Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Kako bi se počutile, če...

Odgovori Nova tema
Default avatar Polona31 24 Jan 2013 12:45

...bi en dan pred svojim rojstnim dnem rodile (CR) drugega otroka in...mož ob rojstnem dnevu ne bi premogel niti enega ˝vsenajboljše˝ in ene vrtnice? Sedaj je že cca 6 mes. od poroda ampak...rožice še vedno nobene od nikoder. Ne vem...jaz sem bila takrat zelo žalostna, prizadeta...ker...ko sem mu to omenila je rekel da je bil takrat pod hudim stresom ( celo AD si je moral priskrbeti[sm=zmeden.gif]) in da niti pomislil da na moj rojstni dan. Ko ga včasih pohecam da kakšno rožico bi mi pa lahko kdaj prinesel, naletim na gluha ušesa. Ne vem no...ali res moški, podarjajo pozornost naklonjenost samo v prvih letih zveze, potem pa postane vse samoumevno, ali imam le jaz takšno ˝srečo˝?
Ker druagče se še kar dobro razumeva, se mi zdi...[sm=smiley13.gif], ker pravijo da pogovor rešuje vse, ampak...če začnem pogovor o nekem problemu (npr. njegov stres in depresija in uživanje AD ob rojstvu drugega otroka), se pri njemu ˝vklopi˝ monogovor tako da jaz sploh ne pridem do besede in razpreda tako na dolgo in široko in vse tako lepo diplomatsko obrne da na koncu sem jaz krivec za vse. Ne vem no...včasih sem tako prekleto utrujena, da...

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 12 Feb 2013 22:13

Pozdravljeni, Polona31!

Zastavljate vprašanje, na katerega želite odzive uporabnic, ki vam jih bodo gotovo še podale. Če vam odgovorim osebno, bi se počutila tako kot ste se vi, bila bi razočarana, žalostna, jezna. Želela bi se o tem pogovoriti z možem in bi vztrajala toliko časa, da bi me pomiril. Pri tem mi naknadno kupljena rožica sicer ne bi bila odveč, ne bi pa bila tudi odkupitev in razlog, da se ne bi o tem pogovarjala in začutila drug drugega. Skušala bi nekako razumeti tudi moževo stisko, če bi iz njegovih dejanj razbrala, da je začutil, da me je res prizadel, sicer pa bi mu o moji prizadetosti in jezi skušala še večkrat pripovedovati. Vse to pa bi bilo seveda v kontekstu najinega siceršnjega odnosa.

Tudi vi ste bili razočarani in jezni in ta jeza očitno še vedno ostaja nerešena. Hudo je, da še vedno ostajate nerazumljeni. Kako to, da na to pristanete? Zakaj mu ne morete povedati tako, kot ste povedali tu in vztrajati, dokler vas ne bi pomiril? Vi ste bili po rojstvu in carskem rezu še dodatno čustveno obremenjeni, saj ste bili pod vplivom hormonov, zdravil, bolečin in seveda z dojenčkom. Ta je zdaj gotovo v središču pozornosti in res ne vem kako boleča mora biti tema moževe (ne)pozornosti za vas, da se o tem dogodku pred več kot pol leta še vedno zagrenjeno in vedno bolj jezno sprašujete. Kot bi se spreminjala v zamero in strah kaj bo sledilo ob naslednjih praznovanjih. In v katero smer bosta zapeljala vajin odnos? Boli vas zlasti to, da se še ne zmoreta tako pogovarjati, da bi nekako prišla skupaj, da bi se lahko bolje razumela in začutila. Tu se da marsikaj storiti, če se za to odločita. Premalo ste napisali o vajinem odnosu, za katerega sicer zatrjujete, da se še kar dobro razumeta (??), na koncu pa je čutiti veliko jezo, že pravi bes. In kot bi bilo tisto vprašanje v naslovu vprašanje za dovoljenje ali smem čutiti jezo. Upravičeno jo lahko čutite, vprašanje pa je kaj boste z jezo storili? Pomembno jo je ubesediti, ne odigravati npr. s tonom glasu, pa tudi ne prikrivati ali skušati potlačiti.
Vsako občutje nam nekaj sporoča in tako nam tudi jeza skuša pokazati, da nam nekaj ni v redu, da se z nečim ne strinjamo, da smo bili ob nečem razočarani, prizadeti, da je nekdo storil za nas premalo ipd. Pomembno je torej vsako občutje, tako tudi jezo, vzeti resno in odkriti kako jo izraziti in kaj narediti, da bomo bolj prišli do samega sebe, do svojih želja in potreb in jih tudi skušali nekako zadovoljiti.
Ne vem kako je tudi z moževo depresijo in antidepresivi, ali obiskuje psihiatra, morda hodi h kakemu terapevtu, kaj dela na tem, da se mu stanje izboljša, kako vi doživljate njegovo bolezen, koliko se vi ob njem počutite sprejeti, koliko lahko vi začutite in razumete njega, ali vam pomaga pri ukvarjanju z otrokoma ipd. Če sama ne bi zmogla narediti korakov naprej, se lahko oglasita pri najbližjem zakonskem in družinskem terapevtu.

Sicer pa vam želim izpolnjujoče materinstvo in da se lahko čim bolj umirite sami v sebi. Otroka namreč zelo čutita tako vas kot moža in vse nianse vajinega odnosa.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar skela 14 Feb 2013 08:54

Lahko še jaz eno čisto nestrokovno mnenje?
Po mojem se enostavno ne znata pogovarjati. Oziroma si ne znata sporočati.
Ampak temu se da pomagati, obstajajo vaje in priročniki za učenje komunikacije, mogoče celo
posvetovanje ali tečaj?
Nekaj preprostih vaj, ki se jih zdajle lahko spomnim - ton pogovora je miren in neobtožujoč, izraziš
svoje občutke, govoriš o sebi, NE o njem, pripraviš si vnaprej BISTVO, kaj te moti in kaj občutiš kot
problem, mogoče še nakažeš, kako bi si ti predstavljala rešitev, kaj TOČNO bi rada, kaj si želiš.
En sistem je tudi, da si razporedita pogovor časovno - vsak govori recimo 10 minut - v tem času se ga
ne prekinja in se ga samo posluša. Potem se zamenjata...itd.
Te vaje se mogoče zdijo smešne, ampak nič ni smešno, če omogoči sporočiti drug drugemu, kaj mislita..

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh