Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

čisto na dnu

Odgovori Nova tema
Default avatar asdfghjkl 5 Sep 2013 16:20

Pozdravljeni!
Sem mamica stara 31 let.Imam dva otroka stara 13 in 2 leti. Zanosila sem zelo zgodaj, s partnerjem nisva niti začela živeti, ko sem izvedela da sem noseča. V bistvu niti nisva bila par, sva se samo dobivala in se imela lepo. Dobila sva otroka....Njegovi starši so me sprejeli in nama tudi pomagali pri stanovanju (tudi moja mama).Moj oče pa njega ni sprejel, v bistvu nimata stikov nobenih. V vsem tem času sta se videla mogoče 3krat, pogovarjala pa 2krat. Ni ga sprejel, ker je druge narodnosti, niti ni kdaj pokazal zanimanja da bi ga sprejel.Naj povem da se tudi midva ne pogovarjava kot oče pa hči, kako besedo izmenjava in to je vse. Boli me, ker vedno ko grem jaz k staršem grem sama, on ne gre z mano, ko vidim ljudi kako hodijo na kosila k staršem oz. starši pridejo k njim me tako zelo boli da se zjokam. Oče ni še nikoli bil pri meni doma. Žalostna sem, da se mi to dogaja, vedno imam v mislih to in se sploh ne morem sprostit. Z nobenim se tega ne pogovarjam niti z najboljso prijateljico, nekako me je sram da je do tega prišlo. Z partnerjem se ujameva, nekako živiva skupaj in nama uspeva. Večkrat sem tudi pomislila da bi ga pustila in šla nazaj domov (prostorna in velika hiša), da bi bila sama in nekoč dobila nekoga drugega s katerim bi se moj oče bolje razumel. Z mojo stranjo družine se je srečal samo z mojo teto.Tako zelo sem v dvomih, nesproščena in po eni strani sita vsega. Rada bi končno zadihala....

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Sabina_JuricSenk 12 Sep 2013 16:44

Spoštovana gospa asdfghjkl!

Vaše pismo je polno žalosti, sramu in bolečine, ki se je naselila že po vsem vašem telesu. Dela vam težo v udih, tišči vas k tlom, utrujeni ste, predvsem pa vam stiska ne da dihati. Kaj boste storili?

Želite si potrditve s strani vašega očeta, želite imeti družino v pravem pomenu besede, želite biti sprejeti pri svojih starših ter predvsem, da bi vaši starši (predvsem oče) sprejel tudi vašo odločitev – odločitev za vašega partnerja. Tukaj je toliko bolečine in hrepenenja, žalosti. Če se ozrete nazaj, v svoje otroštvo, koliko ste se čutili sprejeti s strani očeta takrat? Koliko ste čutili, da mu res pripadate in da je vaš odnos z njim živ? Ali ste se tudi v otroštvu trudili, da bi ga pridobili na svojo stran? Ali ste želeli ugoditi njegovim pričakovanjem, pa niste imeli občutka, da bi vas res slišal?

Zakaj vas to sprašujem? Vaša zgodba je nabita s čustvi, ki niso izgovorjena, ampak zelo prisotna. Razmišljali ste celo, da bi se vrnili domov, ter s tem pokazali očetu, koliko vam pomeni, da še vedno pripadate primarni družini ter se s tem odpovedujete svojemu življenju. Bi lahko zatajili sebe, svojo družino, svojega partnerja, ter to storili? Ste prepričani, da bi s tem pridobili očeta na vašo strah in tako končno zadihali?

Gospa asdfghjkl vaš oče ne more tekmovati z vašim partnerjem! Oče ima svojo vlogo, on daje hčeri varnost, jo v stiski pomiri in ji z zgledom kaže kako premagovati vsakdanje probleme.
In Oče, tako kot tudi mati si želi, da se hči postavi na svoje noge, postane samostojna ter si izbere partnerja s katerim bo srečna. Tisti moški pa, ki je na svojega zeta ljubosumen, ga zavrača ali se ga boji, oz. se ob njem počuti nevredno, osramočeno, da tak moški se zaradi lastne stiske lahko tudi umakne. Ampak v tem moškem se skriva majhen fant, ki kliče po pozornosti, ki si želi svojo hči zase in ki se zaradi zeta počuti zamenjanega, odstavljenega. In gospa asdfghjkl – kot hči nimate moči, da bi tega majhnega fantka v vašem očetu potolažili in ga pomirili. Žal. Čeprav je to velika, tudi vaša bolečina, ker oče tega koraka še ne zmore, ga tudi vi v to ne morete prisiliti.

Lahko pa pomagate sebi. Pustite si čutili ves sram, strah in žalost, ki se skriva v vašem odnosu z očetom, in spregovorite o tem kar čutite. Spregovorite v varnem odnosu (s partnerjem, s strokovnjakom, samo ne s svojim otrokom!) in poskrbite zase. Povejte o žalosti, o pogrešanju toplega doma in sprejetosti ne glede na vaše odločitve. In ko boste o svoji bolečini spregovorili s svojim partnerjem, se boste lahko z njim globlje povezali. Ko boste svoja čustva ubesedili, se boste počutili olajšano, močno, verjamem da tudi razumljeno. In predvsem ko boste začutili, da niste sami v tej bolečini, ko boste začutili pripadnost v Vaši družini, takrat boste lažje stopili pred očeta in povedali tudi njemu. In predvsem – če vas oče ne bo slišal, če se bo umaknil, če vas bo zavrnil, boste lažje sprejeli, da tega koraka on trenutno ni zmožen storili. Da bi vi verjetno težko naredili karkoli (izbrali kogarkoli za partnerja) s katerim bi bil oče zadovoljen. In tudi ta grenkoba, da očeta kot hči ne morete prebuditi, vas bo manj bolela, če boste imeli ob sebi partnerja na katerega se boste lahko čustveno oprli.

Verjamem da boste našli v sebi moč in naredili te korake! Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psihologinja
[email protected]
041 34 14 14
http://www.utrink.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh