Pozdravljeni forumovci/ovke. Sicer tega foruma ne spremljam (ga tudi verjetno ne bom, bom ostal kar pri svoji temi.), mi ga je pa dobra prijateljica priporočila, pa sem se odločil da povprašam (itak me nihče ne pozna, in nimam kaj izgubiti.)

S partnerko sva bila skupaj dobri 2 leti (ona 22, jaz 24). Je super punca, delavna, nežna, je znala zadovoljit moje potrebe, velikokrat me je presenetila z darili, podpirala me je v skoraj vseh stvareh, skratka - super.
Delala sva na prihodnosti in si tudi že omislila otroka. (ki bo kmalu upihnil 8. mini svečko).
No, preteklo je že skoraj 5 mesecev od najine razveze, in ona bo čez 10 dni praznovala 3. mesec nove zveze z novim fantom. Jaz sem to že nekako prebolel, ampak vseeno me še stisne pri srcu ko pomislim na to. Ampak naj bo z njim, če si želi. Midva sva končala, in to je dejstvo. Ni pa dejstvo a za vedno.
Za otroka mi ni težko skrbeti, velikokrat mu kupim kakšno igračo, oblačilo, oz. skoraj vsakič ko ga vidim. Je priden, igriv, nasmejan, daje mi tisto energijo ki jo rabim, da se ne sekiram toliko za svojo bivšo, ampak preprosto grem naprej, z njim. In nočem da vpliva to na njega, da se midva kregava oz. da oddajava negativno energijo nanj.
Kolikor sem opazoval oz. sva se pogovarjala s to bivšo o njenem ljubezenskem življenju, je to virtualna zveza, zmešana z realnostjo. Si razlagam tako, da je punca( po tem ko sva se razšla) zašla v virtualno življenje in si tam našla tipa, s katerim je zdaj skupaj in v katerem je našla neko uteho. Kolikokrat se realno dobita mi pa tudi ni jasno. Živita pa daleč narazen, tako da več kot enkrat na mesec dvomim da se. Tudi ko je pri meni, je dosti na računalniku (skype, facebook..) in se pogovarja z bogvekom vse.
Je pa problem, ker sva se dogovorila da se ne bova prepirala za preživnino, ampak bova preprosto oba poskrbela zanj, oba mu bova kupila kar bo rabil, itd.. Zato tudi ta bivša punca večkrat pri meni prespi s tamalim in ga potem, po nekaj dneh tudi odpelje. Medtem ko je pri meni, gre tudi k svojemu fantu (od mene ji je najbližje do njega) pa mi ni problem paziti tamalega. Sam (še) živim pri starših.
Sicer ne vem a bi si iskal drugo, ali bi počakal še kaj časa (nevem koliko), da vidim če se bosta res razšla in potem poskusim s bivšo?
Ker če si najdem drugo in se potem ona razide, ter hoče nazaj k meni, bom v vsakem primeru prizadel eno srce.
Čustva do moje bivše bom vedno imel, že zaradi otroka, pa tudi zaradi tega, ker je tako super punca (ne glede na vse kar se je zgodilo med nama, ne spremenim mnenja o njej.), ampak imam občutek da sem jo prebolel, oz. da sem pripravljen it naprej v ljubezni.
Nevem, kaj mi svetujete? Bi vas pa prosil, za res VELIIIKO nasvetov, ker več glav več ve.

Pozdravljeni, gentleman!

Želite čim več nasvetov kaj storiti v odnosu do vaše bivše partnerke – ali jo še naprej tiho občudujete in čakate kaj bo nastalo iz njene nove,domnevno virtualne zveze, ali pa si tudi vi lahko daste dovoljenje in odprete vrata za spoznavanje morebitne nove partnerke. Kaj pa, če si najprej daste dovoljenje, da v resnici (globinsko, tudi čustveno) predelate kako vam je po bolečem razhodu z njo? Pišete, da ste uspeli (verjetno razumsko) predelati njeno odločitev za razhod in da sta končala vajino zvezo, obenem pa vas še vedno boli, prizadene in žalosti izguba punce (čustvena predelava?), ki vam je veliko pomenila, ki jo imate na nek način še vedno radi in s katero vaju veže tudi vajin otrok. Čutiti je kot da vi še niste v resnici sprejeli njenega odhoda in ves čas čakate, da se bo še vrnila. Glede na to, da se vidva veliko srečujeta in partnerka z otrokom prespi pri vas oz. vaših starših, ne vem kako težko vam mora biti v teh trenutkih. Še zlasti potem, ko od vas odide k novemu partnerju in vi ostanete sami z otrokom? Kako vas to boli in razžira, koliko vas vedno znova prizadene z občutkom zavrnjenosti in zamenjanosti, koliko se sprašujete kakšen odnos imata onadva in če to sploh kam pelje – koliko pa si na tihem želite, da bi se ona premislila in vrnila k vam? Kako vajino življenje dejansko zgleda, ko je pri vas? Spi ona z otrokom v dnevni sobi ali sobi za goste, vi pa v svoji sobi? Vsi skupaj? Kaj doživljate vi? Kaj vam rečejo vaši starši? Vedo, da v mislih in sanjah večino časa preživi pri drugem? Kako je vam ob tem?... Verjamem, da so tole zelo neprijetna in boleča vprašanja, ki odpirajo stare, verjetno še ne zaceljene rane. Koliko vi dejansko igrate vlogo gentlemana, ki mora vse kar sprejeti, razumeti, biti prijazen in razumevajoč, obenem pa vdano čakati na to, če bi si gospa slučajno premislila in spoznala, da bi ji vi verjetno (v praksi) nudili več kot virtualni partner? Zakaj vse to dovolite? Omenjate,da je ne bi želeli prizadeti. Razumem. Občutek prizadetosti in razočaranja nas vedno boli. Koliko pa vas je in vas vedno znova prizadene ona, ko od vas odhaja v naročje drugega? Vam mora biti pošastno težko in si smete dati dovoljenje, da vam ni potrebno doživljati vsega tega »mrcvarjenja«. Smete razmejiti med partnerskimi in starševskimi nalogami, ki vaju vežejo do otroka, kar ne pomeni, da morate »v paketu z otrokom» sprejeti tudi njo, čeprav je to glede na starost otroka zaenkrat morda še malo težko. Smete pa si tudi čim prej priti na jasno kaj si želite vi (od nje) in kaj si želi in je (ali pa ni?) pripravljena za to – v odnosu z vami - morda storiti ona? Tu vam da odgovor lahko edino ona in samo vprašanje časa je do kdaj ji boste vi dajali možnost »popravnih izpitov«, koliko »rokov« je za vas še sprejemljivih in kdaj se boste lahko razjezili (= odločno, vendar mirno postavili zase, njej pa postavili meje). Pomembno je, da si dovolite pogledati nase in občutiti kako ponižujoče je to morda za vas. Resnično preboleti in izžalovati izgubo drage osebe je cel proces in pomembno je, da si damo dovolj časa in prostora ter da imamo ob tem neko oporo. Enostavno zamenjati partnerko ali partnerja in začeti znova z drugim še ne pomeni tudi predelati. Stvari so veliko globlje in bolj kompleksne. Ker sta oba ob tem tudi mlada starša, je še posebej pomembno predelati in razmejiti kaj spada v partnerski odnos in kaj v starševski odnos in kje ste vi osebno ob vsem tem? Kaj bo storila ona ne ve nihče razen nje, kaj boste glede tega storili vi, pa je v vaši pristojnosti in samo vi se lahko odločite kako boste svoje življenje (in svojega otroka) peljali naprej.

Glede razmejitev z bivšo in glede stikov z otrokom sem pravkar pisala tudi v odgovoru »Toliko poti. Ampak nobena se ne zdi prava« – in vas prosim, če si morda lahko pogledate tudi tisti odgovor, da se ne bom ponavljala.

Ni vam enostavno, tudi vam pripada, da boste zadovoljen oče in partner in samo vi boste vedeli kaj storiti v vašem primeru in kdaj si želite biti na jasnem s tem (npr. ji postaviti omejen rok za njeno odločitev). Smete pa se odločno pogovoriti z njo in jasno vedeti kje, kdaj in kako bosta sodelovala vidva ( najmanj kot starša) in kje bosta morda šla vsak po svoji poti (vprašanje partnerstva).
Vse dobro vam želim.