Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

sestrski odnos

Odgovori Nova tema
Default avatar giggi 17 Apr 2013 17:09

Pozdravljeni,
že leta me muči odnos s sestro. Nikoli ni bil topel, sploh ne najdem besede za najin odnos. Vedno sem si želela da bi se zbližale, vendar se zdi, kot da je med nama zid. Razlika v letih ni velika ( 5.5 l), jaz sem starejša. Odraščali sva v družini alkoholika in mame, večne optimistke in vendar žrtve odnosa. Večkrat smo spale v zaklenjeni sobi, saj je oče razbijal, grozil... večkrat sem spala na kavču, da je le bila moja mama varna pred njim. Večkrat sem spala v šoli za mizo, saj sem ponoči pazila na mamo in sestro pred očetom... Bala sem se za obe, sestra se je držala mame "za krilo" vse dokler ni mnogo prehitro umrla. In takrat se je najin "neodnos" pokazal. Kot bi se ne znale pogovarjati, kot da je v sestri toliko jeze, gneva do mene... Karkoli rečem, pa ni v njenem kontekstu, znori, in se potem umakne za več mesecev. Oče je po smrti mame zbolel za parkinsonom, in sčasoma ni več zmogel živeti sam. Dokler je bil doma sem bila jaz dobra za pospravit, skuhat, urejati stvari pri zdravniku, iskati DSO,... za finance pa je skrbela sestra in njen partner. Ko je oče odšel v DSO sem socialne stvari zopet morala prevzeti sama, finančne pa sestra. In seveda tudi za očetovo nepremičnino skrbi ona in njen partner, jaz nisem imala pravice izbirat najemnike, postavljati višino najemnine, sama nimam tudi vpogleda v njegove bančne izpiske.Glede financ sta po njenih besedah zadolžena ona in njen partner. To vedno znova povdraja. Kadar se pogovarjava o čemurkoli vedno končava z nekakšnim čudnim pridihom. Nazadnje mi je očitala da jo sovražim, in to le zato ker pač ni v središču pozornosti saj je noseča. Lepo da pričakuje svojo prvo punčko (končno, pri 36), vesela sem za njo in njenega partnerja. In vendar imam tudi jaz dve že skoraj odrasli dekleti, za kateri se do nedolgo nazaj ni kaj dosti zanimala. Sedaj ko sta zrasli ju želi kupiti z denarjem, a na njeno žalost so otroci bolj pametni. In je spet ogenj v strehi... Vrtim se v začaranem krogu, saj če povem ali ne svoje potegnem takratko. Naj pustim, da vse skupaj dozori? Ali sva si res tako tuji? Nisem dovolj pametna, ne vem kako naprej... Sem pa zelo žalostna in me to stanje vsakodnevno razžira.
Lep dan in hvala za odgovor.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 6 Maj 2013 21:23

Spoštovana giggi!


Razočarani in žalostni ugotavljate, da se s sestro nikakor ne moreta razumeti oz. zbližati vajinega odnosa. Boli in hkrati jezi vas ta nedorečenost odnosa z njo in ob pogovoru ostane en »čuden pridih«, kakor ste zelo dobro opisali, da ga čutite. In kaj naj bi ta čuden pridih bil? To bi bilo dobro odkriti. Gotovo čutite, da je med vama nekaj kar ni vajino in kar ne paše med vaju, pač pa se je tja eno neprijetno razpoloženje vrinilo že zdavnaj… Kot da se je med vaju »preselilo« iz drugih odnosov. Iz družinskega sistema, ki sta ga v težkem otroštvu doživljali vsaka na svoj način. Kratko ste se dotaknili dram, ki ste jih doživljali ob nasilnem očetu alkoholiku. Tam je moralo biti res hudo in kruto živeti, še posebej pa je bilo vsega preveč za to deklico, ki je skrbela za vse in celo ni spala, samo, da bi bila mama in sestra varni… Tam je ostalo mnogo bolečih občutij, zamer, jeze in morečega vzdušja, ko ni bilo varnosti in nikogar, ki bi poskrbel za vas oz. za vaju s sestro. Tudi sestra je morala težko doživljati krutost otroštva, čeprav ste vi skrbeli, da bi ji bilo varneje. Tu se je vama obema dogajala velika krivica, vsaki na svoj način. Kje so bili tu starši??? Kaj se je dogajalo med njima?? Kako je, če mora otrok skrbeti za varnost v družini??? Vi ste morali doživljati grozovito stisko, ki vas je presegala…To se ne bi smelo dogajati. Tisto dekle je potrebovalo odrešitev iz vloge, ki ni bila njena, in oporo, tako v fizičnem, še posebej pa v čustvenem smislu, da ne bi bila tako kruto sama. Sestra je stvari verjetno doživljala nekoliko drugače, verjetno pa nič manj kruto. Vse to je sčasoma nekako minilo, odrasli sta, mama se je medtem poslovila od življenja, oče je obnemogel… Vidve pa sta ostali. Kam so šla vsa tista čutenja? Krivica je, da so v vama zakopane vse te boleče in temne plati vajinega doživljanja… In da so tako globoko neubesedene. Takrat in sedaj. Sedaj sta obe odrasli. Ko bi zmogli vse drugo dati na stran in se začeti pogovarjati o tem… kako vama je, kaj doživljata in kaj čutita – sedaj - in kako je vama bilo, kaj sta čutili in doživljali – takrat… Ko se mama in oče nista razumela, ko mama ni poskrbela zase in za vaju, ko oče ni zmogel biti oče in mož… Tu je skrito še veliko bolečine, solz in jeze.

Družinska dinamika je veliko globlja kot si sploh lahko predstavljamo, predvsem pa se še veliko globlje zapiše v naše odnose in v telo. In sedaj zgleda, kot bi se tisto vzdušje – nekaj čudnega, sovražnega, neprijetnega, jeznega, prikritega… - vedno znova prebujalo med vama s sestro. Omenjate, da vam sestra očita, da jo sovražite. Vi je gotovo ne sovražite, ona pa se (vseeno) tako doživlja oz. si tako razlaga določena vaša dejanja. Kot da bi morali delati stvari tako, da druga ne ve kaj dela prva in obratno. Kot da je potrebno skrivanje in prikrivanje ter izključevanje. Kot da je vsaka samozadostna, neodvisna, samostojna, vzvišena in ne potrebuje druge... Kje je že to bilo?... Če skušava tu samo razumeti, da se njej nekaj prebuja ob vas in da ta »sovražnost« ne govori o vas, pač pa pove nekaj o njej, da ona nekaj globljega (po)doživlja. Kaj težkega in nezavednega se ji (ob vas) samo prebuja, bi morala odkriti ona, verjetno pa je tam res veliko jeze, gneva, nakopičenega nezadovoljstva – ki ga ona doživlja, ki pa v resnici spada drugam. Vi s to njeno jezo in sovražnostjo nimate nič in je do vas v resnici krivično, da se vam (ob njej) to dogaja, vam je pa na drugi strani tudi jeza, bes in sovražnost in užaljenost in dolga tišina, ko se postaviš zase in komu kaj poveš, od nekod zelo poznana... Pomembno bi bilo odkriti kaj je za vsem tem. Verjetno se počutite prizadeti, jezni, se doživljate odrinjeni in zapostavljeni, tam je lahko zamera, prezir, jeza, sram, strah… med vama pa se preko različnih večjih ali manjših sporov vse to samo »podaja« kot teniška žogica… Sem in tja. Sem in tja… Kam v resnici vse to spada?

Vi lahko za začetek pri sebi odkrijete, kaj vi (po)doživljate ob teh prepirih s sestro, kaj se vam vedno znova nezavedno prebuja in s čim vi morda še niste v stiku. Koliko vas vse skupaj že jezi, koliko pa je tam tudi zamer, žalosti, krivic, solz… Tam bi pa vidve lahko prišli skupaj… če vaju prepiri in konflikti okrog skrbi za očeta, okrog denarja, zanimanja za otroke…in ne vem česa še, ne bi razdvajali in ustvarjali razdalje… Vi se lahko odločite, začnete govoriti o vaših resničnih čustvih (da vam ni vseeno zanjo, da vas boli in žalosti vajin odnos, da si želite da bi se zmogli drugače razumeti…). Verjetno bi bila tu dobrodošla tudi terapevtska pomoč, da bi v sebi lahko prišli do drugačnega razumevanja vajinega odnosa, zlasti pa do občutja same sebe in predelave krivic… Kajti samo razumevanje še ni dovolj za spremembo, čeprav je že to lahko zelo veliko…Na to kaj bo storila sestra vi nimate vpliva, vi se lahko odločite le zase in si poiščete nekoga, s komer boste lahko to stisko predelali in nato morda s sestro vzpostavili drugačen odnos… Z vaše strani. Kaj bo storila ona je pa njena odgovornost.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh