Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Živčen partner ... stresa jezo nad nama s hčerko

Odgovori Nova tema
Default avatar mamicasolzica 11 Okt 2012 11:58

Pozdravljeni!
Obupana sem. S partnerjem imava težave, nestrinjanja pri vzgoji ... Otrok je ujet vmes ...
Za začetek naj bo jasno, da se s partnerjem ljubiva, v spolnosti nimava težav, hčerka je bila zelo zaželjen otrok in seveda še vedno je. Težava se začne pri partnerjevi službi ... vsaj mislim. Zadnje mesece je postalo napeto. Vedno večje obremenitve. Prihaja domov sredi noči. Delo je fizično, pritisk vodstva pa razumljiv razlog, da je zaskrbljen. Večino časa dela s sodelavcem, ki ima doma že več časa težave, tudi zdravje mu peša (v veliki meri zaradi službe). Moj je že od nekdaj - bolj ali manj - podvržen alkoholizmu, a je, odkar smo postali družina, to pri sebi nekako rešil.
Naš dan zgleda tako, da se s hčerko zjutraj zbudiva, jo peljem v vrtec, on vse to prespi. Zbudi se tik preden se hčerka vrne domov, kaki 2 uri je prisoten (s hčero približno 45min na dan), nato gre (neorganiziran, nič ne najde, živčno do konca, da se mi že meša in komaj čakam da gre, da se lahko pomirimo) v službo.
Ozračje, ko je on doma, je nevzdržno. V vsaki besedi najde očitke (a je za moje pojme on tisti, ki očita). Ko mu otrok kaj govori, to presliši (dejansko ne sliši, ker je nekje v svojem svetu), ko ga opozorim nanjo, to zopet vidi kot očitek. Že tako je komaj kaj doma, a takrat mu je pomembnejši on sam kot pa družina (in spet očitki). Ko se skušam pogovorit... mu razložit da ga rabiva - ne le kot tu pa tam fizično prisotnega, a predvsem mentalno, mojih besed ne sliši ... Vse mu je očitek.
Jaz razumem, da mu je življenje stresno. Ker sama še nisem našla službe, je naše celotno preživetje na njegovih ramenih, kar je sigurno težko. Podpiram ga, kolikor lahko. A ga tudi pogrešam. Da ne govorim, kak vpliv ima vse to na hčerko. Počutim se krivo, ker ne morem finančno pomagat. Sem zelo osamljena in zato tudi sama večkrat brez volje za ga motivirat, sprejemat njegove muhe, v končni fazi, za delo doma. Sem tak bolj kolerični karakter ... In če je nad mano pritisk, ta karakter (še bolj) udari ven. On je bil včasih flegmatik, nasmejan človek, vedno in povsod je videl le dobro, sončno, zaradi tega sem ga tudi vzljubila - ker je znal pogasniti ta moj ogenj. Zdaj pa sva tu dva ... In otrok "med dvema ognjema".
Zaradi tega tudi pišem. Skrbi me za hčer. Vidi, da med nama ni vse v redu. Ker je tolikokrat mentalno odsoten ali vzkipljiv in ga moram nonstop opozarjati, pri hčeri zgublja (če je ni že zgubil) avtoriteto. Že tako ali tako ni običajen oče ki bi "udaril po mizi", ko bi bilo treba. To vlogo sem prevzela bolj jaz. Pravzaprav se mi zdi, da sem vse vloge prevzela jaz... Vem, da naj ne bi pred otroki pokazali medsebojnega nestrinjanja. A če vidim, da ji dela krivico (in teoretično VE, ker sva to že 100x predelala in se z mano !!teoretično!! strinja) ... in da bo na njej ostala brazgotina ... ni bolje, da ga ustavim? On pa potem, namesto, da bi se ustavil (namignem mu karseda neočitno), začne na ves glas težit meni - pred otrokom seveda - da kaj se grem, kaj ga spet opozarjam in bruhne ves gnev na plan direkt pred njo ... kar je točno to, kar sem v prvi vrsti hotela preprečit.
Zopet je začel piti. Ker je večidel dneva s sodelavcem, prevzema njegove travme in potem, ko bi končno lahko kdaj prišel k nama domov prej, ta čas raje izkoristi, da gresta v gostilno in pride domov pijan, nasršen, me zbudi z godrnjanjem (nenamerno, a po mojem podzavestno kar namerno, da se ima nad kom spihat). In zjutraj seveda spi še dlje. Vse mu je odveč. Zbudi se slabe volje. Takoj najde nekaj, kar mu pokvari dan.
Ta vzorec, da je večino časa situacija pozitivna, ko ga ni, in negativna, ko je, nas je začel kot družino že pošteno načenjati. S hčerko se krasno razumem. Tudi te moje kolerične napade skušam čim bolj racionalizirati, ji jih objasnjevati, da razume mojo nrav (je izjemno bistra deklica). Berem priročne knjige, da bi v odnosu do otroka ne bila "zadirčna" mati, temveč da rešujeva stvari brez obtoževanja, kričanja, v mirnem tonu. Večino časa moj racionalni jaz vse to ve in kar obvladuje, včasih pa me odnese, začutim močan utrip živcev po celem telesu, da mi gre celo telo v skorajda nek krč, kar oblivat me začne ... In če se prav takrat nimam prilike umaknit, če prav takrat hoče mala kaj izsiljevat ali kaj podobnega ... znam izgubit nazor (zopet ne za dolgo...in se kmalu popravim...)
Zadnje čase pa se je hčerka začela spreminjat. Če ji kaj takoj ne uspe, ko se loti, na hitro vzkipi. Včasih začne tepst kar samo sebe. Večkrat je že udarila mene. Krčevito kriči. Vem, da moram bit v teh situacijah mirna. Prvih nekaj primerov sem se še jezila nanjo... a sem kmalu spoznala, da je to le ubogi klic na pomoč nemočne deklice ... Ostanem mirna. Ji razložim, da se da stvari lažje z mirno, trezno glavo. Jo pomirim. Kljub temu, da obdržim jasne, stroge meje, kaj se sme in kaj ne. (tepemo se NE in konec, ni debate!) Partner pa ... v teh sitiacijah kot da bi jo hotel preglasit ... "A si zmešana?" To mi je tako grdo, ko ji to reče, da bi se najraje zjokala. Kako naj mi verjame, da se stvari rešujejo mirno, ko pa v praksi vidi nekaj popolnoma drugega??
Vem, da imava izjemno deklico. Nadpovprečna je v toliko ozirih. A skrbi me, skrbi me v globino duše, da ji bova z najinimi težavami in zelo neuspešnim skrivanjem le-teh uničila duha. Tega si ne bi nikoli odpustila. Moj otrok mi pomeni vse na svetu. Prosim, ne obsojajte me. Tako sem zgubljena. Je problem v meni ali v partnerju? Sem res jaz tista, ki je srž problema - tako me prepričuje on. Vsak poskus za pogovor naleti na zid - ali pa se super lepo pogovoriva, pa še isto minuto naredi ravno obratno. Ne spoštuje me. Hčer ne spoštuje njega. Jaz tudi skorajda ne...več. Tako si nisem predstavljala svoje družine!!! Kaj mi rabi teoretična pomoč, če pa oče spodbije vse, kar se trudim z njo graditi??
Kaj naj naredim? Kako naj rešim življenje otroka? Sama še predobro vem, kako lahko starši uničijo otrokov pogled na svet. Prisegla sem si, da ne bom dovolila, da se kaj takega zgodi mojemu otroku. In dogaja se prav to. Tako se počutim nemočno, kot da gledam film, na katerega nimam vpliva ... Prosim za nasvet!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 4 Nov 2012 22:20

Pozdravljeni, mamicasolzica!

Razočarani, nemočni in obupani pišete o težavah s partnerjem, ki ima velike težave z nadzorom svoje razdražljivosti/vzkipljivosti (=besa) in jeze, saj le te ne zmore kontrolirati in imeti pod nadzorom v takšni meri, da bi bilo za vas in za hčerko ob njem varno. Ne predstavljam si kako obupno se morata počutiti vidve s hčerko in kako psihično naporne so situacije, ko ste vsi skupaj in koliko nasilja vidve doživljata. Kako bi vam bilo poskrbeti za hčerkino (fizično, pa tudi čustveno, psihično) varnost? Nadalje ima partner občutne težave tudi z alkoholom in umikanjem/begom pred reševanjem težav in sprejemanjem odgovornosti. Ne vem koliko vas takšno njegovo neodgovorno ravnanje že jezi in ga boste sčasoma morda nehali tolerirati (ne pa delati še namesto njega!), koliko pa se počutite ujeti v vso situacijo (tudi zaradi velike krivice, da ste trenutno brez službe in tako še bolj odvisni od njega) tako globoko, da le nemočno in s strahom opazujete kako se stiska s hčerko samo še poglablja, vi pa v isti sapi zatrjujete, da ga kot partnerja kljub vsemu odporu še vedno ljubite. Opisujete, da spolnost med vama funkcionira in morda je to tudi edino kar (še) funkcionira. Ne vem sicer kako se morda obupno počutite ob njegovih dotikih in telesnosti, potem ko vas cele dneve spravlja ob živce in jezi, ko vas morda sramoti in ponižuje, ko se morda ob njem ne počutite dovolj spoštovani in koliko si želite, da bi se on vsaj poskušal pogovoriti o mnogih situacijah, ko mu morda zamerite toliko stvari, ki jih še ne rešuje in mu jih nekako tolerirate…, koliko pa ste nato morda jezni sami nase in na to kako se soočate s svojo jezo in besom (kar vi opisujete kot kolerični karakter) in koliko ste morda doslej preveč tolerirali. To, da ste uspeli napisati to pismo, da berete forum in knjige, da zaskrbljeno opažate kaj doživlja hčerka, je že en velik korak v smer reševanja problema in je pogumno, da ste ga storili. Nikakor niste krivi in močno ostaja tiha prošnja (ob kateri je čutiti veliko žalosti in solz), da naj vas nikar ne obsojamo, saj sem prepričana, da ste se in se še vedno neizmerno trudite narediti kar najboljše znate in zmorete v danih situacijah.

Kot dobra in skrbna mama zelo dobro čutite stisko vaše hčerke, ki se ji žal zelo verjetno res dogajajo težke stvari, za katere omenjate, da jih sami od nekod tudi vi poznate. Niste krivi, da se boleča občutja, ki jih sicer želite preprečiti, vseeno prebujajo in ponavljajo ob hčerki. Prav je, da stisko hčerke vzamete zelo resno, saj si sama v obupni stiski, ki preplavlja njeno telo, ne zmore pomagati drugače kot s kričanjem, besnenjem, udarjanjem, tudi udarjanjem sebe oz. vas… To začasno sicer morda malo sprosti otrokovo čisto telesno stisko, zelo hudo pa je, če se podobne situacije ponavljajo in utrjujejo vzorce… Zelo prav ste začutili, da je to hčerkin obupen klic na pomoč in da takrat najbolj potrebuje umirjeno mamo, ki bo zmogla poleg tega, da bo poskrbela sama zase, poskrbeti tudi za ubesedenje in pomirjanje občutij pri hčerki. Ne opisujete sicer koliko je stara, domnevam pa, da je še majhna. Kakorkoli. Kaj bi vas pomirilo? Kaj nas pomiri? To da nam nekdo verjame, nas začuti in je z nami sočuten v tisti stiski. Enako tudi hčerka (poleg pogleda v oči, objema – vendar pozor, najprej se moramo popolnoma umiriti sami, drugače je bolje, da je takrat ne objemamo!) najbolj rabi besede, ki jo bodo pomagale umiriti – besede, v smislu, da ji verjamemo, da je razdražena, besna, jezna…, da ji damo možnost, da nam morda skuša povedati kaj jo je tako hudo spravilo iz tira, sicer skušamo ugibati mi in ji polagati besede na jezik… Pomembno je, da jo poslušamo, čutimo njeno stisko in ji verjamemo, da ji je ob tem grozno, da je vsa iz sebe, da si ne zna pomagati, da je normalno da se počuti nemočno in jezno, da bi najraje udarjala in tepla in kričala do onemoglosti…. da ji verjetno podobno kot nam »utripajo živci« po vsem telesu, da morda čuti napetost in pritiske, da ji modra premočno utripa srce, da ima morda težave z dihanjem, zakrčenostjo mišic, črvičenjem v želodcu in/ali trebuhu…, da je vse to lahko posledica tistega hudega občutka besa ob krivici, ki se ji je zgodila… in da se sme umiriti, nam povedati in ko jo bomo z razumevanjem sprejeli, se bo počasi tudi njeno telo sprostilo… Vse to ji je potrebno nekako povedati.


Glede na to,da je partner odrasel in s tem odgovoren za svoje impulze, besede in dejanja, ga nobena še tako zahtevna služba ne opravičuje, da zganja teror/nasilje nad vama s hčerko. Razumete, da ima stresne in zahtevne situacije v službi, nič pa ga ne opravičuje, da enak stres samo odigrava v domačem okolju in dobesedno prenaša na vaju vse zanj nevzdržne situacije in vama pušča razdražljivost, strah, bes, jezo, sram, nemoč, obup, žalost, bolečino, gnus..., ki tako kot prevevajo vaše telo, preplavljajo tudi hčerkino telo in žal delajo v njem res veliko škodo, saj si otrok ne zna in ne more pomagati sam. Gospod bi moral čim prej nekaj storiti glede nadzora nad svojo jezo in nad svojim nadzorom (ne)uživanja alkohola (seveda, če se bo sam odločil za to oz. bolje rečeno, če vi tega pri njem ne boste več dovoljevali in se bo morda zato moral nekaj odločiti!). Razumem, da je za vaju s hčerko vsakodnevno doživljanje konfliktov čisto psihično nasilje in da vam kot ženi, predvsem pa kot mami vsega tega tudi ni treba več dopuščati. Pomembno je, da čutite kako je hčerki, kaj ona doživlja ob vsem tem, da jo skušate čim bolj zaščititi/ umakniti pred takšnim okoljem, kjer vsrkava sama negativna občutja, tudi, če boste morda morali začeti razmišljati o najtežjem scenariju oditi stran, če se gospod (po vašem verjetnem vedno večjem netoleriranju določenih stvari) ne bo odločil resnično nekaj spremeniti. Najprej pa je pomembno, da se vi odločite kaj boste vi storili zase, da se boste lahko začeli postavljati zase in za hčerko, da boste zmogli začeti ne-dovoljevati/ustavljati partnerjevo psihično nasilje (morda odhod s hčerko v drug prostor, odločno povedati, da ne dovolite in ne boste dovolili takšnega govorjenja, ki žali/ponižuje vas in zlasti hčerko…) , da si boste upali vztrajati pri svojem ipd. Če boste morda ugotovili, da bi sami težko naredili korake ven iz začaranega kroga (prepoznavanje kje in s čim se v tem krogu ujamem, zapletem in tako sodelujem), si morda lahko dovolite poiskati tudi pomoč najbližjega zakonskega in družinskega terapevta, morda skupaj s partnerjem, drugače pa vsaj sami. Kaj boste vi storili, da se hčerki ne bo več ponavljala zgodba, ki jo sami žal dobro poznate, je v vaših rokah. Imate moč nekaj storiti (občutek nemoči je samo občutek, zdaj pa ste odrasli in odgovorni zase in za hčerko) in če že ne zaradi sebe, je zaradi hčerke prav, da prekinete neke globoke nezavedne vzorce, katerih verjetno še sami pri sebi ne prepoznavate in s katerimi se tako globoko ujamete, da partnerju verjetno veliko preveč dovoljujete.

Želim vam vse dobro in veliko poguma in vztrajnosti pri postavljanju zase in za hčerko.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar mamicasolzica 5 Nov 2012 10:24

Ga. Jerneja,
hvala za odgovor!

Nekako se mi zdi, da stvari, ki so tu napisane, zgledajo grozljivejše od mojega življenja. Taki mami - ženi bi nemudoma svetovala, naj odide. Morda sem res naivna, a v tem trenutku mislim, da med nama ljubezen še kako tli in je prevelika, da bi jo kar zavrgla. Strinjam se, da partner potrebuje pomoč. Nihče ga ni naučil "biti odrasel", zato mu je zdaj, ko mu drugega ne preostane, toliko težje. In zavedam se, da je to njegov križ, ne moj. Žal pa postaja vse bolj "naš" ...
Velik problem je v načinu reševanja težav. On bi tukaj in zdaj, ne glede na okolico (beri: prisotnost otroka), jaz pa bi se, kadar čutim, da bi vzkipela, rada prav zaradi "okolice" umaknila (da se pomirim in misli organiziram, preden bruhnejo ven kot vulkan in jih bo itak razumel kot neko kričanje, ne pa dejanskega smisla), kar ga podžge še bolj. Ko sva pomirjena, skušava najt vmesno pot, a nama nikakor ne uspe. On je v tistem momentu preveč razgret, da bi odnehal, jaz pa preveč razgreta, da bi začela. Začaran krog. Se sploh da iti mimo tega??
Mislim, da bi nama bilo res v veliko pomoč kako svetovanje. Ko skušava zadeve rešiti sama, očitno ne uspeva ... Do nekod še gre, a ko trčiva v zid, je konec. Potem pa ta gromozanska razlika med teorijo in prakso ... Kot omenjam, živimo z eno plačo, kar je že tako težko. Stroškov terapije si ne bi mogla privoščiti. Mi lahko prosim napišete, kam konkretno (če sploh) se lahko obrneva za brezplačno svetovanje ali kaj podobnega? Najlepša hvala!

mamicasolzica

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 5 Nov 2012 17:42

Pozdravljeni, mamicasolzica!

Hvala za vaš dodatek. Morda sem vas razočarala in prizadela z resnim odgovorom. V ospredje sem želela postaviti strah glede hčerkinega doživljanja (ki je bistveno drugačno od doživljanja vas kot partnerke in ga je pomembno vzeti z vso resnostjo) in poudariti potrebo po zahtevanju večje odgovornosti od partnerja, najbolj v vlogi očeta. Ob tem sem žal spregledala vaša čustva do partnerja, za katera verjamem, da so kljub vsemu močna. Imate ga radi in vam ni vseeno zanj in s tem ni nič narobe. Zaplet nastane, ko njegovi problemi postanejo vaši, kot ste zelo dobro zapisali. In v tem imajo verjetno vaša čustva največjo vlogo, saj smo lahko pogosto do nekoga, ki ga imamo radi, preveč popustljivi in morda nehote prevzemamo preveč odgovornosti, od njega pa jo zahtevamo premalo. Ne vem, o tem boste vi presodili. Glede tega pa vi lahko veliko storite, kar pa še ne pomeni, da bi se moral človek zvezi kar odpovedati. Zdi pa se mi, da dokler se mi v sebi res ne odločimo (in smo v skrajnem primeru pripravljeni tudi oditi, če partner ne misli nič spremeniti) in dokler partner ne začuti resnosti naše zahteve po tem, da on nekaj stori, zelo verjetno on ni in ne bo pripravljen spremeniti ničesar. In mu tudi ni potrebno, saj njegov sistem deluje (četudi na naš račun). Zato je pa tako pomembno odkriti kje v tem sodelujemo mi in zakaj vse to dopuščamo. Seveda gre tu za proces in je res nekaj drugega to storiti ali pa le teoretizirati.

Zelo odgovorno reagirate, ko se skušate ob prevelikem besu odmakniti (zlasti pred otrokom), dokler se malo ne pomirite in prepričana sem, da se da s pripravljenostjo obeh partnerjev (torej tudi na drugi strani?) tu resnično nekaj storiti. Ni pa to najbolj enostavno in terja daljši proces. Ker se vsak od partnerjev vedno znova zaplete v svoj vzorec, se ob konfliktih zato pogosto ujamemo v začarane kroge, iz česar sama zelo težko izstopiva. Zato je pogumna vaša odločitev za svetovanje oz. terapevtsko pomoč za oba. Razumem, da si je samo z eno plačo res težko privoščiti plačilo terapij. O tem kateri center bi bil za vas najbližji in kje bi se morda lahko dogovorili za kake finančne ugodnosti, se lahko pozanimate pri posameznem centru (seznam centrov zakonske in družinske terapije je na www.zdt.si)

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar mamicasolzica 5 Nov 2012 19:17

Spoštovana,
ne me, prosim, narobe razumet! Odgovor v zvezi z otrokom sem vzela skrajno resno. V bistvu sem ga danes že tudi uporabila v praksi! ;) Menim pa, da je srž problema rešljiv tako, da se reši nezmožnost nenasilnega komuniciranja med nama s partnerjem. Saj bom, kot se verjetno obe strinjava, težko hčeri pokazala, kako delovati, reagirati brez dobrega zgleda.
Partner preživlja težko obdobje in moral se bo naučiti, kako se s tem spopasti brez ogrožanja ljudi, ki jih ima nedvomno rad iz vsega srca. Po eni strani je še sam en velik otrok. Včasih je prepričan, da je nekaj rekel povsem mirno, pa otrok tega ni ravno tako dojel. Jaz to vidim. Z njo preživljam mnogo več časa kot on, dobro poznam njene reakcije - bolje kot on, ker ga toliko ni, kar je velika težava. Tega se zaveda tudi sam in mu je zato zelo hudo.
Imate pa prav, da bo treba z vso srčnostjo in resnostjo skleniti dogovor, katerega bova "podpisala" oba in se ga tudi držala. In ja, v tem primeru bom kot skrajni izhod morala sprejeti tudi, da ga - v primeru, da nama to ne uspe - s hčero zapustiva. V končni fazi je najpomembnejša ona! Le ona! Je pa težko zapustiti nekoga, ki ga imaš tako zelo rad ... Ne vem, če sem sposobna sprejeti tako skrajen ukrep. In mislim, da se on tega še kako zaveda ... :(

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar ločevalka 6 Nov 2012 13:31

Mamicasolzica, upam, da je volja za rešitev tudi na njegovi strani. Sama vseh teh problemov ne boš mogla rešiti.
Nasilnim moškim brezplačno pomaga Društvo za nenasilno komunikacijo:

http://www.drustvo-dnk.si/dejavnosti/st ... skami.html

Tvoj mož ima še en problem: alkoholizem. Očitno tega ni rešil, ko ste postali družina, temveč se je odvisnost samo potuhnila.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh