Pozdravljeni,
že dolgo je tega, kar sem se oglasila na kakršnem koli forumu, ampak ker sem povečini pri vseh vprašanjih in dilemah tu dobila kopico modrih in dobrih nasvetov, sem se odločila, da se bom tudi tokrat naslonila na vaše izkušnje, znanje in modrost.
Stara sem 29 let, za sabo imam dve resni, dolgoletni zvezi. Z zadnjim fantom sem se razšla pred tremi leti in od takrat lahko rečem, da uživam samsko življenje.
Razhod ni bil prijeten, bil je dokaj buren in boleč za oba in oba z bivšim fantom se še zdaj nosiva s sabo, čeprav od takrat skoraj nisva imela stika. Ljubezen je bila prava in pristna, razhod pa hudo boleč.
Takrat se mi je sesul ves svet, vse je izgubilo smisel in svet se je v trenutku razbarval.
Po kakšnem mesecu sem si opomogla od prvega šoka in padla v drug ekstrem. Oprijela sem se vsakega hobija, postala aktivna na ogromno različnih področjih, začela načrtovati in udejanjati en kup projektov, ob katerih sem tudi uživala. Moje življenje je postala aktivna "norišnica", kar mi je takrat ustrezalo.
Po dobrih dveh letih sem se zavedla, da je bil to beg od resničnosti. Da sem lahko preživela le tako, da sem se na polno vrgla v nove projekte in nova poznanstva. To obdobje mi je prineslo marsikaj lepega in dejansko sem v njem uživala, vem pa, da je bil vzgib za takšno početje napačen.
Zdaj, ko se mi zdi, da bi lahko že bila pripravljena na novo zvezo, da sem si pustila dovolj časa za čiščenje stare prtljage, da je tri leta za prebolevanje (tri letne zveze) dovolj, sem prišla do spoznanja, da zablokiram vsakega potencialnega partnerja, ko potek odnosa nakazuje na to, da bi lahko postalo razmerje resno. Iz začetne naklonjenosti preidem v odpor in se povlečem čisto nazaj in precej hitro vse skupaj zaključim. Sodeč po znakih, sem razvila strah pred intimo, za katerega pa ne vem kako naj se ga znebim.
Zdaj se spet zapletam s fantom, prijateljem pravzaprav, za katerega se mi zdi, da mi je pisan na kožo. Ima veliko lastnosti, ki jih pri moškem iščem in imam ga rada. Stvari postajajo resne, mene pa grabi panika in že čutim nizki štart za umik.
Po naravi sem oseba, ki visoko ceni ljubezen in družinsko življenje, moji odnosi so bili povečini zelo kvalitetni in polni ljubezni. Nekje globoko v sebi si želim, da bi spet občutila vse tiste občutke, ki se lahko razvijejo samo v resnem odnosu med dvema.
Ima kdo kakšen nasvet kako naj se znebim tega strahu in tesnobe?
Mogoče deluje ta post precej obupan, ampak ni tako 
V bistvu sem precej srečna oseba in z normalnimi viški in nižki dobro vozim skozi življenje. Verjamem, da zgoraj opisan pojav sploh ni tako redek in upam, da se bo našel kak nasvet
ANKETA (Čustva, strah pred intimo, zadovoljstvo v partnerski zvezi)