Kako naprej…

Pozdravljeni,

zaradi po mojem mnenju zelo problematičnega odnosa se obračam na Vas in upam, da mi boste lahko kako pomagali.
S partnerjem sva poročena leto dni, skupaj pa sva dobri dve leti. Res je, vse je potekalo zelo hitro, a stvari so bile že od začetka zastavljene zelo resno. Partner ima otroka iz prejšnje veze, star je 7 let, on pa ima nad njim tudi skrbništvo. Dobila sva tudi skupnega otročka, deklica je stara 2 meseca.
Torej, na začetku je kazalo vse zelo dobro, njegov otrok me je zelo dobro sprejel, zaupal se mi je i vedno zahteval, da jaz opravljam osnovne stvari zanj (kot npr.oblačenje, tuširanje, branje pravljice, “pihanje rane”, tudi s kakšnim otroškim problemom se je obrnil name,…). Vse to je še vedno zelo v redu, fantka imam zelo rada. Zelo se trudim, da nebi občutil razlike med njim in mojo punčko, ko sem bila v šoli na govorilnih urah(vedno sva šla s partnerjem skupaj, sedaj pa sem šla sama, saj jue on pazil na najino punčko, njegovega fantka pa sem vzela s seboj v šolo), mi je učiteljica povedala, da je sestrico izredno pozitivno sprejel. Tudi za to sem se zelo trudila, prebirala članke in forume, da sem mu lahko čimbolj pomagala pri sprejetju nove članice. Naučila sem ga brati in pisati, v šoli nima več disciplinskih problemov. To se mi zdi sicer popolna osnova, nekaj samoumevnega, ampak bi rada vse te stvari izpostavila, da boste dobro razumeli pismo.
Težava je v partnerju. Meni je prepustil skrb za otroka, pred enim letom me je prosil, naj ne delam več, saj mu več pomeni, če skrbim za otroka. Tako sem ga peljala v šolo, šla na fakulteto, nato pa, namesto, da bi šla delati, ponovno po otroka in tako dan za dnem. Partner je rekel, da mu to več pomeni, ker bi sama zaslužila ravno toliko, kot bi on plačal varuško, zakaj bi torej delala. Tako sem v roku 5 mesecov zapravila tudi vse svoje prihranke. Takrat pa sva se tudi preselila, partner je svoje stanovanje prodal in ostanek, odplačal hipoteko in vzela sva majhen kredit za obnovo tega stanovaja, ki pa je moje. To mi velikokrat očita.a odločil se je sam, jaz renovacije nisem želela.Sem bila zadovoljna s tem, kar je bilo prej. Moja ideja je bila, da obdrži stanovanje,pa da vidimo, kaj bo.
SEdaj pa k problemu, ki pa je v partnerju. Najin zakon je vse prej kot srečen. Veliko se prepirava, predvsem zaradi njegovega otroka. Če pa to omenim, se pokaže zaščita in takrat znori.Od njega slišim vse mogoče besede.
Naj začnem na začetku. Ko smo se začeli “družiti” vsi skupaj, smo torej popoldneve preživeli kot ti.družina, nato pa sem zvečer njegovega otroka stuširala, mu prebrala pravljico in dala “spat”.Partner je medtem že gledal televizijo. Torej edini čas, ki sva ga imela zase, je on porabil za gledanje televizije. Ko sem mu razložila, da rabiva tudi čas zase, je bilo en dan bolje, potem pa spet po starem. Za to sem krivila tudi njegov problem, in sicer kajenje marihuane, kar je bil moj začeten pogoj, da se sploh poročiva, da mora nehati kaditi. Pa do sedaj še ni popolnoma odnehal, pravi, da je to njegov denar in naj ne upravljam z njim. Ko pa je “dobre volje” reče. da se bo potrudil, pa da je težko. Meni pa je grozno, da ima moj otrok očeta-odvisnika. Druga stvar je denar. Nehala sem delati zaradi njegovega otroka, zapravila svoje prihranke, da ni bilo treba njemu dajati, sedaj pa mi “meče naprej”, da je vse on kupil, da me živi, da jaz ne dam ničesar, da sem lahko za to hvaležna in ne, da pride iz službe, pa ima doma”zamorjeno babo”. Ravno zaradi tega sem tudi nehala trenirati, ker si nisem mogla plačati treningov, ker nisem delala, ker sem varovala njegovega otroka.
Ko se skregava, je vedno zelo žaljiv. Pravi, da se z mano ne more pogovarjati, zato sem slišala tudi že :”zabij se z glavo v zid, boš crknla, sej druzga itak nisi vredna”. Kot pravim, to je vse takrat, ko je jezen, drugače je zelo prijazen. Rekel je že tudi, da če nebi imel svojega otroka, bi odšel na ladjo, da komaj čaka, da bo njegov otrok na dopustu pri svoji materi, da bo on lahko delal in mu nebo treba biti z mano. Vedno tako grdo govori, kadar se hočem jaz pogovoriti, njemu pa se ne da, pa pravi, da je vse proti njemu in me mora “zabiti”, da bom tiho.
To je samo nahitro opis problema, lahko napišem tudi kaj več, če je potrebno. Problem je v tem, da se bojim, da se mi bo začel zamerjati njegov otrok, ki ni nič kriv, a vsi prepiri izvirajo zaradi njega. Nevem,kako naprej. Že nosečnost je bila težavna, sedaj pa mi je gineekologinja priporočila, naj s najdeva strokovno pomoč, saj opaža pri meni znake poporodne depresije. Je pa ravno nasproti, saj sem do svoje hčerkice zaradi vsega tega preveč zaščitniška, preveč me skrbi.
Upam, da nisem napisala predolgega in prezmedenega “pisma”, a trenutno je tako moje stanje in si ne znam več pomagati.
Za odgovor se Vam že vnaprej zahvaljujem.
Lep pozdrav,

Pozdravljeni, elaely!

Hvala za zaupanje vaše stiske. Najprej bi želela, da zelo resno vzamete vaš prvi stavek – zaradi po mojem mnenju zelo problematičnega odnosa… Pomembno se mi zdi, da si lahko začnete verjeti, da vi pravilno čutite. Če je odnos po vašem mnenju zelo problematičen, potem tak je, tudi, če bi se drugim morda zdel drugačen. Za vas je zelo problematičen in samo vi veste, da je res tako, saj ga vi tako doživljate.

Verjetno čutite veliko razočaranje, saj ste vi v vajin odnos vložili izredno veliko (čustvene in fizične energije, odrekanja in čisto konkretnega dela in tudi denarja), medtem ko je na drugi strani čutiti veliko praznino, pomanjkanje angažiranosti in neodzivnost partnerja. Ne vem koliko se počutite izkoriščani in zato jezni, saj se zdi, da so stvari v vajinem odnosu zelo neenakomerno porazdeljene, da večji del obveznosti, dela in odgovornosti okrog gospodinjstva in vzgoje »visi« na vas in da vi sami nosite vso to težo. Kje je tu mož? Zelo resno se boste pogovorili z njim kaj je on pripravljen storiti, da bo drugače? Kakšna je njegova vloga v družini? V vajinem zakonu? Kje je njegova odgovornost? Je res dovolj, da hodi samo v službo in služi denar, nato pa lahko gleda TV in kadi marihuano? On je oče, in to dvakrat. Za prvega otroka bi moral v resnici skrbeti on in vse to, kar vi delate za tega fantka je sicer čisto v redu in zelo prijazno od vas, vendar to ni vaša naloga. Koliko vi delate namesto moža, da se mu ni potrebno ukvarjati z otrokom(otrokoma)? Ne vem koliko časa boste to še dovoljevali, da ste za vse sami, ni pa vam potrebno biti več za vse sama. Fantek pri tem res ni nič kriv in tu se bosta morala s partnerjem zelo resno pogovoriti kako bosta vse te stvari urejala dalje. Domnevam, da možu ne bo prav nič všeč, da boste zahtevali večjo vključenost njega, vendar bo pomembno, da boste vi pri tem vztrajali. Poudarjam, da je on oče. Kot oče ima poleg službe tudi odgovornosti vzgoje, hranjenja, kopanja, previjanja, dajanja spat, igranja in drugega ukvarjanja z obema otrokoma (zlasti pa s prvim, ki sploh ni vaš; seveda pa tudi z vajino hčerkico), ne glede na to, da ste vi doma in bi po njegovem morali skrbeti za otroka in gospodinjstvo 24 ur na dan, on pa ima dovolj 8 ur službe, ali kako? Domnevam, da doživljate polno jeze ob branju teh vrstic in da čutite prav, da ste se bili vi sprva pripravljeni veliko preveč angažirati in razdajati (in da ste se zdaj morda pripravljeni angažirati že malo manj), nato pa namesto prijaznosti, sočutja, njegove zahvale (ker tako lepo skrbite še za njegovega otroka) dobivate samo njegovo jezo, očitke, poniževanje, sramotenje in druge oblike psihičnega nasilja. Pogrešate pa (upravičeno) tudi moža, partnerja, trenutke za vaju. Tudi tu boste morali izvedeti kaj je pripravljen on storiti za vajin bolj zadovoljujoč odnos, za vas in česa morda ni pripravljen spremeniti (in če je to za vas sploh sprejemljivo).

Omenjate moževo kajenje marihuane in njegovo neodločnost okrog opustitve te odvisnosti. To je povsem njegova odgovornost, vprašanje pa je kje ste vi s tem, da kaj stori oz. če nič ne stori. Čeprav to omenjam šele tu, je osnovni problem verjetno prav tu, torej njegova odločitev (če se bo on v resnici odločil), da preneha (zaradi sebe in ne zaradi vašega »teženja«). Vi na njegove odločitve ne morete vplivati, lahko pa mu odločno poveste, da njegovega lagodnega življenja ne boste več podpirali in kaj boste storili, če ne bo ničesar spremenil.

Elaely, vi upravičeno pričakujete moževo večjo angažiranost v smeri prenehanja kajenja marihuane, prevzema njegove odgovornosti kot očeta dveh otrok in njegove večje vključenosti in prijaznosti in spoštljivosti kot moža in partnerja – ne vemo, pa če je on to pripravljen storiti. Rada bi le to, da vi veste, da si to zaslužite in da vam to pripada. Predvsem pa si bolj srečno in bolj zadovoljno mamico zasluži vaša punčka, ki zelo dobro čuti vaše nezadovoljstvo, preobremenjenost in izigranost. Pa vi niste ničesar krivi.

Verjamem, da doživljate zelo težke trenutke vajinega zakona, zlasti pa sedaj, ko kot mamica male punčke še bolj potrebujete moževo sprejetost in razumevanje. Verjetno je v tem trenutku najbolj pomembno, da se skušate osredotočiti na vaše materinstvo ( s hčerkico), ki prav zdaj najbolj potrebuje vas, pa morda ob vseh problemih ostaja malce zapostavljena. Prepričana sem, da ji zmorete nameniti osrednjo pozornost, saj se v prvih treh letih v otroka vpisujejo
najbolj bistvene stvari za celo njegovo življenje.

Če sama ne bosta zmogla, bo verjetno dobrodošlo, da si poiščeta pomoč zakonskega in družinskega terapevta (ali pa vsaj vi sami, če on nikakor ne bo hotel iti tja), ki vam bo pomagal v nadaljnjih korakih procesa reševanja vseh teh problemov.

Kje je mamica tega otroka?? Zakaj ima on skrbništvo?? Kakšen je bil njegov prvi odnos in zakon??
Če je imel že prej težave je velika verjetnost, da jih nadaljuje v novih vezah. Mogoče si šla malo prenaivno v tole vezo…in ženska mora danes biti samostojna in finančno neodvisna sicer je REVA!!!
Jaz sem se poročila na kmetijo z nekom, ki je hodil vsako nedeljo k maši, rodila dva otroka in me je prevaral!
Skratka: poskrbi zase, zaključi fakulteto, poišči si službo, da ne bi slučajno svojega stanovanja prepisala pol na njega!! Kako si ostala doma zaradi njegovega otroka! Prosim te, sej imamo podaljšano bivanje ali krajši delovni čas! Pogumno saj si še mlada!

elaely tvoj ne bo nikoli zadovoljen. Tudi to mu ni sedaj všeč,da nimaš službe. Najdi si službo, bodi samostojna….ne biti ujetnica njegove volje. Kar se pa tiče žaljenja potrebujeta pogovor oz.če ne moreta sama rešiti terapevta.
To kar si napisala glede njegovega žaljenja: :”zabij se z glavo v zid, boš crknla, sej druzga itak nisi vredna”….OMG, seveda si vredna le najboljše in on nevem,če je najboljše, če ti reče kaj takega!

Hvala vsem za odgovore. Sedaj, ko vidim še druga mnenja vidim, da pa le nisem vsega kriva in da bi moral res kaj narediti on. Problem je v tem, da se vidi kot žrtev in da mu skos “težim” ko hočem kaj rešiti. Če se hočem pogovoriti, je tiho, ali pa reče, da neve, ko pa se to ponavlja, znori in začne z zmerljivkami. Nevem, kako bi lahko sploh kaj uredila. Ali mislite, da bi kaj rešila, če bi šla sama na posvet h kakšnemu terapevtu, saj se je v meni nabralo veliko jeze in nimam več visoke tolerance, prehitro mu začnem “težiti”, da mi nekaj ni všeč…
On ima zelo zahtevno službo, ki traja tudi po 10 ur, zato pravi, da je psihično zelo utrujen, pa še nenehne težave z denarjem, je izčrpan in rabi počitek. Tako tudi opravičuje kajenje, da se lažje sprosti, ko pride iz službe. Nenehno mi obljublja, da bo nehal, pa se kar vleče. Ni mi všeč, da je moja deklica izpostavljena temu. A če mu to omenim, mi pove, da dela vse kljub kajenju in je ne ogroža. Kako naj odvisniku razložim, da s kajenjem ogroža otročka??
On pričakuje, da bom zrihtala vse, saj je bil on že v službi. Pravi, da ni dobro pospravljeno, a jaz imam raje na tleh kup smeti in stopim čez njih, če moja deklica joka. Pa ni nikoli tako, vse je pospravljeno, trudim se, da dovolj hitro zlikam, edini primankljaj je morda pomivanje po tleh in take stvari. Pa še to skačem sem in tja, če punčka joka. Najbolj pomembno mi je, da se ukvarjam z njo. Saj veste, kako pravijo, posoda počaka, otročki pa rastejo.
Doma sem ostala, ker bi lahko delala samo popoldan, takrat pa ni imel varstva. Saj moj mož ni slab, vem, da bi vse naredil za nas, vem, da na svoj način izkazuje ljubezen, ampak meni materialno ne pomeni vse, pa saj vem, da je osnova, ampak tako bi lahko tudi ostala doma pri starših in bi bila preskrbljena, nisem potrebovala partnerja. Upam, da razumete to zmedo stavkov.
Res hvala vsem za iskrena mnenja.
Lep pozdrav in vse lepo..

Hojla

Taka nesramnost – pa v tvojem stanovanju…?? hmm!! js bi ga verjetno kar postavila pred vrata. Ali pa vsaj posnela njegove žaljivke, ko nori… (morda naskrivaj, da imaš kaj za uporabit pri odvetniku, če bi bilo kdaj treba, ali pa morda tudi kar ‘javno’, odvisno kak karakter je in če bi znal ratat nasilen ali ne..?) Meni te njegove žalitve delujejo kar grozljivo..

Sem že imela uspeh kdaj, ko sem rekla, ‘Tule je mp3 snemalnik, tule so slušalke (da si jih js lahko gor dam in ne slišim tečnarjenja), najbolj preziram če se ljudje kregajo okoli XYZ…’ ti bi morda lahko rekla ‘pred otroki’ ipd. Pa še zvečer, ko vsi spijo.. Ali se on sploh zaveda, kako lahko take besede vplivajo na otroka?? Kaj bo rekel čez nekaj let, če se bo njegov ali tvoj otrok do tebe – ali njega – in še morda drugih ljudi!! – začel obnašati podobno, s podobnimi žaljivkami?? Ali postal agresiven ipd? Problemi in prepiri med staršema se lahko kažejo tudi na otrocih…
Ali se zaveda, da svojim otrokom uničuje prihodnost?? (Kako naj otroci dobijo dobre službe/kariero ali dobra partnerstva, če se bojo tako obnašali kasneje??)
Ti si verjetno svetla lučka v življenju teh otrok.. Nič čudnega, da se je mali že kmalu zatekel k tebi za karkoli..!!

Punčka je še mala, rekla si, da bi bila lahko tako z njo tudi pri starših, torej imaš ‘Plan B’… ali bi lahko oni vsaj kdaj popazili na otroka?
Morda bi lahko začela gledati tudi za službami, ki so dopoldne? Ali imaš še kake sorodnike, prijatelje, sosede, ki bi lahko vsaj včasih popazile na otroka, da si ti odpočiješ in greš malo ‘med ljudi’? Kaj pa njegovi starši ali sorodniki? (Čeprav če je on tolk ‘čudn’ potem vprašanje, kolk so zanesljivi in ok-??) Če si kar doma se ti že od tega lahko malo ‘zrola’…
Ali pa da najdeš kakšno delo za par ur… da imaš vsaj nekaj svojega denarja?
Bi morda lahko kaj delala tudi od doma? Morda čez računalnik ali honorarno? Inštruirala? Fantek lahko tačas kaj riše ali sestavlja, dela DN, računa..
Tudi (do)študiraš lahko čez internet oz. ti drugi prinesejo zapiske in se naučiš za izpite..

On če hoče služabnico in varuško v eni osebi, ti pa naj plača. Tudi morda lahko narediš ‘seznam’ koliko ur si porabila za varovanje nj. sina, koliko je 1 ura za varuško, pa bosta potem videla, kako in kaj (če bo še kaj očital, kaj je kupil itd.) Morda bi mu lahko celo za vsak mesec izstavila ‘račun’, potem pa primerjajmo s tem kar je kupil in s kreditom, kar je plačal, pa da vidimo..? (Če se bo hotel pogovarjat o denarju… saj lahko vse v ‘celofan’ zapakiraš – ‘dragi, ti si se hotel pogovarjati o denarju…?’) Marihuana tud ni zastonj, kaj zdaj jamra o denarju?? Al ma ‘njivico’ ali lonce v stanovanju??

Dedek je tudi težil babici zaradi denarja, potem je tudi ona šla ‘na šiht’ – služba ni bila idealna, pač pa vsaj nekaj… (je pa bila z otroki prvih nekaj let, kar je po eni strani tudi res fajn…)
Ali dobivaš podporo in si prijavljena na zavodu za zaposlovanje? Podpora bi ti dajala vsaj nekaj denarja, a potem je lahko problem z dedovanjem (če je stanovanje tvoje ali pričakuješ kaj dediščine v prihodnje), ker se občina/država vknjiži na lastnino.
Tako da bi verjetno denar iz vsaj nekaj ur dela na teden (ali na mesec/na leto) bilo bolje zate..

Morda pa tudi ne bi bilo napačno poiskati kak pravni nasvet, kako in kaj ob morebitni ločitvi (čeprav sem tudi jaz za to, da se težave poskuša rešiti) samo če se bo še naprej nerazumno obnašal in ne bo pripravljen se pogovarjati, da vsaj veš, kaj ti je morda alternativa. (Morda bi ga to tudi znalo ‘zresniti’ da bi se malo drugače obnašal?)

Če nimaš denarja, lahko poiščeš brezplačni pravni nasvet.. ne vem, koliko so zanesljivi, vsaj malo ti lahko povejo, kako in kaj.. Ali pa če osebno poznaš kakega pravnika/odvetnika (po možnosti da ni njegov znanec), pa samo ‘okvirno vprašaš’ potihoma..?

Možno je, da ima mož že itak kakšne težave (anksioznost/depresija/agresija/bipolarnost/motnje razpoloženja ipd) ali pa v zametku/’predstopnja’, mnogo ljudi se potem sprošča oz. se sami ‘zdravijo’ z alkoholom ali marihuano.. (kar pa lahko v bistvu stvari še poslabša) On morda res ‘funkcionira’ na ta način, upam da gre kadit na balkon ali vsaj v drugo sobo, kamor otroci ne hodijo in ne z dojenčkom v stanovanju?
Morda mu lahko pošlješ linke ali daš sprintane članke za prebrat, oz. odgovore s foruma ipd
npr http://med.over.net/forum5/read.php?94,1984731 ali http://med.over.net/forum5/read.php?16,546941 Ali pa še sama malo pobrskaj (jaz sem pogooglala ‘marihuana otroci izpostavljeni’, lahko pa še kaj drugega, je kar veliko informacij na netu)

Pišeš, da dela po 10 ur in še govori o težavah z denarjem (?) Ali je njegova firma v težavah, ali so problemi kje drugje? Mogoče bi tudi pomagalo, če bi malo vedela, v čem je problem, ali bo to začasno (več dela v določenih obdobjih na šihtu, morda kak mesec ali dva) ali on pač ‘funkcionira’ tako..?

Če dela po 10 ur verjetno res pride domov zmatran… Kdaj si se poskušala pogovarjati z njim? Če takrat ko je ‘crknjen’, verjamem da nisi dobila ok odzivov.. Morda poskusi s pogovorom takrat, ko bo spočit in malo bolj pri sebi? Pa da postavita neke meje.. recimo, če je on res tako utrujen ko pride domov, kdaj bi bilo tebi in njemu ok, da ste skupaj kot družina in kaj delate skupaj? Ali lahko najdeta ‘kompromis’? npr Da on tebi ne teži s stanovanjem in denarjem, ti pa njemu ne, ko pride domov utrujen? Pač pa morda imate ‘družinski sestanek’ in aktivnosti z otrokoma v soboto ali nedeljo? (Ali kdaj bi pač njemu in tebi ustrezalo – sama pri sebi razmisli, kaj bi ti še bilo ok.)

Ali lahko zmanjšaš količino tega, kar si do sedaj delala pa nočeš več? Npr ali je res nujno oba otroka stuširati vsak dan itd. Včasih smo preživeli s kopanjem 1x na teden, je pa tudi odvisno, koliko otroci divjajo in se umažejo in prepotijo.. 7letni fantek se lahko stušira tudi sam, mar ne?

Tudi je bolj pomembna kvaliteta preživetega časa kot kvantiteta: če bi on bil tečen vsak večer in ‘gnjavaril’ še otroke, je morda bolje ‘družinska urica’ 1x ali parkrat na teden, ko bo on dobre volje in sproščen?
Res je da otrok potrebuje očeta, če pa bi jim on govoril take bedarije kot jih je tebi, potem hm…? (Morda bolje, da ni z njimi??)

Drugače pa, moja mami je tudi pričakovala, da bo ata več z nami, pa ni bil odvisnik, pač pa veliko pomagal sorodnikom na kmetiji, pa pevski zbori itd. Včasih moški pač niso skrbeli za otroke, lahko da tudi tvoj mož razmišlja še ‘po starinsko’…? V kakšni družini je bil vzgojen ipd? Morda ti to lahko pomaga razumeti in se lažje odločiti, kako in kaj?

Včasih tudi ata in mama nista ‘imela časa zase’ vsak dan.. spominjam se gužve in dela na vrtu, služba,… Vprašanje, iz kake družine izvira on in kaj pričakuje..
Je pa fajn kar imajo eni pari, vsaj en ‘zmenek’ na teden.. recimo grejo plesat ipd. Ali bi lahko tudi vidva recimo 1x na teden našla nekaj, kar bi oba z veseljem počela, pa da tačas nekdo drug pazi na otroke?

Ja, po moje bi bilo tudi v redu, da ti greš na kako svetovanje.. ali v podporno skupino.. če on ne bi hotel.. najbolje bi bilo, da bi šla oba… Pa da bi on našel podporo za nehat, ker sam zgleda bo zelo težko nehal.. Obstajajo variante za ljudi ki hočejo nehat, da se jim pomaga.. ampak je važno, da sami pridejo tja.. Torej kadar je dobre volje in obljublja, da bo nehal, da mogoče ga pripraviš do tega, da gresta na tako svetovalnico? In da se vključi v kako podporno skupino ipd?

V tujini imajo tudi podporne skupine za sorodnike in zakonce odvisnikov, ne vem, kako je s tem pri nas.. za alkohol vem, da obstaja Al Anon tudi v Sloveniji..
Mislim, da so tudi podporne skupine za mlade mamice itd. že to bi ti verjetno lahko koristilo, da malo prideš med ljudi…

Drži se in pogum!!

Alya hvala ti za tako dolg in izčrpen odgovor.
Meni tudi delujejo grozljivo, ampak mislim, da me nebi udaril, saj sem dala jasno vedeti, da bi v takem primeru takoj šla narazen. Je pa dobra ideja, da bi ga posnela, a vseeno upam, da do tega nebo več prišlo, saj se umaknem. Je pa žalostno, ker se počutim, kot pretepena ženska, ki ve, kdaj se mora umakniti, da jih ne bo “dobila”. A to psihično nasilje je tako prikrita stvar, ko te mož udari, je takoj jasno, da je nasilen. Meni pa reče, da sem sama izzivala in da mora tako besedno prizadeti, da me utiša in potem ima mir..

Moji z veseljem popazijo na mojo deklico, če to potrebujem, a jo dam samo v primeru, da imam zdravnika, drugače ne. Velikokrat tudi greva k njim na obisk. Vidim se s kakšno prijateljico, ko je mož v službi, skupaj sprehajamo naše zakladke. Moja deklica mi pomeni vse na svetu in ravno zaradi nje se raje umaknem, da ne posluša tega. Možu sem že razložila, da naj pazi, da mi nebo njegov otrok rekel česa takega, pa mu je bilo žal, a ob naslednjem izpadu je spet pozabil na to…
Imam nekaj denarja, saj dobivam starševski dodatek, a to porabim za bencin, za deklico, trgovina… Problem je, da je tega denarja malo, on pa pravi, da to itak dobim, pa nič ne naredim, on pa gara v službi. Sedaj bom počakala, da punčka dopolni eno leto, pa bo šla v vrtec, jaz pa si bom poiskala službo. Tudi fax bom probala dokončati že letos.

Marihuana ovira bolj mene psihično, saj neposredno ne ogroža otrok. Gre kadit ven,celo zapelje se s kolesom kam, tako da moja punčka ni v neposredni bližini, njegov otrok pa je kdaj zraven, ampak ne ve, za kaj se gre. Tukaj ne moram biti pametna in nočem več težiti, saj ni moj otrok in nimam pravice.

Če mu omenim, da marihuana ni zastonj, reče, da si jo sam plača in da nimam nič za govorit.
Če mu omenim, da tudi varuška ni zastonj,se strinja, a na to kmalu pozabi. Da naj bom raje tiho, saj od tega ni bilo nič denarja, da sem se jaz “igrala” varuško, on pa ima kredite in vse. Da si s tistim denarjem, ki bi ga sama zaslužila, nebi morali nič pomagati.

Razmišljala sem že, da bi šla na posvet na socialno ali k odvetniku, a kar odlašam, saj upam, da se bo vse popravilo… Če bi bila skos pohlevna in tiho se nebi kregala, to vem. A to ni normalno življenje…

Saj sedaj jej tudi on prevzel tuširanje, a fantek je za svoja leta precej nedozorel, pomaga mu celo pri oblačenju, hranjenju…ne da se mu ga čakati,pa mu nahitro pomaga.

Njemu se nič ne da, tako da bi zelo težko enkrat na teden nekaj počela. Ampak nevem, ali imam sploh pravico od njega zahtevati, da se druživa, če njemu ni do tega.. Ali ni tako, da mora moški venomer “loviti” svoj plen?? Jaz sem njemu tako zelo samoumevna… Sploh nevem, kako naj v njemu spodbudim željo po “druženju”, pogovoru ipd. Tudi mene počasi mineva, saj je s to svojo televizijo tako zelo dolgočasem, jaz pa se rada družim, pogovarjam, počnem različne stvari.. Ne maram televizije in ležanja.

Zoprno je, ko si sam sebi odveč, ko izgubiš samospoštovanje in samozavest.
Lp