Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Pomoč, prosim

Odgovori Nova tema
Default avatar Biserka_77 27 Jul 2013 13:50

Pozdravljeni!

Obračam se na vse vas v upanju, da mi bo vsaj nekdo lahko malce pomagal.

V izvenzakonski skupnosti živiva z partnerjem že 20 let. Med tem časom sva si ustvarila (zgradila hišo) dom, katerega je last njegovih staršev. To pomeni, da živim v isti hiši z njegovimi starši, vendar v svoji etaži. Imava enega otroka, starega 14 let. Vsi načrti za prihodnost so bili skupni, a vedno je bilo njegovo mnenje na prvem mestu. Ker si pač »prišlek« k hiši, se pač poskušaš čim bolj prilagajati in ustreči vsem njegovim/njihovim željam.
Med tem obdobjem sem bila tudi dvakrat prevarana. Prvič se je nekako »poštimalo« tako, da sem seveda mu vse oprostila in peljala sva življenje naprej. Seveda je bilo z njihove strani »zvaljeno« vse name – to pomeni, da sem bila za vse napake jaz kriva, nisem se dovolj prilagajala, nisem ga dovolj spoštovala in še in še. Kaj pa jaz? Kdo pa mene spoštuje?
Takrat se tega nikoli nisem vprašala. Vedno sem pač resnično mislila, da je napaka samo v meni. Kljub temu, da doma postorim vse, da je »hiša kot iz škatljice«.
Ko sem bila drugič prevarana sem pa enostavno pobrala svoje stvari in odšla od hiše. Tik preden sem odšla so mi pa pokazali vsak svoj pravi obraz. Bila sem vse samo človek ne. Seveda vsa krivda spet na meni, zmerjanje, ustrahovanje, poniževanje…..ampak sem odšla in ostala samo z kovčkom cunj, kar sem pač imela in otroka ob sebi, ter se preselila k svojim staršem. Vsaj službo sem imela. Miru pred njemu pa ne. Potem sem si kupila avto, najela stanovanje bližje službi in hotela zaživeti »na novo«. A se mi je po štirih mesecih prijokal nazaj. A jaz trapa se potem po mesecu dni pregovarjanja preselila k njemu nazaj. Takrat se je res spremenil in bilo je 6 let resnično lepega in zlatega življenja. Med tem časom sem začela nekako gledati tudi na sebe, saj sva končno prišla na zeleno vejo in sem nekaj stvari lahko tudi obrnila zase. Tako sem ob delu opravila šolanje, eno stopnjo više. Tudi on si je našel kot hobi in kot dodatni zaslužek delo, ki je kot samouk resnično lahko zelo cenjeno. Takrat, ko je želel iz nič to začeti, sta mu njegova starša neizmerno branila. Po nekaj prepričanjih, finančni podpori in njegovi lastni želji in volji je le začel se s tem ukvarjati in v tem resnično uživati, ter postal med ljudmi zelo priljubljen. A stvar še zdaleč ni tako rožnata, kot se sliši.
Zopet se je začelo letos februarja, ko se je začel enostavno umikati od mene, prijatelji so mu začeli postajati več kot družina, vedno več je bilo nočnih izhodov, ob vikendih….. Začela sem sumiti, da je pač zopet druga ženska med nama. Nato sem začela z lepimi besedami ga spraševati kaj se zopet dogaja med nama, zakaj se je odtujil, kaj sem zopet storila takega? Nič mi ne zna razložiti, razen očitkov, da je že dovolj delal, da ga ne cenim dovolj, da sem »visoka«, da nič ne popustim, da se ne znam kaj pomeniti, da hoče imeti še nekaj za sebe, da samo on zasluži in nosi denar k hiši, čeprav skrbim za vso gospodinjstvo in položnice jaz, da ne znam nič prišparati……in ločil denar. Tako si sedaj deliva denar in mi daje za gospodinjstvo, jaz pa sem kot dekla pri hiši.
In bistvo vsega tega je, ko potegnem črto, da je velika napaka v njemu samemu, ker je sin edinec in je tako postal mamin sinček. Vse kar mama reče, to je njemu sveto in to bo tudi stori, čeprav sem mogoče mu jaz prej enako svetovala. Njemu se na prvem mestu delita mnenje staršev in denar, šele potem je družina. Meni pa pomeni več družina, šele potem je vse drugo. In tako sem pristala v precepu obupa kaj storiti. Se zopet ponižati in igrati »mamo sinčku edinčku«, ali naj enostavno spokam in grem. Ta korak mi je najtežji, pa ne zaradi njega, ampak zaradi doma, v katerega sem vložila toliko truda in otroka, kateri bi pač potem ostal pri njemu in vem, da bi mu bilo zelo hudo. Čustveno sem popolnoma sesuta in si ne želim nič drugega, kot da bi imela ob sebi človeka, ki bi me imel rad, me cenil in mi bil zvest partner.

Malce sem se razpisala, poskušala sem potegniti bistvo in prosim za pozitivna mnenja, poniževanja je bilo že dovolj.

Hvala vsem že vnaprej!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Sabina_JuricSenk 25 Avg 2013 21:20

Spoštovana gospa Biserka_77!

Vaše pismo je polno gorja. Tihe želje, da bi vas nekdo razumel, začutil, dal tolažbo in predvsem povedal, da si tega gorja ne zaslužite! Resnično gospa Biserka_77, ne zaslužite si ga!

V vaših vrsticah se meša polno ponižanja, nasilja, sramu in velike bolečine, ki pa je poleg vsega se preplavljena z ogromno občutka krivde, ki vas kar zveže, da ostajate v tem odnosu, v tej hiši, med temi ljudmi. Če bi odvrgli to krivdo, kaj bi čutili? En velik strah in grozo, da boste ostali povsem sami, zanemarjeni in od vseh pozabljeni?

Da lahko naredimo korak naprej, da realno vidimo svoje mesto v svoji družini, partnerjevi družini, si moramo dopustiti začutiti svoje telo in predvsem tudi vsa čustva, ki jih tam doživljamo. Koliko jeze in nemoči ste čutili ob prihodu v partnerjevo hišo? Da ste se morali kar prilagoditi in v sebi zatreti vso jezo, pravi bes, ter se čim bolj »potuhniti« in ugajati drugim. Koliko je v notranjosti krvavelo vaše telo ob prevari, pa ste šli tudi čez to. Koliko bolečine, zavrnjenosti, gnusa in nevrednosti ste občutili ob tem partnerjevem početju? Pa ni bilo dovolj – še odgovornost za njegovo dejanje ste prevzeli?

Gospa Biserka_77 NIKOLI ne morete biti odgovorni za partnerjevo početje! Tudi če bi bil vaš otrok, ne bi bili odgovorni za njegovo vedenje – on pa je odrasel moški! In ne glede na vaš odnos do njega, je ON EDINI ODGOVOREN za prevaro, s katero pa vas je v čustvenem smislu zasul z ogromno bolečine, ponižanja, sramu in ničvrednosti. Ta močna občutja so poznana tudi njemu, prevara je njegov izhod. Ampak dokler ne bo začutil vse bolečine, pred katero beži na ogaben in gnusen način, se gospod ne bo spremenil. Ne bo postal »drugačen« in ne bo cenil vas, saj ne zmore ceniti niti sebe. In gospa Biserka_77 – dokler si vi ne boste dali dovoljenja, da začutite vso jezo, da začutite bolečino, ki vam jo vaš partner povzroča že samo s tem, da vas ne spoštuje, da vam pripisuje odgovornost za svoje vedenje, ter da pred vami daje prednost drugi ženski, prijateljem, njegovim staršem,… toliko časa mu boste odpuščali. Vsakič sproti. Zato se ozrite k sebi in odkrijte kam ste zakopali vašo moč, gospa? Zmorete poskrbeti zase v materialnem svetu (s službo, streho nad glavo, fizičnim delom,…), bi lahko poskrbeli zase še čustveno? Bi vam bilo težko poslušati svoje telo? Kaj doživljate v bližnjih odosih? Koliko je tukaj strahu, izmikanja in pritiska? Ali lahko poveste svoje mnenje? Lahko vztrajate pri njem? Lahko izrazite svoja čustva in vztajate, da ste slišani v tem kar doživljate?

Prilagoditi se kot prišlek pomeni pozabiti nase. Popuščati v odnosu pomeni, da v tem odnosu nekaj manjka. In bo manjkalo, dokler boste pozabljali nase. Tako boste v »pohabljenem« odnosu, kjer vas ni, zaman iskali ljubezen in spoštovanje.

Če se ozrete na vašega sina, ki čuti vso napetost, strah ga je, da bo izgubil starša, strah ga je za vas. In največ kar mu lahko daste je zagotovilo, da vas nikoli ne more izgubiti, da za vedno ostanete njegova mama in predvsem, da boste sami poskrbeli zase. S tem boste sebi pomagali najti pot do sreče, do ljubezni. In ne glede na vašo odločitev bo imel sin za zgled mamo, ki je močna, ki zmore in ki da jasno vedeti, da ljubezen ni isto kot poniževanje, prilagajanje in tiha žalost.

Poskrbeti zase pa ne pomeni nujno, da vzamete kovčke in greste. Lahko ostanete. Ampak odnos z vašim partnerjem se bo moral spremeniti. S tem da ne boste pustili rušiti vaše osebne meje (s poniževanji, zmerljivkami, ter s pretiranim prilagajanjem), da se boste postavili zase in spregovorili o vseh vaših bolečinah. V kolikor bo vaš gospod pripravljen stopiti v zavesten odnos, ki je zgrajen na zaupanju, iskrenosti in prevzemanju odgovornosti, je lahko vaša prihodnost polna optimizma in različnih uspehov. V kolikor bo za vašega partnerja oz. tudi za vas ta pot težka, se obrnite po strokovno pomoč, kjer boste s pomočjo zakonskega in družinskega terapevta skupaj zgradili temelje trdnemu in konstruktivnemu odnosu. V kolikor pa gospod ne bo pripravljen z vami zaživeti drugače, pa si boste morali priznati, da boste v tem odnosu težko doživeli ljubezen in spoštovanje.

Gospa Biserka_77 ne pustite si vzeti dostojanstva z nasilnim poseganjem v vas! In začutite svojo moč (ki jo glede na to, kar ste preživeli resnično imate!), drznite si jo zaživeti in postavite stvari na svoje mesto! Verjamem, da vam bo uspelo. Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psihologinja
[email protected]
041 34 14 14
http://www.utrink.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh