Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Pat pozicija..

Odgovori Nova tema
Default avatar Laura40 29 Jan 2012 04:36

Pozdravljeni!

Ne vem kje, kako in koliko naj zapišem, da vam poskusim v osnovi orisati problem, ki ga imava z možem v zakonu.
Pravzaprav že nekaj ur prebiram in iščem, pa ne najdem enega konkretnega vprašanja pri vseh teh naslovih zakonskih terapij, ki jih ponuja internet.

Zanima me pa predvsem sledeče:
kako naj moža pripravim in sploh prepričam k odhodu na partnersko terapijo, ki se je otepa ko hudič križa?

Namreč znašla sva se v slepi ulici najinega odnosa in komunikacije. Jaz ne vidim več možne rešitve vseh najinih problemov skozi pogovore, ki se vrtijo v začaranem krogu samozanikanja (on trdi, da je normalen in da sem jaz preobčutljiva, si zamišljam stvari, pretiravam, skratka jaz sama sem potrebna zdravnika, on tega ne potrebuje, ker mu "zdrava kmečka pamet" narekuje, da je normalen in nima težav). Čeprav je inteligenten, visoko izobražen, mu nikakor ne morem dopovedat, da sta v zakonu za problem ali konflikt potrebna dva, in tudi če sama oddidem k terapevtu, da mi bo verjetno le ta prej ali slej rekel, naj na pogovor pripeljem tudi partnerja, njega.
Ker me že od nekdaj psihologija zanima in ker se poznava že 16 let, od tega živiva skupaj 11 let, imava dva otroka, 7 in 3 leta, stara sva 39, on 45let, poznam njegov strah in krčevito otepanje k odhodu na terapijo.
Omajala bi lahko njegov popolni notranji svet, njegovo normalnost, njegovo družbeno sprejemljivost.

Namreč problem, ki se je že tako zelo poglobil, da resno razmišljam o ločitvi, je njegovo nenehno negodovanje in prelaganje krivde name. Ves čas, no večino časa v meni nenehno vzbuja same manjvrednostne občutke, slabe žene, mame, ženske, osebe.
Pokroviteljsko "pametuje", kaj ni dobro, kaj ni narejeno, kaj je slabo narejeno, kaj se ne spodobi itd.itd.
Nikoli ne izreče svoja negodovanja v dvojini (to bi morala drugače narediti ali se bolj potruditi ali biti pozorna ipd.) .
Predvsem to leti na vzgojo otrok.
In kljubvsemu, da mu vse to, kar ravno razlagam vam, povem, razložim, kaj me moti, kaj me prizadene, kaj me boli..mu celo pisno napišem, čimbolj neobsojajoče, je nekaj časa mogoče bolje, je prijaznejši, pozornejši, potem je pa spet vse po starem.
Verjamem, da to počne nezavestno, in ker je v osnovi veliko bolj konzervativen od mene, tudi čustveno veliko bolj zavrt, tega ne počne iz zlobe ali namenoma. Vendar pa me je vseeno prizadelo, kako malo sočustvovanja in empatije premore pokazati in kako ogromen ego in strah ga nadvladujeta, da tudi "meni na ljubo", če je že tako zelo prepričan da on sam ne potrebuje terapevta, ni sposoben storiti vse, za rešitev zakona.
Ob vprašanju, če je zares raje pripravljen na tej stopnji ločiti se, kot poskusiti reševati odnos, mi odgovori, da se ne bo on ločil, ampak jaz(??!) Nenehno poudarja, da on nima problema, ne sam, ne z mano, ne z nikomer, jaz pa da imam hud problem sama s sabo in zato tudi z njim.

Skrajno zanika vpletenost v odnos in zatrjuje, da sem jaz "bolana" in resno potrebujem zdravnika, naj grem sama tja in se pozdravim, in se bova šele nato lahko pogovarjala.

In hkrati si upa trditi, da me ima rad (??!)

Rad "v dobrem" in če se absolutno podredim njegovim pravilom in "normalnosti".
Vse ostalo so moje kaprice in moj problem.

Čustveno me manipulira in izsiljuje (če mu to omenim, reče da sem nora ali pa da totalno pretiravam).

Je zelo diplomatski, zelo mu pomeni, kaj bodo drugi rekli, zato je na vzven pri vseh "zelo prijazen", "zelo v redu". Sicer je odgovoren, vesten, ziheraški. Zelo skriva čustva. Zelo težko jih izkazuje, kar je bil zame vedno velik manjko (tudi ta moj vzorec mi je jasen in izvira pri meni s strani moje mame, ki je bila deloholik in čustveno precej hladna).

V vsakem primeru, se mi zdi, da želi od mene, da se mu popolnoma prilagodim, ga odobravam, toleriram, v povračilo pa bom dobila čustvene drobtinice.

Tudi sam mi je priznal, da se s takim človekom, kot sem zdaj (jaz naj bi se izredno spremenila, on nič), ne bi nikoli poročil.

Meni je vsega dovolj. Iskreno povedano, če ne bi imela otrok, bi ga verjetno zapustila. Tudi, če bi otroka bila starejša, polnoletna, bi se verjetno odselila.
Sicer sem zaposlena, a vseeno nimam trenutno kam. Lahko bi najela kakšno stanovanje, a mi je preprosto hudo, vleči otroka stran od tu kjer sta, ker imata tukaj veliko prostora, sta, smo v naravi, zelo dobro se počutita v tem okolju. Hkrati je kot oče skrben, razumevajoč, odgovoren, skratka v tej vlogi nimam pripomb.

Želim si, da bi zmogel toliko čustev in iskrenosti in mi direktno povedal vso nezadovoljstvo s sabo, z mano, karkoli že, ne pa da me ves čas omalovažuje, kritizira in popravlja mojo vzgojo otrok.

Počutim se zares slabo in izčrpano, nevredno ničesar. Nič ni dovolj dobro, ves čas kritika in jamranje, negodovanje ali pa pokroviteljsko pametovanje in popravljanje "napak".
Kot da so v življenju samo še stroge obveznosti in dolžnosti. Nobene igre več.
Tudi to sem mu že povedala, naj mi iskreno pove kaj ga moti, kaj ga žre v resnici, pa vedno vse zanika. Da ga nič ne moti, da je on z življenjem zadovoljen. Kar se meni preprosto zdi čista neresnica, zanikanje, ker ne razumem, kako je lahko en v partnerstvu zadovoljen, drugi pa ne? In navkljub temu da ta prvi to vse ve, da je drugi nesrečen, ga to ne gane, on je še vedno zadovoljen, normalen in brez težav.
Ali ta moj mož živi sam s sabo v tem odnosu?
Kje in kdo sem tu jaz? In kaj sem jaz sploh njemu?

Ne vem več kaj naj. Včasih se zjutraj moram prav prepričevati, samo sebe, da zavoljo otrok vstanem. Sem včasih v taki depresiji, ki me drži nekaj dni skupaj, da nimam čisto nobene volje več do življenja.
In po dveh letih nenehnega inicijatorstva z moje strani, za pogovor, se mi počasi res ne da več.
In globoko sem prizadeta, ker mu nikakor ne morem več verjeti, da me ima rad. Mislim, da me nikoli ni sprejel v celoti, kot človeka. Sprejel je le tisti del ali dele, ki so mu všeč. Ki so neproblematični, ki so tolerantni in sovpadajo z negovo resnico in "normalnostjo".
Jaz čustveno umiram.

Ali je sploh kakšna možnost, da sama rešim odnos, če se sama odločim za terapijo?
Trenutno ne vidim druge rešitve.


Najlepša hvala za vaš odgovor in lep dan,

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 30 Jan 2012 19:27

Pozdravljeni, Laura40!

Verjamem vam, da ste razočarani in jezni, ker nikjer ne dobite konkretnega odgovora kako nezainteresiranega moža prepričati za terapijo, hkrati pa ste prizadeti ter žalostni in že kar malo obupani nad tem kaj sploh še lahko storite, ko ste v resnici poskusili že toliko stvari, da ste že prav utrujeni od dajanja pobud in poskusov prepričevanja. Prav boli vse to in če si dovolite vzeti bolečino, jezo in prizadetost resno, skuša telo sporočiti, da bo potrebno tu nekaj spremeniti.

Dogaja se vam krivica, da obupujete in nemočni/depresivni (čeprav v resnici imate moč) čakate na lepše čase, medtem pa čustveno umirate na obroke. Kje je vaša jeza/odločnost? Zakaj bi si dovolili čustveno umirati? Pripada vam čutiti in doživljati veselje, radost, pa tudi žalost, jezo in vso drugo paleto občutij, predvsem zaradi vas samih, da niti ne omenjam otrok, ki ne razumeta kaj se dogaja v vas in zakaj nenadoma ne premorete več tistega elana in zagnanosti, ki vas je preveval nekdaj. Verjetno ste dobra mama in si smete dovoliti verjeti še bolj vase. Tudi, če ima mož drugačne poglede in želje, nič hudega. To je njegov odnos in s tem ni nič narobe. Zakaj bi zato mogli doživljati krivdo, da vaša vzgoja pa ni v redu ali da je z vašim odnosom nekaj narobe? Kako to, da »pametovanje« in nalaganje krivde kar sprejmete? Zakaj se vas tako globoko dotakne in ne zmorete stopiti čez to? Pomembno bi bilo ugotavljati kaj vas »spodreže«, da vam tukaj zmanjka »tal pod nogami«, s čim nezavednim mož pride do vas in v vas prebudi neko davno poznano vzdušje, da še vedno ostanete v enakih vzorcih kot nekdaj?

Nihče od nas v resnici nima moči nikogar prepričati v neko stvar, pa naj bo to za odhod na sprehod ali v trgovino ali pa na terapijo. Če se tisti na drugi strani odzove s privoljenjem, je to storil zaradi sebe, četudi morda zato, da bo nekdo nehal tečnariti, da bo potem imel mir, morda zaradi strahu in nesposobnosti izogniti se manipulaciji, morda zato, ker se mu je ta drugi »zasmilil« in mu želi vseeno ustreči ipd. Ampak še vedno se je moral ta drugi odločiti, da bo popustil in privolil.

Moža torej ne morete prepričati in vam tega tudi ni več potrebno vzeti za vašo (dejansko nemogočo) nalogo. On se bo sam odločil če oz. ko se bo. S tem se vi lahko sprijaznite in umirite. In se začnete namesto tega ukvarjati s sabo. Kje sem pa jaz? Sem se jaz že odločila za terapijo – zaradi same sebe (ker ne znam več naprej) - ali zaradi moža ( ki naj bi se tam po možnosti spremenil)? Kaj ko bi vi vso tisto energijo, ki bi jo z nadaljnjimi prepričevanji njega - raje usmerili vase - in skušali ugotavljati kako to, da vi vse to dopuščate, kako je vam in kaj boste vi storili za to, da bi najprej rešili sebe in se morda spremenili v tej smeri, da se vas ne bodo več mogli dotakniti očitki, »pametovanje«, poniževanje, občutki krivde in manjvrednosti… Težko vam je in verjamem, da stalnemu trudu za izboljšanje odnosa in nenehnemu doživljanju neuspeha neizogibno sledi razočaranje in obup. Gotovo ni nič narobe z vami in verjetno z možem tudi ne. Samo zelo različno doživljata vsak svoj del zgodbe in ne vem koliko sploh poznata ozadje zakaj se vam oz. vama vse to dogaja in koliko že zmoreta čutiti sebe in tudi drug drugega? Najtežje vam je ob moževi neprizadetosti, ob njegovi čustveni hladnosti in nedostopnosti za vaše prošnje in vaša občutja. To vas vedno bolj moti, prizadane in jezi. Razmišljate tudi o ločitvi, ki je skrajna točka, ko vam ne preostane nič več drugega. Ta varianta vam v vsakem primeru še vedno ostane in nihče razen vas ne bo vedel kaj storiti. Smete pa si pred tem odločilnim korakom dovoliti poiskati pomoč. Tudi sami. Pa ne zaradi tega, da bi bilo z vami kaj narobe, pač pa zato, da odkrijete odgovore na vprašanja, ki ste jih zelo dobro zastavili proti koncu pisma ( kdo ste vi v resnici, kaj se vam nezavedno ponavlja, s čim vi sodelujete…). Če partner zdaj ne želi obiskovati terapije, se lahko vseeno proces začne brez njega. Tekom procesa se partner lahko kadarkoli pridruži. Tudi če bi celo terapijo obiskovali sami, to nikakor ni proč vržena naložba. Po takem procesu je oseba vsaj v neki smeri drugačna in se lažje odloča za nadaljnje korake.

Največ kar lahko vi storite v sedanjem trenutku torej je, da poskrbite zase - da odkrijete kdo ste vi, kako vam je, od kod vam to, s čim v vajinem konfliktu možu vi pridete naproti in si skratka daste dovoljenje, da v terapevtskem procesu zelo globoko srečate sebe. Morda se navidezno zdi, da se zgolj s pisanjem, branjem, razumevanjem in razumskimi procesi da priti stvarem do dna, vendar so odgovori vedno skriti še mnogo globlje in zato je v vašem, pa tudi vsakem drugem primeru terapija najboljša izbira. Odločitev pa je v vaših rokah.
Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar samostojna 50+ 31 Jan 2012 08:44

Res je težko biti ob takem človeku, ki samo negoduje in kritizira, vendar je izhod iz tega možen, Treba se je obrniti vase in namesto poslušati moža začeti poslušat sebe. Včasih pomaga že to, da ko godrnja, preprosto odideš v sosednji prostor in preusmeriš misli na kaj drugega. Lahko mu glasno rečeš, naj pove kaj prijaznega. Ali pa na godrnjanje odvrneš: dragi mož, tudi jaz te imam rada in ti želim prijazen dan.

Veliko lahko pomaga razumevajoča prijateljica ali sorodnica, terapevt, ki te podpira, da večkrat slišiš tudi kaj pozitivnega in dobrega o sebi, da te pohvali, spodbudi, da si začneš bolj verjeti, da si dober človek.

Zelo pomaga tudi, da si omisliš dejavnosti, ki te veselijo in za katere si redno vzameš čas, morda telovadba, sprehod, domače živali ali vrtnarjenje ali pa ročna dela, karkoli, samo da greš ven iz hiše in da pokažeš svoji družini, da rabiš nekaj časa zase in da si ga boš tudi vzela. Pa še v družbi pozitivnih ljudi boš.

Šlo bo, zaupaj si. Veliko žensk nas je že bilo v taki situaciji in smo znale najti pot ven. Tudi ti jo boš!!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar laura2 31 Jan 2012 15:19

Prikaži citatLaura40 napisal:
Pokroviteljsko "pametuje", kaj ni dobro, kaj ni narejeno, kaj je slabo narejeno, kaj se ne spodobi itd.itd. Predvsem to leti na vzgojo otrok.

Želim si, da bi zmogel toliko čustev in iskrenosti in mi direktno povedal vso nezadovoljstvo s sabo, z mano, karkoli že, ne pa da me ves čas omalovažuje, kritizira in popravlja mojo vzgojo otrok.

Nič ni dovolj dobro, ves čas kritika in jamranje, negodovanje ali pa pokroviteljsko pametovanje in popravljanje "napak".

Kot da so v življenju samo še stroge obveznosti in dolžnosti. Nobene igre več.
Samo ena ideja, ki se mi je porodila ob prebiranju citiranih vrstic iz vašega pisma - če vam bo mogoče v pomoč - morda pa je nas vas (sploh po rojstvu drugega otroka) padlo preveč obveznosti oz. vam mož ne pomaga dovolj in ste preobremenjeni, on pa po drugi strani preveč spočit in poln elana - za kritiziranje in pametovanje, kaj vse ni v redu.

Kdor dela, tudi greši. Kdor nič oz. bolj malo da od sebe, pa seveda tudi bolj malo greši.
Naj pa on naredi vse tiste stvari, ki jih vi "ne znate" opraviti "pravilno" že 11 let!

Mogoče pa bi se odnos med vama izboljšal že, če bi zahtevali od njega, kot od "vestnega družinskega človeka", da bi postoril več gospodinjskih opravil in se (še) več ukvarjal z otrokoma. S tem bi vas razbremenil, saj bi si končno lahko privoščili nekaj sprostitve od napornega delovnika v službi in doma, zunanje aktivnosti bi vas gotovo napolnile z novo energijo in veseljem do življenja!

In pa še to - poskusite se kak mesec načrtno miselno NE UKVARJATI z njim oz. vajinim odnosom, temveč mislite samo in zgolj nase, kaj vi hočete, kaj vam osebno paše početi in česa ne, česa si vi v nekem trenutku želite. Mislim, da se vam utegnejo odpreti nova obzorja...

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Še jaz... 1 Feb 2012 09:12

Laura!

Zelo dobro vas razumem in poznam občutke, ki vas prevevajo vsakodnevno, ko se trudite in skrbite za družino, partner pa nenehno negoduje in vam meče polena pod noge. Celo vrsto let sem se ukvarjala z mislijo, zakaj tako, kaj mu ni prav, od kod njegova nenehna slaba volja, nezadovoljstvo... Zakaj? Naredim, kar morem. Otroka sta pridna (no, njuni starosti primerno) in zanju lepo poskrbim, dom imamo vedno vzoren in čist, skrbim zase, da sem vedno lepa in urejena - a on je vedno nezadovoljen. Trudim se tudi okrog njega, pa zaman. Ne pridem mu blizu. Kolikor je med nama nežnosti, je z moje strani. Vzpodbujam ga, ga velikokrat pohvalim, ga zapeljujem... On pa od sebe ne da nič, morda tu in tam kakšne drobtinice.

In prav tako kot vi, pred enim letom več nisem videla izhoda. Skušala sem se pogovoriti z njim (ne enkrat, to so bila leta in leta truda), pa nikoli ni bil pravi čas. Ker se ni hotel pogovarjati. Ker sem, prav tako kot vi, bila jaz tista, ki nekaj komplicira in dela iz muhe slona. Ker ni bilo nič narobe... Tudi on v začetku ni hotel na terapijo, ker ne bo nekemu neznancu razlagal svojih problemov, ko pa sem se sama odločila za terapijo, se mi je pridružil. Ampak samo fizično. Hodil je sicer z mano, a sodeloval kaj prida ni. Vse skupaj se ga tudi ni dotaknilo in po koncu terapije lahko tudi rečem, da je bila to zame čista izguba časa in denarja. Pa nikakor ne zato, ker bi bilo s terapevtko kaj narobe! Daleč od tega. Meni se je zdela super - le do njega nama ni uspelo prodreti. Skratka, kaj sem hotela povedati: on se je odločil, da ne bo ničesar spremenil, in tudi ni. Če nekdo ni pripravljen na spremembe, če se nekdo vase ni pripravljen ozreti, se pač ne bo. Vendar izguba v tem primeru ni samo njegova, pač pa tudi naša...

Še nekaj mesecev sem vlekla vso zadevo, nato sem si počasi poiskala podnajemniško stanovanje. Sem rekla, da moram premisliti, začasno, in smo z otrokoma šli. Mislila sem, da ga bo to streznilo, postavilo na realna tla... A se je kmalu po našem odhodu pokazal vzrok njegovega nezadovoljstva v obliki prikupne "prijateljice", s katero sta drug drugemu lepšala urice...

A nam je tako čisto dobro, tako lepo se razumemo, imamo mir, mir, mir... In vem, da sem ta čas zase potrebovala...

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jasno in glasno 2 Feb 2012 15:12

@Laura40 ...

Povej, prosim, zakaj, zakaj ne vidiš izhoda? Ko je vendar na dlani!

ODPOVEJ MU VSE GOSPODINJSKE USLUGE! BREZPRIZIVNO!

Kako lahko jokaš zaradi njegovega zanemarjanja, ko pa ti sama vzdržuješ to zanemarjanje???? Pogovora on očitno ne razume, izobražen je samo specifično, ne pa osebnostno, otročje manipuliranje je pa tako ali tako posrkal vase z materinim mlekom.

In četudi tebe že od nekdaj psihologija zanima, te očitno zanima na napačnem koncu. Najbrž si prebirala psihološke šlagerje kot čarovniške priročnike, kako narediti urok nad možem, da te bo imel rad. No, pa vidiš, da si le samo sebe uročila! Mislim, da bi ti veliko več povedal en navaden igrani film, ki bi bil kot nalašč zate - če se ti ga da kupiti ali najti na netu, ga le daj, gre pa za star britanski film iz leta 1940 z naslovom "Gaslight", o katerem lahko več izveš tule.

Kakorkoli, še enkrat: ODPOVEJ MU VSE GOSPODINJSKE USLUGE! Brez pregovarjanja, brez moledovanja, brez popuščanja! Nehaj mu kuhati, nehaj mu prati, nehaj mu likati, nehaj mu pospravljati - konec! Basta! In ko se bo pritožil (in še kako se bo pritoževal! Kar pripravi se na njegovo cviljenje!), mu lepo odgovori, da si normalna in da je on preobčutljiv, si zamišlja stvari in da če hoče karkoli drugače, se bo moral o nekaterih stvareh s tabo pogovoriti.

Vendar še enkrat, ker te imam na sumu, da boš klecnila ob prvem manipulatorskem pritisku z njegove strani: ODPOVEJ MU VSE GOSPODINJSKE USLUGE! DOSLEDNO IN ODLOČNO!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar pa še jaz 7 Feb 2012 13:07

Podobna zgodba je moja, nekaj tudi od ŠE JAZ.
S tem, da moj mož se jeodločil in ni prišel na terapijo (vedno ga je nekaj zadržalo, saj on je želel.... ampak - sestanek, direktor, nujno delo, ......) Skratka - jaz sem hodila, potem opustila, saj sem obupala - z mano vse v redu, on se ni odločilpriti nasproti - ni imelo smisla. Žal pa še vedno nimam dovolj hrbtenice, da ga zapustim. Živimo pod isto streho, mož ima še vedno vse prav, jaz sem res čudna ženska, ki samo nerga nad njim in življenjem, nikoli ga nočem razumet,....
Pri enem ušesu mi gre not, pri drugem ven, včasih mu vrnem z kakšno besedo da ga prizadenem nazaj,... Ne, ni to življenje, vendar..... Nimam kam, trenutno tudi brez sredstev za preživetje sebe, kaj šele otroka, Čakam čas, da mi bo uspelo ter bom odšla od njega. Vem da ga boprizadelo - ker bodo drugi videli, ne ker bi me imel rad.
Če imaš možnost idi, ne bodi kot jaz, on se ne bo spremenil, tebe pa bo z vsakim letom bolj motilo njegovo obnašanje, njegova NEčustva.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Še ena taka 7 Mar 2012 16:35

Pojdi! če imaš najmanjšo možnost, pojdi. Po dvajsetih letih zakona, desetih letih takega s**** ti rečem: pojdi, da ti ne bo žal. Nikoli ne bo bolje.
Tudi jaz sem pred petnajstimi leti začela prositi, da greva na terapije ... sedaj hodim sama, mož je šel tako daleč, da ga na terapijo niti sprejmejo ne več, ampak zahtevajo najprej psihiatrični pregled. In on ima, seveda, vedno vse samo prav, nikoli se ne moti ...

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
cron
Na vrh