Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Posesivnost

Odgovori Nova tema
Default avatar exana 2 Okt 2012 12:05

Pozdravljeni,

obračam se na vas, ker rabim moralno podporo. Namreč, moj partner s katerim imam 2 mala otroka je posesiven. Tega nisem pogruntala do pred prib. 10 meseci. Takrat sem padla v hudo depresijo s samopoškodbami in od takrat hodim k psihijatru in pijem antidepresive. Od takrat pa preko celega poletja je bilo kar znosno. Zdaj en mesec pa je spet nevzdržno. Pokonci me držijo samo ti antidepresivi, ker drugače bi bila še na slabšem kot prvo rundo.

Zgodovina se ponavlja... zmerjanje, poniževanje, poniževanje moje strani družine, nespoštovanje moje matere..... pregledovanje telefona, fb-ja, ima moje bančne kartice, če rečem da grem v trgovino, je odgovor ... ma bom šel jaz. V glavnem jaz ne morem več. Že iščem drugo stanovanje in službo, v svojem domačem kraju.

Tiste ki imate ali ste imele izkušnje s takim, dajte mi kakšen nasvet. kako ste šle skozi to? Najbolj mi je hudo ker bosta mala dva odraščala brez pravega očeta, kot sem jaz. Pa čeprav vem, da jim je lahko nekdo drug še boljši oče... Rabim pozitivne misli, potrditev da nisem nora in je z mano vse ok. Ker počutim se kot bi me zapuščala pamet.

Hvala in lp

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Sabina_JuricSenk 12 Okt 2012 23:59

Počutite se, gospa exana, kot da bi vas zapuščala pamet? Potrebujete pa pozitivne misli, nasvete?- Bodo prišli do vas? Boste lahko naredili te korake?

Občutek imam, da ste se kar malo umaknili iz same situacije. Da ste svoja čustva zaklenili in da navajate«zgolj« suhoparna dejstva. Kot da bi situacijo opazovali od daleč… Kaj je tisto, kar je najhuje? Da ne zdržite več? Da vas skrbi, da bosta imela otroka takšno življenjsko izkušnjo kot ste jo imeli vi? Ali da ne boste zmogli sami?

Gospa, v vas je ogromno moči! Le dajete jo drugim, ki z vami grdo ravnajo! Ko poslušate grobe besede, ko ste poniževani, ko si vaš partner dovoli vzeti vaše življenje v svoje roke, kako se počutite? Ste kaj jezni? Vas je kaj strah? Bi besneli v sebi, potem pa vas zgrabi panika, in bi se kar potuhnili, počakali da mine in nemočno iskali vire pozitivne energije? Le-ti ne bodo prišli sami od sebe.
Ko je z vami nekdo grob in vas obravnava kot »nemočnega otroka«, kako to, da se mu ne morete upreti? Zakaj ne morete ostati tam in ustaviti ta plaz besed, poniževanja? Ko se boste ustavili vi (in ne bežite s čustvenim umikom, umikom s pomočjo medikamentov ali s kaznovanjem sebe, samopoškodovanjem,… Samopoškodovanje ravno tako predstavlja beg in željo po stiku z lastnim telesom. Po občutku bolečine, ki je v hudi stiski niti ne čutite več, ker je psihična bolečina premočna,…) se bo moral ustaviti tudi drugi, ki vam škoduje! In potem boste lahko povedali, jasno in odločno, da poniževanja ne boste več poslušali. Da boste poskrbeli zase kot odrasla ženska, kot mama. In da ne boste poslušali več žalitev vaše družine, ker to je besedno nasilje, storjeno nad vami. So pa to rane, ki vas zelo bolijo. »Žalitev moje mame« - zakaj tako močno boli? Tako močno kot če bi gospod žalil vas? Vi niste vaša mama! In vaša mama je odrasla ženska, ki se bo sama postavila zetu po robu, če bo do nje žaljiv. Vam pa tega ni potrebno poslušati. To mu boste povedali – odločno in brez strahu! Poleg tega tudi, če vaša mama ni živela skupaj z vašim očetom, in ste kot hči čutila tam veliko praznino, to še vedno ne pomeni, da imate vi zgolj eno možnost – da nadaljujete isto zgodbo v vaši družini! Vi ste druga ženska, močna ženska, ki ima več kot dve možnosti (vztrajati v trpljenju ali oditi poražena in sama). Ne! Vi lahko postavite drugačne temelje vašemu odnosu s partnerjem. Takšne, kjer boste vi enakovreden partner, ki se samostojno odloča in zna poskrbeti zase in za otroke. Glede na reakcijo in spremembo vedenja (če se bo zgodila) vašega moža, se boste odločili, ali ima odnos z njim še potencial, ali pa boste ljubezen, spoštovanje in sprejetost poiskali v drugem, odraslem odnosu.

Lahko naredite konec vašemu trpljenju! Ne odmikajte se, ustavite se in spregovorite! Začutila boste jezo, odločnost in potem moč! Samo naprej in uspelo vam bo!

dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psihologinja
[email protected]
041 34 14 14
http://www.utrink.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar močna_ženska 15 Okt 2012 10:51

Ga. Sabina,
s tem odgovorom avtorici napisanega posta, ste tudi meni podala odgovor, prepoznam se v vaših besedah, iskrena hvala vam za te besede, ki sem jih potrebovala zdaj in v tem trenutku.
Vse dobro vam želim. :-)
Ženska, ki je začela misliti nase in si je že poiskala tudi strokovno pomoč - te moje besede prosim bodite v vzpodbudo avtorici tega prvega napisanega sporočila.
Ženska :-)

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar exana 15 Okt 2012 11:38

Pozdravljeni Ga. Sabina,

Najbolj me je pritegnil vaš stavek ... Začutila boste jezo, odločnost in potem moč!
Res je tako. Njegove besede me ne prizadanejo več tako kot prej, dajejo mi še večjo moč, da se postavim nazaj na svoje noge.

Plaz poniževanja, kako ga ustaviti? Sem poskušala biti mirna in mu lepo povedati naj tega ne dela, da me s tem odbija od sebe. Poskušala sem tudi glasno povedati. Za nekaj dni je držalo.

»Žalitev moje mame« - zakaj tako močno boli? Tako močno kot če bi gospod žalil vas?
Drugače bi bilo, če bi to povedal njej v obraz, kot pa o njej meni za njenim hrbtom. In to kar iz dneva v dan. Saj če bi povedal enkrat, dvakrat, .... vendar vedno ko pride nek konflikt med nama, je ona na tapeti. Brez potrebe. Ničkolikokrat sem mu rekla naj to pove njej, ker se mene to ne tiče, brez uspeha.


Glede na reakcijo in spremembo vedenja (če se bo zgodila) vašega moža
Njegovo vedenje se spreminja, ampak niha. Če kaj vpraša in mu moj odgovor ni po volji, bo popenil, me hotel prepričati, da ni tako (kaj in kako jaz sploh razmišljam ipd.). Ko bo povedal svoje se bo spet umiril.

Ali da ne boste zmogli sami?
Tega me ni strah, ker imam že nekaj časa občutek, da sem sama z malimi.


Sicer je namenjen v posvetovalnico, jaz sem že bila. Piha mi na dušo kako me ljubi, pri meni ni več tega, je pogasil vse. On pravi, da vztrajam pri tem, da niti ne poskušam več ga imeti rada. Prosi me naj mu stojim ob strani, naj mu dam še eno priložnost, tudi na kolenih me je prosil. Je to samo krinka in igranje? Ne bi rada, da se vse skupaj še enkrat ponovi, kot se je zdaj že drugič. Sploh pa ali je smiselno čakati na čusta, ki se morda ne bodo nikdar več vrnila, kljub temu, da se on spremeni. In ali se bo res spremenil, ali bo delal kontra sebi, samo da bi ugodil meni?

Počutite se, gospa exana, kot da bi vas zapuščala pamet?
Ja. Včasih nisem več sigurna v svoja prepričanja, ker mi on toliko časa govori, da ni tako. Potem začnem dvomiti vase in se spraševati ali je tako ali ni. Npr. Mama gre tudi lahko zvečer ven s kolegicami. (tega pri meni sploh ni) Če to rečem njemu, bo njegov odgovor naslednji. Jaz ne bom čuval otrok, da boš ti laufala okrog. Ali pa .... Si mama. V smislu, ker sem mama, se ne spodobi zvečer hodit ven. ( Pa ne govorim tu za ostajanje zunaj čez celo noč.)
Vprašala sem nekaj kolegic, ki imajo otroke kako to pri njih gre. Partnerji so si enakovredni. Očetje čuvajo otroke, dajo mami prosti čas, ki je samo zanjo. Mame grejo tudi na pivo zvečer. ( Ne se ga napit). Grejo tudi na kakšen žur s kolegicami, ki traja malo dlje v noč. Tukaj se začnem spraševati ali je to normalno ali ne. Se to spodobi? Se?


Sama sem "brezposelna", imam sicer s.p., kjer dela on. Porodniška mi je potekla avgusta. Starejši sin ima 2 leti. V 2 letih se ni zgodilo, da bi njihov oče z njima preživel ves dan brez mene. V letu dni sem bila zunaj s kolegicami 2x, vsega skupaj 3 ure, pa še takat sva se skregala. Pred kratkim sem šla po dolgem času jaz v trgovino, sama. Večino časa sta baje prejokala, ker me ni bilo. Hvala bogu ne dolgo.Preveč sta že navezana samo name. Jaz si družine in družinskega življenja nisem tako zamišljala.


Da ste svoja čustva zaklenili in da navajate«zgolj« suhoparna dejstva. Kot da bi situacijo opazovali od daleč… Kaj je tisto, kar je najhuje
Sedaj sem res kot bi malo otopela. Bila sem primorana, ker bi me drugače kar razneslo. Bila sem polna jeze, besa, žalosti, razočaranja, ampak ne pesimistična. Tokrat ne. In tokrat se nisem zlomila, kot bi sicer se. Dolgo časa sem potrebovala, da sem se zjokala. In ko sem se, se je zadeva obrnila. Začela sem razmišljati o tem, da je življenje le eno samo, in zakaj ga ne bi naredila sebi in otrokom najboljšega kot si ga le lahko. Res mi ni treba tega prenašat.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar nasilna 17 Okt 2012 23:59

Kako do moči v sebi?
Ko sem poniževana, zaničevana in zasmehovana v svojih sposobnostih... ko me zgolj na podlagi svojega sklepanja obtožuje stvari, ki jih sploh nisem storila…ko ga soočim z njegovimi lastnimi besedami, on pa jih zanika... ko se ne odziva mojim besedam, temveč govori po svoje, kakor njemu bolj ustreza... ko sem krivec brez dvoma jaz... ko iz njegove strani čutim prikrit prezir in sovraštvo, on pa me "ima neizmerno rad"... ko svojega vedenja ne vzame resno ali ga skoraj opravičuje... ko mi ničesar ne verjame... potem pa po vsej vojni kot da se ni zgodilo nič... NORIM. Ne živiva skupaj, a s takim vzdušjem v glavi je dovolj, da vidim samo njegov klic in že moram udarjati v prvo stvar, ki jo vidim. Norim in norim dokler morem, maham po sebi, da bi izginila napetost v mišicah, želim si, da bi se mi enkrat že res zmešalo, a se mi ne…In samo trpim in norim… Kako ven iz tega?
Prosim za pomoč.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Sabina_JuricSenk 20 Okt 2012 23:16

Spoštovana »nasilna«!

Kaj pomeni to ime – da ste vi nasilna, se tako doživljate?
Pravite, da norite v sebi, mahate po sebi, udarjate po sebi in se tako želite pomiriti. S tem, da preusmerite pozornost z doživljanja močnega besa, nemoči in sramu v fizično bolečino, ki vas pomiri? In On je tako močan, da to povzroči samo s klicem, niti mu ni treba priti do vas?
Začeti boste morali pri sebi. Zdržati sami s sabo, ko pridejo ti močni občutki. Kaj lahko naredite, razen tega, da se skušate razbremeniti in preusmeriti pozornost z močnih čustev? Ali lahko najdete besede za to, kar doživljate? Ta bes, ta nemoč, sram? In potem strah, ki v vas sproži umik, namesto, da bi ostali na mestu in se ne branili, ne umikali, ne opravičevali ali napadali, ampak jasno povedali, da se tega ne greste več. Da boste vi tisti, ki boste določali na kakšen način se lahko z vami in o vas govori. In da žalitev ter zasmehovanja ne boste več prenašali.
Ne sprašujte se od kod te besede, zakaj vam je to rekel, ne napadajte – povejte mu kaj čutite. Govorite o sebi in zahtevajte odgovor, kaj vam gospod z besedami in dejanji želi povedati? S tem da vam ni potrebno nadaljevati komunikacije, če je žaljiva, nesramna, oz. če niste slišani. Vi lahko zahtevate na kašen način bodo drugi komunicirali z vami!
Predvsem pa se boste morali vprašati zakaj vztrajate ob poniževanju in zasmehovanju ter ignoriranju vaših potreb? Ste takšna vedenja in te občutke že doživljali ob vam pomembnih drugih? Pa se takrat tem ljudem niste mogli upreti, niste želeli tvegati zavrnitve. So bili to vaši starši? Sedaj kot odrasli lahko tvegate zavrnitev s strani vašega gospoda/partnerja/tudi starša. Odrasli ste, ta intenziteta vašega doživljanja pa je otroška, zato je tako močna. Postavite mejo in ne bojte se! Vztrajajte! Če jo bo drugi prekoračil, je to njegova odgovornost. Postavite jo ponovno. Ko boste začutili v sebi, da je prav kar zahtevate, da ste vredni tega in da vam to pripada, vam meja ne bo več kršena. Bo spoštovana s strani drugih. Ampak najprej boste morali to začutiti.
In pa - bodite nežni s sabo. Prisluhnite si. Ko pride čustveni vihar, se ustavite, preverite kaj doživljate. Kot mama se spustite do te nemočne, zasmehovane in besne punčke. Kaj ta punčka potrebuje? Dajte ji to. Dajte to sebi – tolažbo, objem, spodbudo in varnost, da lahko pove, da lahko opiše kar doživlja in da jo slišite. Tako se boste pomirili. In majhna punčka v vas bo odrasla in bo stopila na svoje noge ter se postavila zase. Verjemite ji, verjemite sebi!
Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psihologinja
[email protected]
041 34 14 14
http://www.utrink.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar slapovi 21 Okt 2012 16:11

Spoštovana nasilna!

Ja, "spoštovana", ker zaenkrat morda sploh ne veš kako močna oseba si. Za to, da tudi sam/i povzročamo nasilje in da to priznamo, napišemo na forum in želimo ven iz tega, je potreben pogum. Kaj lahko narediš z nakopičenim besom, ki divja, v tebi? Prva se mi zdi pomembna ODLOČITEV. Odločitev, da ta bes prekineš: ga spoznaš, se ustaviš, nato ravnaš drugače. Vedno znova in znova. Ni lahko, vendar se da. Ko te muči in bi se najraje nad nekom znesla, obrni to situacijo in si zamisli, da vse to nasilje, ki se dogaja tebi, vrneš tistemu, ki ga izvaja nad tabo. Saj je tudi njega strah, sram, samo reagira tako, da tisto, česar ne more prenašati, odloži na prvega, ki pride mimo, ta "kupi" in združi svojo in njegovo nemoč. Morda pri prvih znakih, greš ven iz prostora (fizični odmik je najlažji), narediš nekaj, kar se tebi zdi ZATE PRAV. To ne pomeni, da bo že naslednjo minuto vse v redu, so pa to temelji, da čim večkrat ravnaš v skladu s seboj. Ko bo teh situacij, da boš reagirala drugače, več, se ti bo okrepila tudi samozavest. Morda samo v informacijo: to, kar ti pišem je tudi plod lastnega dela na sebi: "znebila" sem se nasilnega odnosa; tekom dela na sebi sem spoznala, da je bila to dvosmerna ulica in sem svoj delež krepko predrugačila, prevrednotila, se znebila strahu tudi pred (lastnim) nasiljem.
Pa še nekaj: stvari nisi dolžna pojasnjevati, tolmačiti, si razlagati njegovih dejanj - odloči se, kaj bo prvi korak, ki ga boš naredila zase, da se to (samo)divjanje ustavi in boš na koncu lahko s ponosom rekla: danes sem pa ravnala tako (se postavila zase, stala na svojih prepričanjih...). Vprašanje, ki spodbuja spremembe je: kako naj....(ravnam drugače, razmišljam drugače, pogledam na stvari drugače), odgovor ti bo dal vedenje, kako naj ravnaš, vnesti vse to v prakso, pa pomeni resnične spremembe v obnašanju, mišljenju, razmišljanju...
Veliko poguma, moči, energije ti želim.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar nasilna 22 Okt 2012 22:46

Jaz lahko »zahtevam« ,kako bodo drugi komunicirali z mano??? Celo zahtevam??? Nimam občutka, da bi imela to kontrolo. Kako pa??? Kako pa naj to storim, če pa se vedenje iz druge strani še kar ponavlja? Niti se mi ne zdi, da bi kaj pomagalo, če povem svoje. A prav, morda je res problem, ker še nisem govorila, kako se ob slabemu govorjenju ali obnašanju počutim - pogosto znam le molčati, zadnje čase pa oblajam nazaj (ker sem sita krivic!). Prav, lahko poskusim z načinom, ki ste mi ga predlagali. Mislim pa, da bi se takemu odzivu ljudje smejali - meni bi se smejali. Ne vzamejo me resno! Potem bi se počutila še slabše! Staršem sem se upirala kolikor je bilo mogoče, pa sem bila le še bolj oblajana ali zatrta. Zato sem sčasoma utihnila, lahko bi rekla, da sem potonila, ni me bilo več. Kaj mi je pa drugega ostalo?
Predvsem pa me ravno ta trenutek tako jezi in to vedno bolj in bolj, da tisti, ki imajo več kontakta z mano, name preslikujejo same slabe stvari - vedno vidijo samo slabo, tudi kadar ne delujem slabo (pa lahko je to že znanec, ki se name zjezi, potem ko ga v družbi nisem posebej nagovorila!). Sestri lahko kaj pomagam, ko ji enkrat ne (ker pač ne morem ali pa najprej poskrbim zase!) dobim nazaj očitek da »ji nikoli nič ne pomagam«! Potem, ko nekomu naredim tisto, kar je poprej v jezi povedal, da nisem storila, se zgodi, da pa takrat, ko dejansko storim nekaj po njegovi želji, tega sploh ne vidi! Sploh mu ni pomembno! Zagotovo pa bo vedno videl/a tisto, česar nisem storila, tudi če kasneje delam drugače, torej tako kot naj bi mu bilo prvotno prav! Ali pa se bo še kar naprej ukvarjal/a s slabimi stvarmi, dobrih pa jaz itak nikoli nimam!!! Tega imam vrh glave in verjemite mi, da sem tako sita, da bi vse nekam poslala!!! Kaj vendar lahko storim?!?

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh