Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Tasca...ponovno... 2

Odgovori Nova tema
Default avatar luci_ja 20 Sep 2012 11:45

Pozdravljeni,

prosim vas za nasvet, pomoč glede sledeče situacije. S partnerjem sva skupaj že več kot 8 let, od tega sva nekaj več kot 2 leti na svojem v stanovanju, pred tem sva živela z njegovimi starši in sestro, čeprav sem sama ves čas študija imela sobico v študentskem naselju, saj sem hotela imeti svoj božji mir in svobodo... Problemi so se začeli odkar sem živela z njimi, ker njihovega načina življenja tudi po 5 letih enostavno nisem dojela, niti ga nočem. To je bil tudi razlog za selitev. Pri njegovih sem zmeraj pomagala pri vseh možnih delih (gospodinjstvo, čiščenje, pranje, likanje, na njivi in vrtu, spravljanje drvi.... v glavnem vse kar je bilo), saj sem vajena dela od doma s kmetije. Motilo me je, da nisva imela nobene zasebnosti, ker je prišla v sobo tudi ob 10 zvečer zaliti rožice, vedno preverjala kdaj grem na wc.. v glavnem vitkovala se je v najin odnos, kjer se je le dalo, v vsako celico življenja, zaradi tega sem nekaj krat fantu rekla, da ne morem več tega prenašati in da bi bilo bolje končati, čeprav med nama ni bilo nič narobe. Vedno se je pogovoril s svojo mamo, ji povedal kaj naju moti, ampak ona tega ni upoštevala več kot nekaj dni. Tako sem ostajala v študentskem domu, tudi ko so bile počitnice,ker nisem imela miru za učenje, saj sem imela zahteven študij tudi po 4mesece učenja za en izpit, tašča pa vedno, samo perilo obesi, samo 10 min., pa me je 3 krat klicala iz službe, če ima kuža vodo pa kje so mucki...pa ves čas nadzorovala kje sem, kdaj sem vstala, kam grem…če se nisem oglasila na tel. je bilo že vse narobe. S fantom sva težko šla kam sama, ker je vedno težila da naj vzameva sestro zraven, ki se obnaša tako kot piha veter, kadar kaj potrebuje je vsa sladka, drugače pa niti ne pozdravi, se posmehuje, je nesramna...Vedno mi povedo, kako srečo imam da imam njihovega sina, ker je najboljši (ljubosumje?)… Odkar živiva v stanovanju sva imela vsaj približno nekako svoje življenje in mir, razen da vedno ko se je peljala mimo pa ni videla avta, že spraševala kje sta bila, vedno hotela da prideva na kosilo, tudi če sva že imela svoje načrte. Situacija se je zelo poslabšala odkar sem zanosila in rodila. V času nosečnosti mi je skoz težila kako potem ne bova imela več časa drug za drugega, da bo najin fantek šef itd… Nato sem rodila, vsa zdelana, z bolečimi šivi bi morala takoj z bolnišnice z novorojenčkom k njim na kosilo, nisem šla. Naj poudarim, da skoraj tri tedne sploh nisem mogla sedet, s težavo sem hodila, dojenje mi je povzročalo težave-mastitis… Tašča in njegova sestra pa sta kar vsak dan nosili kosilo, čeprav tega nikoli nisem želela. V glavnem niti dojiti nisem mogla v miru, ker sta se mi naselili v spalnico in gledali, četudi sem rekla da potrebujeva mir, je bil odgovor, sej bova tiho. Potem po taščino nisem znala prav držati dojke, ona pa sploh dojila ni… ko je fantek jokal , mi ga je vzela z rok, ker ga bo ona potolažila, brez vprašanja. Klicala me je po tel., če se nisem oglasila se je pojavila na vratih in zvonila, dokler nisem odprla, tudi ob 9ih zvečer. Potem se mi je zdravje izredno poslabšalo,kar naprej sem bila okrog zdravnikov, meni pa je prekipelo in sem svojmu povedala, naj ji razloži, sicer ji bom jaz, da ne bomo več hodili tja, nobenih kosil več, obiskov in pomoči-po njihovo, niti ne dovolim da ga kdo pestuje razen naju, saj fantek potrebuje mamico in očija,mi smo družinica. Od takrat, se, glej ga zlomka, počutim boljše,bolečine so znosne, solze že zamenja smeh in uživam v radostih materinstva, kljub vsej utrujenosti. Tašča pa je vsa užaljena, me drugim obrekuje, uboga ne vidi vnukeca, ki še ni dopolnil 2 meseca. Ugotovila sem, da jo bom morala sama postaviti na realna tla, ker me sploh ne spoštuje, egoistično in sebično vidi zgolj sebe, sinu pa zmeraj budi slabo vest, češ da nam hoče pomagat. Ker bomo čez nekaj dni na žalost skupaj na družinskem srečanju, kjer bo tudi ona in vem da bo spet stara pesem, sem se odločila, da ji bom tokrat povedala svoje. Razmišljala sem v tem stilu, da smo mi mlada družinica in se moramo povezati, da potrebujemo čas in mir,jaz sem mamica, dojenček je odvisen od mene, midva z očkom bova vzgajala po svoje in ne dovoliva da se umešava ter da naj spoštuje najino-mojo odločitev, ker midva veva kaj je najbolje za najinega dojenčka. Mi lahko PROSIM daste še kak strokoven nasvet kako in kaj naj ji povem, da nas bo končno pustila pri miru, ker imam občutek,da ne bo nehala. Res je imam dovolj po vseh teh letih, sploh ker vpliva na moje in posledično otrokovo zdravje, da o odnosu med nama s partnerjem raje ne govorim, saj se mi je že pletlo po glavi, da bi ga zapustila.

Iskreno vas prosim za čimprejšen odgovor,
hvala

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 17 Okt 2012 15:35

Pozdravljeni, luci_ja!

Napisali ste pismo, iz katerega je čutiti veliko vaše prizadetosti, bolečine in jeze. Opravičujem se, ker šem šele sedaj utegnila odgovoriti, vi pa ste bili v stiski. Domnevam, da ste situacijo z družinskim srečanjem nekako prestali, verjamem pa, da vam je bilo in vam je morda še vedno občasno težko in da so takšna vmešavanja tašče za vas hudo naporna, nesprejemljiva in vam otežujejo sproščeno materinstvo. Opisujete proces napornega postavljanja zase oz. za vaju, ko je partner še živel doma in vi v študentskem domu, ko je bilo takšnih situacij morda še manj, bolj očitne pa so postale,ko ste začeli živeti z njimi. Še bolj ste se čutili nadzorovani in kontrolirani in verjamem, da vam je bila situacija vedno bolj nevzdržna, saj niste imeli nobene zasebnosti oz. razmejitev. Vi ste zato pogumno vztrajali pri odselitvi v svoje stanovanje in s tem naredili velik korak v vajino samostojnost. Partner vas ni želel izgubiti in vam je očitno sledil, vprašanje pa je kje je v tej zgodbi on, koliko se zmore postaviti zase, za vaju in za vas, kako odločen zmore biti pri tem razmejevanju in svoji mami postaviti meje, ki jih vi omenjate kot za vas nesprejemljive. Krivično je, da ste bili v neprijetne situacije s taščo »porinjeni« vi, da ste zdaj vi izpadli kot »zatežena« snaha, čeprav to sploh niste, pač pa si nadvse želite samo miru, samostojnosti, spoštovanja, zasebnosti in tako priložnosti, da se vidva s partnerjem in otrokom sploh lahko posvetite začetku vašega družinskega življenja. Težave tašče in snahe namreč sploh ne obstajajo, če se uredi odnos mama-sin. Kot je razvidno gre torej za odnos med mamo in sinom (ali pa sinom in mamo, kakor želite obrniti), za katerega pa sta odgovorna in ga zmoreta urediti izključno onadva. V tem odnosu je verjetno marsikaj, kar je partner morda doslej sam toleriral in se ni hotel zameriti mami, zato teh stvari morda sploh ne vidi kot problematičnih. Najbolj pomembno se mi zdi, da se bo v vaše težave s taščo vključil partner, ki bo po globokih pogovorih z vami jasno postavil te razmejitve do mame oz. domače družine (kot svoje oz. vajine, nikakor pa ne kot vaše zahteve) in poskrbel, da bodo s strani njegove mame tudi spoštovane, sicer bo moral vztrajati in ponavljati lekcije, dokler ne bo uspel zaščititi vašega življenja na način, da boste vi bolj zadovoljni. Če povzamem, ni vaša naloga postavljanje meja tašči, pač pa partnerjeva, da postavi razmejitve svoji mami, če gospa v svoji materinski tenkočutnosti in verjetno res dobronamernosti morda sama tega ne zazna. Verjetno so njene meje drugačne, toda to ni vaš niti sinov problem, zato se bo morala ona sprijazniti s tem, četudi bo zanjo to morda boleče in se bo morda čutila prizadeto, razočarano itd. Pomembno pa je, da se vidva s partnerjem o tem lahko veliko pogovarjata, da vam je pripravljen prisluhniti in se postaviti za vas in za vašo družino, četudi bo on tvegal jezo svoje matere, ki ima verjetno povsem drugačna pričakovanja. Težava, ki jo zdaj doživljate kot vašo, se bo s tem prevesila na njegovo stran in verjamem, da tega on sicer ne bo najbolj vesel, vendar edino on lahko situacijo reši. V nasprotnem primeru pa izgubljata vajin partnerski odnos, ki se na ta način lahko samo še poslabšuje in se odvija v najbolj težki smeri, o čemer ste že tudi razmišljali, da ne govorimo kaj ob tem doživlja in čuti tudi vajin otrok, četudi je še dojenček, saj vas razžira nemir in verjetno tudi povsem telesna občutja napetosti, pritiska, teže, razbijanja srca, oteženega dihanja... Koliko je partner sposoben in pripravljen stopiti v razmejevanje odnosa z mamo in koliko ga te stvari bolijo in obremenjujejo, je drugo vprašanje, vendar vi kot snaha nimate možnosti tu rešiti ničesar, dokler vsega tega odločno ne postavi on. Če sam oz. vidva sama te situacije kmalu ne bi zmogla obrniti v drugačno smer, si je dobro privoščiti strokovno terapevtsko pomoč, saj se s pomočjo terapevta veliko drugače in lažje prepoznava kaj vsakdo od vaju doživlja in kaj se zgodi, da v določeni situaciji kdo ne zmore funkcionirati, četudi si morda želi in ve, da bi bilo potrebno drugače.

Mamica ste in namesto, da bi se lahko mirno posvetili vašemu dojenčku in se sprostili v za vas povsem novi materinski vlogi in se znašli v njej ter ob tem čutili oporo in razumevanje vašega partnerja, se ukvarjate z zoprnimi situacijami, ki vam prebujajo nemoč in jezo. Krivično je in si smete dovoliti prepoznati kaj bi vam najbolj pomagalo, da se lahko umirite, sprostite, si zaupate in še bolj začutite svojega otročka, saj vas v prvih mesecih življenja najbolj potrebuje.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh