Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Ko ne vem kako pomagati....

Odgovori Nova tema
Default avatar tiktaktoo 4 Jan 2013 20:10

Lep pozdrav!

Mogoče se vam bo moje pisanje zazdelo kot nekakšna izpoved a res ne vem več kaj naj storiti.... Stara sem 30 let mamica 7 let starega otroka... v bistvu imam dva otroka še mojo mami za katero moram skrbeti... pred nekaj leti mi je iz tega sveta odšel moj oče in vse od takrat pomagam moji mami po vseh svojih močeh... zelo jo imam rada in nočem, da trpi-raje jaz kot ona... a včasih ko res nimam časa ali sem v službi in res ne morem priti do nje, da bi ji šla takrat v trgovino, pošto,.... se mi zdi kot da je jezna name in me ne razume, da ne morem 3x na dan priti do nje. (oddaljenost cca. 8km). Pokojnino ima še kar vendar naša država tako grdo dela z našimi upokojenci, da ne morejo preživeti čez mesec glede na to, da so tu še položnice. Zato ji tudi finančno pomagam kolikor lahko... časa zase pa enostavno nimam... rada bi ji našla kakšno delo na domu, da bi nekaj počela in s tem še nekaj zaslužila... jaz imam službo a le za določen čas kaj in kako ji bom finančno pomagala potem ne vem.... ima kdo kakšen nasvet kaj naj storim glede tega, da bi lahko tudi jaz malo odmislila skrbi, ki mi ležijo na duši že 10 let in bi lahko nekam šla ne da bi neprestano mislila na to če je pri njej vse o.k.
hvala

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 24 Jan 2013 11:59

Pozdravljeni, tiktaktoo!

V upanju, da bomo za vas našli kakšen nasvet in vas skušali razumeti, ste napisali to pismo. Iz njega veje polno jeze, ki je vi zelo verjetno še ne doživljate. Morda se čudite od kod zdaj govorim o jezi, namesto, da bi bila sočutna z vami. Skušam razumeti kako hudo vam je, ob tem, ko se trudite ustreči mami, ki jo imate zelo radi in skušate storiti vse, da ne bi bila nezadovoljna, nesrečna, da bi lažje živela, da bi ji bilo lepše… V nekaj stavkih ste s pisanjem skušali nekoliko odložiti težko breme, ki ga nosite in ki za vas postaja vedno težje, naporno, preveliko…, morda se ob tem minimalnem »jamranju« že čutite krivi, drugače pa čutite, da morate kar biti močni, jekleni in vzdržati vse pritiske… Ne vem koliko utrujenosti in občutka teže doživljate vi, kako pogosto vam morda nabija srce in narašča pritisk in vse telo zajema neka neznosna napetost, razdražljivost in občutek, da ne manjka veliko, da smo tik pred eksplozijo… Verjetno poznate vsa ta neprijetna občutja, ki se jih da sicer nekako tudi potlačiti, čez čas pa pridejo nazaj, morda ob najmanj primernem trenutku, ko nas vsa velika potrpežljivost, ki smo jo imeli prej, mine in postanemo zelo nepotrpežljivi in hočemo npr. uboganje otroka takoj…

Ne vem koliko vsega napisanega poznate vi. Ne bi vam želela razvrednotiti vašega truda in napora, tako v smeri materinstva kot tudi pomoči mami. Vi se v resnici in zelo iskreno trudite pomagati mami in čutite kot da je to vaša naloga. Pa je res??? Ste za to, da malo razmišljava čigava naloga in odgovornost je kaj? Najprej morava ločiti odnos do otroka in odnos do odraslih. Ves trud in skrbi in prevzemanje naporov, bremen in odgovornosti je pri odnosu do otroka drugačen. Tudi ugibanje kaj potrebuje in naša pomoč pri doseganju tega. Tam je vse opisano razumljivo. Tam smo starši in na drugi strani nemočen otrok, ki si sam še ne zmore pomagati. Kako pa je, če gre na drugi strani za odraslo osebo, ki jo mi morda doživljamo (ali pa se morda celo sama doživlja) kot nesposobno, nemočno, ubogo…? Pa je res odrasli tako nemočen, nesposoben in odvisen od naše pomoči??? Ga samo mi tako doživljamo? Nam daje občutek, da moramo mi poskrbeti zanj, čeprav je morda relativno mlad, zdrav, samostojen, sposoben skrbeti zase in sposoben celo dodatno delati? Vi boste vedeli kako je s tem pri vaši mami in koliko občutka odgovornosti za nekoga morda nehote prevzamete nase, koliko pa spada drugam in ga zmore prevzeti sama? Od tod tista teža in breme na začetku.

Verjetno vam ni lahko brati in boste morda jezni name, češ da ne razumem vaše skrbi za mamo, da je pri vama drugače…. Verjamem, da vam ni in ne more biti vseeno zanjo, da sta vsaka na svoj način doživeli bolečino izgube moža in vašega očeta in da je tu nastala velika praznina in polno žalosti. Ni enostavno izžalovati in napolniti te praznine in si ponovno osmisliti življenja in naučiti živeti brez drage osebe. Vendar pa mora to storiti vsaka zase in na svoj način. Hčerka pri tem mami ne more pomagati, tudi če se še tako trudi, da bi jo razvedrila, zaposlila, bila stalno pri njej… Žogica je tu na mami. Kaj bo ona sama storila zase in za svoje življenje? Si našla družbo, morda kako delo, hobije, aktivnosti, ki jo bodo razvedrile, kjer se bo čutila koristno in potrebno, kjer bo morda ona lahko pomagala drugim…?? Vam? Ne vem. Tu je vprašanj in razmislekov še veliko. Na drugi strani ste vi. Kje in kdo ste tu vi? Zakaj si ne smete vzeti časa zase? Živeti SVOJEGA življenja? Kaj boste vi storili zase in za svoje življenje naprej? Kje je tu vaša hčerka? Kaj ona doživlja ob vas in vaši skrbi za mamo, koliko se ona ob tem morda počuti odrinjena, nepomembna…? Kje je vajin odnos? Niste napisali ali s hčerko živita sami ali je tam tudi partner, kako je s temi odnosi in vlaganjem vaše energije tam… ? Polno vprašanj, polno področij in odločitev - morda tudi glede počitka (od skrbi in bremen drugih) in preusmeritve vlaganja energije…??? Vi se boste odločili. Za vas gre. In za vašo hčerko.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh