Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

trma, ki uničuje odnos

Odgovori Nova tema
Default avatar teja92 28 Dec 2012 08:56

Pozdravljeni,

že pol leta sem s fantom, ki ga iam zelo rada in nima nekih posebno izstopajočih težav oz. napačnega obnašanja. Problem sem jaz. Za vsako stvar, ki mi ne paše, se začnem obnašati kot otrok. Utihnem in kuham mulo. Ne znam se zadržati, ko pridem v tako situacijo, kjer ni vse po moje.

Na splošno mislim o sebi, da nisem zelo grozna oseba, ne opravljam, trudim se biti prijazna do vseh itd.

Težave imam v bližnjih odnosih, kar najbrž izhaja od doma, ko se nikoli nismo pogovarjali o problemih, ampak so me tepli in zmerjali, potem pa sem stekla v sobo in močno zaloputnila vrata, ker sem se počutila nemočno, saj nikoli nisem imela možnosti za "zmago", ki bi bila zame to, da bi me poslušali, slišali in bi potem skupaj našli rešitev.

Tako grdo se torej obnašam le do domačih, ki so mi blizu in pa do fanta, ki mi veliko pomeni. V prejšnjih (kratkotrajnih) zvezah mi je bilo bolj vseeno za tipe, ker sem itak vedela, da nimam prihodnosti z njimi in me ni motilo, če so delali neumnosti in škodovali sebi posredno ali pa dolgoročno in zato tega niso opazili in spremenili. Za mojega dragega pa želim najboljše, zato me tako prizadane, če me ne upošteva, ko mu svetujem.

Najbrž nimate neke instantne rešitve, vas pa le prosim, da mi daste kak recept, kako naj se v trenutku slabosti, ko hočem utihniti in se zapreti v lupino trme, za katero mi je povedal, da zgleda kot globoko sovraštvo do njega, premagam in skušam rešiti konflikt na normalen, odrasel način.

Hvala!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 28 Dec 2012 13:04

Pozdravljeni, Teja92!

Zelo iskreno ste opisali svoje doživljanje odnosa s fantom. Ni vam vseeno zanj, radi ga imate in si ga ne želite izgubiti, zato vam je ta odnos, v nasprotju s prejšnjimi, dal tudi možnost vpogleda vase in v svoja dejanja. Tu bi vam rada ovrednotila, da ste s tem priznanjem resnice v sebi (torej, da ste sprejeli vaš prispevek k odnosu – »ne znam se zadržati, ko ni vse po moje«) že veliko storili. Ni si namreč tako enostavno dopustiti takšnih bolečih občutij in si priznati, da morda nečesa ne obvladam najbolje. Za to vsekakor niste krivi, imate pa zdaj kot odrasla ženska možnost ravnati drugače in se naučiti še novih odzivov v bolečih situacijah. Prepričana sem, da ste v redu oseba, z veliko dobrimi in pozitivnimi lastnostmi. Če torej prepoznam kako vedenje, ki mi ni všeč in je v odnosih z drugimi moteče, ga lahko spremenim, če se tako odločim. To še nič ne govori o moji vrednosti, ki je že samo zato, ker sem živo bitje, velika in mi daje dostojanstvo in svetost. Ne pomeni, da sem slaba ali grozna ali ne vem kakšna, pač pa, da v meni kriči ranjen otrok, ki mu lahko dam sočutje, pomiritev, besede, priznanje…

Skušam si predstavljati kako težko vam je v kakih situacijah in kako takrat trpite v nerazumljenosti.Opažate, da imate v odnosih s fantom in z domačimi težave z izražanjem jeze in (ne)doseganjem upoštevanosti. Ob tem je čutiti veliko žalosti in solz, ker se vam je kot otroku dogajala krivica, saj omenjate zlorabe, ko so vas fizično tepli in poniževali, podcenjevali, neupoštevali in še kako drugače kaznovali za izražanje svojega mnenja, namesto, da bi vam pomagali s pogovorom in vas skušali razumeti. V vas kot otroku pa je ostalo veliko besa, jeze, užaljenosti, zamer, nemoči, ponižanja, strahu, žalosti, obupa, občutkov krivde…, s katerimi ste žal ostali preplavljeni in sami. Ne vemo kako vam je kot otroku uspelo vse to na nek način (otroški) obvladati, vas je pa moralo zelo boleti in tudi ne vemo kje v telesu so vsa ta občutja ostala. Način izražanja občutij, ki je bil za otroka še sprejemljiv, pa je v odraslih odnosih lahko moteč, nefunkcionalen in se ga da z veliko mero odločenosti, vztrajnosti in sočutja počasi preoblikovati. Normalno je, da otrok zaloputne vrata in hoče s tem pokazati, da je besen, prizadet, užaljen, vendar tam otrok zelo rabi mamo in očeta, ki bi mu pomagala razumeti njegova občutja in jih izražati na drugačne načine. Rabi, da ga starša slišita in začutita, da lahko pove, da je jezen, da verjameta, da je otrokov del zgodbe drugačen in ga želita slišati in mu povesta, da zato otroku ni treba loputati, besneti, se zapirati v sobo itd. Veliko solz žalosti, besa in zamer je tam zadaj, če tam ni bilo odraslih, ki bi otroku pomagali ravnati s temi težkimi občutji. Ko zdaj v različnih odnosih s fantom ta občutja pridejo ven, si jih je pomembno dovoliti prepoznati, ubesediti in izraziti na odrasle načine (torej povedati z besedami in ne odigravati z dejanji, kar je počel otrok – npr. s cepetanjem, brcanjem, preklinjanjem, metanjem predmetov, loputanjem, kričanjem, povišanim tonom glasu ali pa z molkom…). To pomeni, da se v odraslosti začenjam zavedati, da mi nekaj ni prav, da sem jezna, da si želim, da me sliši in tudi upošteva moje mnenje, da me kako vedenje ali stavek prizadene, zaboli, da se v meni morda prebudi (otroški) boj za zmago/premoč… Ko se vsega tega zavem (in sčasoma vedno bolj prepoznavam tudi nove situacije), je pomembno, da začnem o tem govoriti. Torej občutja in doživljanja spraviti v besede, pomembno pa je na kakšen način to povem – ali z jezo, očitanjem, kritiziranjem (češ da oni niso v redu) ali pa povem v 1. osebi ednine (jaz tako in tako doživljam… – in ti ne očitam, želim le, da me skušaš razumeti…). Na drugi strani je pomembno prepoznavati v katere odnose še spada tista jeza, bes (=eksplozija jeze),prizadetost, užaljenost in druga občutja ter koliko stvari iz preteklosti prihaja ven... Pripada vam, da bi vas fant in zlasti starši slišali/razumeli/začutili/spoštovali in upoštevali, čeprav njihovih odzivov ne morete spremeniti in jih na noben način ne morete prepričati, da vas bodo tudi res upoštevali – ni pa zato nič narobe z vašim drugačnim mnenjem ali z jezo in prizadetostjo, ki jo upravičeno začutite – lahko pa jo zdaj drugače izrazite. Žal pa prav nikomur ne moremo svetovati kaj in kako naj počne ali da naj se spremeni, ker se bo vsak spremenil samo in izključno takrat, ko se bo za to sam odločil in se bo res želel spremeniti, na naše želje pa prav gotovo ne. Spremenim torej lahko izključno sebe in če tu začnem delati, sem naredila največ (ostali se pa bodo morali odzvati na moje spremembe - pa če jim bo prav ali pa ne…).

Proces spreminjanja sebe je naporen in počasen, vendar najboljši možni način za zadovoljstvo in osrečujoče odnose, ki si jih v teh decembrskih dneh voščimo. Želim vam veliko poguma in vztrajnosti ter da bi se zmogla s fantom o vajinih doživljanjih veliko pogovarjati. Njegova doživljanja so verjetno drugačna. Še enkrat bi pa rada poudarila, da se smete zavedati svoje vrednosti, da ste v redu (in prav tako vaš fant in vaši domači) in da to, da se želimo še izboljšati ne pomeni,da smo slabi. Že zdaj smo v redu in vredni, če pa se odločimo še za kak korak k spremembi svojega vedenja na poti do zadovoljnih odnosov, je pa to samo še nekaj več. Želimo si lahko le, da bi vsak naredil pri sebi kak korak v to smer…

Teja92, želim vam vse dobro in kar pogumno, ljubezen vam/a daje moč.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar teja92 28 Dec 2012 13:32

Najlepše se Vam zahvaljujem za izčrpen odgovor, ki mi je dal misliti in si ga bom prekopirala in še večkrat prebrala, ko bom v težavni situaciji.

Teja

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh