Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Prepiri s starši

Odgovori Nova tema
Default avatar Racka 24 Jun 2011 22:02

Pozdravljeni,
sem 21 letna hči. S starši se prepiramo in ker nikakor ne pridemo skupaj, vas prosim za vase mnenje.
Najprej vam bom opisala sebe in naso druzino. Sem druga najstarejs hci, imam se starejso sestro, mlajso sestro in mlajsega brata. Sem studentka drugega letnika medicine.
S starsi smo se v zadnjem casu veckrat sporekli zaradi iste tezave. Odkar studiram, se cez dan ucim v knjiznici in jem kosilo in malice zunaj na studentske bone. Tako smo bili s starsi dogovorjeni, da dobim 2€ na dan za prehrano oz kosilo (to je cena najcenejsega kosila na bone, malice si placam sama, ali vzamem kaj doma). Prvo leto to ni bilo problem, dobivala sem poleg tega tudi 60€ žepnine. Ravno tako sem dobivala ze v gimnaziji (žepnino), enako tudi starejša sestra. Od začetka letosnjega leta pa se vsak mesec prepiramo. Na zacetku leta sem dobila tudi stipendijo Mestne obcine Ljubljana na podlagi špotnih rezultatov in dobrega povprečja na faksu. In nastopil je problem. Doma so mi ukinili najprej žepnino. S tem sem se, glede na recesijo :) nekako sprijaznila, saj je v koncni fazi sedanja stipendija visja od zepnine. Sedaj pa so mi starsi ukinili tudi tista 2€ dnevno za kosilo. Slisi se mogoce brezvezno, ampak meni ni. Mlajsa sestra in brat jesta kosilo v soli, obema placajo. Starejsa sestra, ki zivi pri babici, ji plača babi oz starsi (kopujejo hrano za babi in sestro). Jaz si moram od sedaj naprej placevati hrano sama. Kot razlog moji starsi podajajo to, da imam itak stipendijo. Po drugi strani, so pa mnenja, naj si kuham doma in tako bo slo na njihove stroske. Ker drugace jem na studentske bone, vem da se to ne splaca, ker si tezko tako kosilo skuham doma za 2€, plus to, da moram sredi dneva hoditi iz knjiznice domov (25min s kolesom), si skuhati in nazaj. Kar se mi resnicno ne splaca, mojim starsem pa tudi ne. Ampak vztrajata na tem.
Študiram redno, poleg tega delam nočne izmene v resilcu in sparam, da se bom lahko nekoc odselila. Moji pa so mnenja, da je to denar, ki ga imam za med studijem.
Doma sicer pravijo, da nas je recesija prizadela in da lahko mami izgubi sluzbo. To razumem, ne razumem pa, zakaj je ta recesija doletela samo moja kosila (drugace se doma recesija ne pozna prav dosti). Oce ima dobro sluzbo, pravtako jo je imela mami (njo je nekoliko bolj udarila recesija), tako da nismo drugace socialno problematicna druzina.
Za studi mi ne rabijo placati nic, kjnige si sposojam v knjiznici. Poletna potovanja oz svoj dopust in podobno si placam sama iz prisparanega. Druge stroske, elektriko, vodo,..mi vse placajo oni.

Ali je prav, da mi v casi studija prehrano placujejo starci, ali se vam zdi, da bi si to morala placevati sama (kljub temu, da starejsi sestri in mlajsima placujejo oni)?
Mogoce nimam prav in sem samo razvajen otrok, ki je navajen preveč dobrega, zato me zanima vaše mnenje in zelim da mi povesta tako kot vidite vi.

Najlepša hvala ze v naprej!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 4 Jul 2011 20:03

Pozdravljeni, Racka!

Doživljate razočaranje, bolečino in prizadetost ob tem, da se čutite prikrajšani in zapostavljeni v vaši družini oz. v neenakovrednem položaju z vašimi sestrami in bratom. Sprašujete se kje je meja, ko naj bi starši še skrbeli za otroke in kje je tista točka, ko mladi odrasli to zmore sam. Žal tu nimamo neke letnice v starosti oz. dokončanem študiju, ki naj bi nekako omogočil osamosvojitev mladega odraslega vsaj v tej meri, da se zaposli in si pridobiva plačo oz. sredstva za življenje, vemo pa tudi kako težko se je v resnici preživljati čisto sam. Tudi, če bi ta meja obstajala, vam to prav nič ne pomaga. Vi doživljate krivico in se čutite prizadeti ob »recesiji«, ki vam je vzela kosila, in če vi tako doživljate, potem za vas tako v resnici tudi je. Tudi če vam rečemo, da naj bi starši pomagali pridnemu in odgovornemu mlademu odraslemu, da dokonča študij in da bi vam ta kosila še naprej pripadala, se boste vi verjetno še naprej počutili slabo, saj to odločitve vaših staršev ne bo v ničemer spremenilo. Če pa vam rečemo, da ste že polnoletni in da so starši opravili svojo roditeljsko dolžnost, tudi nismo prišli še nikamor, saj vemo, da polnoletnost še zdaleč ne pomeni možnosti za finančno neodvisno življenje. Skratka, tu ne bomo dobili ustreznega odgovora, poleg tega pa so stvari zelo specifične in odvisne od vsakega mladega odraslega (tu mislimo otroka) posebej in od vsake družine posebej. Dejstvo je, da vi doživljate bolečino in prikrajšanost, da pa ste na drugi strani vestna, sposobna, pridna in odgovorna študentka in da sploh ne računate samo na starševsko dajanje, pač pa skušate ob zahtevnem študiju tudi kaj zaslužiti in ob tem še varčevati. Torej sigurno niste en razvajen otrok, ki kar čaka in čaka, pač pa ste zelo odgovorna in sposobna mlada ženska, ki se skuša čim prej osamosvojiti in v čim večji meri skrbeti sama zase, kolikor vam ob študiju to uspeva.

Dejstvo je, da doživljate krivičnost in jezo in vprašanje je kako se o tem pogovoriti s starši. Ne vemo, če vam bodo uspeli prisluhniti, toda vi imate pravico do tega, da vas razumejo, vam pa (kot otroku v tej družini) ni potrebno razumeti njih. (Pa jih v resnici zelo razumete.) Potrebno bi bilo malo razširiti okvir»zgodbe«, kajti prepiri s starši in izguba financ za kosilo so samo posledica nečesa. Če sem pravilno razbrala iz napisanega, je mama izgubila službo in njej se je očitno zgodila neka krivica in ob tem se (ji) je prebudilo polno enih težkih občutij, ki jih verjetno čutite in doživljate (tudi) vi. Naloga staršev je, da iz teh okoliščin razberejo in poimenujejo občutja, ki se njim zdaj dogajajo in zelo verjetno ponavljajo od nekod prej, ob tem pa začutijo (poleg svoje) tudi vašo stisko. Vi tu lahko storite le to, da z vsakim staršem posebej (če je možno neočitajoče in nenapadalno) govorite o svojih občutjih (razočaranje, žalost, jeza, prizadetost, krivičnost, zapostavljenost, prikrajšanost, neenakovrednost v primerjavi z drugimi…), ki jih doživljate, in da jim tako kot ste tu opisali, daste vedeti, da ste odgovorna in zrela oseba in da bi vam nadaljnja kosila na bone pomagala lažje in hitreje doštudirati…, na njihove odločitve pa ne morete vplivati, ker ste v tem od njih žal še vedno odvisni. Če vas ne bodo razumeli, vam še vedno preostanejo drugačne možnosti (tudi vaši morebitni dodatni zaslužki, zlasti morda v času počitnic, čeprav vam pripada tudi oddih po izpitih), prav pa je, da se zavedate svojih sposobnosti in svojih naporov, ki jih vlagate v študij in dodatno delo ob njem in to, da se vam ob tem dogajajo krivice, za kar pa vi niste krivi. Verjamem, da pravzaprav problem ni v teh nekaj evrih za kosilo , ki si jih boste vi v svoji iznajdljivosti in inteligentnosti sigurno uspeli na en način zagotoviti, niti v zadnje čase pogostejših prepirih s starši, pač pa v tem, da ostajate s strani staršev izrazito nerazumljeni… To pa je v resnici velika bolečina in žalost in krivica za otroka…

Vam bi najbolj pomagalo razumevanje in občutenje vaše situacije s strani staršev, na kar pa nihče razen njiju samih ne more vplivati. In tudi ni odvisno od vas, pač pa od njiju in njunih doživljanj (tudi njunih otroških in mladostniških, ki pa jih vam ni potrebno razumeti). Mi lahko z vami le sočustvujemo, vas razumemo in spodbujamo, da v svoji jezi in odločnosti naredite vse, da ste čim manj odvisni od njih, (če vaših čustev nikakor ne bi zmogli razumeti), upamo pa lahko, da se bodo zlasti ob vaši stiski tudi v njih začeli prebujati spomini na njihovo osamosvajanje in mladostniške finančne zagate in da bodo zmogli ob tem vas bolje razumeti kot so verjetno zmogli njihovi starši njih – torej, da bi zmogli vam dati tisto, česar sami niso dobili od svojih staršev… (pa ne le v finančnem, pač pa zlasti in predvsem v čustvenem smislu)…

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar varjag 6 Jul 2011 16:12

»Po drugi strani, so pa mnenja, naj si kuham doma in tako bo slo na njihove stroske.«

Poglej, tole ti lahko pove vse. Recimo, da lahko doma skuhaš kosilo za 2 evra. Skratka, da je cena kosila enaka, če ješ na bone, ali doma. Se pravi, če si boš kuhala doma, potem denar je, potem lahko gre na stroške staršev, to ju ne moti. Potem ni problema z recesijo, ni problema s tem, da imaš štipendijo. Ampak, če hočeš jesti zunaj, v restavracijah na bone - za isto ceno - potem pa denarja ni, potem je pa recesija, mami lahko izgubi službo, itak imaš štipendijo, in tako naprej. Ampak cena je vedno enaka. V enem primeru dobiš denar, v drugem ne. Zakaj?

Well, ker ne gre za denar. To je očitno. Če sta ti pripravljena plačati 2 evra dnevno za kosilo doma, ne pa za kosilo zunaj, potem je jasno, da ne gre za 2 evra na dan. Ukvarjaš se z napačnim vidikom realnosti, če staršema dopoveduješ, da je cena kosila doma ali zunaj ista, ali da si ti edina, ki jima kosila ne plačujeta. To ni pomembno, ker je to povsem očitno. Torej ne gre za to, da onadva tega ne vidita, pa jima je treba pokazati, in potem bosta razumela, »aha, cena je ista doma ali zunaj, ja no, potem pa izvoli 2 evra dnevno«. Gre za to, da onadva to vesta, pa ti kljub temu nočeta plačati, če boš jedla na bone. Težko je zdaj ugibati točno, za kaj gre, ker ne vem nič o tvoji družini. Ampak, na tvojem mestu se ne bi ubadal z iskanjem argumentov, ali je njuno početje pravično (glede na plačevanje kosil ostalim otrokom), ali če sta ti dolžna plačevati prehrano, kdo ima tu prav, in tako naprej. Iz navedenega primera je razvidno, da ne gre za logično odločitev z njune strani, torej takšni argumenti ne bodo »zalegli«. In, okej, to ni konec sveta, imata pač drugačne motive za svoje odločitve. Bolj problematično zate se meni zdi tvoje ukvarjanje s takšnimi argumenti, iskanje logičnih argumentov za stvar, ki je očitno logična – namreč, s tem se »delaš«, da ne veš, da je stvar že logična sama po sebi. Recimo, kaj bi rekla kadilcu, ki zanika, da je kajenje kakorkoli škodljivo? In potem, ko mu pokažeš, ne vem, raziskave in case studyje, on še vedno zanika, da je kajenje škodljivo. Bi začela iskati kolege s faksa, da bi brainstormali, če so raziskave res utemeljene, in kako prepričati z dokazi tega kadilca? Bi se spraševala, kdo ima tu prav? Ali bi si rekla, jah, nič, očitno ga resnica ne zanima, verjetno ima svoje razloge za to – njegovo kajenje ni utemeljeno z logičnimi argumenti, in ga zato logični argumenti ne bodo ustavili. Ali pa recimo, bi se prerekala z nekom, ki bi zanikal, da je dva plus dva štiri?

Navajam banalne primere, ampak hočem ponazoriti, kaj se sodeč po tvojem opisu dogaja v teh vaših »pogovorih« (zato ni čudno, da se ponavljajo, ker se ne morejo razrešiti na tej ravni). Ne vem, če si na koncu dodala bolj retorično in iz frustracije, da si morda ti tista, ki je razvajen otrok in navajena preveč dobrega. Ampak takšno mišljenje se ti resnično lahko prikrade, ker sodeluješ v tem boju interpretacij sveta z njima. Redno delaš medicinski faks, čez dan si v knjižnici, dobila si štipendijo za športne dosežke in dobre ocene, obenem pa še nočne izmene delaš v rešilcu? Jesus-fucking-christ, you're superhuman! In dejstvo, da lahko ob tem pomisliš na možnost, da si »razvajen otrok«, prikazuje, kakšne posledice lahko pustijo takšni »pogovori« s staršema. Zamajali bodo tvojo dojemanje realnosti; drugače niti ne more biti, ker so oni v tem odnosu tisti, ki govorijo z dominantne pozicije, s pozicije moči. Oni imajo oblast, oni so starši, oni imajo denar. Ti še nisi samostojna, zato si v položaju odvisnosti od njiju, kar pomeni, da ima njuna beseda večjo težo od tvoje – ne v objektivnem smislu, temveč v tvoji psihi. Jaz se ne bi trudil spremeniti staršev, ker boš v takšni interakciji na koncu ti tista, ki bo spremenjena. Zato sploh dvomiš v to, kdo ima tu prav, in kdo se obnaša nerazumno.

Skratka, nerazumno vedenje tvojih staršev je moteče, ampak ni tvoja stvar in je ne moreš spremeniti. To ni tvoja zgodba, to ni tvoje življenje. To je njuna stvar. Na tvojem mestu bi se namesto tega raje posvečal temu, da ohranjam svojo resnico, ki je deležna tolikšnih pritiskov. Če je ne boš ohranila (in težko jo je ohraniti v odnosu starši-otrok), ti bodo takšni dvomi grenili življenje. Poglej, z logičnega vidika imaš v tem primeru prav ti, starša pa se motita (v resnici se ne »motita«, ampak ju vodijo drugačni, ne-logični motivi). Ampak, so what? To že veš, pa ti ne pomaga. Še vedno se zapletaš v prepire z njima. Zakaj sodeluješ v teh igricah? Iz nekega razloga ti nočeta plačevati bonov (sama pri sebi lahko seveda začneš razmišljati o njunih pravih motivih, zagotovo že slutiš kaj v tej smeri). Na tvojem mestu bi si/jima rekel, prav, nočeta mi plačevati bonov, v redu. Ampak ne bom se pretvarjala, da je to razumna odločitev z vajine strani. Predstavila sem vama argumente, če jih nočeta sprejeti, well, potem je to vajin problem in v tem primeru ne delujemo na isti ravni. In ni legitimne potrebe za prepire o tem, ker boš ti vedela, kaj se v resnici dogaja. Jaz bi potem sicer ugibal, da bo ta potreba ostala, ker v teh prepirih v resnici ne gre za dva evra, temveč je to samo simptom, skozi katerega se izraža nekaj drugega, in če se boš nehala prepirati o tem, se bo simptom (in z njim prepiri) pojavil nekje drugje. Ampak to ne pomeni, da nisi naredila nič, ker boš s takšnim pristopom vse lažje videla, da ne gre v resnici za stvar, za katero se vsi vpleteni pretvarjate, da gre. Problem nekoga, ki kašlja, ni kašelj sam po sebi, temveč vzrok kašlja. In v tem boš našla notranjo potrditev in stabilnost; ne pravim nujno, da je nimaš – ampak še večjo! ;)

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar jaz te ne razumem 10 Jul 2011 08:55

Meni se pa zdi, da si razvajena. Sicer je res, da sem jaz končala s študijem pred dobrim desetletjem, ampak meni je bila finančna svoboda in neodvisnost zelo pomembna. Med študijem sem imela štipendijo, delala sem cele noči, z zasluškom sem pa si povečini financirala potovanja. Meni se je takrat zdelo pod častjo, da bi starše prosila za finančno pomoč, pa se zelo dobro razumemo. Zelo sem bila ponosna na to, da lahko sama furam svoje življenje, pa naj je bilo to prehranjevanje ali odločitev za dopust. Doma sem iz Maribora, študirala pa sem v Ljubljani in večkrat nisem imela niti denarja za vlak domov (mojima sem vedno rekla, da moram študirat ali pa delat). Sta mi pa običajno dala kakšnega jurja (bil je še čas tolarjev) in prispevala sta k moji najemnini.
Mislim, da nima nobenega smisla, da se primerjaš z bratom ali sestrami. Dovolj si stara, da zaživiš svoje življenje in če sama služiš, si sama tudi financiraj. Imaš srečo, da lahko živiš doma, starša plačujete tvoje stroške življenja (elektrika, TV, vse ostalo) in če že delaš, navkljub temu, da še tudi študiraš, bi po mojem lahko kvečjemu ti kaj prispevala k domačim financam oziroma plačevanju računov, ki so tudi tvoji. Čim prej se boš navadila, da si zase v prvi vrsti odgovorna sama, tem bolje bo.

Meni se torej razmišljanje tvojih staršev ne zdi napačno, ampak ne razumem tebe. Sploh pa ne razmišljanja 'varjag'. Mislim ok, dela faks, študira, zraven dela, pa takih je večina študentov, jaz res ne vem s kakšno zlato (ne srebrno) žlico v ustih si se ti rodila... Sicer pa tudi moje izkušnje kažejo, da se prej finančno osamosvojijo tisti študenti, ki gredo študirat od doma, ker se preprosto morajo. In velika večina se domov niti ne vrne.

Pa še glede samih bonov, zame, oprosti, ne mislim biti žaljiva, ampak sta obe z 'varjag' mlečni, kar se tiče družinskih financ. Če na primer doma starši nakupijo stvari za celotno družino, dajo mesečno recimo 500 evrov in hrana je doma, da si jo lahko pripraviš (recimo riž za rižote, meso, testenine, zelenjava, kar koli pač želiš ali potrebuješ za pripravo kosila). Če si bi ti sama doma pripravila kosilo se tista dva evra na dan (pa pride še manj, verjemi mi) ne bi nikjer poznala, če pa bi naj tebi dala recimo 50 evrov na mesec (25 dni kosil, po dva evra), pa je to dodaten strošek za njun proračun.

Vse dobro ti želim...

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar varjag 13 Jul 2011 13:44

Tvoje trditve preprosto ne držijo. Takih, kot je Racka, naj bi bila večina študentov? Se pravi, tvoja trditev je, da večina študentov redno dela faks s takšnimi ocenami, in ima tako dobre športne dosežke, da na podlagi tega dobijo štipendijo? In ta »večina študentov« poleg tega dela tudi nočne izmene? To je tvoja trditev, tako si zapisala. In to preprosto ni res. In sploh ni treba argumentirati, da ni res, kot ni treba argumentirati, da je trava zelena. Ti praviš, da je modra; okej, good luck with that.

In glede družinskih financ imaš isto »logiko«. Ne bi se poznalo, če vsak dan nekdo je kosilo pri nekomu? A res? Se pravi, 50 evrov na mesec za bone je dodaten strošek, medtem ko to, da nekdo vsak dan je kosilo pri tebi, ni dodaten strošek? Torej, če začne vsak dan kosilo pri vas jesti sosed, to zate ne bo dodaten strošek? Ker je hrana itak doma? Hrana za dodatno osebo je doma, ker je bila kupljena. Z denarjem. Ni kar iz zraka prišla. Če ne vzame riža za kosilo, bo paket riža trajal dlje in ga bo treba redkeje kupit. Ampak ne, tvoja implikacija je, da bi starša iz nekega razloga kar še naprej kupovala hrano za 5 ljudi, čeprav bi kosila jedli samo štirje.

Tebi se razmišljanje njenih staršev ne zdi napačno, ker napačno razmišljaš tudi sama in ste na istem. Kot argumente navajaš stvari, ki preprosto ne držijo. In ker si v enačbo vstavila netočne elemente, je tvoj zaključek zgrešen. Njene dosežke minimaliziraš, češ, to pa res ni nič posebnega, čeprav je resnica ravno nasprotna; njeno željo pa označuješ za razvajenost, čeprav je ravno ta njena želja tista, ki ni nič posebnega. In ja, oboje je žaljivo do nje – in tudi do tebe same, čeprav menda tega ne vidiš.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar jaz te ne razumem 23 Jul 2011 10:11

Nisem imela namena biti žaljiva, se opravičujem, če sem bila, ampak sem res izhajala čisto iz tega kar pač sama poznam. In to je to, da smo vsi kot študentje delali. Res, da smo bili vsi iz MB v LJ in smo morali delat, ker nismo imeli staršev, ki bi nas zalagali z denarjem in ker nismo živeli doma pri starših, ki bi nam plačevali račune. Ko pomislim za nazaj se pa strinjam, da večina kolegov, ki so takrat živeli doma, res ni delala. Meni se delo v času študiranja res ne zdi vrhunski dosežek, se opravičujem, če koga s tem žalim ali ponižujem.
Tudi kar se gospodinjstva tiče, izhajam iz lastne izkušnje. Smo štiričlanska družina, z dvema majhnima otrokoma. Najmanjši še ni v vrtcu in ga pogosto pazi moja mama. Kadar ga pazi, kuham kosilo še zanjo in mojega očeta. In če verjameš ali ne, moja poraba za gospodinjstvo med meseci, kadar kuham tudi zanju in kadar ne, se praktično ne razlikuje.
Vsi imamo svoje izkušnje in iz njih izhajamo. In nobena ni napačna. Jaz pač očitno razmišljam kot njeni starši, ti se strinjaš z njo. Samo domnevam lahko, da še nimaš družine in si tudi sama še delno odvisna (finančno) od staršev.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Aredhel 26 Jul 2011 08:17

Ja malo si razvajena.
Jaz sem si moralal vse sama plačati, sem delala in študirala. Včasih raje cel teden nisem šla jesti, pa sem si doma sendvič nardila pa pač to pojedla kot pa, da bi starše fehtala za denar, ki ga nimajo...me ej bilo nsram, že tako vse ostalo (da si pod NJIHOVO streho plačujejo), nikoli nisem imela štipendije ne nobene druge pomoči, straši sicer v državnih službah - ampak z obupno plačo.
Tako,da bodi srečna za to kar imaš in se ne pritožuj toliko.
Večini še to ni omogočeno...ma taka si kot moj partner, vse mu je bilo podarjeno - a pritožuje se bolj od vseh ostalih...

**********************************************************************************************************
If more of us valued food and cheer and song above hoarded gold, it would be a merrier world.

by J. R. R. Tolkien

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar tudi samostojna 28 Jul 2011 08:52

Meni osebno se Racka ne zdi niti razvajena niti nerazumna. Stvari pač vidi po svoje in ima pravico doživljati to stanje kot "krivico", Na svoje živiljenje trentuno gleda z vidika racionalnosti, ki je zaradi študija, športa in dela zanjo najnujnejša. Zguba dveh ur dnevno zaradi kosila je zanjo pač nesprejemnljiva!

Meni pa se je ob branju sprožil drugi vidik - osebno sem prepričana, da si za 50 evrov mesečno doma na noben način ne more prirpavljati ustreznih kosil sama - to bo najmanj 3x dražje!! Cena dodatnega kosila je smotrna le ob ekonomiji obsega, se pravi, da doma je več oseb, kar pa je v primeru te družine max. 3 (saj mlajšadva jesta v šoli, starejša pa pri babici). Morda bi bila varianta, da punca je pri babici, kjer že jesta babi in sestra. Jaz pa bolj kot zaradi financ verjamem, da njena starša ne odobravata te junk food na študentske bone in zato želita, da punca je zdravo doma. Mislim, da se ne znajo ustrezn pogovoriti in opredeliti zadev in da govorijo eden mimo drugega - starša dokazujeta, da je hrana doma boljša in da ne dasta 50 evrov za kosila, punca pa vidi le izgubo časa za prihod domov in kuhanje kosila. Če je njena mama izgubila službo (ali jo še bo), bo pa morda kuhala doma in potem bi bilo pa morda le vredno priti domov na kosilo, mar ne? Kot je svetovala svetovalka in ena zgoraj, s straši se bo treba pogovorit odkrito in mirno, če pa ne rpidete skupaj pa ... si financiraj kosila iz nezdrave hrane pač sama (upam,d a se kot bodoča zdravnica zavedaš kaj pomenijo leta uživanja scrapa za tvoje telo?).

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Alex99 28 Jul 2011 22:19

Študentska hrana se men ne zdi junk food. Nekdo, ki je to v veliki meri preiskusil lahko tako reče, tist ko pa ne pa lahko samo ugiba ter NČ VEČ.
Jz na bone jem zdravo, za ugodno ceno sm dobil dobil ornk obrok.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh