Pozdravljeni,

že dolgo je tega, kar sem se oglasila na kakršnem koli forumu, ampak ker sem povečini pri vseh vprašanjih in dilemah tu dobila kopico modrih in dobrih nasvetov, sem se odločila, da se bom tudi tokrat naslonila na vaše izkušnje, znanje in modrost.

Stara sem 29 let, za sabo imam dve resni, dolgoletni zvezi. Z zadnjim fantom sem se razšla pred tremi leti in od takrat lahko rečem, da uživam samsko življenje.
Razhod ni bil prijeten, bil je dokaj buren in boleč za oba in oba z bivšim fantom se še zdaj nosiva s sabo, čeprav od takrat skoraj nisva imela stika. Ljubezen je bila prava in pristna, razhod pa hudo boleč.
Takrat se mi je sesul ves svet, vse je izgubilo smisel in svet se je v trenutku razbarval.

Po kakšnem mesecu sem si opomogla od prvega šoka in padla v drug ekstrem. Oprijela sem se vsakega hobija, postala aktivna na ogromno različnih področjih, začela načrtovati in udejanjati en kup projektov, ob katerih sem tudi uživala. Moje življenje je postala aktivna "norišnica", kar mi je takrat ustrezalo.
Po dobrih dveh letih sem se zavedla, da je bil to beg od resničnosti. Da sem lahko preživela le tako, da sem se na polno vrgla v nove projekte in nova poznanstva. To obdobje mi je prineslo marsikaj lepega in dejansko sem v njem uživala, vem pa, da je bil vzgib za takšno početje napačen.

Zdaj, ko se mi zdi, da bi lahko že bila pripravljena na novo zvezo, da sem si pustila dovolj časa za čiščenje stare prtljage, da je tri leta za prebolevanje (tri letne zveze) dovolj, sem prišla do spoznanja, da zablokiram vsakega potencialnega partnerja, ko potek odnosa nakazuje na to, da bi lahko postalo razmerje resno. Iz začetne naklonjenosti preidem v odpor in se povlečem čisto nazaj in precej hitro vse skupaj zaključim. Sodeč po znakih, sem razvila strah pred intimo, za katerega pa ne vem kako naj se ga znebim.

Zdaj se spet zapletam s fantom, prijateljem pravzaprav, za katerega se mi zdi, da mi je pisan na kožo. Ima veliko lastnosti, ki jih pri moškem iščem in imam ga rada. Stvari postajajo resne, mene pa grabi panika in že čutim nizki štart za umik.
Po naravi sem oseba, ki visoko ceni ljubezen in družinsko življenje, moji odnosi so bili povečini zelo kvalitetni in polni ljubezni. Nekje globoko v sebi si želim, da bi spet občutila vse tiste občutke, ki se lahko razvijejo samo v resnem odnosu med dvema.

Ima kdo kakšen nasvet kako naj se znebim tega strahu in tesnobe?
Mogoče deluje ta post precej obupan, ampak ni tako V bistvu sem precej srečna oseba in z normalnimi viški in nižki dobro vozim skozi življenje. Verjamem, da zgoraj opisan pojav sploh ni tako redek in upam, da se bo našel kak nasvet

Pozdravljeni, Sunny!

Že večkrat ste doživeli močno razočaranje, bolečino in prizadetost ob razhodu z ljubljeno osebo, zadnji odhod vašega moškega (če pravilno domnevam?) pa vas je dotolkel in vam pustil občutek velikega strahu, blokade in verjetno tudi nevrednosti. Potem, ko ste tvegali in se mu predali in mu zaupali, se je zgodilo nekaj, kar vaju je po več letih razdvojilo. Niste sicer napisali kaj se je takrat dogajalo, kaj je bilo med vama nenadoma tako bolečega, šokantnega in krutega, da sta se odločila prekiniti (po vaših besedah) sicer kvalitetno zvezo. Ali je bila morda posredi kakšna nezvestoba, morda nasilje, odkritje kake zasvojenosti ali kaj drugega, je pa tam ostalo polno enih težkih čustev strahu, zavrženosti, prizadetosti, bolečine in verjetno tudi jeze. Vsak konec zveze sicer boli in izguba kogarkoli, ki nam je veliko pomenil, je kruta in težka. Za zapis na forumu podrobnosti sicer niso potrebne, za vašo predelavo tega dogodka pa so. Ne vem koliko ste se uspeli v resnici soočiti s temi občutji (tudi čutenjsko in telesno, ne morda le na razumski ravni) in jih globinsko predelati v nekem dovolj varnem odnosu, koliko pa ste ostali nekje globoko zelo sami, preplavljeni z vsemi s temi občutji, in ste se uspeli skozi leta, ko niste bili v zvezi, tako ali drugače izvleči. Pišete, da ste se vrgli v vrtinec aktivnosti, dogajanja, spoznavanja novega in verjetno v tem našli rešitev za pobeg pred težkimi občutji zavrženosti, ki pa so verjetno ostala nekje globoko spodaj, sigurno tudi na nezavedni ravni, kjer še vedno čakajo na razrešitev. Ne obstaja enostaven recept za priti v stik s tem, še zlasti ker so dogodki, ki so se oz. se vam dogajajo sedaj, posledica in rezultat prebuditve/ponovitve vseh predhodnih vzdušij in dogajanj, ki ste jih vsrkavali in doživljali v najbolj nežnih obdobjih svojega razvoja. Govorim o vzdušju, odnosih in dogajanjih (ob pomembnih drugih) v otroštvu in odraščanju, pa tudi v celotnem družinskem sistemu, ki prav vsakogar od nas zaznamujejo na poseben, svojstven način, četudi mislimo, da ni bilo tam nič posebnega in da smo imeli normalno oz. srečno otroštvo. Zapisana so v naše telo, globoko spodaj pa so nam nepoznani vzorci in načini navezanosti, ki smo jih razvili in jih nezavedno vzpostavljamo tudi v intimnih odnosih.

Sicer je aktivnost in pripravljenost začenjati nekaj novega čisto funkcionalna in v redu stvar, še posebej v nasprotju s pasivno držo, depresijo, zapiranjem vase in neaktivnostjo, vendar je pomembno, da je v razumnih mejah in da se ob tem ustavljamo in soočimo tudi s stisko, sicer velika aktivnost lahko postane izhod, pobeg, povsem enako kot različne zasvojenosti, ki imajo sprva edini namen, da nas odvrnejo od bolečine in povzročijo ugodje. Vse to zelo dobro opažate in ugotavljate že tudi sami, ne veste pa kako si pomagati. Zavedam se, da vam ni enostavno in da je o tem mnogo lažje govoriti in biti »pameten«, (vključno z mano), kot pa biti v takšni situaciji in nekaj spremeniti.

Sedaj ste srečali moškega, ki vam je všeč in vas privlači, hrepenenje v vas si želi izpolnitev sanj in v njem vidi osebo, ki bi vam to utegnila dati. Romantična privlačnost je res nekaj najlepšega in je zelo normalno, da si želite, da bi čim dlje trajala. Ob teh lepih občutkih pa se vam začne zelo hitro nezavedno prebujati tudi močan strah, kar prava groza, ki vas ohromi in blokira in edina rešitev se vam zazdi umik. S tem se nehote prikrajšate za priložnost nove zveze in morebitne razrešitve zapletov na najgloblji ravni, obenem pa se nehote zavarujete pred ponovno močno bolečino in razočaranjem. Kar pa je do vas skrajno krivično, saj vam pripada in si zaslužite kvaliteten in varen odnos z moškim, ki bo ostal, zdržal in bil z vami, vi pa z njim. Vprašanje je sicer kaj vse je zadaj za tem strahom, ki se skoncentrira v odpor in umik, da ne zdržim, ko bi morala zdržati in da raje sama zavržem še preden bi drugi utegnil zavreči mene… Tu so zelo boleča čustva in kot že rečeno ni enostavnega recepta, še manj nasveta. Sicer ste zelo inteligentni in razumni in verjamem, da vam nisem napisala prav nič takega, česar že ne bi vedeli. Tudi sicer rešitev ni v tem razumevanju, pač pa v odnosu, v katerem se da o vsem tem in še o marsičem govoriti, preveriti, zdržati, tvegati, ovrednotiti, predelati… Verjamem, da se vse to da v ustreznem terapevtskem odnosu. Ki je lahko tudi podpora in pomoč za morebitno vzpostavitev nekega partnerskega odnosa (seveda ne s terapevtom), za predelavo razhoda in zavrženosti, okrepitev občutka lastne vrednosti ali pa podpora, ko se morda odnos šele začenja in je krivica, da bi se končal še preden je dobil priložnost, da se razcveti… Pred vami je vaša odločitev za odnos s tem novim moškim, tveganje ostati in ne zbežati, tveganje tudi morebitne ponovne zavrnitve, ki pa ne pomeni,da niste v redu oseba... Polno težkih trenutkov, ko se vam bo prebujalo marsikaj. Pomembno bo odkriti kaj je tako globoko v vas, da si ne smete niti dovoliti priložnosti, ki vam pripada.

Vse dobro vam želim.