Pozdravljeni!

S punco sva se po dolgih pogovorih odločila, da greva živeti k njej domu. Pač jaz sem popustil pri ideji, da bi bila pri meni doma ker sem videl v njej več želje v tem, da bi bila doma.
Tako sva si začela počasi urejati zgornje nadstropje in prišla do točke, ko bi se lahko že skoraj vselil k njej. Mene od dneva ko sem povedal staršem, da boma živela pri njej in ne pri meni doma peče vest, pojavljajo se mi razni strahovi,... To sem punci v tem času od odločitve do danes (približno pol leta) tudi povedal, sva se veliko pogovarjala, vendar sem tudi vedno ta čustva, strahove,... zatru v seb v upanju, da bodo izginili.
Moji starši so novico, da ne bom živel doma sprejeli slabo, mama bi lahko rekel zelo slabo. Živita v strahu kaj bo,... Strah me je kaj bo z njima če grem živeti k punci. V tem času so mi starši večkrat predlagali zakaj ne greva živeti raje za sebe v neko stanovanje. Kot pa da sva "izbrala" njene starše, onadva pa se počutita zavržene.
O tem sva s punco veliko razmišlaja, se pogovarjala. Zdaj ko so ti moji strahovi,...o zapuščanju staršev postali vedno večji, ker se bliža čas da bi se moral preseliti k punci, sem o tretji možnosti začel razmišljati vedno bolj. To sem punci tudi povedal in po parih pogovorih še vedno nevem kaj narediti??? Punca nebi šla v stanovanje, kao zaradi najemnine, ker sva si že toliko uredila pri njej,... Medtem ko bi jaz najraje šol živeti za sebe v stanovanje. Bojim se, da če ne bom popustil da bo to pomenil konec najine zveze. Ljubim jo, zelo močno in ona tudi mene vendar je močno navezana na dom oziroma svoja starša. Ta navezanost me tudi najbolj skrbi, kako bo potekalo življenje pri njej. Z dnem ko sva se odločila da greva k njej domu živet, sva se tudi dogovorila da če živlejenje pri njej ne bo takšno ko sva si ga zamislala (samostojnost,...), da boma šla živeti k men domu.
Jaz osebno bi najraje šol najprej za sebe, da bi oba "prerezala popkovine" z starši in se nato v prihodnosti odločila kam in kako. Punca pravi, da boma s tem samo prestavila najino odločitev in da ne boma s tem naredila nič pametnga, da si želim iti v stanovanje samo zato ker mama pritiska na mene,... Veliko sva že pretrpela glede te odločitve in nevem kdaj bo konec tega, vendar vem, da je nebi rad izgubil! Z njo bi si rad ustvaril življenje,prihodnost,...

Da še malo razložim stanje glede bivanja. Pri punci imava zaenkrat zgornje nadstropje, če bova pri njej razmišlava o prizidku. Pri meni bi imela zaenkrat večjo sobo(25do 30m2) v spodnjem nadastropju (stara mama), s tem da bi si mogla za svojo kopalnico narediti manjši prizidek in s tem bi dobila tudi svoj vhod.
Jaz sem iz ...... in imam službo tu, punca je iz okolice drugega kraja in ima službo v tretjem kraju.

Torej kako bi se vi odločili? Bi vztrajali pri tem da greva najprej za sebe? Ali naj popustim njeni želji in s tem zatrem sedanja čustva (lahko da bo čez čas bolje, vendar nevem)?

Pozdravljeni, Sigismund!

Ste pred velikimi dilemami in čeprav sta se s punco nekaj že odločila, niste prepričani v pravilnost te odločitve. Res je, da odločitve kje živeti in si urediti skupno bivališče nikoli niso enostavne, še posebej, če moramo zadostiti toliko dejavnikom. Verjamem vam, da se grozno počutite ob vseh teh pritiskih in željah, ko bi bilo najbolj pomembno upoštevati vašo osebno željo in tudi željo vaše punce, očitno pa so tu zelo pomemben dejavnik starši od obeh in bolj ali manj očitni njihovi pritiski na vaju. Čutiti je psihične pritiske, strah, ki hromi in ne dovoli poskrbeti zase, željo ustreči in popustiti vsem (samo sebe se še ne sme upoštevati), krivdo, če ne storim tako kot želi-jo in ob tem je dejansko nemogoče zadostiti vsem. Zgleda, kot da za vašo oz. za partnerkino osebno željo verjetno sploh še ni niti pravega prostora, saj sta oba pod pritiski starševskih interesov, kar pa je čista krivica. Ne vem koliko ste lahko že jezni (jeza v smeri odločnosti) ob vsem tem, verjetno pa sploh še ne smete biti, zato se tudi še ne morete odločiti. Verjetno je pri punci zelo podobno.

Odhod od doma pomeni,da mora mlad par vsak pri sebi speljati proces poslavljanja od doma, od staršev, bratov, sester, od starega načina življenja in se odločiti za novo skupno življenje. Pri tem je poleg fizičnega odhoda (če je le mogoče je to sicer za oba praviloma najbolj priporočljivo) pomemben tudi čustveni odhod od doma, ki ga je potrebno speljati ne glede na to ali grem ali ostanem doma. To pomeni, da mora proces osamosvajanja in postavljanja zase in za naju in podobne stvari, ki jih je v odnosu potrebno prevrednotiti, speljati vsak sam, v odnosu do svojih staršev. Pri tem je verjetno še najtežje tistemu, ki ostane doma (če tu mislimo na prizidke, vrhnja ali katerakoli že druga nadstropja), saj je potrebno postaviti neke nove meje, neka nova pravila in to naj bi bilo tako, da je mlad par čim bolj samostojen in razmejen, tako glede kuhanja, gospodinjstva ,stroškov, različnih del ipd. Pri tem je veliko lažje, če starši razumejo in podpirajo to osamosvajanje mladih in se čim manj vmešavajo v njune odločitve. Problem pa lahko nastopi, če so starši zelo navezani na svoje otroke in jih na nek način potrebujejo ob sebi (tudi tako, da naj otroci stanujejo doma) in na ta način nekako ne dovolijo odrasti in se popolnoma osamosvojiti, čeprav stvari na videz lahko zgledajo drugače in tudi starši lahko otroku govorijo, da delajo to zaradi njega in njemu v dobro... V resnici pa se ob odhodu otroka od doma starši lahko začnejo počutiti nepotrebne, zavržene, prizadete, jezne, prestrašene in užaljene. To je za otroka veliko breme in pritisk in velikokrat ne zmore tega koraka in ostaja doma, sploh pa težko odide brez velike krivde, popuščanja, prilagajanja, stalne hoje/klicev domov ipd. Za starše je to pogosto malo težje sprejeti, otroka pa to lahko osvobodi. To je sicer zelo pereča tema, o kateri se pa ne govori veliko in se zavedam, da me bo marsikdo lahko narobe razumel.

Pomembno je torej razmejiti otrokovo samostojnost (in pravico do novega življenja v svojem zakonu oz. družini) in starševske skrbi glede osamljenosti, življenja samo s partnerjem, staranja, skrbi glede njihove prihodnosti itd. Tu mora odrasel otrok sprejeti odločitev za svoje življenje, za svoj zakon in svojo novo družino in res mu je v veliko pomoč, če starši zmorejo razumevajoče sprejeti to,da jih ne zapušča, da bo lahko velikokrat prihajal domov (če bo to obojestranska želja in če se bosta oba s partnerko tako strinjala), da bo v stikih z njimi, da bo poskrbel zanje, če bo potrebno ipd. Pri tem pa je seveda pomembno, da vsak partner sam pri sebi postavi prioritete svojega in najinega skupnega življenja, da sva zdaj na prvem mestu midva in da se morava veliko pogovarjati in dogovarjati o tem najinem življenju ter da so zdaj interesi obojih staršev v ozadju (razen, če je zanje potrebno nujno poskrbeti, če tega sami ne bi zmogli). Te razmejitve je pogosto mladim zelo težko narediti, še posebej, če jim starši pri tem ne pomagajo s svojim »blagoslovom«, pač pa jih skušajo zadržati doma.

Odgovorila sem vam bolj na splošno, saj veste, da se namesto vas ne bo mogel nihče odločiti in prevzeti odgovornosti za to, verjamem pa, da boste iz napisanega razbrali kako se smete odločati. Verjamem, da vam oz. vama obema to ne bo najlažje, vendar se smeta o tem veliko pogovarjati (s partnerko in nekatere stvari tudi vsak s svojimi starši) in s skupnimi močmi priti do trenutno najboljše možne variante. Pri odločanju poleg dovoljenja, da smete poskrbeti zase pomaga tudi zavedanje, da nobena stvar ni tako dokončna, da se ne bi mogla spremeniti čez čas, če se izkaže, da ni bila najboljša.

Vse dobro vam želim.

Sigmund, težka odločitev..

Vendar, najpametneje in najbolje je živeti na svojem, če je seveda to možno s finančnega vidika.

To, da si preveč navezan na starša ne mori biti izgovor da raje doma živiš kot pa da greš v stanovanje. To tudi marsikaj pove o zrelosti osebe. Prej ko slej treba odrasti in si ustvariti lastno družino, ne pa biti mamina maza celo življenje

In dvomim da boto tel tvoji strahovi kar tako izginili. S tem bi moral prej razčistiti, ne sedaj, ko sta praktično zrihtala mansardo.