Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Na pomoč - zakon mi razpada

Odgovori Nova tema
Default avatar irenat 12 Avg 2013 17:45

Spoštovani,
prosim za mnenje in pomoč, kako naj ravnam, da mi ne bi razpadel zakon. Z možem sva skupaj več kot dvajset let let, starša, se dobro razumeva. Kljub temu mi zakon v zadnjem času polzi iz rok. Mož je že od nekdaj (za moje pojme) nezdravo navezan na starše. Je najmlajši sin, a si je edini ustvaril družino in imela sem hude boje s taščo in tudi z možem, da sem ustvarila distanco. Sicer se nisem nikoli skregala in sem tasta in taščo vedno spoštovala, otroci so vselej z njima preživljali veliko časa in ko je prišla v hišo bolezen, sem maksimalno pomagala. Pri možu me je njegov odnos do staršev sicer vedno rahlo dražil, vendar je šlo, ker živimo daleč narazen. Situacija pa se je spremenila, ko je v družino prišla bolezen in sta v par letih umrla svak in tast. Tašča je ostala sama in se z vso silo obesila na mojega moža. Mož je cele dni v službi, ko pride vikend, pa se za cel dan odpelje k njej. Drugi dan preživi z mano in otroki in ta ureditev se mu zdi zelo poštena. Na telefonu sta vsak dan, ob vikendih nas zbudi z vprašanjem: Kdaj prideš? Nima veze, če sem slučajno bolna, če je treba doma kaj storiti, če ga potrebujejo otroci, vedno ima prednost mama. Najbolj mi je počil film, ker z njo preživlja praktično cel dopust na njenem vikendu. Nič ne pomaga: če se skušam z možem lepo pogovoriti, če norim, če izsiljujem, če jokam ... počaka, da nevihta mine in nato dela po starem. Razumem, da mora pomagati mami, ampak to presega vse meje. V letošnjem dopustu je z mano preživel dva dni, ostali dopust porabi za mamo, res pa so bili dva tedna z njim tudi otroci in mož dojema kot popolnoma moj problem, ker nisem hotela zraven. Tašča dojema sina kot svojo družino. Ob prijaznih dneh mi tako reče: "Saj greš lahko tudi ti z nama na vikend." Ob neprijaznih pa: "Zaradi vas (to je mene in otrok) je doma (to je pri njej) vedno živčen in se mu mudi." Moža imam sicer zelo rada, vendar takega odnosa preprosto ne bom zdržala. Tašče ne mislim in ne morem spreminjati, problem vidim predvsem v tem, da mož preprosto ignorira, kako se počutim. Karkoli mu govorim, se mu zdi otročje, reakcije prehude, brezvezne itd. Sama pa sem do kraja žalostna in obupana. Nazadnje, ko je taščo že petič peljal na vikend in tam preživel z njo nekaj dni, sem mu dejala, da bo uničil zakon, da tako ne mislim več živeti, da če misli takole preživljati celoten dopust z mamo, je bolje, da greva narazen. Malo me je pomiril, čez par dni odšel na taščin vikend z otroki, cel teden sem sama doma, danes mi pripelje otroke in hči mi mimogrede pove, da ji je ati povedal, da pojutrišnjem gre pa spet nazaj na morje z babico. Doma torej misli ostati en klinčev dan. Ne da bi se z mano posvetoval, me vprašal, če mi je prav, če imam morda jaz kakšne načrte za družino, po tem, ko sem mu povedala, da bova šla narazen, če bo šlo tako naprej. Resno razmišljam, da bi mu pripravila potovalke in dejala, naj kar ostane pri mami, zadržujejo me le še otroci. Opravičujem se za tako dolgo pisanje, malo sem se morala spihati. Pravzaprav o tem ne govorim z nikomer, z možem veljava za zgleden par. Na voljo imam le dvoje: spejeti, da preživljam poletja sama, medtem ko je on z mamo, in da sem nasploh v drugem planu, ali se pa ločiti. Mislim, da se spremenil ne bo. Prosim za pomoč, kaj naj storim.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 4 Sep 2013 22:30

Spoštovani, irenat!

V stiski ste in kličete na pomoč. Ni vam vseeno in čutite, da se dogaja nekaj nesprejemljivega. Vedno boj nezadovoljni postajate v zakonskem odnosu in vedno bolj vas moti in jezi moževo ravnanje. Že dalj časa se vam dozdeva, da imata mož in mama nek svojevrsten in (pre)tesen odnos, ki pa za vas ni bil toliko problematičen dokler ste fizično živeli oddaljeno in dokler vaša tašča ni ostala sama. Takrat je močneje »pritisnila« na sina/moža in on se ji očitno (še)ne zna oz. (še) ne more upreti. Morda doživlja kot svojo dolžnost, da (preveč) skrbi za njene potrebe, morda ga vodi občutek krivde ali kaj drugega, vsekakor pa ga k temu nezavedno usmerjajo neki globoki še neozaveščeni vzorci. Mož je vsekakor odgovoren za svoje vedenje in za prepoznavo vsega tega, čeprav je tudi res, da dokler nima potrebe, stvari tudi ne bo spreminjal. Po načelu najmanjšega napora mnogo ljudi funkcionira na način, da »dokler stvar deluje, je ne popravljamo.« Dokler odnos funkcionira na tak način, pač funkcionira. In ni potrebe po spremembi, dokler oba v tem sprejemava svoji vlogi. Sistem je na tak način v ravnovesju (čeprav verjetno ni idealno, ravnovesje pa le je). Jasno je, da je nekomu ob tem lahko ugodneje, drugemu pa je stanje verjetno manj zadovoljivo. In le ta se lahko bolj ali manj očitno pritožuje, lahko se upira, lahko je tiho in v sebi trpi, lahko sprejema, lahko počne karkoli – vendar dokler ta drugi prvemu ves čas popušča in dopušča in situacijo na nek način sprejema, čeprav mu ni v redu, toliko časa stvari ostajajo na istem. Problem je postal za vas res moteč (šele) sedaj, ko mož očitno veliko časa preživi pri svoji mami in skrbi za njene potrebe, ne opazi pa, da s tem prezre vas in ogroža vajin zakonski odnos in s tem tudi vaše družinske odnose postavlja na kocko. Da vas situacija jezi in postaja nevzdržna, verjetno čutite tudi na telesu s pritiski, težo, nemirom, razdražljivostjo ali pa z žalostjo in občutki nemoči… Tu se vi verjetno ujamete v neke začarane kroge in nezavedne vzorce, da kljub temu, da ste drugače morda odločna oseba, tu zaradi »nekih močnejših sil, ki vas vlečejo v svojo smer» izgubite tla pod nogami in delate stvari, ki si jih ne želite in izgubljate sebe. Morda zaradi »ljubega miru« pri hiši popustite… Toda…??? Koliko v vas vre vedno močnejše nezadovoljstvo in jeza…? Ali in kako(?!!) jo izrazite?

Če vas prav razumem je njegova mama pokretna in sposobna sama skrbeti zase in kot odrasla ženska verjetno v resnici ne potrebuje toliko njegove pozornosti. Si jo pa verjetno želi in ji dobro dene, vendar je to že druga stvar. Starši morajo kot odrasli sami na nek način poskrbeti zase –sploh dokler to fizično in starostno zmorejo -npr. za preganjanje dolgčasa, za delo kolikor ga zmorejo, za svoj dopust, za izžalovanje izgube partnerja, za svojo izpolnitev kljub samoti, starosti… itd.). Kako bosta te stvari uredila vaš mož in mama je zelo odvisno od moža (=njegova odgovornost za svoj del njunega odnosa), kar vi pravilno čutite, ne vemo pa koliko si bo upal svoji mami postaviti meje in pri njih vztrajati in koliko mu boste vi upali kot žena »zatežiti« in biti zahtevna (čisto glede vajinega časa in vajinega odnosa, ne pa glede tega koliko in kako je on z mamo - pozor! - na te točke je zelo občutljiv in se bosta vidva lahko zelo hitro sprla!!!), koliko vas bo pa uspel utišati z očitki (otročja, prezahtevna, nezrela…) in pomiriti, da vihar mine… S čim vas ujame, da se pustite utišati? Kaj vi doživite? Kaj se vam zgodi?... Kakorkoli, tu je res pomembno kako se vi ob tem počutite in koliko že lahko resno jemljete svojo jezo in prizadetost in druga občutja ob tem, da ostajate na stranskem tiru, morda zamenjani, zavrženi, sami… Vi še zdaleč niste prezahtevni, pač pa bo potrebno delati v smeri, da se vas ne bo dalo več kar utišati in pomiriti tako zlahka, pač pa boste lahko zahtevali konkretne spremembe v njegovem vedenju, vključevanje vas v načrte glede preživljanja popoldnevov, vikendov, dopustov in vajinih skupnih odločitev za naprej … In če on ne bo delal stvari tako, bo treba vztrajati in »težiti« pri svojem, dokler ne boste vi zadovoljni… Kljub temu, da omenjate, da ne marate »pogovarjajta se«, vam moram reči točno to. Za vajin zakonski odnos gre in samo vidva oba lahko tu nekaj spremenita, predvsem pa (vsak zase in skupaj) odkrijeta kaj sta pripravljena in česa ne, kdo sta in kaj nosita s sabo, odkod vama vse to, kako bosta »reševala in krpala« luknjo, ki je zazevala med vama zdaj in se je vi že zavedate, mož pa bi še kar najraje tiščal glavo v pesek in se delal da ni nič… Od vas je odvisno, ponavljam. Ko boste sebe in svoja občutja vzeli skrajno resno in se zavedali svoje vrednosti, svojih pravic in bili pripravljeni tudi oditi, če ne bo šlo drugače, potem vas bo mož moral vzeti resno (zdaj vam ne verjame, ker ima drugačne izkušnje z vami….). Torej, ko bo opazil spremembo vaše »drže« v smeri odločnosti, vam bo počasi začel verjeti in bo verjetno moral nekaj spremeniti – ali pa se vsaj prilagoditi na spremembe pri vas. Ne vemo, kaj bo (in če bo) on pripravljen pri sebi spremeniti, toda situacija bo takrat drugačna in bo nujno treba poiskati novo ravnotežje… Torej, če se boste vi spremenili, se bo moral na to nujno odzvati tudi on. Toda le, če boste vi res dovolj vztrajali in se vam ne bo zasmilil ali ne boste zaradi ne vem katerih (nezavednih) razlogov in občutij popuščali…

Omenjate – zakon MI polzi iz rok… Kako lahko polzi samo vam? Bi kar vse vi prevzeli nase? Kje pa je moževa odgovornost za zakon, za njegov odnos do vas? Kje so njegove razmejitve z izvorno družino in odločitev za vas, ljubezen svojega življenja? VI ste imeli hude boje, da ste ustvarili distanco s taščo in tastom – čigava naloga in čigava odgovornost je bila to – torej razmejiti in postaviti distanco? Koliko ste (že takrat) prevzeli nase še njegovo odgovornost – in je njemu še ni bilo treba? Koliko časa jo še nameravate?... Vem, da so tole precej trde besede, da je tu polno jeze in da je veliko lažje tole napisati kot izvesti. Prav tako je vse te stvari precej lažje razumeti (tu mislim na razumski nivo) kot jih sprovesti še na čustvenem, telesnem in vedenjskem nivoju, kar pa zahteva precej globlji in počasnejši (terapevtski) proces.

Želite napotke kako ravnati, da vam zakon ne bi razpadel - žal vam teh napotkov ne more dati nihče! Nimam jih niti jaz. Vi sami oz. vidva oba z možem bosta morala preizkušati različne možnosti, ki bodo vam oz. vama pisane na kožo in še to vam ne more nihče garantirati uspešnosti zakona. Ne vem kako se boste vi odločili, vsekakor vam ni treba sprejeti prve možnosti (se sprijazniti s poletji brez moža in biti v drugem planu, saj vam kot ženi pripada »biti skupaj v sreči in nesreči« - s čimer pa ne mislim, da morate biti tam, kjer vi nočete biti!). Poleg druge skrajne možnosti imate še kakšno tretjo oz. četrto varianto, v smislu kot sem vam jo nakazala zgoraj… Vi pa ste tisti, ki se odločate! Torej - ne skušajmo spremeniti drugega, ker ga ne bomo spremenili, spremenimo lahko le sebe (tako, da se začnemo poslušati in verjeti sebi), drugi pa se mora na to vsekakor odzvati. Kako se bo – tega pa ne more napovedati nihče!

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh