Pozdravljeni,
sem ženska v srednjih letih, zveze, ki sem jih imela v mladih letih, so se sesuvale, nepravi vzorci za skupno življenje, odvisnost od partnerja, splavi, zadnjih deset let pa večinoma sama, ob premagovanju starih vzorcev iz zablod zaradi odraščanja v družini, kjer je vladal alkohol, oče je bil odvisen in mama čisto nora ob njemu, jaz pa najmlajša hči, ki je poskušala reševati njun odnos in še danes, ko sta ostarela, nisem do njunega življenja čisto ravnodušna, medtem ko je meni možnost ustvarjanja svoje družine spolzelo iz rok.
V zadnjih desetih letih sem poskušala z marsikatero zvezo, a je bilo že ob malo več komunikaciji vsega konec, ker še vedno izbiram partnerje, deloholike običajno, ki so osebnostno nekako nedozoreli, podobno kot jaz, ki sem še vedno v marsikateri stresni situaciji kot mala punčka, ki ima v sebi ogromno praznino, brez podpore in ljubezni. Objeme oseb, ki mi želijo dobro, sem prvič dobila v skupini za samopomoč, ki jo obiskujem že 6 let in mi pomaga, vendar ta preobrazba poteka zelo počasi, medtem ko sem prilezla do 40 leta.
Učim se, kaj je to sploh normalen odnos med dvema, ki se spoštujeta, pomagata, varujeta, pustita svobodo..jaz sem poznala le prepire, pretepe, napetosti, obtoževanja, krivdo.
Glede na to, kako sem živela naprimer pri 25 letih sem vsekakor veliko napredovala v smislu izboljševanja kvalitete življenja, odnosov, delovanja v službi..
To, da sem odvisna od odnosov pa kaže na to, ker sem že toliko let sama, saj ko pridem v neki odnos, ki se mi dozdeva, da je zame pomemben-sem kar nekako v stresu, rada bi naredila vse prav, da ne bi bila znova in znova zapuščena, kar je moja največja bolečina v življenju, ko sem to nekako doživljala od staršev..
Zadnja izkušnja je bila moški, ki je oče treh otrok, živi ločeno približno 10 mesecev, zelo se je potrudil, da me je dobil na svojo stran, zelo mi je postal všeč, ker je oče sem imela v glavi, da je nežen, odgovoren..saj otroke stalno obiskuje, se uči z njimi..stari 13,14,17 let..rekel mi je, da je svoboden moški, toda kmalu sem ugotovila, da če ni z otroci, je v službi, jaz pa pridem na vrsto samo občasno, ko ima ravno kakšno "luknjo",. lahko je samo on določal, kdaj se bova videla, saj ga je vedno kateri od otrok potreboval, ko pa je bil z otroci, je mene nekako odrezal in jaz sem to takoj občutila, da je bilo to fizično in tudi v mislih, saj otroci so prvi. Lahko si mislite, kako veliko bolečino lahko jaz takrat občutim ,ker sem bila sama kot otrok zapostavljena in še vedno to nosim s seboj, pa je sčasoma nekako uvidel, da bi me lahko včasih vsaj poklical po telefonu tudi takrat, ko je z njimi. Vse praznike sem bila sama, saj je zveza še tako sveža, da nima smisla, da bi že otroke vpletali v to. Tako je on z njimi, jaz sama. imam sicer naporno službo, ki mi vzame celi dan, ampak jaz bi rada z njim preživela več časa, je bilo pa v realnosti samo nekaj ur na teden, pa še takrat se mu vedno mudi. Sedaj na tem mestu pa moram omeniti še to, da njegov stavek, da je v ločitvenem postopku, sem izvrtala iz njega le to, da ni še nikjer nič na papirju, žena ga ni več spoštovala, zato se je odselil, on brez denarja, pa da čaka, da se bosta glede materialnih zadev zmenila po lepi poti, ne skozi kreganje. Drugega mi ni želel povedati, kaj doživlja in če misli, da se bo sploh kdaj ločil, ali bo kar takole ostalo za vekomaj..jaz ga tudi nisem želela potem preveč spraševati, ga še dodatno obremenjevati..saj sem izhajala iz tega, da na njegovem mestu bi jaz rabila samo podporo, ne teženja..no potem pa mi je zmanjkalo energije, ker nisem imela občutka, da sem jaz razumljena. Ker sem pač brez otrok, brez "obveznosti", čeprav živim povsem samostojno in to pomeni tudi obveznosti, za katere sem vse sama. Nekega dne, ko sem se želela z njim dobiti, spet ni imel časa, niti nisem imela občutka, da bi ga posebej zanimalo, kako se jaz počutim..sem prekinila.
Na tem mestu se zavedam, da sem spet vlagala v odnos, kjer ne more nič trdnega nastati, kako pa, če njegova ločitev še vedno na čakanju? Glede otrok pravi, da so že veliki in da jih to ni nič šokiralo, da vse razumejo, pa da je meni želel dati samo dobro, da mi ni hotel slabega, prekinitev je bila grda, preko enega kratkega smsa. Sedaj pač precej težko živim, čeprav vem, da bo tudi to minilo, v službi kar nekako nisem tako samozavestna, kot sem bila, ko sva bila še na vezi, ker sva si po telefonu vseeno dosti stvari povedala, kaj se je dogajalo čez dan, pa včasih nisem zmogla biti v zvezi in biti še drugje uspešna in zadovoljna, ker sem bila čisto priklenjena na partnerja, v tem odnosu pa sem že videla, da ne rabim imeti non stop njega v mislih itd...da vseeno že dobro znam živeti svoje življenje in si ga lepšati, ampak vseeno..tu sva bila dva in čas, ki ga je odmerjal nama, mi ni bil dovolj..
Na tem mestu bi vas vprašala poleg splošnega mnenja, ki ga imate na opisano, tudi mnenje o ločenih moških, ali je sploh lahko tak moški v taki situaciji sposoben spletati nek nov odnos..kako če še stari ni rešen? Vidite, tako se potem začnem ukvarjati z njegovimi stvarmi, to pa zato, ker sem spet ostala sama in lačna tega, da bi lahko z nekom delila dobro in slabo. Saj dobro znam deliti, s slabim pa nikoli nisem znala.
Lepo vas pozdravljam.
Zveza Renault Nissan usmerja razvoj v avtonomna vozila
"Zveza na daljavo"