Najdi forum

Skoraj leto dni se že vrtim v krogu, ne vem, kako priti ven. Z možem sva skupaj že 10 let, 5 let živiva skupaj in imava 4 in 2 leti stara otroka. Skupaj pa sva vse prej kot srečna. Ko sva šla skupaj živet in tudi dobila otroka, on za to še ni bil pripravljen (to vem danes, čeprav je bil star 28 let). Bil je zmeden v novi vlogi in tako je vse padlo name – gospodinjstvo in skrb za otroka. Stvari so se spremenile. On je čedalje več časa bil pred tv-jem, vse se mu je vedno zdelo ok, češ, da samo kompliciram, da sem zahtevna, da iščem popolnost… vedno, kadar sem se hotela pogovoriti o nama. Karkoli sem predlagala, vse je zatr (danes vem, da zaradi lastnih strahov in nesigurnosti kot pravi on). Želela sem si, da bi kam šla sama, da bi imela vsaj en večer brez tv… Idealistične želje, kot je rekel. Nikoli pa se nisva zares znala pogovarjati o nama. V njegovi družini so vse reševali z jezo, v družini so imeli “kompenzatorja”, ki je na koncu vse pogladil in je šlo. Pri nas se tudi nismo pogovarjali, ker je vse bilo tabu (sama sem potem te veščine razvijala preko raznih terapij, knjig, tečajev…). Toda danes vem, kakšen naj bi bil “konstruktiven” pogovor in ta med nama manjka.
Nikakor ne najdeva načina komunikacije – vse je samo bruhanje jeze, zamere, obtoževanja, skratka čustveni terorizem. On je tisti, ki napada, jaz se vedno bolj umikam, umikam pa se vsemu in tudi, ko ni napada sem že iz navade “umaknjena” in tako je med nama zid, ki sem ga jaz zgradila z njegovo pomočjo. Na mojo željo in dolgo prigovarjanje sva šla celo na terapijo. Dokler sva hodila, je bilo super. Pogovarjala sva se ogromno. Toda počasi so se začele stvari iz terapije pozabljati, pristala sva na starih tleh.
Po 5 letih življenja pod isto streho sem za gospodinjstvo in otroke še vedno sama. Otroke pelje na sprehod, če le dovolj dolgo vztrajam. Pripravi večerjo, če le dovolj dolgo vztrajam. Na roditeljski sestanek v vrtec ne gre, ker je to butasto hodit… Pa sem se naveličala tega vztrajanja in hoje okoli njega kot mačka okoli vrele kaše, da kaj dosežem. Me sicer vedno pohvali, kako lepo vzgajam otroke, kako lepo skrbim za družino, kako sem čudovita… Počutim se zelo osamljeno in samo v tem. In se čedalje bolj umikam. V meni se samo kopiči jeza. Počutim se izkoriščeno. Nimam nobene želje več po stikih, ne po objemih, ne po čem drugem (kar mi on tudi zelo očita, pa ga razumem), le ob vsej tej jezi, ki jo čutim ne zmorem tudi objemov ne. Njega vsaka stvar razjezi, pa mi je vedno govoril, da jaz to počnem, da izzivam, dokler nisem videla, da se tudi pri otrocih ves čas jezi. Tako sva danes drug drugemu kot tujca, ki bijeta bitko. Vem, da me ima on rad, jaz pa čutim jezo, čeprav je pod njo še kaj drugega… Želim si, da šla iz tega odnosa, ker v njem ne vidim prihodnosti, pa si vedno znava mečem pesek v oči, da bova splavala, poleg tega sem trenutno brez službe, živiva pa pri njegovih. Najhuje pa mi je, ker se zaradi otrok počutim preveč krivo, da bi spakirala (čeprav sem si celo otroštvo želela, da bi moja dva šla narazen, ker med njima ni bilo nič, le napetost in obveza ostati skupaj). Počutim se kot v začaranem krogu in izhoda iz stiske ne vidim. Me pa ta odnos tako bremeni, da se čedalje bolj zapiram pred svetom, stisko pa nosim sama…

Spoštovana ga. Momo1!
Iz vaše pripovedi se da začutiti eno veliko težo, breme, ki ga nosite in ogromno besa in nemoči, ki vas drži na mestu, da ne morete narediti koraka naprej.
In pod vašo jezo, ki jo doživljam bolj kot bes ter nemoč, je čutiti tudi ogromno žalosti, osamljenosti, zavrženosti. Vsa vaša čustva so »opravičena«, saj ste sama za vse, za vzgojo, za gospodinjstvo, za celotno delovanje vaše družine. In vse kar dobite nazaj, kar vam daje še moč za vztrajanje, je pohvala s strani vašega moža, da lepo skrbite za družino! Gospa, to ne bo dovolj!
Koliko imate ga. Momo1 vi čustvenega prostora in energije, da zgradite drugačen odnos? Koliko je vaš gospod čustveno še vedno vezan na svojo primarno družino, kjer bližina pomeni izražanje jeze in koliko vi živite v odnosu, kjer se ne čutite varno, bežite pred seboj, v odnosu pa vas drži krivda in strah, da naredite korak naprej? V krivdo se pogosto zavijemo zato, da ubežimo pred strahom, zavrženostjo ter nemočjo, ki jo čutimo. Ali lahko z vašim možem govorite o blokadi, o odtujenosti ter o osamljenosti, ki jo doživljate? Lahko govorite o žalosti in o pogrešanju? Lahko govorite o težkih čutenjih, ki jih doživljate ob tem, da živite z nekom, ki vam zatrjuje, da vas ima rad, vi pa ste v takšnem krču, da si ne želite več njegovega objema? Kako vas bolijo te stvari! Lahko govorite o sebi? O pričakovanjih, o sprejetosti, o spontanosti in ne o obvezah, zahtevah in prisili?
Dokazujete, da zmorete vse postoriti sami, da ste človek, na katerega se velja zanesti. Da imate radi svoje otroke in da ne želite, da bosta tudi vaša otroka razmišljala in si želela, da gre družina narazen. Ampak, otroka bosta čutila koliko sta starša srečna, koliko ju sprejemata in koliko se dopolnjujeta. Ali bosta tudi onadva živela v družini, kjer vlada napetost, prisila, in se da čutiti le bes in nemoč?
Tisto, kar se morate naučiti je, da poskrbite zase! In ne zato, da boste pohvaljeni, temveč zato, da boste pomirjeni sami s seboj. S tem boste naredili največ zase, za otroka in za celo družino! Ne morete spremeniti moža, z zahtevami in prisilo ga še bolj izgubljate. Lahko pa postanete zvesti sebi. Kako se namreč počutite, ko morate za vsako stvar vztrajati, pritiskati na moža? Saj morate postati pravi »terorist«, da pripravite moža k sodelovanju v gospodinjstvu, vzgoji, sicer pa ostajate sami? Zaslužite si bistveno več!
Da pa se boste lahko postavili zase, morate biti zvesti sebi in svojih čutenjem. Vzemite resno blokado o kateri govorite, vzemite resno jezo, ki jo čutite, in spoštujete sporočila, ki vam jih sporoča vaše telo. Vztrajajte pri svojih mejah, ne prisiljujte se, da ignorirate svoje doživljanje in ustrežete drugim, tudi pri telesni bližini. Bodite čim bolj pristni in iskreni do moža, tudi do otrok. Ne bojte se vztrajati pri tem, da spregovorite o sebi in da naredite nekaj zase. In ne dvomite o pravilnosti vašega doživljanja! Čutili boste, kaj morate narediti, prišlo bo iz vas samih.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psihologinja [email protected] 041 34 14 14 http://www.utrink.si

Hvala ga. Sabina!
Vsaj 10x sem že prebrala tale vaš odgovor. Vedno se ustavim pri vprašanju, kako poskrbeti zase v takšnem odnosu? Zdi se mi, da tudi, če se uspem malo “sestaviti skupaj”, ko sem sama ali z otroki, se vse spremeni, ko pride domov tudi mož. Največkrat že s samim prihodom povzroči vrenje v meni (jeza, žalost, obup, osamljenost, zamera…). V takem vzdušju se ne da pogovarjati, jaz se ne morem. Kako naj torej poskrbim zase?
Kako se pa lahko znebiš krivde, da bo vse ok, če greš narazen in bodo otroci še manj imeli očeta, še manj bo z njimi preživel kvalitetnega časa?

LP,M.

New Report

Close