Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Zavlačevanje s skupnim življenjem

Odgovori Nova tema
Default avatar Marinca1 10 Jul 2012 14:56

Sva blizu 30, skupaj slabih 5 let. Bili vzponi in padci, bila je vmesna prekinitev zveze in ponovno sva se našla.

Kaj pravite na to, da po tolikšnem času še kar ne živiva skupaj? On bi, jaz pa v to dvomim. (Če bi oba želela, bi lahko šla v najem skupnega stanovanja.) Ne vem, če si to znam predstavljati, ne vem, če si to res želim. Seveda pride čas, ko vse to vidim in si tega želim, a pridejo dnevi, ko res ne. Stanje, da bi si skupnega življenja želela, ni konstantno in to me mori. Kot da rabim prostor zase, kamor se lahko umaknem (že po naravi in od vedno sem taka, zelo introvertirana), sploh ko nekaj med nama ne štima- kako sem srečna, ko se lahko vrnem v svoje zatočišče.

On na vse to ne pritiska, seveda pa si tega želi, a mi pušča čas in prostor zase. Pravi, da sva od vedno bolj nenavaden par in se pogosto ne ravnava po nekih "nenapisanih normah" in da tu ne vidi težav..

Jaz pa v zadnjem času razmišljam, da nekaj tu mogoče ne štima. Ko razmerje traja nekaj časa in se poglablja, bi partnerja morala čutiti vse večjo željo, da ne bi po koncu dneva odšla vsak v svoje stanovanje, želita si skupnega življenja, ni tako? Se je mogoče ta ljubezen ustavila (pri meni) na stopnji, ko nisva sposobna za skupnno sožitje? Je sploh možno, da se razvija naprej, glede na to, da sva skupaj že toliko časa? Si mogoče samo domišljam, da je med nama ljubezen, ki bo trajala?

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 19 Jul 2012 15:25

Pozdravljeni, Marinca1!

Veliko razmišljate, zaskrbljeni iščete možne razloge da še ne živita skupaj in vam je vedno manj jasno kaj se dogaja. Sprašujete se o vajinem odnosu in si želite neke gotovosti. Ob tem vam je težko, saj se morda obremenjujete s krivdo, z leti, se morda sprašujete, če je z vami kaj narobe, kaj pa, če partner ni pravi, če ga morda ne ljubite dovolj ipd,., obenem pa si globoko v sebi želite neko sprejetost, razumevanje in občutek varnosti.

Partner je sicer razumevajoč in vam pušča čas in prostor, ker vas očitno ne želi izgubiti, saj čuti, da bi vsako siljenje z njegove strani doseglo nasprotni učinek, v sebi pa verjetno prav tako doživlja nek strah pred novimi, odločnejšimi koraki. Kot ne bomo uspeli priklicati polžka iz hišice s tem, da ga bomo tipali in tresli, pač pa bomo morali potrpežljivo počakati, da bo začutil dovolj varnosti, da si bo upal sam priti nazaj ven. Preprosto vas je globoko v sebi strah in se še ne počutite dovolj varni, da bi si upali tvegati. Vsak razkorak, nesoglasje med vama samo še poveča vaše dvome in vas vedno znova odvrne od delne prepričanosti, da bi pa morda le poskusila. Želite si, da bi vam partner pomagal pri odločitvi, s tem, da bi vam dal dovolj občutka varnosti, vendar pa vam ga tudi sam verjetno še ne zmore dati v takšni meri kot bi ga vi potrebovali. Ob njem in tudi sicer verjetno še ne zaupate dovolj sebi. Ne vem kakšne zelo globoke razloge za to negotovost nosite, kakšne modele odnosov ste doživljali v vaši okolici in koliko strahov se je naselilo v vaše telo. Morda bi si bilo dobro najti odgovor na vprašanje kaj najhujšega bi se vam/vama lahko zgodilo, če bi se odločila in si preprosto dala priložnost, da se preizkusita v skupnem življenju in bi potem videla ali sta oba pripravljena(=odločena) živeti skupaj ali ne. Morda se še vedno počutite nemočni in se zato še ne morete odločiti, vendar se smete zavedati, da ste zdaj odrasli, da sta pravzaprav vidva oba odrasla, da imata sedaj moč in možnost odločanja (česar pa morda v otroštvu nista imela), da lahko predelata tudi ta globok nezavedni strah in da si lahko vidva dasta potrebno varnost in zaupanje. Za to se je potrebno odločiti, potruditi in tudi tvegati ter se počasi začeti pogovarjati o stiskah in svojih občutjih, ko bi sicer najraje pobegnili »v hiško« in v samoti našli varnost in zatočišče ( kakor morda stori otrok, če ne dobi dovolj sprejetosti in varnosti, da bi se sploh dalo povedati oz. da bi koga res zanimalo), kar pa je čista krivica. Ravno v odnosu, kjer dobimo sprejetost, se da z govorjenjem razrešiti stisko, ki bi jo sicer odnesli v samoto in potlačili nekam globoko vase. Ni več potrebno ponavljati nekih vzorcev, ki so bili funkcionalni v otroštvu, v odraslosti nas pa omejujejo in jih zmoremo preseči. Oba smeta postajati vedno bolj odprta in ranljiva in skupno življenje je vsekakor priložnost, da si to dasta. Ljubezen lahko traja, še celo vedno bolj raste med vama, če sta jo kakor cvetlico pripravljena negovati, zalivati, ščititi pred močnim soncem, vetrom, točo… Ko gremo mimo čudovitih vrtov ali balkonov, so nam cvetoče rože prelepe za pogledat, vendar samo tisti, ki jih neguje, ve, da je v tem vloženo tudi nekaj dela in truda. Toda obstajajo pripomočki, navodila in nasveti in predvsem lastno veselje in odločitev, da želimo imeti rože. Potem se vse da. Podobno je z našimi odnosi. Obstajajo zakonski in družinski terapevti, če sama ne znava ali ne zmoreva stopiti naprej, saj nas vse neozaveščena preteklost z nevidnimi nitmi drži nazaj in ovira pri novih, nepoznanih in zato malo bolj tveganih korakih. Kakorkoli, vse pa zmoremo, če se odločimo.

Želim vam, da bi našli pogum za odkrivanje in premagovanje strahov in odkrili kdo ste vi ter kako in s kom si želite preživeti nadaljnja leta vašega življenja. Vse dobro.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh