Odnos z materjo

Pozdravljeni,

obračam se na vas, da mi svetujete kaj storiti v težavnem odnosu z materjo. Posledice njene nepremišljene, egoistične in hladne vzgoje čutim še najbolj danes ko sem tudi sama mati. Moje otroštvo je bilo polno materine jeze, trme in nezadovoljstva. Vse kar se spomnim je bilo nenehno pritoževanje nad ljudmi, dogodki, službo,…Nikoli pa ni znala pokazati čustev, vedno je bila hladna, tudi jokati je še nisem videla. Če se ni strinjala z mano oz. sem naredila ali rekla kar ji ni bilo všeč se je preprosto držala name in ni spregovorila z menoj tudi mesec, dva ali tri. Nikoli se nismo pogovorili o problemu ali ga rešili, ampak smo ga samo pometli pod preprogo s tišino. Enako je počela tudi z možem/očetom, ki se je očitno podredil njeni volji, saj je bil vseskozi pasivna oseba od katere nisem nikoli dobila jasnega odgovora, prav tako pa se je obnašala tudi do brata. Obnašala se je kot da problemi ne obstajajo, če se o njih ne govori. Za vse svoje težave je vedno našla krivca drugje, samo ona ni bila nikoli kriva. Za njo je bilo pomebno da izdelujem šolo, druge stvari jo niso zanimale. V puberteti sem zaželjenost in potrditev iskala v spoznavanju fantov in zmenkih, vendar samo dokler ni prišlo do točke kjer bi morala pokazati globja čustva. Takrat sem vsakega odrinila, saj sem se ustrašila vseh teh nepoznanih čustev navezanosti. Na mojo veliko srečo sem spoznala svojega moža, v katerega sem se noro zaljubila in se tudi prepustila čustvom, vendar so moje tegobe in strahovi prišli na dan ko sva se poročila, začela skupaj živeti in ko sem kmalu zanosila. Edina moja sreča je bila, da sem odšla od doma. Ker pa nisem bila naučena reševati težav sem vse probleme, vse kar me je motilo držala v sebi in jih sama pri sebi vedno znova premlevala, to me je tako močno razjedalo da sem svojo jezo stresala na moža in hčerki. Z leti se je stanje izboljšalo, vendar se še vedno učim (poročena sem 8 let) kako reševati težave in se pogovarjati o problemih, si oprostiti napake in iti naprej. Zavedam se svojega problema in pri tem mi zelooo pomaga moj predobri potrpežljivi mož.
Sedaj pa vas prosim za vaše mnenje, kaj storiti, saj sem si upala čeprav z veliko težavo povedati materi kaj vse me moti v njenem odnosu do mene, do naše družine, do življenja. Ona pa kot običajno ni slišala kaj ji sploh hočem povedati in mi je rekla da sva zaključili, saj jaz tako hočem. Da hočem da čim prej umre da bom lahko dobila pol hiše (v zgornjem nadstropju živi brat, spodnjega naj bi dobila jaz, čeprav nisem nikoli nič pričakovala, saj so mi drugi dan po poroki rekli naj vrnem ključe od hiše in avta). Pravi da sem jo prizadela s svojimi besedami in da je ona jezna oz. se drži samo na tiste kateri jo prizadenejo. Oče jo pri tem ni ustavil in kot običajno tiho stoji ob strani. Zanima me kako naprej, ali naj se sekiram ker so moji starši oz. ker nam družba narekuje da moramo biti spoštljivi do svojih staršev ali naj imam slabo vest če jih nikoli več ne obiščem oz. dokler ne bodo tudi oni sprejeli svojih napak. Bojim se, da bom svojo jezo in trmo prenesla na hčerki, saj me njena bližina vedno znova spravi iz tira in rabim nekaj dni da se sestavim nazaj.
Najlepše se vam zahvaljujem za vaš odgovor,

Spoštovani,

najprej k področju, v katero lahko vlagate svojo energijo, da se vam čustveno »splača«: k vaši družini – možu in hčerkama. To je vaša baza, vaš vir energije, tu ste lahko ustvarjalni, ker se vaši trije ljudje odzivajo, so čustveno živi. Ob možu je varno občutiti vsa čustva, ki jih ob materi niste smeli. Ker se dobro zavedate, da ne želite bolnih starih vzorcev prenašati v svoj zakon in na otroke, sem prepričana, da vam bo to iz dneva v dan bolje uspevalo. Ta jasna prepričanja vam bodo v oporo, ko boste še naprej izumljali lastno pot partnerstva in materinstva. Kakšna sreča, da ob takšnih starših niste otopeli, odmrli, ampak ste se razvili v človeka, ki se hoče učiti izražanja čustev, tudi tistih najbolj bolečih in neprijetnih. Pri tem učenju, ki ga niste bili deležni doma, se velikokrat počutite kot kak samouk in si težko odpuščate »napake«. A učenja brez napak sploh ni, kajne. Na pravi poti ste. To učenje pa je tako ali tako »vseživljenjsko« za vsakogar, ki ima to srečo, da je učljiv. Vaši starši je doslej niso imeli, vi pa jo imate.

Ob ljubečem možu in ob materinstvu, ki vas vsak dan postavlja pred vprašanje Ali sem dovolj dobra mama, pa se naravno odpirajo stare rane. Kako biti »dovolj dobra« žena in mama, ki se bo v teh vlogah počutila vsaj večino časa suvereno, ko pa se prebujata vse večji prezir in bes na materino čustveno invalidnost in okorelost. Čestitam vam, da ste zbrali toliko poguma in ji to izrazili z besedami, saj ste s tem tvegali novo nerazumevanje in zavrnitev. Ob tem človek pomisli, da bi še udarci boleli manj kakor pa hlad. Toda ohranite pred očmi dejstvo, da materina zgodba ni vaša zgodba. Iz okoliščin njenega otroštva lahko sklepate, zakaj se je razvila v človeka, ki mora biti v svojih očeh vedno popoln, brez napak, za vse pa so krivi drugi. In lahko ji poveste, da bi si želeli z njo drugačnega odnosa. Preostalo pa – odgovornost za odnos dveh odraslih oseb je razdeljena na dve enaki polovici. Njenega deleža uvida v situacijo preprosto ne morete prevzemati, tudi če bi želeli, ker ne bi bilo rezultata. Morda vas bo kdaj zmogla slišati, morda ne. Vaše vprašanje o tem, kaj nam »družba narekuje« glede spoštovanja do staršev itd., je, sklepam, retorično: niti to, da se sekirate, ker je mati (že spet) užaljena, niti to, da skušate ravnati po pregovoru klin se s klinom zbija (da bi staršev ne obiskali tako dolgo, dokler se ne zavesta svojih napak), ne bi bilo koristno za vas. Nesmiselno se je obremenjevati zaradi materinih nezavednih obrambnih mehanizmov, ki niso nastali zaradi vas, ampak že dolgo pred vašim rojstvom. In tekmovanje z materjo v »držanju« – ali bi zmogli in predvsem – kaj bi s tem dosegli? Mar res to, da bi se starša česa zavedela?

Najhuje in najbolj žalostno je, ko se zavemo, da bomo morali nekega dne obupati nad svojimi starši, drugače si bomo pridelali rano na želodcu ali nesrečne odnose ali karkoli podobnega. Obupati pa ne pomeni nujno, da presekamo vse stike, ampak da potem, ko smo poskusili z vsako možno iskreno komunikacijo, postopoma sprejmemo, da so, kakršni so. In si dovolimo to postopnost, se ne obsojamo, ker nismo svetniško potrpežljivi, sočutje in čustveno globino v odraslih odnosih pa si privoščimo tam, kjer si jo lahko: s partnerjem, iskreno prijateljico, na terapevtski skupini ljudi, ki prihajajo iz podobno ranjenih družin.

Ob tem pa se obračamo še k eni osebi, ki nas nujno potrebuje in ki ji ne more pomagati in je potolažiti pravzaprav nihče razen nas samih, medtem ko z zorenjem postajamo tega vse bolj sposobni: k našemu notranjemu otroku. K punčki, ki jo je mati merila samo po šolskem uspehu, k dekletu, ki je bilo prikrajšano za čustveno globino v odnosih s fanti. Ta otrok hrepeni po vašem sočutju, razumevanju in strpnosti. Po vaših solzah, ki jih pri materi ni videlo. Po nenehnem potrpežljivem zatrjevanju, da je dober in da mu nič ne manjka.

Na tej poti vam želim predvsem prijaznosti do sebe.

Jana Lavtižar,
spec. zakonske in družinske terapije

Kaj si ti prepričana, da ne govoriš o moji mami? Tudi moja je bila hladna, nedostopna, stroga, večno nezadovoljna in nehvaležna, v svojih očeh najboljša in najlepša, črnogleda, pesimistična, prepirljiva, lažniva, ljubosumna, “izsiljevalna” … Skratka moje otroštvo je bilo kar težko, saj je poleg pomankanja čustvene inteligence staršev bilo vedno prisotno tudi psihično in fizično nasilje med mamo in očetom ter nama s sestro. Ko sem jaz začela s fantom se je na vse pretege trudila, da naju spravi narazen. Potem je bila ljubosumna na mojo srečo in dobro razumevanje z njegovimi starši in je vedno iskala napake. Ko sem doma le-še se kdaj pa kdaj stuširala in bila večino pri fantu mi je grozila in me izsiljevala …. počutila sem se kot da nisem dobra za nič drugega kot igranje služničadi in je zato naredila otroke, da ji ne bo potrebno več čistiti in kuhati. Zaradi tega odnosa sem imela težave v odnosu s fantom in v službi. Enostavno sem bila vedno nesigurna da si to zaslužim – fantovo ljubezen (ljubosumna) in željna ljubezni, pozornosti in potrditve. Kar je v meni pustilo še večji pečat je odnos med mamo in očetom (žal moj oče ni bil pasivec) in sem tako celo otroštvo poslušala kreganje ter čakala, da bo nekoč nekdo nekomu nekaj naredil (včasih sem si tega celo želela, saj bi tako bil mir). Skratka, ko sem ugotovila da me ta odnos in otroštvo spremlja na vsakem koraku sem se odločila, da tega ne bom dopustila in sem se temu uprla. Ker sem imela po tem slabo vest (kot ti praviš bi moral človek mamo in očeta spoštovati, biti do njih spoštljiv itd.) sem se obrnila na psihoterapevta kateremu sem povedala vse. Povedal je, da sem se odločila prav in da splabe vesti ne rabim imeti ker je očitno tudi oni nimajo, zadeve razčiščevat s takimi ljudmi pa je čisti nonsens. Moja dva sta namreč prepričana, da sva imeli s sestro vse in da sta bila najboljša starša in sploh ne vidita problemov in jima nimamo kaj očitati, sploh pa sva jima lahko zahvalni da sva taki kot sva (pridni, uspešni, srečni) ker sta naju tako vzgojila in nama pomagala (slišati je bilo tudi da če mame ne bi bilo jaz verjetno ne bi naredila nobene šole – ona kot pomoč misli nenehno teroriziranje, kazni – od prepovedi izhodov do klečanja z dvignjenimi rokami, planirani uniki do 5min natančno ki na vsako uro med učenjem predvidevajo le 5min pavze za wc itd.). Vsi ostali (babica, deda, moje prijateljice, midve s sestro in ostali ki so poznali situacijo) pa vemo, da je bilo otroštvo vse prej kot rožnato. Če ima otrok prvi med prijatelji kolo, ga voziš na smučanje čeprav si tega ne želi in se navzven kažeš kot popolna srečna družina še ne pomeni, da to tudi si. V 27-tih letih mi nihče od njiju ni rekel da me ima rad, me pohvalil, ali bil zadovoljen s kakšnim mojim delom. Ko stvari nanesejo na pogovor o otroštvu in sta pametna ter pametujeta še drugim kako naj vzgajajo svoje otroke jima lepo povem, da sta daleč od idealov. Povedala sem jima tudi svoj pogled na otroštvo (prav tako sestra) in sta začela z nekimi izgovori (zakaj je to bilo in da sta nama hotela dobro itd.) in sem jima povedala argumente na njune nebuloze ter rekla da v končni fazi me to sploh ne zanima, saj sem tudi jaz živela v tej družini (ne samo ona) in vem kako je bilo, tako da mi ne rabita polniti glave s svojimi stvarmi in pogledi. Norčevala sta se tudi iz mojega stavka, da je pri otrocih bolj pomembno da se mu posvetiš in mu kdaj poveš tudi da ga imaš rad kot pa da na vzven izgleda da ima polno rit vsega….. To jima je bilo smešno in sta se režala kot mutava, da joj kaj pa nisi povedala da imaš še danes travme zaradi tega in bla bla bla….. Pa sem rekla, da bi morala mal it na kak seminar ali prebrati knjigo o čustveni inteligenci ker očitno imata velik manjko na tem področju. Skratka sama sem se na njinih napakah veliko naučila in nočem, da bi bil moj partner in otroci na enakem, zato se trudim vedno prepoznati ta vzorec in reagirati predno je prepozno. Prav tako pa sem ubrala čisto kontra taktiko kot moja mama. Veljam za zelo toplega človeka, ki izkazuje veliko topline bližnjim (partnerju, sestri, prijateljem, ostalim bližnjim), ne skoparim s pozornostjo, oblejmi, besedami, pohvalami. In sedaj je ljubosumna, da se jaz razumem s svojim fantom in ljudmi okoli sebe. Preteklosti ne pustim, da mi uniči sedanjost in prihodnost in se učim iz napak drugih. Znebila sem se vzorcev iz otroštva, če pa zasledim da iz mene govori moja mama pa se obvladam (tudi drugi vedo da me morejo opozoriti na to). Verjemi ni hujšega kot slišati stavek “taka si kot tvoja mama”, te strezne v minuti in verjemi da boš to čedalje manjkrat slišala… Lej živi svoje življenje in ne razčiščuj preteklosti (ti samo poskrbi da ti le-ta ne uniči prihodnosti) s starši pa imej odnos kot da ni bilo nič. Dokler te bodo besede tvoje mame prizadele bo imela moč nad tabo, ko bo videla da te to ne prizadene in nima vpliva bo nehala…. vsaj moja je. Sedaj imamo super odnos (res vsi se čudijo) ker smo blizu doma se vidimo vsak dan, …jaz sem pozabila in sem izbrisala preteklost, v sedanjosti ji ne dovolim da vpliva name, njenega pametovanja ne poslušam in ji lepo povem da me ne zanima…. Ne boš verjela, ampak sta prišla do mene celo po nasvet (na kakšen način sem jaz prišla do takšnega odnosa z mojim kot ga imam – mama, foter pa me je vprašal kako sem dosegla, da lahko ignoriram mamino pravociranje in ne znorim (na res zna, da bi jo včasih najraje kar likvidiral). Povedala sem ji, da sem se učila na njenih napakah in kaj pač dela narobe in ji kupila majico z napisom “Only love brings love”…. sama je probala en mesec in so bili rezultati res odlični, venda ne zdrži dolgo v svoji “novi vlogi” in ponavlja iste napake in potem gre zopet po starem…Foter pa se je naučil ignorirati njene izjave, ki jih vedno uporabi kot provukacijo (ker so vedno delovale) in jo je tako razorožil in se tudi mama sedaj manj poslužuje tega ker pač ne vžge več…. čeprav tudi foter večkrat pade na izpitu. Trenutno sta v fazi dokazovanja kdo je boljši in tekmujeta za pozornost in priznanje mene in moje sestre (ker problemov in šimfanja enega čez drugega nočeva poslušati se trudita na druge načine – pač vzdržujeta dobre odnose) in tako s sestro dobivava tisto kar bi morali že med otroštvom….

Veliko sreče ti želim…. predvsem pa poskrbi “DA TVOJA PRETEKLOST NE UNIČI TVOJE PRIHODNOSTI”.

»Ne razčiščuj preteklosti … Jaz sem pozabila in sem izbrisala preteklost, v sedanjosti ji ne dovolim da vpliva name …«

Ja, temu pravimo potlačitev oziroma represija. Seveda bi bilo lepo reševati stvari na način, da preprosto pozabiš, da obstajajo. Problem je v tem, da se potlačeno vedno vrne iz nezavednega, vrne pa se na način, ki ga ne bomo predvideli in obvladali. In to ni naša izbira, in mi nismo tisti, ki dovolimo ali pa ne dovolimo, da stvari vplivajo na nas. Tako kot ni naša izbira, ali nas bo ob stiku z vročo ploščo zabolela roka ali ne. Maja1234, lahko se pretvarjaš, da tvoja preteklost ni tvoja preteklost, oziroma da preteklosti celo nimaš, in da imaš zdaj »super odnos« z žensko, ki je po tvojih lastnih besedah »hladna, nedostopna, stroga, večno nezadovoljna in nehvaležna, v svojih očeh najboljša in najlepša, črnogleda, pesimistična, prepirljiva, lažniva, ljubosumna, izsiljevalna«, ter da s sestro zdaj od takšne osebe dobivata »tisto kar bi morali že med otroštvom«, medtem ko je bilo v vajinem resničnem – in ne v sedanjem imaginarnem – otroštvu »vedno prisotno tudi psihično in fizično nasilje«, ampak s tem svojo resnico samo tlačiš v nezavedno, kjer pa ne bo kar izginila.

»Super odnosa« s to žensko nimaš, ker je preprosto nemogoče imeti super odnos z osebo z naštetimi lastnostmi. In ne moreš imeti super odnosa z osebo, ki je v prvih ne-vem-koliko letih tvojega življenja izvajala mentalno in fizično nasilje nad tabo. To ne velja le zate, temveč so takšna preprosto dejstva. Tako kot žena, ki jo je mož prvih 10 let zakona pretepal, nikoli več ne more imeti »super« odnosa z njim, četudi se pretepanje po 10-ih letih konča. Lahko ima znosen odnos, se pravi, odnos brez pretepanja, in lahko je zaradi posledic dolgoletnega pretepanja v takšnem stanju, da verjame, da je super odnos že, če te nekdo ne pretepa.

Dejstvo, da misliš, da imaš s starši zdaj super odnos, je posledica tvojega potlačevanja. In, naj opišem malo bolj podrobno in konkretno. Pišeš: »Dokler te bodo besede tvoje mame prizadele bo imela moč nad tabo, ko bo videla da te to ne prizadene in nima vpliva bo nehala…. vsaj moja je. Sedaj imamo super odnos.« Skratka, tvoja mama je nekdo, ki napada, dokler čuti ranljivost, ko pa nikjer več ni videti ranljive točke, odneha. Temu pravimo sadistična nagnenja. Tvoja mama je sadist, kar vemo tudi glede na opis tvojega otroštva. In tvoja »rešitev« je, da zaščitiš vse ranljive točke, ko si v stiku z mamo. Ker, če bo opazila ranljivo točko na tebi, bo napadla, praviš. Dokler te nič ne prizadane, ne napada. In temu stanju nenapadanja potem rečeš »super odnos«.

A realnost opisane situacije je drugačna. Kar se v resnici dogaja, je to, da tvoje potlačevanje preteklosti že vpliva na tvoje dojemanje sedanjosti. Praviš, da imate super odnos, ko to niti teoretično ne bi bilo mogoče, in tudi iz tvojega opisa tega odnosa so razvidne povsem druge stvari. Praviš, da si zavzela nasprotno taktiko od mame, da »veljaš za zelo toplega človeka«. To je zanimiva formulacija, ker nisi rekla, da si zelo topel človek, temveč da te kot takšnega vidi okolica – in naj te spomnim na resnico, ki si jo izrekla sama glede svoje družine: »če se navzven kažeš kot popolna srečna družina še ne pomeni, da to tudi si«. Če se navzven kažeš kot topel človek, to še ne pomeni, da to tudi si. In ne pravim, da nisi. Samo ponavljam, kar že veš – če se na zunaj kažeš kot tak, to še ne pove cele zgodbe.

Ti v odnosu z mamo ne smeš pokazati ranljivosti, ker te bo sicer napadla. Živite blizu in se vidite vsak dan. To pomeni, da iz dneva v dan (zdaj morda že rutinsko in avtomatično) skrivaš svoje ranljive točke. Temu lahko z drugimi besedami rečemo, da si hladna, nedostopna v odnosu z mamo. To je razumljivo in pametno v odnosu s takšno osebo, a to se bo prelilo v tvoje odnose z drugimi ljudmi. Da bi lahko v resnici bila zelo topel človek v odnosu z drugimi, bi moralo držati, da si sposobna zavestno preklapljati med popolno toplino in popolno nedostopnostjo. To je preprosto nemogoče. Recimo, da si v istem prostoru s fantom in z mamo. Toplina omeni ranljivost – torej bi morala biti v istem trenutku ranljiva, ker hočeš biti topel človek v odnosu s fantom, in nedostopna, ker se moraš braniti pred mamo. V istem trenutku ne moreš biti ranljiva in neranljiva hkrati. Izvedljivo pa je, da si v istem trenutku nedostopna, na zunaj (in sami sebi) pa se kažeš kot topel človek. Ali, z drugega zornega kota – svoje hladnosti se že teoretično ne moreš zavedati (če bi obstajala, ali pa ne), ker si to, kaj pomeni biti hladen, občutila z mamine strani v otroštvu, to otroštvo pa si potlačila in z njim zavedanje, kaj pomeni biti hladen. Zato nisi mogla napisati, da si topel človek, temveč si napisala, da veljaš za toplega človeka – skratka, pri tem se moraš zanesti na mnenje okolice, ker si svoja merila, oblikovana v otroštvu, potlačila. V resnici sama ne veš, če si topel ali hladen človek. Zanašaš se na to, za kakšno veljaš. Tako kot sta se tvoja starša zanašala na to, da ste veljali za srečno družino, ne pa na to, kaj se je v resnici dogajalo znotraj nje.

In razlog tvojega početja lahko razberemo iz tvoje trditve, da s sestro zdaj dobivata »tisto, kar bi morali že v otroštvu«. To je pomenljiva trditev. Poglej, ti sedaj ne potrebuješ tistega, kar bi morala dobiti v otroštvu. Namreč, nisi več otrok. Otroške potrebe so drugačne kot potrebe odraslega človeka. Ta tvoja trditev predvsem priča o tvoji želji, da bi dobila to, česar nisi v otroštvu, ki je razumljiva. A žal je ni mogoče izpolniti. Tvoje otroštvo je namreč minilo in ne obstaja več. Karkoli se je takrat dogajalo, je nemogoče na kakršenkoli način spremeniti ali »popraviti«. Česar takrat nisi dobila, zdaj ni mogoče več naknadno dati. Če sem bil lačen pred leti, mi ne pomaga, če sendvič dobim zdaj. Skratka, če poenostavljeno povzamem vse skupaj: v tebi je želja, da tvoja mama v otroštvu ne bi bila takšna, kakršna je bila. Ker te želje ni mogoče izpolniti, saj je tvoje otroštvo minilo, jo poskušaš izpolniti sedaj. Od mame skušaš dobiti to, česar od nje nisi dobila v otroštvu. To ni mogoče, ker gre za istega človeka, ki tega preprosto ni sposoben. Tega ne sprejmeš, temveč hočeš pozabiti, da gre za istega človeka. Preteklost hočeš izbrisati, s starši pa imeti odnos, kot si se izrazila, »kot da ni bilo nič«. Ker preteklosti ni mogoče izbrisati, prilagajaš svoje dojemanje sedanjosti – če mama napada, ko si ranljiva, pač ne boš ranljiva in temu boš rekla super odnos. Težav s takšno strategijo je ogromno. Prvič, realnosti ne moreš zanikati v nedogled in prej ali slej te bo dohitela. Drugič, takšna strategija zahteva oblikovanje tvoje osebnosti v nekoga, ki lahko zdrži v takšnem okolju. Otopela boš. Postala boš takšna, kot tvoja mama, oziroma vsaj v odnosu s starši si takšna že zdaj; glede na to, da se videvate redno, vsak dan, in da v tem ne vidiš nič problematičnega temveč dobro rešitev, pa se bo to slej ali prej začelo poznati na tvojih drugih odnosih. Nasvet, kakršnega daješ »za5«, naj zanika svojo preteklost in s tem svoje občutke ter lastno resnico, je recimo že en tak znak ne-sočutja do njene stiske. Resničnega sočutja do njene zgodbe ne moreš imeti, ker ga nimaš do svoje.

Nasveta tu ne bi podajal zate, ker po njem tudi ne sprašuješ, in če ti takšno življenje ustreza, je to tvoja stvar. Tvoj primer sem si sposodil, da bi lažje utemeljil svoj nasvet za »za5«, ki po nasvetu sprašuje, ji podobno življenje ne ustreza in išče pot iz njega. Torej, za5: razčlenil sem pisanje Maje1234, da bi ti konkretno pokazal, kakšni (običajno nezavedni) motivi se skrivajo za pritiski družbe, da moramo biti spoštljivi do staršev, da je možno imeti dober odnos z njimi, četudi so slabi ljudje, in tako naprej. Nič od tega ne drži, kar veš že sama iz lastnih izkušenj. Spoštljivi smo do ljudi, ki si spoštovanje zaslužijo, ne pa do vseh, ki imajo iste gene kot mi. Človeka ocenjujemo po njegovem karakterju in vrednotah, ne pa po krvni sorodstveni vezi z nami. Bližina tvoja mame te, kot praviš, vedno spravi iz tira in dotolče za nekaj dni. To je vse, kar moraš o vajinem odnosu vedeti. Spoštuj svoje občutke, ki so tu, da te vodijo. Zaupaj svojim občutkom, zaupaj sebi. Pritisk družbe, oziroma slabe vesti, je žal neizogiben in je pač cena za to, da sledimo svojim občutkom in svojim prepričanjem. Rečeno drugače, jaz ti svetujem, da se v neskladju med pritiski okolice/družbe in svojimi občutki postaviš na svojo stran in podpreš svoje občutke. Če ne boš podprla svojih občutkov, boš prisiljena pohoditi tudi občutke svojih hčerk, ker bodo vedno znova boleč opomin na to, čemur si se odrekla. Staršev ne moreš spremeniti, in v tem smislu jih sprejmi takšne kot so. Se pravi, sprejmi realnost svojega življenja. Nikar je ne skušaj zanikati ali izbrisati. A sprejeti dejstvo, da so starši (ali kdorkoli drug) takšni, kot so, ne pomeni pristati na odnos z njimi (ali s komerkoli drugim), če ti ta odnos škodi, in škodi tudi tvojim bližnjim. V takšnem primeru, kot je tvoj, moraš izbrati stran. Tebi ta odnos škodi in edina razumna odločitev je, da ga prekineš. Lahko podležeš družbenim pritiskom, ali pa se postaviš na svojo stran, na stran svojih hčerk in moža. Sama praviš: »Edina moja sreča je bila, da sem odšla od doma«. Torej vzdržuj to srečo, in se ne vračaj k tem ljudem.

Za5,

nekateri starši so zavedno ali nezavedno pravi mojsti v nalaganju krivde, družba pa v strahu ker bomo vsi nekoč stari in mogoče osamljeni, mojstrsko nalaga odgovornost za svoje starše njihovim otrokom. Vse lepo in prav kadar so odnosi prijetni, prijazni in čisti. V ostalih primerih pa nam ni treba da hodimo k staršem po dodatne batine, če smo jih do sedaj že dovolj dobili.

Prilagam sveže razmišljanje Alenke Rebula na temo otroci in starši, dobra knjiga na to temo pa je tudi: Če škriplje med hčerjo in materjo (nisem sigurna če je točno tako).

Alenka Rebula:
Pogosto težavni starši postanejo na starost še bolj oblastni ali pa prestopijo v vlogo žrtve ter od otrok zahtevajo vedno več. In nikoli ni dovolj.

Najprej si je treba jasno povedati, da nimamo moči, da bi kaj bistveno spremenili. Starost je izid neštetih izbir v teku dolgega življenja. Prav te odločitve so iz življenja naših staršev naredile tisto, kar zdaj so. Zgradile so njihovo občutenje sebe, odnosov, življenja. Če so imeli zelo težko življenje, to še ne pomeni, da niso imeli možnosti kaj storiti za olajšanje. In gotovo niso ostali prikovani v svoje verige zaradi nas. Otrok svojim staršem ne more sneti verig, pa naj tudi vse stori.

Lepo bi bilo, če bi vsak od nas imel moč, da s svojo prisotnostjo rešuje življenjske stiske svojih staršev. Toda to žal ni mogoče. Lahko le spremljamo tisto, za kar se vsak dan sproti odločajo. To, kar starši doživljajo danes, je sad NJIHOVE dolge zgodbe, ki se je začela že davno pred našim rojstvom. Žrtvovanje našega življenja zanje je pristajanje na zlorabo. A žal je to v naši slovenski kulturi tabu tema.
To je greh, ki ga sicer zasnujejo oni s svojo zahtevo, a plačamo ga mi z velikim trpljenjem. Kajti nihče se ne more odpovedati svojemu življenju, ne da bi ga njegovo telo, srce in duša preganjali, saj je storil nekaj proti pravičnosti. Izkrivljena »čista vest« nas sili, da hiramo zanje, prava vest pa tolče po srcu in govori, da smo jo izdali.

Njihovo počutje ni sad naših posegov

Drugi se ne razcvetijo zato, ker mi naredimo kaj dobrega, in ne propadejo, ker mi naredimo kaj slabšega. Nimamo te moči. Včasih jim gre bolje in takrat mislimo, da je to naša zasluga, včasih jim gre slabše in iščemo svojo napako. Oboje so izpeljali predvsem sami. Resnica je samo v njihovem srcu, kjer se odločajo po svojih notranjih dogajanjih, nad katerimi nima moči noben človek.
Lahko tudi umremo za koga, pa ga to ne gane. Če koga kaj gane, ga zato, ker je to njegova svobodna odločitev, a naše dejanje je ne sproži.

Pomagati je napačna beseda

Nikomur ne moremo pomagati v pomenu, ki ga ima običajno ta beseda v splošni rabi. Lahko samo sodelujemo v njegovih odločitvah. Sploh je ta beseda (pomagati) zavajajoča, ker skriva temeljno resnico o osebni odgovornosti drugih in o naših lastnih mejah. Predlagam, da jo sploh nehamo uporabljati, misliti in doživljati. Bolj nam bo jasno, kaj želimo storiti in kaj je prav, če bomo svojo vlogo gledali zunaj pojma pomoči. Potem nam bodo ostali samo še izrazi enakopravnosti, v kateri je rešena čast vsakega posebej: sodelovanje, spoštovanje, čista, občutena prostovoljna ljubezen, delo za pravičnost itd. Tudi beseda dobrodelnost mi ni všeč iz istih razlogov (da kdo dela dobro drugemu in da drugi le – hvaležno -sprejema.)

Red v srcu in zvestoba odločitvam

Samo nov in čist vrstni red, ki ga postavimo v svojem srcu (najprej ljubezen do sebe, potem naša sedanja družina, šele nato starši in sorodniki ali kdo drug …) in mu ostanemo zvesti, nam bo dal mir in moč, da gradimo svojo družino, ki ne bo le sad tega, kar nam starši dopuščajo, da smo.
Ne moremo doživljati svojih otrok, če za sabo vlečemo verigo muk nesrečnih staršev. Kronični alkoholizem, večni prepiri, zanemarjanje sebe, samouničevalne navade, sprtost s svetom, zapravljanje denarja … Vse to je mogoče le še spremljati in najti neko svoje človekoljubno mesto, v katerem nismo žrtvovani. Ne moremo se posvetiti blagostanju lastnih otrok, na primer, če naše srce krvavi za starše. Če postanejo naši gospodarji, če jim služimo, jih ne bomo nikoli ljubili in se bomo od njih poslovili z grenkobo, ki je niti smrt ne bo pregnala.
Kadar dajemo s stiskanjem zob, bi bilo bolje, da ne bi dajali.

Nismo čarobno blagodejni zanje

S tem, da starši trdijo, kako bistveno se vse spreminja zanje, če smo nenehno z njimi, prepričujejo predvsem sebe. To je iz trte zvita tolažba (torej samoprevara), ki jo uporabljajo zaradi svojih potreb. Kadar kdo noče vedeti, da se njegovo slabo in dobro počutje izmenjujeta zato, ker je to njegov notranji proces, odgovornost za svoje počutje naloži drugim. Ne bi ga smeli naprtiti drugemu, še zlasti ne svojim otrokom.

Zapuščeni?

Nekateri starši stalno očitajo, da jih zapuščamo.
Nismo mi tisti, ki zapuščamo starše, kadar si želimo prostor za svoje življenje. Oni se vsak dan spet zapuščajo. Koliko let že, od kdaj že? A tako je. Ali je res do danes kaj bistveno pomagalo, če smo letali okrog njih in se mučili? Koliko so danes zaradi tega srečnejši, sebi blizu in blizu nam? Koliko se sploh zavedajo naših potreb? Izsiljevanje se nikoli ne konča, ker so taki starši kot požiralnik brez dna. Ne gre zato, da jim dajemo premalo ljubezni, ampak da izlivamo ljubezen v jamo brez dna. Dno je namreč to, da je kdo sploh sposoben in željan kaj čutiti za drugega, kaj dati, kar bi ne bilo samo pritoževanje. Brez tega ostaja njihovo pomanjkanje nenasitno.

Blagosloviti svoje življenje

Edino, kar blagoslavlja naše življenje, je , da jih obiskujemo samo takrat in samo zato, ker si tega iskreno želimo. Ker čutimo, da nekaj gradimo, in da je to zdravo, pa čeprav gre za malenkosti, za drobne stvari, ki so možne med nami.
Kadar čutimo, da nam dobro dene, da jih obiščemo in kaj naredimo zanje, je to dobro dejanje. Kadar nam daje moč in čisto veselje kaj storiti zanje, takrat gradimo.

Ne domišljajmo si, raje se občutimo

A radi se silimo in si govorimo, da se MORAMO veseliti kaj narediti. Radi si domišljamo, da se znamo žrtvovati, ne da bi nas to grenilo in bremenilo.
Radi si domišljamo, da ljubimo to dolžnost in da lahko poljubno segamo vase in povlečemo na dan, kar hočemo. To pa ni resnica srca.
Ne bodimo hlapci dolžnosti in vrednot, ki so v naši skupnosti in narodu rodili že toliko trpljenja in sovraštva in se prenašajo iz roda v rod preko nas.
Rešena ljubezen med nami in starši zaživi samo iz tega, da si upamo iskati prostor zase, ga zavarovati in šele iz tega potem kaj storiti zanje. To so potem otočki miru, trenutki čistega odnosa v morju njihove nesreče.

Ljubezen ni dekla, ki služi brez dostojanstva.

Zato je vprašanje, ki si ga lahko postavimo vsak dan, tole:
»Katera je moja smer?
In kaj lahko naredim malo drugačnega, drobnega in novega v tem odnosu, kar mi bo pomagalo, da ji sledim?«
Ljubezen sodeluje pokončno.
(konec članka)

Sem prebrala tvoje stališče in bi rekla, da je stališče tipičnega psihologa – pač oni vedno postavijo teorijo in predlagajo rešitev umika kar pa ne pomeni rešitev vseh težav ampak le ene in v večini primerov odpiranje novih težav ki so posledita “umika pred tisto prvo”.

Da sem “pozabila preteklost in se obnašam da ni moja” ni res, saj nisem robot. Preteklosti ne moreš izbrisati, lahko se pa sprijazniš z njo in jo pustiš tam kjer sodi “v preteklost”. Jaz mame ne morem spreminjati, lahko spremenim le sebe. Pogrevanje preteklosti in razčiščevanje le-te ni obrodilo sadov in zakaj bi se torej s tem obremenjevala in vedno znova odpirala boleče rane? “Super odnos” za mene pomeni da imam mir in živim svoje življenje kot mi paše – ni pa to terminologija, ki bi jo povprečen človek uporabljal za tak odnos, verjetno bi ga predstavil kot “znosnega”. Pač glede na moje pretekle izkušnje je to zame super, čeprav je za druge znosno…

Da “veljam za toplo osebo” sem napisala ker če bi rekla da “sem topla oseba” je to subjektivno dojemanje realnosti. Tudi moja mama “se ima za super mamo” pa to ni in midve s sestro to dobro veva. Jaz vem da sem topla oseba (to je moja “konkurenčna prednost 😉 ) in od okolice dobim tudi potrditev tega “veljam za toplo osebo”.

“Da skrivam svoje ranljive točke pred mamo in me to obremenjuje” ni res, saj jaz ničesar ne skrivam in se normalno pogovarjam in s tem lahko odkrije tudi moje ranljive točke, saj je “sadist” kot si omenil. Ampak ker jaz to vem in vem kaj je njen cilj mi njene besede ne pridejo do živega oz. kot bi ti rekel sem v tem odnosu hladna oz. otopela kar jaz gledam kot pozitivno, saj mi besede “gredo skozi eno uho noter in drugo ven” in se me dejansko ne dotaknejo. To mi je do sedaj uspelo pri mami in direktorju, da ju enostavno “odklopim”. Meni se zdi, da ljudi ki nimajo konstruktivne kritike in že veš da nekaj govorijo / delajo z namenom, da te prizadanejo ne smeš jemati resno oz. se zaradi njih sekirati.

Za “REŠITEV” da “zbeži” iz tega odnosa pa za moje pojme in glede na to, da imama z avtorico teme podobno otroštvo mislim, da ni rešitev. Res je da je pametno se distancirati, vendar popolnoma odpisati starše pa ni pametno. Zakaj? Ker s tem ne bi otroštvo nič manj bolelo, odnos z mamo nič manj bolel (ker ga ne bi bilo), oteženi kontakti z ostalimi sorodniki in vpletenimi, nenehno gnjavljenje sorodnikov zaradi tega, verjetno “podpihovanje” zadeve s strani mame ki bi sorodnikom polnila glavo in skušala pridobiti ljudi na svojo stran, pol bi se verjetno našlo kar precej “pametnih” ki bi “dobronamerno” skušali odnos popraviti itd. In sedaj npr. imaš 1 x na teden stike (bolj formalne – pač se meniš o splošnih zadevah) in potem odklopiš, potem bi mela pa na glavi ne samo ene osebe ampak večih. Verjemi tudi to sem že dala skozi in je bilo še huje ker sem namestu miru se še enkrat več s tem ukvarjala. Poleg vsega pa so tu še otroci ki imajo babico in dedka (kakšnakoli sta že) in bodo ko bodo dovolj veliki se sami odločili in precenili ali sta ok ali ne, ne bodo pa mogli tebi nikoli nič očitati. Moja starša sta se npr. skregala s teto in stricem in niso govorili (ubrala sta to tvojo rešitev) in vem kako je bilo…. “odnos in vse to je 25 let bil skos nekje v zraku”, vsi so bili pametni, napetost ob obiskih skupnih sorodnikov, razdvojenost sorodnikov, polno “pametnih” ki so iskali rešitve, izključitev enih ali drugih iz skupnih dogodkov itd. Najbolj pa jima očitam, da sem zaradi slednjega bila prikrajšana za marsikaj do svojega 18-tega leta enostavno nisem imela stikov z bratrancem (vsi vrstniki so hodili na počitnice in imeli bratrance), jaz pa nisem imela stika s svojim edinim bratrancem (ostali so veliko mlajši).

Da ne zmorem sočustvovati z avtorico pa ni res…sočustvujem verjemi, ampak poskušam pomagati oz. ji predstaviti svoj pogled, ki je nastal na podlagi lastnih izkušen in verjetno si znam bolj predstavljati kako ji je kot nekdo, ki ni šel čez to.

Psihologi ti vedno svetujejo (pobeg iz situacije), če je problem služba, pusti službo…. Nihče pa na to ne gleda dolgoročno. Da je recesija in da mogoče ta človek ne bo našel službe takoj, da bo zaradi tega še v večji depresiji, da bo poleg vsega še v finančnih težavah itd. Glavno je da ti svetujejo trenutno rešitev (pobeg). Po možnosti ti to govorijo tisti, ki nimajo izkušenj in še nikoli niso bili na tvojem mestu.

Npr. teta na zavodu za zaposlovanje predava tistim ki so prijavljeni na zavodu kako pisati prošnje, kako se obnašati na razgovoru, kako dobiti službo itd…. Največja komedija pa je, da je gospa tam že 20 let, še nikoli ni poslala prošnje za službo (po možnosti dobila službo preko vez itd.) ali je od tega že leta in leta…. ali pa da o vožnji z avtom svetuje nekdo, ki nima izpita in še nikoli ni sedel za volan (pozna pa teorijo morda).

Predlagam da prebereš nasvete in pretuhtaš vse pluse in minuse obeh opcij (bega iz odnosa, odnos) in se na podlagi tega odločiš. Verjemi pa, da ti bo tudi beg iz odnosa mučen (sploh iz odnosa s sorodniki s katerimi si povezan na vsakem koraku). Vsekakor pa se strinjam, da se oddaljiš, živiš svoje življenje in imaš občasne stike “bolj formalne narave”.

Pozdravljeni,
vsem se lepo zahvaljujem za iskrene in temeljite odgovore. V vseh nasvetih sem našla uteho in potrditev, da to kar se mi dogaja, je nekaj življenskega in da je vsakdo odgovoren za svoje življenje in odločitve, ki jih sprejme. Mislim, da sem po moji izpovedi materi in vam (prvič namreč sodelujem v forumu) našla nekakšen notranji mir, saj mi nič več ne leži na duši. Jaz vem kaj hočem od svojega življenja in odnosa do drugih, moji starši pa naj živijo v svojem svetu in prepričanjih, tega ne morem spremeniti, samo sprijazniti se moram. Delati moram na sebi in moji družini, saj bom pri njih našla svojo srečo oz. sem jo že, samo vsak dan se moram opomniti, da nam nič ne manjka.

Kot bi brala zgodbo moje največje dosedanje ljubezni, ki je za razliko od tebe bil fant. Izjemno veliko časa sem potrebovala, da sem uspela nekako dojeti, zakaj se je vedno znova upajoče vračal nazaj k svojim staršem, ki so imeli do njega ravno takšen odnos, kot ga imajo in so ga imeli tvoji starši do tebe. Nikakor nisem uspela razumeti, zakaj rine nazaj tja, kjer mu vedno znova pokažejo, da ni vreden, kjer mu s tišino-izjemno visoka stopnja izsiljevanja, ustvarjajo občutek slabe vesti in krivde. Vedno znova sem se spraševala, kaj je tisto, kar ga je vedno znova vleklo nazaj v tovrsten ambient. Upanje je bilo tisto. Upanje, da ga bodo nekoč sprejeli in mu pokazali, da je vreden, da ga cenijo in imajo radi. Da jim je mar zanj, etc… Vsakič znova je upal samo na to in ko se to ni zgodilo, je imel izjemen občutek krivde, ker če bi pa morda naredil kaj drugače, pa bi mu starši pokazali, da je vreden. Začaran krog. Tudi sama sem nekoč odraščala v tovrstnem ambientu in vedno znova upala, da bom pri starši sprejeta, dokler nisem ugotovila, da ne glede na to, kaj naredim ali ne naredim, se to ne bo zgodilo, ker to ni v moji domeni in odvisno od mene, ampak izključno od njih, sem prekinila tovrsten krog. Sliši se preprosto, ampak ni. Do tega sem prišla z delom na sebi in terapijo, ki mi je dala možnost spoznanja, kdo sem, v kakšnem ambientu sem odrašačala, zakaj me kdo privlači, kaj lahko naredim, etc… dala mi je tudi priložnost, da sem spremenila marsikateri svoj vzorec…

Eni ti bodo svetovali da naredš to, drugi bodo rekli, naredi to….kar ti lahko rečem jaz je, prisluhni sebi, kajti storiti nekaj proti sebi je največja krivica, ki si jo lahko narediš. Vsak zmore, kar zmore. Eni rabijo za nekaj več časa, drugi manj. Če se odločiš prekiniti stike, potem naredi to takrat, ko se boš za tovrsten korak počutila dovolj močna. Če bo to čez 5 let, bo čez 5 let, ali pa kadarkoli pač bo, če bo. Kajti nima smisla, da greš v nekaj, česar potem ne boš zmogla zdržati, je brezveze prehitevati, raje delaj v tej smeri in ko se boš počutila pripravljeno, potem to tudi izpelji, ampak ne zato, ker ti je to rekla soseda, da si pripravljena, ampak zato, ker se počutiš dovolj močno, da veš, da boš to zmogla…kajti odločiti se, da prekineš stike in si potem čez 2 dni premisliti je največji kiks, kajti, že danes nimaš kredibilnosti v njihovih očeh, če se odločiš za tovrsten korak in si nato čez x časa premisliš, te nikoli več ne bodo jemali resno, saj kako bi te.

Moj največji občutek svobode je bil tedaj, ko sem ugotovila, da ne glede na to, kaj naredim ali ne, me starši ne bodo sprejeli. Od tega trenutka dalje nimajo več moči nad mano, saj me z ničemer več ne morejo prizadeti. Edini, ki ima moč me izjemno globoko prizadeti je fant o katerem sem zgoraj pisala, saj je bil edini, ki me je spoznal v vsej moji ranljivosti in je bil tudi edini, ki me je sprejel in imel izjemno rad takšno, kot sem bila in ravno zato, ker sem bila takšna in ne zato, ker bi bila drugačna. Enako je bilo pri meni…

Kot bi brala svojo zgodbo.

Poznam ta del, saj sem bila v najinem primeru jaz v vlogi tvojega moža. Meni je bilo nepredstavljivo, kako to, da recimo ni zmogel, si upal, znal povedati to, kar ga je težilo..včasih sem pozabila na to, da tudi sama tega nisem znala nekoč in da sem potrebovala veliko let in garanja, da sem se tega naučila. Vsak ima glede na preteklost določene stvari bolj razščiščene, določene manj, z določenimi ima težave, z določenimi drugimi jih nima…to velja čisto za vsakega izmed nas:) Vesela sem zate, da imaš ob sebi razumevajočega partnerja, čeprav je tudi v njegovem obnašanju nekaj takega, kar vama je skupno, ravno zato sta se našla in tudi njega čaka še marsikaj za predelat, ampak če sta iskrena drug do drugega, če si upata in zmoreta povedati stvari take kot so, potem sta na dobri poti, da bosta zgradila drugačen odnos, kot sta ga bila vajena od doma. Če imamo ob sebi nekoga, ki zna recimo iskreno govoriti, potem ko se počutimo dovolj varno in sprejeto, začnemo slediti temu ravnanju tudi sami, nas potegne za sabo – jaz temu pravim:)

Tvoja mama nikoli ni želela se o stvareh pogovarjati, kar pomeni, da ni nikoli želela ali zmogla pogledati resnici v oči. Enkrat, ko pogledaš resnici v oči, ko rečeš bobu bob, potem nič ni več isto. Zanjo pomeni pogledati resnici v oči nekaj strašnega, saj pomeni soočiti se tudi s stvarmi, s katerimi se ne želi. Primorana bi bila pod vprašaj postaviti marsikaj in pretehtati, kaj je naredila in kaj ne, se morda zavedati, da je naredila veliko napak, krivic in ob temu jo je groza. Groza jo je misli, da bi pogledala vse svoje življenje in iskreno ocenila vsa svoja ravnanja, zato raje živi v svojem zlaganem življenju. Pri tovrstnih ljudeh nikoli ne prideš do konca, ker sproti lažejo, ker sproti spreminjajo resnico, saj jim je tako lažje preživeti in živeti…

Mama te izsiljuje, ti nalaga občutek slabe vesti, krivde, polega tega pa ti še pove, kako grda in nehvaležna hči si, ker si želiš samo to, da bi ona šla na drugi svet….in ti se ob temu sprašuješ, ali ima morda celo prav, doživljaš občutek krivde, ker morda ne čutiš to, kar bi naj čutila….kar naj bi se čutilo ali bolje, kar si tvoja mama želi in ti vsiljuje, da je prav, da bi čutila…..zdi se mi, da si v konfliktu, ker eno so tvoji občutki, ki ne lažejo in nikoli ne bodo-ne glede na to, kaj čutiš, drugo je pa to, kaj ona pričakuje od tebe in tretji del je tisti del, češ, morda bi ji morala ustreči in čutiti to, kar je zanjo prav, saj bi si tako v njenih očeh zaslužila njeno ljubezen.. in ker seveda tega ne čutiš, si sama daš potrditev, da te upravičeno ne sprejme, saj ne čutiš tega, kar naj bi se čutilo, kar je prav, da bi se čutilo, ker ko se to čuti, potem si seveda sprejet…skratka, mama ti izjemno uspešno vzpodbuja občutek krivde, sama pa se nato še kaznuješ, ker ne čutiš tega, kar si ona želi, da bi čutila…

…ali te bo ona kdaj koli sprejela ali ne, je samo njena odločitev in samo ona ima moč to storiti, ti tega ne moreš narediti, pa če narediš še ne vem kaj …. v kolikor si občutila kaj pomeni sprejetost-morda si to doživela pri možu, potem veš, kaj to je, kar pomeni, da boš lahko to nekoč dala svoji hčerki, ki za ta občutek ne bo prikrajšana…delaj na temu občutku, neguj ga, raziskuj ga, da ne bo tvoja hči prikrajšana za to, za kar si bila ti nekoč….

Jaz vidim, da imaš 2 možnosti….ali še naprej se it sizifovo delo iskanja, upanja in čakanja na potrditev, da si super ženska, da si vredna, etc in da boš to dobila tam, kjer tega ne boš zelo verjetno nikoli dobila, ali pa preusmeriš svojo energijo in trud v to, da boš lahko hčerki dala nekoč to, česar sama nisi dobila in da bosta z možem živela v drugačnem odnosu, kakršnega sta imela v izvornih družinah. Odločitev, kam boš preusmerila svojo energijo je povsem v tvojih rokah, tako kot odgovornost, ki jo boš morala prevzeti za eno ali drugo odločitev.

Maji1234 in za5,

iskanje krivde za naše odrasle težave v naših starših je nesmiselno. Res je, da nas determinirajo in nam s svojimi vzorci in vzgojo dajo neizbrisljiv pečat. Ampak ravno v tem, da MI ODRASTEMO je čar tega,d a se tega lahko za vedno osvobodimo. Osebno moram reči, da dandanes berem Alenko Rebula in vidim koliko sem naredila čisto sama v svojem odraščanju za svoj blagor! Bi bila vesela, če bi vse to kar znam o psihologiji danes vedela ko sem bila stara 20 let :)) Ampak za svoje nepoznavanje tega ne krivim ne šolskega sistema ne svojih staršev. Hvalažna sem življenju, da mi postavlja izzive na katerih se sproti učim in čistim tudi svojo preteklost.

Zatorej, odrastita in se prelevita iz žrtve v zmagovalki. Ni težko, ko uspeš naredit pravi klik v SVOJI (ne mamini, ne moževi, ne šefovi….) glavi.

Pozdravljeni
Problem z mamo,no ne vem, težko sem se pripravila do tega ,da pišem na forum. Moja mama, mogoče pišem,da mi boste pomagali razumet,mogoče sem za nesoglasja kriva tudi jaz,priznam,v bistvu ne vem več.Vleče se že od zgodnjih najstniških let,ko je umrl oče,kmalu pa si je dobila partnerja 10 let mlajšega,pa saj to ni problem je lepo če je človek srečen,saj konec koncev ne vem kaj čaka mene. Ampak zelo ji je bil pomemben kar naenkrat bi mu dala pisat domačijo,saj si zasluži,ker je pomagal,čeprav jo je občasno tudi nabutal in ker je moja mama sem ji pomagala,ko pa sta se pobotala pa sem bila ta slabša. Nekako je le spoznala in sta šla narazen. Umes je imela nekaj ne preveč uspelih vez. Pa je prišel en mojster z denarjem in je začel vlagati,kar sem ji povedala,da bo to enkrat pošteno plačala in točno to se je zgodilo,hči pomagaj. Ker ni imela potem nikogar več je moj sin postal njena žrtev,žrtev zakaj,ker ga že ves čas zalaga z denarjem.Ni končal šole,saj je bogi,ker ima takšnega očeta uglavnem tisoče razlogov, samo ,da je nekdo odvisen od nje. Moj sin je star 32 let še danes ne dela,ker mu skozi kupuje avte ne splača se delat za 600eur, zdej pa mu bo kupila hišo. Pa mi povejte a sem jaz nora ali mora biti tako. Ne upraša mene če kaj rabim,pa imam še eno hči,ki je kod da je ni,ker ona se bo že znajdla. Kar koli rečem,se lahko samo skregava in jaz sem že zelo utujena od tega. Ko pride k meni, zakaj tolikp pereš,zakaj to zakaj ono ,zakaj ješ čokolado a ne hujšaš…. Povejte kaj naj storim