Najdi forum

Invaliden bodoči očka

Načeloma nimam težav s sprejemanjem odločitev, tudi če so radikalne, zdaj pa kar nekako ne vem, kaj naj…
Imam težave s partnerjem, ki je brez službe že skoraj eno leto. Ves ta čas daje okolici vedeti, da išče službo, a ne kakršnekoli, saj ima pri tem glede na svojo izobrazbo in na trenutne razmere v gospodarstvu previsoka pričakovanja. Čeprav tega ne prizna, mislim, da službe ne išče aktivno, oziroma je niti ne želi najti. Pred časom sva se preselila v hišo njegovih staršev in si tam nameravala urediti lastno stanovanje. Nekaj časa so še pomagali njegovi starši, potem pa se je zaradi pomanjkanja denarja urejanje stanovanja popolnoma ustavilo. Najin stanovanjski problem še vedno ni primerno rešen. Partner sicer za življenje porabi minimalno denarja, tega pa dobi od mene. Že tako neprijeten položaj se je dodatno zapletel, ko sem zanosila. Vedno bolj se namreč obremenjujem z vprašanjem, kako bo, ko bo prišel dojenček, ki je sicer zelo zaželen. Kako bom kupila vse potrebno zanj, če že sedaj takorekoč delam za dva, kam bom postavila zibelko, kam zložila vse dojenčkove stvari? Skratka, kako bomo vsi skupaj sploh lahko živeli. Ena možnost, ki jo imam, je ta, da se preselim v hišo mojih staršev, kjer imam na voljo stanovanje, dovolj veliko za družino. S tem bi se rešila finančnega bremena, ki mi ga nalaga moj partner, moji dohodki pa bi zame in za otroka brez težav zadostovali. Hkrati pa bi tako najverjetneje postala samohranilka, česar me je groza. Tega ne privoščim niti sebi, niti otroku. S partnerjem, s katerim se sicer dobro razumeva, si zares želim ustvariti družino, hkrati pa nočem, da bi zaradi njega vsi skupaj postali socialni problem. Skratka, ne vem, kako naprej. Nič, kar rečem, pa tudi bodoče očetovstvo na mojega partnerja nima tolikšnega vpliva, da bi kaj spremenil, meni pa v tem ranljivem obdobju nosečnosti tudi manjka moči za spremembo.
Imate kakšen pameten nasvet zame?

Pozdravljeni, Silial!

Doživljate stisko in veliko strahu in dilem kaj storiti v položaju, v katerem ste se znašli. Pravite, da se drugače zmorete hitro in včasih tudi radikalno odločati in prepričana sem, da s sprejemanjem odločitev drugače v resnici nimate težav in da ste se doslej vedno znali odločiti. Prepričana sem, da ste se doslej pri možnih izbirah odločili za varianto, ki se vam je takrat zdela najboljša, da pa se je morda kdaj kasneje tudi izkazalo, da bi bila morda drugačna izbira modrejša, vendar ste prenesli in zmogli čisto v redu preživeti tudi posledice vaše izbire. Kakorkoli, ko razumsko gledamo na odločanje in izbire, ko morda pretehtamo posledice odločitev in se zavedamo tveganja ob vsaki odločitvi in zdržimo potem tudi s posledicami, ki sledijo, se izkaže, da nikoli ne moremo vnaprej predvideti kakšna izbira bi bila dejansko tista najboljša, saj ne moremo vedeti poteka dogodkov v prihodnosti. Torej se vedno odločamo ne da bi vedeli kaj bo in zaupamo, da bomo zmogli z izbiro živeti. Gre le za to kako se mi ob tem počutimo, koliko kontole/nadzora se zdi, da imamo mi v svojih rokah in koliko ga v resnici prepuščamo negotovi prihodnosti. Ko ste se doslej odločali, verjamem, da ste imeli dober občutek, da ste na svoje odločitve vplivali vi in naredili vse, kar je bilo v vaši moči in ste se zato tudi počutili močno in polno zaupanja vase. Nikjer niste čutili občutkov negotovosti, dvoma, strahu, nezaupanja, čeprav so bili prisotni tudi takrat. Takrat, ko je v vaše življenje vstopil partner in pred nedavnim tudi otrok, ki ga pričakujeta, pa ste morda dobili občutek, da vendarle ni vse odvisno od vas in da na vse odločitve vi preprosto ne morete vplivati, da nimate vi nadzora ne nad partnerjem in njegovimi odločitvami, niti nad otrokom, niti nad prihodnostjo vas samih, vaju, vaše družine… Negotovost, strah, groza, dvomi so se nenadoma razprli pred vami v vsej polnosti, ko se morda začenjate doživljati kot da bi bili brez nadzora. Vi bi si sicer še vedno želeli doživljati varnost in gotovost nad tem, da imate nadzor in kontrolo nad svojim odločanjem in s tem nad prihodnostjo, vendar vas verjetno skuša prav sedanja situacija naučiti drugačnega načina odločanja – večjega zaupanja, prepuščanja in zavedanja, da boste vsekakor zmogli preživeti, karkoli se bo že zgodilo v prihodnosti, da bo vse v redu, karkoli že bo, da se boste že znašli, ko bo to potrebno… , da pa ne morete imeti nadzora nad negotovostjo prihodnosti…

Res vam ni enostavno zdaj doživljati toliko strahu in skrbi kako bo, ko se bo rodil otrok, kako boste zmogli finančno preživeti in kje vam je in bo ob tem v pomoč partner. Počutite se izgubljeni, prestrašeni, zmedeni, negotovi, dvomite v sebe in se nikakor ne zmorete umiriti v zaupanju in pričakovanju materinstva, pač pa še intenzivneje iščete »napake« pri partnerju, se jezite nanj in skušate prevzeti odgovornost še zanj oz. namesto njega… Razumem, da vas močno jezi njegova apatičnost in pasivnost pri iskanju službe, urejanju doma in da vas je toliko strah prihodnosti, da dvomite tudi v njegove sposobnosti očetovstva. Omenjate njegovo »invalidnost« in ob tem je začutiti polno jeze, prezira in sramu. Gospod ima ravno zdaj težave sam s sabo in z iskanjem službe in morda čustvenim odhodom od doma (= prevzemanje odgovornosti zase, v nekem smislu odraščanje, osamosvajanje), ko ste vi v najbolj ranljivem obdobju nosečnosti in v resnici najbolj potrebujete partnerjevo podporo in razumevanje. Prav podobno pa verjetno doživlja vaš partner zadnje čase polno strahu, nemoči, občutka nesposobnosti in negotovosti in verjamem, da mu tudi ni enostavno glede denarja, sposobnosti preživljanja, službe, zlasti ker se morda ob vas, ki ste uspešni, doživlja še bolj nesposobnega. Krivično je, da ne dobi službe, vendar pa je edino on odgovoren za to, da jo aktivno išče in morda tudi sprejme odločitev, da morda začasno sprejme tudi kakšno drugo delo – da bi sam dobil občutek, da zmore zaslužiti, sam poskrbeti zase, za vaju, za otroka… Toda to je odvisno samo od njega. V tem težkem obdobju, polnem zoprnih in napornih čustev, skrajnega strahu, negotovosti, jeze, nezaupanja vase in drug v drugega, sta vidva nekje zelo globoko pravzaprav na istem. Oba rabita čustveno podporo in razumevanje, zaupanje, da bosta zmogla, občutek varnosti in ljubljenosti, občutek, da nista sama in da zmoreta vse, če se bosta tako odločila… Verjamem, da je ob tem obema hudo, da je za oba boleče to doživljati, saj oba iščeta in čakata nekoga, ki bi vama dal zaupanje, gotovost, občutek varnosti in obvladljivosti položaja (in to pričakujeta drug od drugega), sama pa sta si to v najtežjih trenutkih najmanj sposobna dati… Torej paradoksna situacija – ko najbolj potrebujem pomoč, jo moram jaz dati. Oba sta verjetno na istem. Kdo bo prvi zmogel korak dalje, kdo bo prvi dal (tu bi rada poudarila enakovrednost obeh odraslih tako za dajanje in prejemanje in ne otroško-starševskega odnosa, kjer otrok samo pričakuje in rabi dobiti, starš pa naj bi mu to dal)? Ob vsem tem bi se bilo potrebno začeti resnično iskreno pogovarjati o svojih stiskah, o svoji globoki ranjenosti in »podhranjenosti« in se v tem srečati… ali pa naju jeza, razočaranje, bes, pasivnost, strah, konflikti in podobne stvari samo še bolj odvračajo drug od drugega…

Silial, verjamem, da boste zmogli preživeti tudi kot samohranilka, če boste ugotovili, da partner ni pripravljen vlagati v to, da bi kaj spremenil. Preden pa boste storili ta odločilni korak (in čutiti je, da si ga še ne želite storiti) imata oba možnost odkriti kje v resnici sta in kaj sta pripravljena storiti vsak s svoje strani, da bo drugače. Čaka vaju veliko pogovorov, tudi o vaših strahovih, jezi in zamerah, o vaših namerah iti stran, če partner ne bo zmogel začeti prevzemati odgovornosti za svoje življenje (je pa odrasel moški in tudi oče in to je njegova odgovornost!!!). Pri tem procesu in pogovorih si lahko poiščeta tudi pomoč terapevta, če želita. Z njegovo pomočjo bi šlo prepoznavanje kaj se vama drug ob drugem prebuja še bistveno hitrejše in lažje. Odločitev je seveda vajina.

Pomembno je, da se skušate čim bolj umiriti in posvetiti pričakovanju otroka, ki preko vas prav tako doživlja strahove in nemir. Vse boste zmogli, vi boste tudi začutili kaj storiti in kdaj in samo vi boste vedeli koliko »popravnih izpitov« boste še dali partnerju. Naj pa to, da mu dajete popravne izpite in kdaj so (vaši) zadnji roki ter zavedanja da so rezultati odvisni od njega, ve tudi on.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina, spec.zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka NOVO UPANJE, individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje, Goriška cesta 17 5270 Ajdovščina 030/235 117 [email protected] www.novoupanje.si Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

New Report

Close