Pozdravljeni,
prosim vas za nasvet, pomoč glede sledeče situacije. S partnerjem sva skupaj že več kot 8 let, od tega sva nekaj več kot 2 leti na svojem v stanovanju, pred tem sva živela z njegovimi starši in sestro, čeprav sem sama ves čas študija imela sobico v študentskem naselju, saj sem hotela imeti svoj božji mir in svobodo... Problemi so se začeli odkar sem živela z njimi, ker njihovega načina življenja tudi po 5 letih enostavno nisem dojela, niti ga nočem. To je bil tudi razlog za selitev. Pri njegovih sem zmeraj pomagala pri vseh možnih delih (gospodinjstvo, čiščenje, pranje, likanje, na njivi in vrtu, spravljanje drvi.... v glavnem vse kar je bilo), saj sem vajena dela od doma s kmetije. Motilo me je, da nisva imela nobene zasebnosti, ker je prišla v sobo tudi ob 10 zvečer zaliti rožice, vedno preverjala kdaj grem na wc.. v glavnem vitkovala se je v najin odnos, kjer se je le dalo, v vsako celico življenja, zaradi tega sem nekaj krat fantu rekla, da ne morem več tega prenašati in da bi bilo bolje končati, čeprav med nama ni bilo nič narobe. Vedno se je pogovoril s svojo mamo, ji povedal kaj naju moti, ampak ona tega ni upoštevala več kot nekaj dni. Tako sem ostajala v študentskem domu, tudi ko so bile počitnice,ker nisem imela miru za učenje, saj sem imela zahteven študij tudi po 4mesece učenja za en izpit, tašča pa vedno, samo perilo obesi, samo 10 min., pa me je 3 krat klicala iz službe, če ima kuža vodo pa kje so mucki...pa ves čas nadzorovala kje sem, kdaj sem vstala, kam grem…če se nisem oglasila na tel. je bilo že vse narobe. S fantom sva težko šla kam sama, ker je vedno težila da naj vzameva sestro zraven, ki se obnaša tako kot piha veter, kadar kaj potrebuje je vsa sladka, drugače pa niti ne pozdravi, se posmehuje, je nesramna...Vedno mi povedo, kako srečo imam da imam njihovega sina, ker je najboljši (ljubosumje?)… Odkar živiva v stanovanju sva imela vsaj približno nekako svoje življenje in mir, razen da vedno ko se je peljala mimo pa ni videla avta, že spraševala kje sta bila, vedno hotela da prideva na kosilo, tudi če sva že imela svoje načrte. Situacija se je zelo poslabšala odkar sem zanosila in rodila. V času nosečnosti mi je skoz težila kako potem ne bova imela več časa drug za drugega, da bo najin fantek šef itd… Nato sem rodila, vsa zdelana, z bolečimi šivi bi morala takoj z bolnišnice z novorojenčkom k njim na kosilo, nisem šla. Naj poudarim, da skoraj tri tedne sploh nisem mogla sedet, s težavo sem hodila, dojenje mi je povzročalo težave-mastitis… Tašča in njegova sestra pa sta kar vsak dan nosili kosilo, čeprav tega nikoli nisem želela. V glavnem niti dojiti nisem mogla v miru, ker sta se mi naselili v spalnico in gledali, četudi sem rekla da potrebujeva mir, je bil odgovor, sej bova tiho. Potem po taščino nisem znala prav držati dojke, ona pa sploh dojila ni… ko je fantek jokal , mi ga je vzela z rok, ker ga bo ona potolažila, brez vprašanja. Klicala me je po tel., če se nisem oglasila se je pojavila na vratih in zvonila, dokler nisem odprla, tudi ob 9ih zvečer. Potem se mi je zdravje izredno poslabšalo,kar naprej sem bila okrog zdravnikov, meni pa je prekipelo in sem svojmu povedala, naj ji razloži, sicer ji bom jaz, da ne bomo več hodili tja, nobenih kosil več, obiskov in pomoči-po njihovo, niti ne dovolim da ga kdo pestuje razen naju, saj fantek potrebuje mamico in očija,mi smo družinica. Od takrat, se, glej ga zlomka, počutim boljše,bolečine so znosne, solze že zamenja smeh in uživam v radostih materinstva, kljub vsej utrujenosti. Tašča pa je vsa užaljena, me drugim obrekuje, uboga ne vidi vnukeca, ki še ni dopolnil 2 meseca. Ugotovila sem, da jo bom morala sama postaviti na realna tla, ker me sploh ne spoštuje, egoistično in sebično vidi zgolj sebe, sinu pa zmeraj budi slabo vest, češ da nam hoče pomagat. Ker bomo čez nekaj dni na žalost skupaj na družinskem srečanju, kjer bo tudi ona in vem da bo spet stara pesem, sem se odločila, da ji bom tokrat povedala svoje. Razmišljala sem v tem stilu, da smo mi mlada družinica in se moramo povezati, da potrebujemo čas in mir,jaz sem mamica, dojenček je odvisen od mene, midva z očkom bova vzgajala po svoje in ne dovoliva da se umešava ter da naj spoštuje najino-mojo odločitev, ker midva veva kaj je najbolje za najinega dojenčka. Mi lahko PROSIM daste še kak strokoven nasvet kako in kaj naj ji povem, da nas bo končno pustila pri miru, ker imam občutek,da ne bo nehala. Res je imam dovolj po vseh teh letih, sploh ker vpliva na moje in posledično otrokovo zdravje, da o odnosu med nama s partnerjem raje ne govorim, saj se mi je že pletlo po glavi, da bi ga zapustila.
Iskreno vas prosim za čimprejšen odgovor,
hvala
prosim vas za nasvet, pomoč glede sledeče situacije. S partnerjem sva skupaj že več kot 8 let, od tega sva nekaj več kot 2 leti na svojem v stanovanju, pred tem sva živela z njegovimi starši in sestro, čeprav sem sama ves čas študija imela sobico v študentskem naselju, saj sem hotela imeti svoj božji mir in svobodo... Problemi so se začeli odkar sem živela z njimi, ker njihovega načina življenja tudi po 5 letih enostavno nisem dojela, niti ga nočem. To je bil tudi razlog za selitev. Pri njegovih sem zmeraj pomagala pri vseh možnih delih (gospodinjstvo, čiščenje, pranje, likanje, na njivi in vrtu, spravljanje drvi.... v glavnem vse kar je bilo), saj sem vajena dela od doma s kmetije. Motilo me je, da nisva imela nobene zasebnosti, ker je prišla v sobo tudi ob 10 zvečer zaliti rožice, vedno preverjala kdaj grem na wc.. v glavnem vitkovala se je v najin odnos, kjer se je le dalo, v vsako celico življenja, zaradi tega sem nekaj krat fantu rekla, da ne morem več tega prenašati in da bi bilo bolje končati, čeprav med nama ni bilo nič narobe. Vedno se je pogovoril s svojo mamo, ji povedal kaj naju moti, ampak ona tega ni upoštevala več kot nekaj dni. Tako sem ostajala v študentskem domu, tudi ko so bile počitnice,ker nisem imela miru za učenje, saj sem imela zahteven študij tudi po 4mesece učenja za en izpit, tašča pa vedno, samo perilo obesi, samo 10 min., pa me je 3 krat klicala iz službe, če ima kuža vodo pa kje so mucki...pa ves čas nadzorovala kje sem, kdaj sem vstala, kam grem…če se nisem oglasila na tel. je bilo že vse narobe. S fantom sva težko šla kam sama, ker je vedno težila da naj vzameva sestro zraven, ki se obnaša tako kot piha veter, kadar kaj potrebuje je vsa sladka, drugače pa niti ne pozdravi, se posmehuje, je nesramna...Vedno mi povedo, kako srečo imam da imam njihovega sina, ker je najboljši (ljubosumje?)… Odkar živiva v stanovanju sva imela vsaj približno nekako svoje življenje in mir, razen da vedno ko se je peljala mimo pa ni videla avta, že spraševala kje sta bila, vedno hotela da prideva na kosilo, tudi če sva že imela svoje načrte. Situacija se je zelo poslabšala odkar sem zanosila in rodila. V času nosečnosti mi je skoz težila kako potem ne bova imela več časa drug za drugega, da bo najin fantek šef itd… Nato sem rodila, vsa zdelana, z bolečimi šivi bi morala takoj z bolnišnice z novorojenčkom k njim na kosilo, nisem šla. Naj poudarim, da skoraj tri tedne sploh nisem mogla sedet, s težavo sem hodila, dojenje mi je povzročalo težave-mastitis… Tašča in njegova sestra pa sta kar vsak dan nosili kosilo, čeprav tega nikoli nisem želela. V glavnem niti dojiti nisem mogla v miru, ker sta se mi naselili v spalnico in gledali, četudi sem rekla da potrebujeva mir, je bil odgovor, sej bova tiho. Potem po taščino nisem znala prav držati dojke, ona pa sploh dojila ni… ko je fantek jokal , mi ga je vzela z rok, ker ga bo ona potolažila, brez vprašanja. Klicala me je po tel., če se nisem oglasila se je pojavila na vratih in zvonila, dokler nisem odprla, tudi ob 9ih zvečer. Potem se mi je zdravje izredno poslabšalo,kar naprej sem bila okrog zdravnikov, meni pa je prekipelo in sem svojmu povedala, naj ji razloži, sicer ji bom jaz, da ne bomo več hodili tja, nobenih kosil več, obiskov in pomoči-po njihovo, niti ne dovolim da ga kdo pestuje razen naju, saj fantek potrebuje mamico in očija,mi smo družinica. Od takrat, se, glej ga zlomka, počutim boljše,bolečine so znosne, solze že zamenja smeh in uživam v radostih materinstva, kljub vsej utrujenosti. Tašča pa je vsa užaljena, me drugim obrekuje, uboga ne vidi vnukeca, ki še ni dopolnil 2 meseca. Ugotovila sem, da jo bom morala sama postaviti na realna tla, ker me sploh ne spoštuje, egoistično in sebično vidi zgolj sebe, sinu pa zmeraj budi slabo vest, češ da nam hoče pomagat. Ker bomo čez nekaj dni na žalost skupaj na družinskem srečanju, kjer bo tudi ona in vem da bo spet stara pesem, sem se odločila, da ji bom tokrat povedala svoje. Razmišljala sem v tem stilu, da smo mi mlada družinica in se moramo povezati, da potrebujemo čas in mir,jaz sem mamica, dojenček je odvisen od mene, midva z očkom bova vzgajala po svoje in ne dovoliva da se umešava ter da naj spoštuje najino-mojo odločitev, ker midva veva kaj je najbolje za najinega dojenčka. Mi lahko PROSIM daste še kak strokoven nasvet kako in kaj naj ji povem, da nas bo končno pustila pri miru, ker imam občutek,da ne bo nehala. Res je imam dovolj po vseh teh letih, sploh ker vpliva na moje in posledično otrokovo zdravje, da o odnosu med nama s partnerjem raje ne govorim, saj se mi je že pletlo po glavi, da bi ga zapustila.
Iskreno vas prosim za čimprejšen odgovor,
hvala
