jezo potlači in jo še toliko bolj čutite in odigravate vi. Pomembno bo, da vi odkrijete kaj je on v tej smeri res pripravljen narediti, sicer se bodo situacije nespoštljivosti in posesivnosti in njegovega dopuščanja le tega, zagotovo nadaljevale in še stopnjevale. Tu se vi lahko vedno znova ujamete v «igro« iskanja rešitev in ukrepanja (če drugi, ki bi morali ukrepati, ne ukrepajo).

Z vaše strani bi bilo zato pomembno odkriti kaj je z vašo jezo in načinom izražanja le te – zlasti glede pasivnosti nekoga, ki »črpa energijo od drugih in si ne ustvari svojega življenja«… – od kod vam je poznana iz vašega življenja in kam v resnici spada pri vas oz. v vašem družinskem sistemu – in koliko vas vedno znova sili v iskanje rešitev in ukrepanje – pogosto tudi namesto drugih. Pomembno je, da se odločite koliko časa boste partnerju še dopuščali neaktivnost ali pa dali njemu polno odgovornost, da začne korenito ukrepati. In če sčasoma ne bo zavzel aktivnejše vloge, da ugotovite kaj boste z vaše strani storili glede vajinega odnosa. Medtem pa tudi vas čaka »delo na sebi«.

Lep pozdrav.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh