Pozdravljeni!
S punco sva se po dolgih pogovorih odločila, da greva živeti k njej domu. Pač jaz sem popustil pri ideji, da bi bila pri meni doma ker sem videl v njej več želje v tem, da bi bila doma.
Tako sva si začela počasi urejati zgornje nadstropje in prišla do točke, ko bi se lahko že skoraj vselil k njej. Mene od dneva ko sem povedal staršem, da boma živela pri njej in ne pri meni doma peče vest, pojavljajo se mi razni strahovi,... To sem punci v tem času od odločitve do danes (približno pol leta) tudi povedal, sva se veliko pogovarjala, vendar sem tudi vedno ta čustva, strahove,... zatru v seb v upanju, da bodo izginili.
Moji starši so novico, da ne bom živel doma sprejeli slabo, mama bi lahko rekel zelo slabo. Živita v strahu kaj bo,... Strah me je kaj bo z njima če grem živeti k punci. V tem času so mi starši večkrat predlagali zakaj ne greva živeti raje za sebe v neko stanovanje. Kot pa da sva "izbrala" njene starše, onadva pa se počutita zavržene.
O tem sva s punco veliko razmišlaja, se pogovarjala. Zdaj ko so ti moji strahovi,...o zapuščanju staršev postali vedno večji, ker se bliža čas da bi se moral preseliti k punci, sem o tretji možnosti začel razmišljati vedno bolj. To sem punci tudi povedal in po parih pogovorih še vedno nevem kaj narediti??? Punca nebi šla v stanovanje, kao zaradi najemnine, ker sva si že toliko uredila pri njej,... Medtem ko bi jaz najraje šol živeti za sebe v stanovanje. Bojim se, da če ne bom popustil da bo to pomenil konec najine zveze. Ljubim jo, zelo močno in ona tudi mene vendar je močno navezana na dom oziroma svoja starša. Ta navezanost me tudi najbolj skrbi, kako bo potekalo življenje pri njej. Z dnem ko sva se odločila da greva k njej domu živet, sva se tudi dogovorila da če živlejenje pri njej ne bo takšno ko sva si ga zamislala (samostojnost,...), da boma šla živeti k men domu.
Jaz osebno bi najraje šol najprej za sebe, da bi oba "prerezala popkovine" z starši in se nato v prihodnosti odločila kam in kako. Punca pravi, da boma s tem samo prestavila najino odločitev in da ne boma s tem naredila nič pametnga, da si želim iti v stanovanje samo zato ker mama pritiska na mene,... Veliko sva že pretrpela glede te odločitve in nevem kdaj bo konec tega, vendar vem, da je nebi rad izgubil! Z njo bi si rad ustvaril življenje,prihodnost,...
Da še malo razložim stanje glede bivanja. Pri punci imava zaenkrat zgornje nadstropje, če bova pri njej razmišlava o prizidku. Pri meni bi imela zaenkrat večjo sobo(25do 30m2) v spodnjem nadastropju (stara mama), s tem da bi si mogla za svojo kopalnico narediti manjši prizidek in s tem bi dobila tudi svoj vhod.
Jaz sem iz ...... in imam službo tu, punca je iz okolice drugega kraja in ima službo v tretjem kraju.
Torej kako bi se vi odločili? Bi vztrajali pri tem da greva najprej za sebe? Ali naj popustim njeni želji in s tem zatrem sedanja čustva (lahko da bo čez čas bolje, vendar nevem)?
S punco sva se po dolgih pogovorih odločila, da greva živeti k njej domu. Pač jaz sem popustil pri ideji, da bi bila pri meni doma ker sem videl v njej več želje v tem, da bi bila doma.
Tako sva si začela počasi urejati zgornje nadstropje in prišla do točke, ko bi se lahko že skoraj vselil k njej. Mene od dneva ko sem povedal staršem, da boma živela pri njej in ne pri meni doma peče vest, pojavljajo se mi razni strahovi,... To sem punci v tem času od odločitve do danes (približno pol leta) tudi povedal, sva se veliko pogovarjala, vendar sem tudi vedno ta čustva, strahove,... zatru v seb v upanju, da bodo izginili.
Moji starši so novico, da ne bom živel doma sprejeli slabo, mama bi lahko rekel zelo slabo. Živita v strahu kaj bo,... Strah me je kaj bo z njima če grem živeti k punci. V tem času so mi starši večkrat predlagali zakaj ne greva živeti raje za sebe v neko stanovanje. Kot pa da sva "izbrala" njene starše, onadva pa se počutita zavržene.
O tem sva s punco veliko razmišlaja, se pogovarjala. Zdaj ko so ti moji strahovi,...o zapuščanju staršev postali vedno večji, ker se bliža čas da bi se moral preseliti k punci, sem o tretji možnosti začel razmišljati vedno bolj. To sem punci tudi povedal in po parih pogovorih še vedno nevem kaj narediti??? Punca nebi šla v stanovanje, kao zaradi najemnine, ker sva si že toliko uredila pri njej,... Medtem ko bi jaz najraje šol živeti za sebe v stanovanje. Bojim se, da če ne bom popustil da bo to pomenil konec najine zveze. Ljubim jo, zelo močno in ona tudi mene vendar je močno navezana na dom oziroma svoja starša. Ta navezanost me tudi najbolj skrbi, kako bo potekalo življenje pri njej. Z dnem ko sva se odločila da greva k njej domu živet, sva se tudi dogovorila da če živlejenje pri njej ne bo takšno ko sva si ga zamislala (samostojnost,...), da boma šla živeti k men domu.
Jaz osebno bi najraje šol najprej za sebe, da bi oba "prerezala popkovine" z starši in se nato v prihodnosti odločila kam in kako. Punca pravi, da boma s tem samo prestavila najino odločitev in da ne boma s tem naredila nič pametnga, da si želim iti v stanovanje samo zato ker mama pritiska na mene,... Veliko sva že pretrpela glede te odločitve in nevem kdaj bo konec tega, vendar vem, da je nebi rad izgubil! Z njo bi si rad ustvaril življenje,prihodnost,...
Da še malo razložim stanje glede bivanja. Pri punci imava zaenkrat zgornje nadstropje, če bova pri njej razmišlava o prizidku. Pri meni bi imela zaenkrat večjo sobo(25do 30m2) v spodnjem nadastropju (stara mama), s tem da bi si mogla za svojo kopalnico narediti manjši prizidek in s tem bi dobila tudi svoj vhod.
Jaz sem iz ...... in imam službo tu, punca je iz okolice drugega kraja in ima službo v tretjem kraju.
Torej kako bi se vi odločili? Bi vztrajali pri tem da greva najprej za sebe? Ali naj popustim njeni želji in s tem zatrem sedanja čustva (lahko da bo čez čas bolje, vendar nevem)?
