Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Naj še vztrajam?

Odgovori Nova tema
Default avatar zlatka.27 5 Okt 2013 21:56

Pozdravljeni!

Stara sem 27 let in sva s fantom že dobrih 6 let skupaj, od tega 5 let živiva skupaj. Živiva pri njem v hiši, kjer je odrasel. Sedaj pričakujeva otroka in glede na vse sem pričakovala več od njega, tudi to da bo bolj odgovoren.
Imela sva veliko vzponov in padcev, predvsem sem imela predstavo, da sem jaz zanje kriva, ker sem pač iz primarne družine prinesla v najin dom veliko vzorcev, ki niso bili konstruktivni. Zato sem se odločila, da začnem s psihoterapijo in intenzivnim delom na sebi in dosegla veliko. Tako se je zraven nekako spreminjal tudi moj fant in kljub občasnim nesoglasjem sva uspela nekako prit na isto valovno. On je imel predvsem težave s tem da prijateljem ni znal reči ne, kadar se je s kom srečal je z njim visel, ne glede na to kje sem bila jaz. Nekako je to pojenjalo z mojim prigovarjanjem in nerganjem, v bistvu pa tudi s tem, ko se je en poročil in dobil otroka. To mi je pred kratkim postalo jasno. Zdaj se je ta "vrnil" nazaj v igro in s tem se spet ponavlja ista zgodba. Pred tednom dni sva imela spor zaradi tega, nakar mi je zagotovil, da se bo potrudil, danes je zgodba enaka. Danes mi je prekipelo, saj spet visi okrog in sem na tem da grem od tu stran. Prosim za mnenje ali naj postavim pogoj da greva na skupno terapijo ali je vztrajanje v tem enostavno nesmiselno. Potrpljenja, da bo sam nekaj spremenil enostavno več nimam. Poskušala sem vse, tudi to, da mu svetujem, sem strpna, ga vzpodbujam, ker vem kako je težko spremenit ene stvari, predvsem vzorce obnašanja. Postala sem utrujena od tega, saj ne vidim od njega nobenega truda oziroma ni napravil enega koraka s katerim bi pokazal da si želi spremembo.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 8 Okt 2013 19:59

Spoštovani, zlatka.27!

Iz vašega pisma sem začutila jezo in strah, pa tudi nekaj razočaranja in žalosti. Domnevam, da vse to doživljate tudi sami in da vam mora biti težko tako živeti. Nahajate se v neprijetni situaciji, ko ugotavljate, ali je moški, s katerim ste noseči, pripravljen nekaj spremeniti ali ni. Vi ste naredili velike korake, ko ste se podali na pot terapije, on se je menda nekako trudil po svoje, vendar zdaj ugotavljate, da v resnici ni nič spremenil. Doživljate kot da si je za prijatelje vedno pripravljen vzeti veliko časa, ob tem pa se počutite odrinjeni in neupoštevani. To res boli in upravičeno tu začenjate čutiti jezo in nepotrpežljivost. Ne vem sicer kako konkretno te situacije z njegovim »visenjem« in vajinimi nesoglasji zgledajo, čutiti pa je, da vam postajajo nevzdržne. In zato je res pomembno koliko smete vzeti sebe in ta svoja občutja resno. Torej v smislu, da vam je takšno obnašanje nesprejemljivo in kaj boste storili s tem oz. z njim (s partnerjem)? Opisujete, da ste pričakovali od njega več odgovornega ravnanja in konkretne spremembe, ki naj bi se pokazale tudi v njegovih dejanjih, ne le v skesanih obljubah, ki pa so se vedno znova izjalovile. Zdaj mu ne morete več verjeti in imate domnevno dovolj takšne neodgovornosti. Omenjate, da ste mu svetovali, ga vzpodbujali, bili strpni… in ste mu bili pripravljeni pomagati in tolerirati »padce«, ne vem pa koliko odgovornosti za svoje vedenje je ob tem sploh prevzel on ( in zakaj naj bi jo, če mu je ni bilo treba??), koliko pa ste jo najbolj verjetno nehote nosili namesto njega. Tu ste, domnevam, res lahko močno jezni.

Ko sem prvič prebrala vaše pismo, sem razumela vaš stavek »sem na tem, da grem od tu stran« kot vašo odločenost, da prekinete odnos z njim, ko sem ga prebrala še enkrat, mi ni bilo več jasno ali se mislite samo odseliti od njega oz. vztrajati pri odselitvi iz hiše njegovih staršev nekam na svoje, morda v drug kraj oz. stran od njegovih prijateljev… Čutiti je kot da je odločenost nenadoma splahnela in je ostal strah kaj storiti. Doživljate razdvojenost in strah, ko bi sami radi nekaj premaknili in spremenili, ne veste pa, če vam bo on sledil, obenem pa vas pričakovanje dojenčka postavlja v dvome, saj se zavedate, da bosta kot oče in mama vseeno morala sodelovati, četudi bi se kot partnerja morda razšla. Zelo si želite, da bi partner nekaj spremenil, obenem pa vas je strah, da sam od sebe ne bo. In tu zelo prav slutite, da kar tako res ne bo drugače. Jezni postajate, da se vrtita v začaranem krogu. Podpiram vas v tem, da mu jasno predstavite svoja pričakovanja in zahteve in da vztrajate pri tem kaj je in kaj ni sprejemljivo za vas, obenem pa mu predstavite tudi posledice, ki jih boste uveljavili v nasprotnem primeru. Kot bodoča starša bosta oba postavljena še pred nove izzive in še večje odgovornosti.

Sprašujete se ali mu dati pogoj za skupno terapijo ali mu tudi to ne bi pomagalo. Ne vem kaj je oz. kaj bo partner pripravljen spremeniti (če sploh kaj), zato tudi skupna terapija sama po sebi še ni zagotovilo uspeha, si pa osebno ne predstavljam druge poti. Upam si trditi, da brez terapije zagotovo ne bo drugačen, saj bi sam že kaj spremenil, če bi znal oz. zmogel. Sami se namreč hitro zavrtimo v nekih nezavednih vzorcih, tudi, če se močno trudimo spremeniti. Z ustrezno relacijsko terapijo, če bi jo vzel resno in bil pripravljen na proces soočenja s sabo in z vami, pa obstaja precej več možnosti, da bi razumel kaj se mu oz. kaj se vama obema dogaja in bi bil svoje vedenje lahko tudi v resnici pripravljen spremeniti. Lahko je grožnja vašega odhoda (če ste seveda resnično pripravljeni iti tudi v to, če v kratkem ne bo nič drugače) tista točka, kjer bo on morda pripravljen vzeti vas in vaše zahteve resno. Odvisno je od njegove pripravljenosti in odločitve in njegove želje, da vas ne izgubi. Šele ko se bo v njem nekaj premaknilo in ko bo sam prišel do potrebe, da s sabo in iz sebe nekaj naredi, bo drugače. Ljudje pa smo pogosto takšni, da nas šele »prisila« situacije (ko nas dovolj boli oz. ko ne najdemo več drugega izhoda) pripravi do tega, da moramo začeti iskati nove načine, ki bi se jim brez »skrajnih« situacij zagotovo izognili. Saj se razumeva, kajne, da mu morate pa vi »pomagati« priti do te skrajne situacije, ko vi ne boste več -zaradi sebe- pripravljeni tolerirati neodgovornega obnašanja. Kar pa vam verjetno ni najlažje storiti in zahteva »trening«novih veščin in postavljanja meja tudi z vaše strani.

Torej se vaše vprašanje »naj še vztrajam« postavlja v povsem novih dimenzijah –vztrajam v čem? Verjetno ste mislili naj še vztrajam z njim in upam(????) da bo nekaj naredil (?????). Torej - če naj še vztrajam pod takšnimi pogoji kot so sedaj… V tem bi vam rekla, da vam zagotovo ni več potrebno vztrajati. Vztrajati pa bi morali v nečem drugem, to je v tem, da sebe vzamete resno in si dovolite živeti in »dihati« samo odnos, ki je sprejemljiv za vas – torej, da on nekaj resnično spremeni in da nekaj res naredi drugače –sicer si zaslužite kaj bolj spoštljivega.

Težko si predstavljam kako je biti v vaši koži, saj je čista krivica, da se morate namesto veselega pričakovanja dojenčka ukvarjati s tako resnimi in krutimi temami. Kljub vsemu vam želim vse dobro.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh