Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

DVOM ALI RAZLOŽLJIVO STANJE V ZVEZI??

Odgovori Nova tema
Default avatar ovenela25 31 Mar 2011 11:12

POZDRAVLJENI

Imam problem, ali pa sem si ga sama nardila nevem...
Moje zveze od 18leta dalje so temeljile na prevari ali pa da je zvezo končal tip, najdalša je trajala 2 leti...Moja zadnja zveza je trajal nekje približno eno leto....in če povzamem to zadnjo zvezo (takratni fant mi je govoril, da ga moti, ker hočem toliko pozornosti, objemov, lupčkov, sexa itd...)

In kar je najbolj ironično, sedaj imam že 2 leti zvezo z partnerjem, ne živiva skupaj, in vse te pozornosti, ki sem joh jaz hotela od prejšnejga on zahteva sedaj od mene, in sedaj jaz njemu govorim, da me to moti, da naj ne sili toliko vame, kot je meni to govoril bivši...

Imela sem tudi zradvstvene težave s hrbtenico (operacija hernije na vratu), po 3 letah sem ponovno spet zaživela, gibalni sistem se je izboljšal in sedaj mi ni glavna skrb več zdravje, še skrbim za njo, ampak se mi zdi da se je življenje sedaj po 3 letah začelo premikati....
In stanje je takšno, od začetka , sicer neve več zakaj sem stopila v zvezo (morda zato , ker sem rabila podporo zaradi zradv.težav...nevem...) prvo leto je bilo vse lepo in prav...razen pri sexu se je zalomilo...enostavno nisem imela želje....še zdaj po 2 letah se mi zdi da jo imam čedalje manj...včasih ne prenesem pritiskov (njegovih poljubov, objemov,nič...že besede mi grejo na živce...)pridejo pa dnevi, ko se imama spet lepo in se da pogovarjati in vse...ampak vedno se konča pri sexu, češ da nič več nočem, da ga ne privlačim itd...
REs sem obupana, ker nevem a je z mano kej narobe...res pa je, da včasih pa jst potrebujem nežnost in objem, pa ga ni...So moja čustva umrla že davno?
Slišala sem že toliko reči...prebrala mnogo knjig....Resnično si želim, da bi si znala razložit to zmedo v glavi...

Hvala za branje in pomoč, lep pozdrav.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 15 Apr 2011 14:24

Pozdravljeni, ovenela25!

Doživljate zmedo in verjetno neko apatičnost, ko ste se začeli spraševati zakaj sploh ste v tej zvezi, kaj vam nudi in kaj imate od nje, ali tega partnerja sploh imate radi ali sta skupaj samo iz navade oz. morda celo zato, ker ste ga takrat,na začetku vi potrebovali… zdaj pa ugotavljate, da ga zaradi izboljšanja zdravja morda niti ne potrebujete več… Krivično je, da ste imeli zdravstvene težave in čudovito je, da se vam je stanje izboljšalo. Domnevam, da vam je partner verjetno stal ob strani v najtežjih trenutkih, ko ste okrevali po operaciji in da cenite te njegove napore. Ne vemo kaj je on pripravljen narediti za vas (zdaj in v prihodnje) in kaj ste vi pripravljeni narediti zanj? Prava ljubezen se namreč ne začne pri tem kaj dobim, da mi bo lepo in prijetno, ampak pri tem kaj sem jaz pripravljena storiti za nekoga, za katerega pravim, da ga imam rada, kaj sem jaz pripravljena dati, narediti, se včasih tudi čemu odreči, narediti v dobro njega… (pa tu ne mislim na to, da bi morali potrpeti v spolnosti samo zato, da boste ustregli njemu…nikakor, spolnost mora biti prijetna in želena z obeh strani, drugače gremo lahko zelo hitro čez svoje telo, ki to zlorabo zazna in se upre…). Pri tem je torej zelo pomembno upoštevati tudi svoje želje in potrebe in najti neko pravo ravnotežje med tem dajanjem in prejemanjem. Tu je kar nekaj vprašanj na katera boste odgovore lahko našli le vi v sebi. Lahko si verjamete, da čutite prav in da problem obstaja, ker ga vi tako doživljate in se o tem sprašujete, nikakor pa vi niste krivi za probleme v zvezi, niti ni kriv on. Je pa odgovornost vaju obeh kaj bosta z vajino zvezo storila. Pomembno bi se bilo tudi iskreno vprašati kaj si želite in kaj pričakujete od (te) zveze in v pogovorih s partnerjem izvedeti kakšne so želje, čustva in pričakovanja vašega partnerja.

Po začetnem obdobju privlačnosti, zaljubljenosti in spoznavanja drug drugega je sicer zelo normalno, da odnos preide tudi v fazo, ko ni več tako lepo, prijetno in vznemirljivo, ko nas začnejo kake stvari motiti, jeziti (=iti na živce), ko odnos postane tudi naporen, ko se začnejo kazati konflikti in ko začneva spoznavati, da sva si precej različna… To ne pomeni, da je nekaj narobe, ker ne čutimo več zaljubljenosti (ki je čista kemija, »zadetost), pač pa najbolj normalen del vsake zveze, ko se pravzaprav šele odprejo možnosti za odnos in za ljubezen, če se partnerja zavestno odločita za nadaljevanje oz. za začetek odnosa oz. ga prej ne prekineta z iskanjem nove kemije pri novem partnerju…

Omenjate ironijo glede siljenja(??) v objemanje, dotikanje, poljubljanje, spolnost, kar ste prej počeli vi, zdaj pa sami doživljate in prav dobro čutite kako je lahko človeku ob tem neprijetno. Partnerja lahko imata različno močne potrebe po telesnem izkazovanju pripadnosti, vedno pa je ob tem potrebno poleg svojih spoštovati tudi potrebe drugega. Siljenje, zahtevanje, posesivnost in podobni izrazi nakazujejo psihično nasilje, ki je skrito za tem. Zato je zelo pomembno, da se partnerja veliko pogovarjata o tem kako jima je, kaj in zakaj mi je (ne)prijetno, kako čutim, da mi partner izkaže ljubezen (z dotiki, z besedami, z darilci, z drobnimi pozornostmi, s podarjenim časom, s prijaznostjo…), kaj in kako doživljam spolnost…, pa tudi, da upoštevam in spoštujem, da nekomu kakšna stvar ni všeč in ga v to ne silim, niti se ne smem čutiti "dolžno"/prisiljeno, da ustrežem... Spolnost je pika na i odnosu in arena v kateri se najbolj pokaže in razgali odnos med partnerjema in kdo je kdo v resnici… Če »zašteka« odnos, »zašteka« tudi spolnost, slej ko prej… S tem ni nič narobe, to je le znak, da je treba začeti »popravljati« odnos. To pomeni, da brez nenehnega grajenja odnosa, pogovorov, upoštevanja in spoštovanja sebe in partnerja, brez deljenja najglobljih čustev, stisk in ranljivosti, je spolnost lahko nekaj, do česar mi ni več in postane tema okrog katere se lahko vedno bolj zapletava. To je še posebej pomembno za ženske, ki še mnogo bolj kot moški potrebujemo najprej nežnost, pozornost in spoštljivost v odnosu, šele nato smo lahko pripravljene podariti tudi sebe in svoje telo v spolnosti. Tu je skrit odgovor na tisti del, ko se sprašujete, če je z vami kaj narobe, da si spolnosti ne želite več… Nič ni narobe, le odkriti boste morali koliko se imata (še) rada, koliko je možnosti, da si prisluhneta in začneta upoštevati sebe in drug drugega in koliko čustvene energije lahko vložita v vajin odnos, ki je potem lahko tudi energija za spolnost… ali pa se bodo vajine poti počasi razšle…

Nakazala sem nekaj smeri za razmišljanje in pogovor… Verjamem, da si zaslužite oz. si oba zaslužita poglobiti vajin odnos, če se bosta tako odločila, drugače pa boste tudi lahko odkrili kaj si želite oz. česa si ne želite. Krivično je tudi, da ste doživeli že veliko zavrženosti in prevaranosti v prejšnjih odnosih in da boste v ta oz.v nadaljnje odnose z moškim lahko vstopili z novim zavedanjem, da vam nekih stvari ni potrebno dovoljevati oz. da lahko začnete še bolj upoštevati sebe in svoja občutja.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar sanela26 20 Apr 2011 15:29

Pozdrav...

Iskreno se Vam zahvaljujem za odgovor...nakazali ste mi nekaj smernic za razmišlanje...morda sem spustila pomembno točko, da je želja po spolnosti padla že ob začetku ko se je stanje poslabšalo, še preden sem šla na operacijo in to je trajalo 3 leta, ...mogoče je tudi v tem razlog, da ne čutim več poželenja, tudi drugi me ne mikajo...

Torej še enkrat Vam hvala...naredila bom vse, da stanje izboljšam in se pogovorim s partnerjem.

vse lepo želim tudi vam.

lp

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh